MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Družba  |  Intervju

Igor Kadunc, novi generalni direktor RTV Slovenija

»Na RTV Slovenija manjka oddaj, ki bi izzive sodobnega časa obravnavale na umirjen, strokoven in resen način«

Po treh letih zapletov je RTV Slovenija končno dobila pravega generalnega direktorja. To je postal Igor Kadunc, ekonomist, ki se je na vrh RTV Slovenija vrnil iz pokoja, češ da mu za prihodnost zavoda »ni vseeno«. Med letoma 1996 in 2000 je že opravljal naloge pomočnika generalnega direktorja RTV; to je bilo obdobje, ko smo plačevanje RTV-prispevkov vezali na električne števce in ko je RTV Slovenija kupila delnice Eutelsata. Za projekt, s katerim je nacionalka zaslužila več kot sto milijonov evrov, je bil pristojen prav Kadunc, a zaradi tega ob odhodu ni dobil posebne pohvale. Leta 2010 je za krajši čas postal direktor filmskega sklada, dokler se ni upokojil. Pravi, da se vrača le za en mandat, v upanju, da bo potem junakov, ki si bodo upali prevzeti vodenje RTV Slovenija, kaj več.

Katera medijska hiša ali javna televizija ali pa katero obdobje RTV Slovenija je vaš ideal?

Mislim, da si človek bolj zapomni posamezne prispevke ali oddaje, kot pa da bi mu bila všeč celotna institucija. Še iz daljne preteklosti se spomnim oddaje Kino oko, ki jo je predvajala Televizija Beograd. Če se še spomnimo – v njej so predstavili film z neko tematiko, nato pa v studiu z gosti na to temo zelo resno, a hkrati poljudno govorili. Gospodu Janezu Lombergarju, tedanjemu direktorju televizije, sem kasneje predlagal takšno zasnovo oddaje. Tudi njemu je bila beograjska oddaja všeč, le da takšnih ljudi, kot je bil voditelj omenjene oddaje, mi nimamo, je odgovoril. Za dobre oddaje je najtežje najti ravno prave voditelje.

Gotovo, ampak kako vseeno ta voz, RTV, premakniti naprej?

Ne smem se vtikati in se ne bom vtikal v oblikovanje programa, a kot sem že povedal ob predstavitvi, nam na RTV Slovenija po mojem mnenju manjka oddaj, ki bi izzive sodobnega časa obravnavale na umirjen, strokoven in resen način. To je ena od zadev, ki bi jih želel vpeljati. Sicer pa nameravam začeti počasi in predvsem s premislekom. Tisto, kar RTV Slovenija že počne dobro, mora še naprej početi dobro, z mislijo na to, da so tematike, ki jih v programih obravnavamo, osvetljene iz različnih zornih kotov, da se pokaže in vidi vsa širina, vsi vidiki. Nekaj subjektivnega pridiha pri obravnavi tematik seveda mora biti, saj oddaje vodijo ljudje, se pa zavzemam, da bi bile oddaje na RTV Slovenija pripravljene skladno z novinarskimi standardi, to je, da bi bile čim bolj objektivne, če je to pravi izraz.

Glavno načelo, ki ga RTV upošteva zdaj, je načelo uravnoteženosti. V zadnjem obdobju poleg tega tekmuje s komercialnimi televizijami, v prispevkih ali oddajah zaigrano dramatizira … Če prav razumemo, to ni vaša RTV Slovenija?

Ta način mi ni všeč, a bi rad bil pazljiv pri končni oceni. Nočem soditi po sebi. Sem eden iz množice gledalcev, katerih poglede je gotovo treba upoštevati. Verjetno so tudi ljudje, za katere je treba zahtevnejše teme prilagoditi, jim dati obliko krajših, recimo temu dramatičnih predstavitev.

Ob predstavitvi pred programskim svetom ste dejali, da nacionalko čakajo hudi časi. Zakaj?

