MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Politika

O pravici do zasebnosti

Nesistematični in vseobsežni nadzor telekomunikacij je kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah

Eno izmed večjih telekomunikacijskih vozlišč v Sloveniji. V Sloveniji jih je le nekaj in na enem izmed njih naj bi imela Sova »priklopljen« svoj optični razdelilnik.

Eno izmed večjih telekomunikacijskih vozlišč v Sloveniji. V Sloveniji jih je le nekaj in na enem izmed njih naj bi imela Sova »priklopljen« svoj optični razdelilnik.
© Maj Pavček

Evropsko sodišče za človekove pravice je pred dobrim letom dni postavilo standarde o državnem, prikritem nadzoru komunikacij in interneta. Šlo je za dva primera, za primer Zaharov proti Rusiji, tu so sodniki omejili pravice obveščevalnim službam, ter primer Szabó in Vissy proti Madžarski, kjer so omejil moč policije in njenih služb.

V prvem primeru je publicist in predsednik nevladne organizacije za spodbujanje svobode tiska Roman Zaharov izpodbijal zakone, ki dovolijo ruski obveščevalni službi FSB prestrezanje katerihkoli telefonskih pogovorov brez odredbe sodišča, brez vedenja in pomoči operaterja prek lastne opreme za prestrezanje. Evropsko sodišče je odločilo, da ruska zakonodaja ni v skladu z osmim členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki določa pravico do zasebnega življenja. Pravzaprav je postavilo »evropski standard za množični nadzor telekomunikacij za obveščevalne in državnovarnostne namene«. Ta standard zdaj zahteva, kot so sodbo povzeli v slovenskem uradu informacijske pooblaščenke, da države oblikujejo svojo zakonodajo tako, da bodo varnostno-obveščevalne službe v zaprosilih za izvajanje prisluhov morale določno navesti, na katere osebe, prostore oz. priključke naj se prisluhi nanašajo, zaprosila bodo morala skozi dejansko in vsebinsko (sodno ali drugo primerno) presojo, nadzor pa se bo moral izvajati prek posrednika.

Množični, vseobsežni vladni nadzor je torej nedopusten. Rusija se na odločitev sodišča ni kaj preveč ozirala, isti dan, ko so evropski sodniki objavili svojo določitev, je sprejela poseben zakon, ki dovoljuje, da v primerih, »ko je treba zaščititi ruske interese«, odločbe mednarodnih sodišč ne veljajo.

Podobno je v primeru iz Madžarske. Tam so policisti na podlagi protiteroristične zakonodaje nadzirali komunikacijo, vstopali v stanovanja in v imenu varnosti počeli podobne stvari, a je evropsko sodišče presodilo, da madžarska zakonodaja ne vzpostavlja dovolj varovalk. Ni bilo nadzora nad ukrepi, za uveljavitev represivnih aktivnosti prav tako ni bil potreben utemeljen sum o teroristični dejavnosti, za uradno odobritev takšnih ukrepov pa ni bila potrebna niti odločba sodišča. Torej sodni nalog. Samo podpis (v tem primeru) ministra in kasnejši (političen) nadzor parlamentarnega odbora nista dovolj.

Zakaj sta ta dva primera pomembna za razpravo o sedanji in bodoči zakonodaji o slovenski obveščevalno-varnosti službi? Sova naj bi kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Mladina je namreč že leta 2013 pisala o sobi v neki ljubljanski stavbi, v kateri je eno od vozlišč internetnega prometa. Na njem ima Sova priklopljen anonimni optični razdelilnik, ki komunikacijski promet prezrcali na Sovine strežnike. Kaj se tam dogaja, ni jasno. Operaterji, ki v tej sobi skrbijo za vozlišče, so Sovine kable leta 2013 v šali imenovali kar Kmetija, »po resničnostnem šovu, po vzoru Velikega brata«. Če omenjeni razdelilnik dejansko opravlja to funkcijo, Sova množično spremlja internetni promet. Kar je kršitev zakona, ustave in odločb Evropskega sodišča za človekove pravice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.