O pošasti, ki hodi po Evropi

V ponedeljek, 15. maja, je za zaprtimi vrati v kleti parlamenta potekala zaupna seja komisije, ki se ukvarja z nadzorom varnostno-obveščevalnih služb. Po državnozborskem poslovniku jo v skladu z načeli demokracije vodi predstavnik opozicije, torej Branko Grims, izvedenec za vprašanja migracij, mednarodne politike, svobodo medijev in fitnes. Poslanci so bili na seji zelo produktivni. Razpravljali so o Sovi, o dogodkih na Balkanu, pa tudi o Georgeu Sorosu, velekapitalistu, ki, kot bi dejal Branko Grims, »sodi na sodišče«.

Po Grimsovem mnenju se Soros preveč vtika v notranje zadeve različnih držav. Zato so na tajni seji poslanci potrdili previdnostni sklep, »da od ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za finance ter drugih pristojnih institucij zahtevajo podatke o vseh transakcijah, ki jih je imel Soros in z njim povezane pravne osebe na področju Slovenije za zadnjih deset let«. Sklep je neizvedljiv. Poslanci nimajo pravice neposrednega dostopa do teh podatkov, pridobijo jih lahko zgolj preiskovalni organi, policija, tožilstvo, sodišče, urad za preprečevanje pranja denarja, ne pa poslanci. Zahteva po nadzoru bi teoretično veljala le v primeru, če bi Sorosa spremljala Sova, ker bi ogrožal nacionalno varnost. Ker je ne, ga ne nadzirajo. Grims vse to dobro ve. Njegov namen ni razkritje finančnih transakcij, njegov namen je ustvarjati vtis, da je nekaj narobe, vtis, da želi Sloveniji zavladati sumljivi poslovnež, ki, kakor kriči množica zarotniških portalov, želi namenoma vzpostavljati kaos, zgolj zato, da bi z njim zaslužil.

»Takšne nore, marginalne teorije so vedno obstajale, a bile so nekaj, o čemer se je govorilo v gostilnah, zasebno, če si seveda nor, a danes so te teorije del javnega diskurza.« – Slavoj Žižek

Soroseva fundacija za odprto družbo je ena največjih fundacij za demokratizacijo. V zadnjih treh, štirih letih je s svojimi donacijami v Sloveniji pomagala Mladinskemu svetu Slovenije, Mirovnemu inštitutu, Društvu novinarjev Slovenije, društvu Transparency International, podprla je medij za neodvisno novinarstvo Podcrto.si … Gre za majhne zneske, ki so vidni, če Grimsa vse to resnično zanima, kar v letnih poročilih fundacije.

O teh nesmiselnih teorijah in njihovih nevarnostih je v intervjuju za britanski Channel 4 News minuli teden govoril slovenski filozof Slavoj Žižek. »Ne vem natančno, kakšne so razmere v Veliki Britaniji, a v srednji Evropi, pa tudi v moji državi, v vseh teh – tukaj bi resno moral uporabiti kakšno grdo besedo, pa je ne bom – delih Evrope, ki segajo od Slovenije, Hrvaške, proti Madžarski, Poljski, Češki, malo manj k baltskim državam, se pojavljata neofašistični rasizem in rehabilitacija fašizma. V moji državi in v nekaterih drugih se pojavljajo teorije, ki trdijo, da je George Soros najnevarnejši človek na svetu. Zakaj? Zato, ker je Jud, ki je na skriven način organiziral muslimansko invazijo na Evropo.« Izraelsko-arabski konflikt je prirejen, šlo naj bi za igro, s katero želijo Judje in Arabci poraziti Evropo in njeno krščanstvo. »Takšne nore, marginalne teorije so vedno obstajale, a bile so nekaj, o čemer se je govorilo v gostilnah, zasebno, če si seveda nor, a danes so te teorije del javnega diskurza.« Širijo jih posamezniki, ki so ali pa vsaj želijo biti del oblastnih struktur.

To, da Slavoj Žižek ščiti Georgea Sorosa, je nenavadno. Žižek namreč že dolgo opozarja na skriti obraz filantropskega kapitalizma, na nesorazmerno bogate posameznike, ki se igrajo humanitarizem. Sorosevo življenje je po svoje velika laž, ali bolje, Sorosevo življenje je sestavljeno iz dveh nasprotujočih si delov. »Polovico svojega delovnega časa namenja za finančne špekulacije, drugo polovico pa za humanitarne dejavnosti, ki delujejo proti učinkom njegovih špekulacij,« je Žižek zapisal pred desetimi leti v eseju ’Nobody has to be vile’. Soros je pač človek, ki svoje milijone razdaja za razvoj civilne družbe v državah, katere družbene strukture je uničil ravno tisti sistem, iz katerega se opaja Sorosevo bogastvo.