Gre za dolgoročne trende. RTV-prispevek dolgoročno ostaja enak ali na isti ravni, nekateri stroški, kot so stroški plač, pa se zvišujejo zaradi sprostitev v javnem sektorju. Poleg tega se oglasi selijo s televizij na splet. To pomeni, da lahko tudi ob dobrem, gledljivem programu dolgoročno pričakujemo zmanjšanje prihodkov – razen če nam bo recimo prek spletnega portala uspelo zadržati del teh prihodkov. RTV Slovenija je od leta 2006 postopoma črpala sredstva iz več kot 120-milijonske malhe delnic Eutelsata. Ta denar je zavod porabil za pripravo programskih vsebin in naložbe – na razpolago ostaja še kakšnih 20 milijonov, ki pa jih bomo porabili za že načrtovane naložbe. To pomeni, da RTV Slovenija v prihodnje ne sme porabiti več, kot sproti ustvarja. Stroške moramo racionalizirati že zato, da zagotovimo sedanji obseg delovanja.

Pred leti ste se javno še najbolj razjezili, ko je vodenje RTV prevzel generalni direktor Anton Guzej, Stane Granda pa programski svet. So se tedaj začele težave?

Gre za dve zadevi. Razjezil sem se, ker sem resno jemal zakonsko določilo, naj bi generalni direktor poznal delovanje RTV Slovenija. Tedaj je celo sam Guzej ob predstavitvi dejal, da se ne spozna prav dosti na problematiko javnega zavoda. Sodišče je presodilo, da o tem povsem samostojno odloča programski svet. Ne bi rad ocenjeval Guzejevega mandata, dejstvo pa je, da so lahko takrat normalno delovali z osmimi milijoni evrov od dividend in obresti in žal tudi s prodajo delnic Eutelsata v vrednosti 12 milijonov evrov. To so storili v štirih letih.

Nakup delnic Eutelsata je bil leta 2000 eden od razlogov, zaradi katerih ste se sprli s tedanjim vodstvom RTV in nato zapustili položaj svetovalca generalnega direktorja. Nazadnje pa se je izkazalo, da je bil to posel desetletja. Kdo ga je tedaj izpeljal, vi ali recimo Janez Kocjančič, takrat vodja sveta RTV?

Odšel sem, ker z menoj niso želeli sodelovati, poročilo, da naj bi bilo s poslovnim sodelovanjem z Eutelsatom skoraj vse narobe, pa je bilo zgolj izgovor. Tedanji generalni direktor Aleks Štakul se z mano niti pogovarjati ni hotel. Morda – si predstavljam – takrat ni vedel, da smo mu zagotovili vsaj sto milijonov evrov, dopuščam tudi to možnost, čeprav ji je težko verjeti. Za nakup Eutelsatovih delnic sem bil, ker naj bi bil kriv samo jaz, očitno odgovoren izključno jaz. RTV je imela tedaj deset milijonov evrov izgube, in ker se je pojavila priložnost, mi je vse odgovorne uspelo prepričati, da je v medvladno podjetje Eutelsat vložila skupaj okoli 11 milijonov evrov, za kar nam je v celoti uspelo dobiti posojila. Sam sem naredil izračune, sam prepričal ljudi v hiši – pri tem so aktivno sodelovali še Čadež, Bergant in Gregorač – ter sem šel k bankam, da so nam dale za celoten znesek vložka posojilo in tako naprej. Vse analize so pokazale, da se bo naložba splačala, in tako je tudi bilo. Še ko sem bil na RTV Slovenija, se je skoraj celoten vložek, torej okoli deset milijonov evrov, že povrnil. Celoten izplen omenjene poslovne odločitve pa je sedaj blizu 125–130 milijonov evrov čistega dobička.

Ta zavod sem pomagal reševati leta 1996, zagotovil sem mu 15-letno normalno poslovanje še v času, ko nisem več delal v njem, in zanj mi ni vseeno.

Na RTV ste sedaj prišli iz pokoja, ste pa že nekajkrat pred tem kandidirali za ta položaj. Kako to? Ali ni lepše biti upokojen?

