Vojna napoved planetu

Ste si že ogledali prve epizode nove serije Twin Peaks? Nadrealistična, ne. Toda v primerjavi s Trumpom izgleda povsem realistično. Komaj ga dohaja. Serija Twin Peaks ni linearna – tudi Trump je povsem nelinearen. V seriji Twin Peaks nikoli ne veš, kaj točno se dogaja – Trumpa je prav tako izredno težko razumeti. Agent Cooper ima doppelgängerja, ki počne grozne reči – Trump ima doppelgängerja, ki tvita grozne reči. Kdor misli, da ga v seriji Twin Peaks čaka lahka zabava, se moti – kot so se zmotili tisti, ki so mislili, da jih pri Trumpu čaka lahka zabava. V seriji Twin Peaks je vse polno alternativnih časovnic – pri Trumpu je vse polno alternativnih dejstev. Serija Twin Peaks je konspirološki raj – Trump tudi. V seriji Twin Peaks mrgoli očetov, ki fantazirajo o svojih hčerkah, in starejših moških, ki zasužnjujejo precej mlajše ženske – ne recite, da ob tem ne dobite asociacije na Trumpa (»Ne vem, kaj je pri Trumpu bolj zaskrbljujoče: to, da verjame, kar govori, ali to, da ima stanovanje zapečateno. Verjetno je zasačil Melanio, ki je skušala pobegniti,« se je pred časom pošalil Seth Meyers). Twin Peaks izgleda kot serija o patriarhu, ki se mu je zmešalo – dobra metafora Trumpove Bele hiše. David Lynch rad šokira – Trump tudi. Lynch skuša iz bukoličnega mesteca Twin Peaks iztisniti maksimum – Trump skuša maksimum iztisniti iz Bele hiše. Lynch ljubi transcendentalno meditacijo, ker odpravlja vse negativnosti – Trump je izumil antitranscendentalno meditacijo, ki ustvarja vse možne negativnosti. Že vse od originalne serije Twin Peaks vemo, kdo je umoril Lauro Palmer – Trump nam je še razkril, kdo jo je zgrabil za »pičko«.

V seriji Twin Peaks vedno vsi pridejo kot prijatelji – z nasmehom. Kot gangsterji in tuje korporacije. In kot Donald Trump, ki so ga izvolili prebivalci Twin Peaksa. Nedavno je kot prijatelj in z nasmehom tam, kjer je imel nekoč obraz, prikorakal iz Bele hiše, stopil pred mikrofon in povedal, da se Amerika umika iz Pariškega podnebnega sporazuma, in sicer zato, ker ogroža ameriško gospodarstvo in ameriška delovna mesta. Kar je noro: Trump verjame svojim lastnim lažnim novicam – svojim lastnim teorijam zarote.

Leta 2012 je famozno tvitnil: »Koncept globalnega segrevanja so ustvarili Kitajci, da bi ameriško gospodarstvo naredili nekonkurenčno.« Kar je bila le uvertura. Dve leti kasneje je večkrat tvitnil, da je globalno segrevanje »zelo draga potegavščina«, leta 2015 pa je pompozno oznanil: »Ne verjamem v klimatske spremembe.« In še enkrat – stotič – ponovil: »To je le potegavščina.« Leto kasneje je v nekem intervjuju rekel, da so »podnebne spremembe le zelo, zelo draga oblika obdavčitve«, obenem pa dodal: »Kar veliko vem o podnebnih spremembah. Dobival sem celo okoljske nagrade.« In to je potem še večkrat ponovil.

Trump je neoliberalec stare šole: Pariškemu podnebnemu sporazumu se je odpovedal, da bi lahko delavce poslal nazaj v rudnike – v »umazani« kapitalizem 20. stoletja.

Vse to so fake news. Podnebne spremembe niso potegavščina. Niso si jih izmislili Kitajci. Ameriškega gospodarstva ne ogroža Pariški podnebni sporazum – ogrožajo ga podnebne spremembe, zelo dobro pa ga ogrožajo tudi teorije zarote in lažne novice. Trump nima pojma o podnebnih spremembah (»Od Teksasa proti Tennesseeju se vali ledeni vihar! V Los Angelesu zmrzuje!«), okoljskih nagrad pa ni dobil – nikoli. Niti ene.