Žižek se v svoji dialektični misli ne moti. George Soros, eden izmed najbogatejših Zemljanov, madžarski Jud, ki je iz domovine zbežal že leta 1947, je svoje bogastvo ustvaril na borzi, s hedge skladi, finančnim špekuliranjem, s kupčevanjem med valutami. Danes je »vreden« okoli 25 milijard dolarjev. V vseh teh letih nebrzdane rasti je Soros skoraj polovico denarja, ki ga je zaslužil, namenil za demokratični razvoj družb v različnih okoljih. Po nekaterih ocenah naj bi Fundacija za odprto družbo od leta 1979 več kot 11 milijard dolarjev namenila različnim civilnim projektom. Trenutno je aktivna v 37 državah sveta, med njimi tudi na Poljskem, na Češkem, Madžarskem, Slovaškem, skratka v tistih evropskih državah, kjer politiki Sorosa najbolj napadajo.

Soros v Sloveniji

Soroseva fundacija Zavod za odprto družbo je bila med letoma 1992 in 2000 aktivna v Sloveniji. V tem času je Soros Sloveniji namenil 25 milijonov dolarjev, finančna sredstva pa so bila na podlagi javnih razpisov avtonomno porabljena za financiranje različnih projektov in dejavnosti. »V Sloveniji smo v glavnem reševali dosežke socializma: alternativno kulturo, samoorganizacijo mladine, neodvisno novinarstvo, teoretsko in nekomercialno založništvo, kulturno, znanstveno, aktivistično sodelovanje v jugoslovanskem in postsocialističnem prostoru. Odzivali smo se na postjugoslovansko katastrofo in podpirali begunke in begunce iz vojn. Vpeljevali računalništvo v šole … Soros je v Sloveniji podprl številne pobude, ki so prispevale, da obnova kapitalizma tukaj vsaj na začetku ni bila takšna katastrofa kakor drugod,« se tistega časa spominja sociolog dr. Rastko Močnik in malce žalostno dodaja, da je vse to, namreč obramba dosežkov socializma, »žal zdaj že daljna preteklost«.

Podobno pravi tudi dr. Vlasta Jalušič, raziskovalka na Mirovnem inštitutu: »Ne glede na to, ali se človek strinja z njegovo popperjevsko obarvano idejo ’odprte družbe’ ali ne, je dejstvo, da so dejavnosti in institucije, ki jih je podpiral, prispevale ne samo k bistveno bolj blagi tranziciji v celotni vzhodni Evropi, ampak tudi k blažitvi posledic vojne v nekdanji Jugoslaviji ter obrambi človekovih in državljanskih pravic, h kulturnemu in izobraževalnemu razvoju. S tem je posredno krepil pravno državo in demokracijo, tako da so današnji očitki totalitarno usmerjenih voditeljev, češ da dejavnosti, ki jih je podprla njegova fundacija, rušijo države in suverenost držav, zgrešeni.« Vlasta Jalušič še opozarja, da napadi na Sorosa, na skupine, ki jih financira, niso nič novega. »Vse od začetka donacij Sorosove fundacije smo bili na Mirovnem inštitutu kontinuirano napadani v različnih medijih, ki bodisi podpirajo ali pa so podprti z radikalno desnim delom strankarskega spektra v Sloveniji, češ da smo del komunistično-levičarske svetovne zarote, ki jo podpira špekulantski kapital (Soros) – in to je bil primer vedno takrat, kadar smo se zavzemali za enakost marginaliziranih skupin ali za dosledno spoštovanje človekovih pravic ’neslovenskega’ dela prebivalstva v Sloveniji, skratka vsakič, ko smo nastopali z nerasističnih in protinarodnjaških pozicij.« Soros se je leta 2000 iz Slovenije umaknil, saj naj bi bili družba in demokracija pri nas dovolj dobro razviti. Leta 2002 mu je tedanji predsednik republike Milan Kučan podelil častni znak svobode.

Protisoroseva kampanja kaže, kako se nameravajo avtokratski populistični in kleptokratski režimi v srednji in vzhodni Evropi braniti tako pred državljansko mobilizacijo kot pred pritiski evropskih in nadnacionalnih institucij.