Za kandidaturo so me prosili nekateri zaposleni, ki so me poznali, in nekateri člani programskega sveta RTV Slovenija. Številne je namreč strah, da bi se nadaljevalo poslovanje, ki je na dolgi rok nevzdržno. Zaradi tega položaja, ki je že vplival na program, se je pojavljalo nezadovoljstvo in marsikdo je povsem realno pričakoval, da se primerni kandidati, ki poznajo RTV Slovenija in so sposobni vodenja, niti ne bodo prijavili. Ker pa se v tem življenju čutim sposobnega narediti še kaj, sem se ponudil. Rekel sem, da sem na razpolago. V življenju sem počel kup stvari, ki sem jih vse vzel zelo resno, in tudi to nalogo sedaj jemljem zelo resno. Ni torej res, da bi si te funkcije želel za vsako ceno in iz ne vem kakšnega razloga – nasprotno, čisto prijetno mi je bilo početi nič nujnega, pisati članke, sedaj celo blog in pomagati mladim filmskim ustvarjalcem. Ampak eno je, če kritiziraš, drugo pa, če poskušaš sam kaj spremeniti. Ta zavod sem pomagal reševati leta 1996, zagotovil sem mu 15-letno normalno poslovanje še v času, ko nisem več delal v njem, in zanj mi ni vseeno. Vem, kako zelo pomembna je javna radiotelevizija za celotno državo, predvsem v nevtralnem, kritičnem odnosu do oblasti.

Menite, da je vaš predhodnik Filli izbral napačno poslovno politiko?

Ne gre za to. Filli je bil v danih okoliščinah dober direktor, a odnosi na RTV Slovenija zdaj ob zmanjšanju razpoložljivega denarja in delno objektivno višjih stroških niso dobri, tisti, ki je ladjo nekam pripeljal, pa v takšnih okoliščinah težko še kaj spremeni. Navadno je v takšnih primerih potrebna zamenjava, da se zagotovijo nova moč in spremembe. Če bi mislil, da je Filli naredil kaj narobe, z njim seveda ne bi sodeloval. A bom še naprej.

Je pa Filli od kandidature tik pred zdajci odstopil, češ da se ne bo šel te kuhinje. To pomeni, da ste se jo vi šli?

Ne vem, ali je Filli s tem mislil na politično kuhinjo. Sprožilni element zanj je bila morda razprava v parlamentarnem odboru za kulturo, kjer so poslanci obravnavali poročilo nadzornega sveta. Na tisti seji se je izkazalo, da ni več zaupanja med predsednikom nadzornega sveta oziroma predsednikom programskega sveta in vodstvom RTV Slovenija, torej Fillijem. Glede vpliva politike na mojo izvolitev pa – programski svetniki se seveda lahko posvetujejo z volilnimi bazami, če tako rečem, sam pa se nisem pogovarjal z nobeno politično stranko. Moje sporočilo je preprosto bilo, da sem tukaj, pripravljen za to delo, in da na to funkcijo ne prihajam s kakršnokoli obljubo ali nahrbtnikom.

V parlamentu je predsednik nadzornega sveta opozoril, da je Filli z javnimi sredstvi kril izgubo iz naslova tržne dejavnosti. Dejal je, da je to nesprejemljivo. Kako boste to spremenili, da se bo zaupanje povrnilo?

Kot primer je bil naveden primer obeh orkestrov. Delitev na javni in tržni program javne RTV seveda ni povsem jasna, nejasna je ravno pri orkestrih. To so korpusi, ki so ostali v tem kulturnem prostoru v okviru tradicije in imajo tudi neko funkcijo, nekatere naloge, kot je glasbena spremljava pri filmih, pa so danes manjše. Kljub temu imamo simfonični orkester Slovenske filharmonije, imamo orkester opere v Mariboru in opere v Ljubljani, imamo pa tudi orkester RTV Slovenija. Ta je med drugim sodeloval na koncertih skupine 2CELLOS. Je to sodelovanje kulturna, javna ali komercialna dejavnost, zaradi česar bi moral organizator koncerta kriti enomesečne stroške delovanja simfonikov? Ali bi morebiti moral kriti polmesečno delovanje orkestra? Ali pa recimo, da je podpora takšnim projektom pomembna z javnega, kulturnega, morebiti promocijskega vidika, zaradi česar naj organizatorji podobnih koncertov plačajo le dva dneva delovanja orkestra? To je vprašanje, na katero mora odgovoriti tudi slovenska kulturna politika. Politika bi se morala odločiti, ali potrebujemo dva orkestra, Big Band in Simfonični orkester RTV Slovenija, ki sta zmožna s tržno dejavnostjo pokriti le del stroškov svojega delovanja, ali ne.