V govoru, v katerem se je odpovedal Pariškemu podnebnemu sporazumu, je tudi poudaril, da se Ameriki že leta vsi posmehujejo, ja, ves svet, in da bo zdaj tega konec. Fake news!

Ni res, da se vsi že leta posmehujejo Ameriki. Sploh ne. Pač pa se ji posmehujejo, odkar je izvolila Trumpa – še bolj pa se vsi posmehujejo samemu Trumpu. Tudi v Ameriki, navsezadnje, TV-oddaja Saturday Night Live je doktorirala iz posmehovanja Trumpu. Toda ko je rekel, da je zdaj konec globalnega posmehovanja Ameriki, je hotel verjetno dejansko reči: Ne boste se mi več posmehovali!

Zato je nastopil kot trol. Ali bolje rečeno: zato je njegova odpoved Pariškemu podnebnemu sporazumu delovala kot vojna napoved. In kot ste opazili, so jo svetovni voditelji natanko tako tudi dojeli – kot vojno napoved. Vsi so bučno ponoreli. Od »odprtega« Kitajca do nove britanske Margarete in nemške Mutti. A ne da bi to Trumpa ustavilo, saj vendar prekleto dobro vemo, da najbolj uživa prav v vojnih napovedih, potemtakem v tem, da ruši red, kvari igro in moti status quo.

Hiša iz kart

Ko se je Trump odpovedal Parizu, je ponorel tudi francoski predsednik Emmanuel Jean-Michel Frédéric Macron: odločno, agilno, viralno – in delno v angleščini. »Make our planet great again!« Sporočilo Macronovega odziva na Trumpov odziv na lastno teorijo zarote je bil na dlani: Trump ne igra po pravilih! Trump kvari igro!

Tu pa se reči malce zapletejo. Zakaj Trump v očeh Macrona in drugih svetovnih voditeljev kvari igro? Zakaj jih moti? Zakaj jim gre na živce? Kakšno igro kvari? Predvsem tole – igro trga. Trump se resda ne obnaša kot predsednik Amerike, temveč kot njen direktor, a ne pozabite, da tudi Macron ne nastopa kot predsednik Francije, temveč kot njen direktor. Trump je prišel iz visokega biznisa – tako kot Macron, veliki slavilec prostega trga, sveto in neoliberalno prepričan, da trga ne sme nihče motiti, še najmanj država. Trg je genialni mehanizem, ki se uravnava sam. Nikogar ne potrebuje. Nihče se ga ne sme dotikati. Trump pa s svojo primitivno nepredvidljivostjo, s svojo neotesano impulzivnostjo, s svojo infantilno ošabnostjo, s svojo nesramno nediscipliniranostjo, s svojo mentalno neuravnovešenostjo, s svojimi protekcionističnimi fantazijami, s svojim populističnim ekonomskim nacionalizmom (»America first!«), s svojimi neprespanimi tviti, karnevalskimi lažmi in konspirološkimi kapricami počne natanko to: moti trg. Deluje, kot bi rekli sodobni ekonomisti in poslovneži, disruptivno.

Nikar ne mislite, da so Macron – »novi voditelj svobodnega sveta« (nehajte) – in drugi svetovni voditelji zaradi Trumpove odpovedi Pariškemu podnebnemu sporazumu ponoreli zato, ker bi se bali, da bodo podnebne spremembe pogubile človeštvo in svet, saj so v duhu neoliberalnega dictuma itak prepričani, da bo trg – in z njim kapitalizem – preživel tako konec človeštva kot konec sveta. Kot je nekoč – v razpravi Mesto prihodnosti (2003) – zapisal ameriški filozof Fredric Jameson: »Lažje si je predstavljati konec sveta kot pa konec kapitalizma.« In če bi že ravno prišlo do nenadnega konca sveta, ne bi reševali sveta in ljudi, temveč trg in kapitalizem, sveto prepričani, da lahko konec sveta preživita le trg in kapitalizem. Macron et consortes, ki se bojijo beguncev in terorja, a si Trumpu celo v Evropi, na svojem terenu, niso upali zastaviti niti enega resnega vprašanja o beguncih (hej, zakaj zapiraš vrata beguncem, če pa jih je z vojnami na Bližnjem vzhodu ustvarila prav tvoja Amerika?!) in terorju (hej, zakaj si Savdski Arabiji, ki velja za sponzorko islamističnega terorizma, prodal za 110 milijard dolarjev orožja, kar itak spominja na Ponzijevo shemo terorja!?), so ponoreli zato, ker Trump ogroža trg. Ni hujše blasfemije. Trump v njihovih očeh ni le hormonski motilec trgov ali Kim Džong Un, temveč podnebna sprememba, pred katero rešujejo svet.