V vsem tem obdobju resnih sporov med slovensko izpostavo Zavoda za odprto družbo in državo, gotovo tudi zaradi vladavine LDS, ni bilo. Drugače je bilo na Hrvaškem, kjer je Tuđmanova HDZ Sorosa razglasila za državnega sovražnika, poskušali so ukiniti hrvaški urad. Kar je logično, Soroseva fundacija je na Hrvaškem financirala neodvisne medije, med njimi tudi Feral Tribune, pomagala je družbenim gibanjem, ki so pomenila opozicijo oblasti, kar avtokratom iz Banskih dvorov ni bilo všeč. Na Sorosa se je spravila tudi policija, saj naj bi uslužbenci Sorosevega urada tihotapili devize, kasneje pa je sodišče državi zaukazalo, naj jim vrne zaplenjenih 65.000 evrov.

Nekdanja prijatelja

Če želimo razumeti, kakšen je pravi razlog, da politiki v Sorosu vidijo svetovnega zarotnika, moramo pogledati, kaj financira, komu pomaga, koga to moti. Dovolj je poveden že primer iz Madžarske. Viktor Orban se je letos odločil, da bo v imenu »varovanja interesov nacionalne varnosti in obrambe« spremenil zakon o visokem šolstvu, kar bi praktično pomenilo zaprtje Central European University. Gre za ugledno mednarodno univerzo, ki jo v celoti financira George Soros. Zaradi Orbanovih načrtov je bilo v Budimpešti več protestov, oglasile so se mednarodne ustanove, akademiki, tudi slovenski so pisali protestna pisma. Zgolj za opombo – med zagovorniki svobode akademskega duha so tudi posamezniki, ki z Janezom Janšo, tem velikim političnim prijateljem Orbana, nimajo težav: Drago Jančar, Matevž Tomšič, Matej Avbelj, Matej Makarovič … Evropski parlament je prejšnji teden tudi zaradi ogrožanja akademske svobode, pa zaradi Orbanovega odnosa do migrantov, stanja pravne države na Madžarskem sprejel resolucijo o kršenju temeljnih vrednot EU, a Orban je kritikom navrgel, da gre zgolj za velik načrt, ki ga je organiziral George Soros. V Sloveniji so proti resoluciji glasovali vsi trije evropski poslanci SDS in Lojze Peterle.

Orbanovi napadi na Sorosa imajo več ciljev. Kot pojasnjuje zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič, sicer tudi študent na CEU, gre za ohranjanje ozračja izrednega stanja in delegitimizacijo madžarske opozicije, v skladu s klasično taktiko, da se disidenti prikazujejo kot agenti tuje zarote, domači režim pa kot borci proti globalnemu sistemu dominacije. »Protisoroseva kampanja je zelo pomembna, ker jasno kaže na način, kako se nameravajo avtokratski populistični in kleptokratski režimi v srednji in vzhodni Evropi ne glede na ideološko barvo braniti tako pred državljansko mobilizacijo kot pred pritiski evropskih in nadnacionalnih institucij – s sproženjem totalnega kulturnega boja.« Spopad med Orbanom in Sorosem ima svojo, prijaznejšo predigro. Soros in Orban sta bila nekoč prijatelja. Orbanova stranka Fidesz je v času, ko je propadal komunizem in se je oblikovala demokratična država, prejemala Sorosevo pomoč. Fidesz naj bi tedaj prejel malo več kot 600.000 sedanjih evrov, Orbanu pa je Soros plačal šolanje na Oxfordu. »Orban se nedvomno zaveda nevarnosti, ki jih za vsak avtokratski sistem pomenijo neodvisne, čeprav majhne nevladne organizacije, saj je v takih krogih sam začel svojo kariero,« še pravi Luka Lisjak Gabrijelčič.

Sedanja prijatelja

Podobno kot na Madžarskem se dogaja v Sloveniji, tudi pri nas so sumljivi tisti, ki jih financira tujina. Pri tem ne gre le za Sorosa, včasih so krivi tudi Norveška in njena sredstva. Norveški finančni mehanizem tako moti nasprotnika LGBT-populacije Aleša Primca.

Podobnosti med Slovenijo in Madžarsko tu še ni konec. Viktor Orban je »velik prijatelj« Janeza Janše, ta o njem govori spoštljivo, Orbanova svarila o muslimanski invaziji so za Janšo »trezne besede«. Orban je v soboto tudi obiskal kongres SDS, Janša pa mu je podaril v madžarščino prevedene Okope, »knjigo o slovenski ne-tranziciji«. Sodelovanje med politikoma ima neposredne finančne učinke. Lansko leto so tri madžarska medijska podjetja, Ridikül Magazin, Ripost Media in Modern Media Group, z 800.000 evri prevzela strankino propagandno televizijsko postajo Nova24tv. Poročanje tega strankarskega medija o tem, da bi »Soros takoj uničil svet, če bi imel od tega koristi«, torej ni nič nenavadnega.