Največja težava je torej za vas finančni položaj. RTV Slovenija je pred kratkim zaposlila veliko honorarnih sodelavcev, ki so bili dejansko v rednem delovnem razmerju. Ali zdaj to pomeni, da jih boste odpuščali?

Celotni znesek odhodkov, ki jih je RTV Slovenija imela v zadnjih letih, zelo verjetno presega razpoložljive prihodke v prihodnjih letih. To se pravi, da bo nastal problem, če kaj ne spremenimo. Če bo treba, bomo zmanjševali tudi stroške dela, ne vem pa še, kako. Veliko izbire pravzaprav ni. Vprašati se moramo tudi, ali lahko s sedanjimi zaposlenimi še delamo program v takšnem obsegu, kot ga delamo sedaj. Dolgoročno rezerv ni več, za najem posojil pa se ne bomo odločili.

Številni z RTV Slovenija, s katerimi smo se pogovarjali pred tem intervjujem, so omenjali slabe odnose. Prepire, komolčarstvo, mobing. Ali niso slabi odnosi bolj posledica nezadovoljstva z vsebinskim delom na RTV kot s finančnim položajem?

Vsaka velika institucija, podobna RTV Slovenija, ima težave z notranjo organizacijsko kulturo. V njej je veliko ambicioznih posameznikov, ki imajo visoke cilje na novinarskem, ustvarjalnem, konec koncev tudi tehničnem oziroma voditeljskem področju. Ki želijo narediti dober dokumentarec, film, športni prenos, razvedrilno oddajo ali katerokoli drugo programsko vsebino, zaradi česar včasih težko najdejo modus operandi z drugimi. To je neka latentna, zmeraj prisotna notranja nelagodnost, izziv vsakokratnega vodstva pa je, da ti posamezniki svojega naboja ne praznijo drug na drugem, ampak za skupne cilje. Naloga vodstva torej je, da jasno pove, kaj so naši cilji in kaj so naše zmožnosti. Ne moremo narediti vsega, kar bi si kdo zamislil. Včasih morajo zaposleni sprejeti tudi kakšno zavrnitev. Seveda pa je treba to zavrnitev ustrezno in pravočasno utemeljiti.

Vprašanje torej je, ali je še smiselno oddajati programe, pri katerih razen za prenose iz parlamenta ni ciljnega občinstva. Noben program ni zastonj.

Kaj pa če del tega nezadovoljstva izhaja iz napačno zastavljenih ciljev? Ponazorimo lahko že z zasnovo informativnega programa, ki temelji na dramatičnosti. Voditelji TV Dnevnika morajo zato stati, vse se začne s himno, kot pred kakšno bitko, novinarji se nato v živo javljajo izpred stavbe RTV in vpijejo. Ali ne dela RTV Slovenija napake, ko tako tekmuje s komercialnimi televizijami?

Na RTV Slovenija potrebujemo z več vidikov osvetljeno tematiko. Podano na različne načine, saj tudi gledalci niso vsi enaki.

Vzemimo konkreten primer, begunsko krizo. RTV svoje poslanstvo pogosto razume v smislu uravnoteževanja. Je prav, da spodbudi razpravo med nekom, ki zagovarja spoštovanje mednarodnih konvencij, in nekom, ki beguncem a priori nasprotuje?