Kar pa ne pomeni, da Trump ni neoliberalec. Ravno nasprotno: Trump je neoliberalec, toda neoliberalec stare šole. Drugače kot Macron, ki je neoliberalec nove šole. »Trump je osmoljenec globalizacije. Tisti, ki ga je globalizacija udarila. Ki so ga udarile nove informacijske platforme,« je lani po ameriških volitvah opozoril Grega Repovž. »Globalizacija ga je dejansko ujela nepripravljenega. Ko bi se moral pognati čez ameriške meje, se ni – in ko se je, se je opekel. Njegova narava mu tega ni omogočala. Trumpa je globalizacija prizadela, celo povozila. Ko so prišli tuji nepremičninski investitorji na ameriški trg, jim ni znal in zmogel parirati. Namesto da bi gradil na Kitajskem, je gledal, kako Kitajci gradijo na zemljiščih, na katerih bi v nespremenjenih okoliščinah gradil on.« Trump, veliki graditelj, newyorški kralj nepremičnin, se ni nikoli kaj prida menil za detajle zgodovine, tako da je lahko le nemočno in v grozi gledal, kako Kitajci gradijo hitreje in ceneje kot on, je neoliberalec, ki učinkov neoliberalizacije ni razumel, zato se tudi zdaj tako patetično steguje nazaj, v dobre stare čase (»Make America Great Again!«), ko so trge vodili genialni, karizmatični podjetniki, ne pa algoritmi ali računalnik, ki ga Trump, kot pravijo, ne zna niti prižgati. Trump se je ukvarjal z igralništvom (v Atlantic Cityju je kupoval in gradil igralnice), a spregledal, da so si ekonomijo – in tiste »realne« trge – povsem podredili anonimni, virtualni, brezosebni finančni trgi, zato hoče trgu – in njegovi nevidni roki – še vedno dati tudi svoj osebni pečat. Nanj hoče vedno znova prilepiti svoj brand, svojo blagovno znamko – Trump! Trgu hoče ukazovati ter z njim sklepati nove in nove »kupčije«. »Make a deal« je njegova mantra. V trgu vidi teater svoje silne »možatosti«, svojega »amazing« ega, eruptivnega in napihnjenega kot raketni napad na Sirijo. Tvita, ko bi moral biti na jogi, prepričan, da trg komaj čaka njegove tvite.

Macron je po drugi strani brezoseben kot nevidna roka trga, kar pa ne preseneča – zanj je osebnost že sam trg. Osebnost, ki je ne sme nihče motiti, še najmanj hazarder, kot je Trump. Trump, nekdanji lastnik igralnic, izziv tako za psihiatre kot za Hišo iz kart, je predkrizni neoliberalec, ki rad hazardira – Macron, nekdanji vojščak finančne industrije in investicijski bankir (Rothschild & Cie Banque), pa je postkrizni neoliberalec, varuh neoliberalnega svetovnega reda, ki hazardiranja ne prenese, prepričan, da velike krize leta 2008 niso povzročili deregulirani finančni trgi, temveč robati, nedisciplinirani, neotesani, hazarderski norci, kot je Trump, pred katerim trg ni varen. Nanj se ne moremo več zanesti, je rekla Mutti Angela, kar je bilo tako, kot da bi rekla: nanj se trg ne more več zanesti! A neoliberalni diktat je v tej točki nedvoumen: vse je treba narediti, da bi bil trg varen. Ne ljudje, temveč trg.

Macron et consortes, ki prihajajo kot prijatelji, so neoliberalci nove šole: delavcem hočejo dati čisto in zdravo okolje, da bodo lahko čim dlje živeli in tezgarili do sedemdesetega ali osemdesetega leta.