Tovrstnih prispevkov na tem zarotniškem mediju pravzaprav mrgoli. Janševa Nova24tv je denimo obtožila evropska poslanca Iva Vajgla in Tanjo Fajon, da sta na seznamu »Sorosevih plačancev, ki načrtno destabilizirajo Evropo«. Vajgl je seveda odločno zanikal, da bi kadarkoli prejel denar od Sorosa, financira ga zgolj evropski parlament. Po njegovem so »napadi na Sorosa, ki jih razglaša skrajna desnica, postali prepoznavno znamenje tistih strank na Madžarskem, v Makedoniji in Sloveniji, občasno tudi v Srbiji, ki novačijo svoje pristaše z zgodbami o globalnih ’levičarskih’ zarotah, z bolj ali manj slabo prikritim antisemitskim in neonacističnim prizvokom«.

In točno tukaj, pri vprašanju propagande, neonacizma, antisemitizma, zgodba o Sorosu postane nevarna. Antisemitizem je pojav, ko se kakšna skupina državljanov izloči iz narodnega občestva in jih obtožijo, da so del mednarodne zarote. To so lahko Judje, hitro pa lahko žrtve postanejo tudi drugi posamezniki. »Kampanja proti Sorosu v Sloveniji je lok zgodbe o udbomafiji,« novo fantazmo pri Janševi SDS pojasnjuje Luka Lisjak Gabrijelčič. »D olgo smo lahko opazovali, kako se je ta pojem vse bolj osamosvajal povezav z realnostjo, kako je postajal vse bolj poljubno orodje za delegitimacijo vsakogar, ki ni ’na liniji’. Zdaj se je ideja udbomafije iztekla v fantazmo Sorosa – dovolj je, da pogledamo na družabna omrežja in očitno postane, da gre za antisemitsko kampanjo, kjer so kot Judje označeni vsi, ki kritizirajo tako politiko na splošno in SDS posebno.« Antisemitizem je ideologija sovraštva, kdor se igra z njim, se igra z ognjem. Vlasta Jalušič razmišlja podobno. Uporaba konstrukta sovražnika države vedno opravičuje vpeljavo izrednih razmer. »Gre za šolski primer konstrukcije personificirane svetovne judovske zarote ter spretno uporabljene tehnike zrcalnega obtoževanja, v smislu, poglejte, kako uničuje ’našo’ državo, dejansko pa so politiki, kot je Orban, prvi uničevalci demokratičnih in socialnih držav.«

Vprašajmo pa se še nekaj: kako to, da v vzhodni Evropi, v državah, kjer se je obnovil kapitalizem, tovrstne torije zarote in hujskanje sovraštva padajo na plodna tla? Zakaj populizem deluje? Ljudje so prepričani, in imajo prav, da je demokracija neuspešna, da Evropsko unijo vodijo bruseljski sistem brez demokratičnega nadzora, politična elita, finančni instituti, banke, hedge skladi, veliki magnati, kakršen je Soros. Krizo demokratičnega odločanja in nadzora spretno izkoriščajo avtokratski populisti. Ne gre samo za Orbana, samo za Janšo, za velik del protisorovske kampanje je kriv tudi Vladimir Putin, saj se je Soros po dogodkih v Ukrajini zavzemal za sankcije proti Rusiji.

Trditi, da Soros nima nikakršnega vpliva na politično dogajanje v vzhodni Evropi, bi bilo naivno, a njegov vpliv ni povezan z judovskim izvorom, pač pa s finančno močjo. V času nacistične Nemčije so Judje, ti »Tujci«, kot je v prispevku za lansko številko revije Razpotja opozoril Sašo Furlan, pomenili »personifikacijo moči kapitalizma in nosili odgovornost za celo vrsto strukturnih pojavov, ki jih ta poraja«. Danes se kriza kapitalizma znova poglablja, nerešljive strukturne neskladnosti tega sistema se povečujejo, nekateri politiki znova iščejo grešne kozle. »Skrajno desni in fašistoidni napadi niso glavni problem, so bolj simptom sodobnosti,« bi o vsem tem dejal Rastko Močnik.

Sodobnost pa je polna pasti in teme, antisemitizem in z njim povezane teorije zarote, ki jih širijo politiki, so prenevarni, da bi jih jemali vnemar.