Na RTV Slovenija imamo seveda odgovornega urednika informativnega programa, ki mora vedeti, kako zgodbe predstaviti, da bodo v skladu s standardi. Moj osebni pogled pa je, da je treba pri vsaki zgodbi predstaviti vse vidike, in to tako, da ni manipulacij. Primerjava, kolikšen strošek je za Slovenijo begunec in koliko znaša minimalna plača, je recimo manipulativna, ker teh primerjav ni mogoče narediti, saj gre za primerjavo med hruškami in jabolki. Na RTV Slovenija si recimo tega ne smemo privoščiti. Treba je povedati, kaj so jabolka in kaj hruške. Osebno se mi zdijo smiselnejše razlage, na podlagi katerih bo javnost razumela, kaj se dogaja in predvsem, zakaj. Zakaj recimo begunci prihajajo v Evropo čez morje? Ker jih na morju varuje mednarodno pomorsko pravo. Čeprav o beguncih govorimo vsak dan, mi osebno recimo še zdaj ni jasno, od kod prihajajo ti posebej narejeni čolni. Očitno gre za dobro organizirano dejavnost in s takšnimi dodatnimi informacijami bi nam bilo vsem lažje razumeti zgodbo.

Drugi primer je bila oddaja Tarča o splavu. Ste jo gledali?

Sem.

V številnih vzhodnoevropskih državah so zaradi krepitve nestrpnosti politične elite začele načenjati nova vprašanja, recimo vprašanje pravice do splava, to pa imamo v Sloveniji zapisano v ustavi. Čeprav imajo v Sloveniji ženske pravico do splava legalizirano že več kot 65 let, je polemiko o tej pravici, po načelu pro et contra, spodbudila RTV Slovenija, ki je celo objavila izjavo ene od nasprotnic splava, naj tudi posiljene ženske rodijo. Kakšen koncept je to?

Oddaja Tarča je narejena na določenih predpostavkah, želi zadovoljiti točno določeno javnost. Priznam, da mi osebno tak način ni blizu, ampak tak koncept oddaje sta sprejela programski svet in direktorica televizije. Konkretna težava, ki jo morajo nato upoštevati izvajalci oddaje, torej novinarji in voditelji, pa je, da se lahko pri oddajah v živo v eter izrečejo za marsikoga neprimerne trditve. Vprašanje, ki si ga postavljam, je, ali so novinarji in uredniki pričakovali, da bo tista oddaja učinkovala, kot je. Ne vem, ne želim soditi, da bi morali predvideti, kaj bi se lahko zgodilo.

Vi seveda niste neposredno pristojni za program, ste pa zdaj vseeno prvi človek RTV in se od takšnih spodrsljajev ne boste mogli distancirati.

Seveda, če bom presodil, da kdo na RTV Slovenija sistematično stopa prek rdeče črte, torej prek načel, ki jih imamo zapisana v aktih in kodeksu, se bom odločil glede tega. Vem, o čem govorite, tudi osebno imam takšno neprijetno izkušnjo. Ko so me ob odhodu z RTV Slovenija obdolžili, da bo zaradi nakupa delnic Eutelsata hiši zmanjkalo denarja, je k meni po izjavo prišla novinarka z vprašanjem, kdo je odgovoren za najem posojil za nakup delnic. Odgovoril sem ji, da se je formalno za to odločil svet zavoda na priporočilo vodstva, da pa vem, da na koncu ne bo izgube, ampak bo RTV Slovenija imela velike dobičke in bo z lahkoto poplačala vsa posojila. Nazadnje so v informativnem programu objavili le prvi del mojega odgovora, tako da je bilo videti, kot da so za najem posojil odgovorni člani sveta zavoda.

Kaj pa tretji program, ki smo ga dobili predvsem zaradi zahtev SDS? Če pravite, da bo treba stroške racionalizirati, se vam ta program še zdi smiseln?

Strategija dolgoročnega razvoja RTV Slovenija, ki jo je sicer sprejel programski svet, še nima finančnih izračunov, zaradi česar se bomo z vsemi vprašanji, povezanimi z dolgoročnim razvojem javnega medijskega servisa, ponovno ukvarjali. Vprašanje torej tudi je, ali je še smiselno oddajati programe, pri katerih razen za prenose iz parlamenta ni ciljnega občinstva. Noben program ni zastonj in v ta kontekst sodi tudi tretji program Televizije Slovenija, ki ga imamo zaradi zakona. Postavlja se vprašanje, kaj storiti, ko imamo na tem programu, ki ima majhno gledanost, razpoložljiv čas. Ga je smiselno zapolnjevati z nekimi drugimi vsebinami? To je zdaj vse na mizi, dokončno se sam pri sebi še nisem odločil, argumente bom natančno poslušal in potem poskušal s programskimi direktorji najti najboljše rešitve.

Zakon o RTV Slovenija, tako imenovani Grimsov zakon, ima sicer še druge pomanjkljivosti, poleg tretjega programa. Glavni organ zavoda, programski svet, danes marsikdo zaradi vpliva politike imenuje politbiro. Bi si upali stranke pozvati, naj zberejo nekaj korajže in po desetih letih končno popravijo ta zakon?

Sem seveda proti temu, da ima politika odločilno vlogo pri kadrovanju na RTV Slovenija. Ne zdi se mi prav, da bi imeli v programskem svetu neposredne predstavnike političnih strank, kot se zdaj pojavljajo v predlogih sprememb. Sedanji sistem je sporen, ker je programski svet, prav tako pa tudi nadzorni svet, preštevilen za učinkovito delo. Vendar so se pri sedanjem načinu oblikovanja svetov v oba organa večinoma »uvrstili« ugledni predstavniki, ki bi jim zelo težko očitali nekompetentnost.

Poleg vloge, ki ste jo imeli v filmskem skladu in na RTV, ste znani tudi kot ustanovitelj prve zasebne banke v Sloveniji.

Ja, izpeljali smo prvo javno prodajo delnic v Sloveniji, da smo ustanovili banko.

Se je projekt končal dobro ali slabo?

Mešano. Bili smo majhna banka, saj leta 1991 pri ljudeh oziroma podjetjih ni bilo veliko kapitala. Zaradi tega smo v večinsko lastništvo vključili ugledno banko Creditanstalt. S tem smo dosegli minimum ekonomike velikosti. Žal pa so kasneje vse banke, ki so poslovale s tujino, z našo vred, plačale visok davek na osamosvojitev. Ko se je Slovenija osamosvojila, je morala centralna banka ustvariti devizne rezerve. Sistem je bil zastavljen tako, da smo te rezerve pomagali ustvarjati tudi mi. Na pogovorih, ki so jih imeli tedaj večinski lastniki Avstrijci z vodstvom Banke Slovenije in ministrstvom za finance, so jim neposredno dejali, da neodvisnost stane. Vlagatelji v banko, ki smo jo ustanovili, smo tako nazadnje izgubili približno tretjino kapitala.

Izvorno prihajate iz gospodarstva, prihajate pa v največji javni zavod v državi. Mislite, da temu zavodu primanjkuje menedžerske miselnosti? Vas skrbi, da kdo ne dela dovolj?

Odkar me je leta 1996 Žarko Petan, tedanji generalni direktor, povabil na RTV Slovenija, sem z javnim sektorjem okužen. Sicer pa tudi v gospodarstvu od ljudi ne zahtevajo, da delajo nenormalno prek nekih še sprejemljivih zahtev. Mislim, da glede tega ni velikih razlik med gospodarstvom in javnim sektorjem, vsaj ne takšnih, kot se zdaj kdaj prikazuje. Tudi v zasebnih gospodarskih družbah se morajo ljudje na delovnem mestu dobro počutiti, da z veseljem ustvarjajo. Še sploh je to pomembno na RTV, kjer se recimo od novinarjev pričakuje, da iščejo vire, zamisli, se pravi, da nekaj časa ne naredijo nič vidnega, zato da je lahko nazadnje izdelek, to je prispevek ali oddaja, kakovosten.

Ko RTV Slovenija dobi novega generalnega direktorja, nazadnje navadno šteje le odgovor na eno vprašanje. Ste levi ali desni?

Vidim, da imajo nekateri s tem težave. To se mi zdi dobro za moje nadaljnje delovanje.

Če človek naredi vse, kar je v njegovi moči, ni treba, da bi ga bilo na koncu sram. Morda to ni zadosti, da nazadnje dosežeš cilj, ki si si ga zastavil, gotovo pa lahko zaspiš z mirno vestjo.

Verjetno imate politična prepričanja.

Kogar zanimajo moja prepričanja, jih bo spoznal prek mojih dejanj. Zame je javni zavod institucija, ki ima pomembno poslanstvo, in s tem je povezanih veliko odgovornih nalog, med drugim mora podajati objektivne informacije. Jih zagotavljamo? Opisal sem primer, ki se je zgodil meni. Upam lahko samo, da takšnih primerov ni veliko oziroma da jih bo čim manj.

Ko smo se pripravljali na intervju, smo od nekaterih virov izvedeli, da ste po naravi trmasti, celo prepirljivi. S tem so lahko težave.

Ne poznam primera, da bi se s kom kadarkoli sprl, niti ne vztrajam pri svojih stališčih, če me sodelavci prepričajo z argumenti ali pa če vidim, da nima smisla. Za slednje lahko celo povem primer: pred leti sem prav v tej pisarni, ko se mi je bližal konec mandata, razmišljal, da bi bilo za RTV Slovenija dobro, če bi imela na obrobju Ljubljane logistični center. Ne samo za reportažne avtomobile, ampak tudi dvorano za nastope in snemanja. Pregledali smo različne lokacije in tudi našli eno, precej primerno. A je potem do mene prišel glas, da se za to lokacijo zavzemam zaradi provizije. Zato se s tem projektom nisem več ukvarjal, RTV Slovenija pa še danes nima logističnega centra. Ali za vsako ceno vztrajam pri svojih stališčih? Ne.

Za RTV Slovenija je nevarno, če na visoke položaje postavlja posameznike, ki jim je vse jasno.

Nove, mlajše generacije danes rade veliko komentirajo po družabnih omrežjih. Njihova kritičnost je očitna, a ko se je treba prijaviti na položaj generalnega direktorja RTV, morate priti vi, iz pokoja. Je to strah pred odgovornostjo?

Za seboj imam že številne težke, zelo zahtevne projekte. Saniral sem recimo tudi poslovanje hotela Lev. Takole menim: če človek naredi vse, kar je v njegovi moči, ni treba, da bi ga bilo na koncu sram. Morda to ni zadosti, da nazadnje dosežeš cilj, ki si si ga zastavil, gotovo pa lahko zaspiš z mirno vestjo. Zato me tudi vodenje te hiše ne bo obremenjevalo. Če se bo izkazalo, da so težave večje od mojih sposobnosti, se bomo pač razšli. Toliko glede izziva, sicer pa bi za ta položaj, poleg mladih, ki so aktivni na medijskem področju, morali biti zainteresirani tudi mladi menedžerji, toda ti za takšno plačo, kot jo bom imel, niso zagreti. Danes marsikomu med njimi že deset tisoč evrov na mesec ni dovolj, saj so pripravljeni odgovorne funkcije prevzeti za krajši čas le, če bodo potem lahko od zaslužka še dolgo živeli. RTV Slovenija bom vodil le en mandat. Predvidevam, da bi na novo imenoval enega ali dva pomočnika. Predvsem za program in integracijo vsebin. Vabim mlade ambiciozne posameznike, da se mi pridružijo in po štirih letih nadaljujejo moje delo.

Za začetek ste napovedali ustanovitev skupine za spremembe. Ali ni tako, da bi za reforme morali vedeti že, ko ste se prijavili za to funkcijo?

Če obstaja kje kakšen kandidat za generalnega direktorja, ki je natančno vedel, kaj mora storiti, mi je žal, da se ni prijavil na razpis. Potem moje prijave ne bi bilo. Sicer pa mislim, da je za RTV Slovenija nevarno, če na visoke položaje postavlja posameznike, ki jim je vse jasno. Ta hiša je polna nasprotij in izzivov; takšna bo tudi čez štiri leta, ko bom odšel. Vsak od zaposlenih ima sto idej, ni lahko izbrati pravih, še posebej med ljudmi, ki so na RTV Slovenija že po naravi avtonomni in ki se zaradi tega pogosto tudi branijo vsakršnih sprememb.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.