Nihče ni nad trgom

Pa ste se – glede na to, da Sovjetske zveze ni več in da je komunizem že davno padel – kdaj vprašali: če komunizma ni več, zakaj so potem med Zahodom in Rusijo še vedno takšne napetosti – hladnovojne napetosti? Dan Kovalik v knjigi The Plot to Scapegoat Russia (Kako so Rusijo prelevili v grešnega kozla) lepo pojasni, v čem je bil sploh trik hladne vojne. Ni šlo za komunizem, temveč za trge. Ali kot pravi: »Ni šlo toliko za boj proti komunizmu kot za to, da se poskrbi, da bi bil svet varen za korporativno plenjenje.« Američani so, kot veste, neprestano ponavljali, da je treba ustvariti svet, ki bo »varen za demokracijo«. Zato so z vojnami, puči in »humanitarnimi intervencijami« tako vztrajno čistili Iran, Vietnam, Nikaragvo, Salvador, Gvatemalo, Čile, Kolumbijo, Haiti, Irak, Afganistan, Somalijo, Jemen, Kongo, Jugoslavijo in druge dežele – da bi jih naredili »varne za demokracijo«. V resnici pa jim je bilo za demokracijo povsem vseeno – te dežele so hoteli narediti spet varne za trg. Izključno za trg. In za privatizacijo, deregulacijo, strukturno prilagajanje. Manj ko je demokracije, bolje za trg. Pri tem so tudi delali vse, da jim teh osvojenih »varnih trgov« ne bi bilo treba deliti z drugimi. Razlog več, da so v več kot sedemdesetih deželah postavili 800 vojaških baz. V tem je tudi pravi smisel Fukuyamove teze o »koncu zgodovine« – ko ostane le še trg, je konec zgodovine.

Toda zdaj se je vse obrnilo: Trump ni več varen za trge. Trgom s svojim ekshibicionističnim direndajem pošilja napačne signale. Zato mu je treba poslati signal – ali pa mu dati lekcijo. Naj ve, da ni nihče nad trgom.

Še huje: Trump namreč ne ogroža le trga, temveč tudi prečiščeno in očiščeno podobo neoliberalnega svetovnega reda, ki jo skušajo Macron et consortes – po debaklu leta 2008 – narediti spet sprejemljivo. In ja – spet veliko. Neoliberalci nove šole, ki se delajo, kot da so izumili novo moralo, so tako patološko obsceni in narcisoidni, da so neoliberalizem, ki je svet pognal v strašno krizo, kar sami pomilostili, a tudi Trump je tak šampion obscenosti in narcisoidnosti, da bi v aferi RussiaGate (Watergate 2.0), ki mu visi nad glavo, najraje kar sam pomilostil sebe in svoje consortes, recimo svojega zeta Jareda Kushnerja in odstreljenega svetovalca za nacionalno varnost Michaela Flynna.

Trump je neoliberalec stare šole: Pariškemu podnebnemu sporazumu se je odpovedal, da bi lahko delavce poslal nazaj v rudnike – v »umazani« kapitalizem 20. stoletja. Macron et consortes, ki prihajajo kot prijatelji in z naslikanim nasmehom, pa so neoliberalci nove šole: delavcem hočejo dati čisto in zdravo okolje, da bodo lahko – v tem »čistem« kapitalizmu 21. stoletja – čim dlje živeli in tezgarili do sedemdesetega ali osemdesetega leta. Trump in Macron sta kot vrtljiva vrata v cenenem motelu.

Kalifornijski sen

A da ne bo kakega nesporazuma: prva misel obojih, neoliberalcev stare in nove šole, je trg. Razlika je le v tem, da neoliberalce nove šole motijo podnebne spremembe, ki škodijo trgu, Trumpa pa moti Pariški podnebni sporazum, ki naj bi škodil trgu. A so Trumpa hitro poučili, da to ni res. S prstom so mu pokazali Kalifornijo, ki je šesta največja ekonomija na svetu, že leta pa se obnaša tako, kot da je Pariški podnebni sporazum že v veljavi. Emisije toplogrednih plinov so v Kaliforniji, ki ima najstrožjo okoljsko zakonodajo, strogo regulirane, prodajajo lahko le energetsko učinkovite avtomobile, energetsko učinkovito pa mora biti tudi vse ostalo – od klimatskih naprav do ventilatorjev za hlajenje. Kalifornija ima več sončnih elektrarn kot vse ostale ameriške zvezne države skupaj. Detroitski giganti 10 odstotkov avtomobilov prodajo v Kaliforniji, kar priča, da je Pariški podnebni sporazum dober za gospodarstvo. Jerry Brown, guverner Kalifornije, je celo rekel, da bo Kalifornija – če bo Trump ustavil raziskovanje podnebnih sprememb – lansirala svoj satelit.

A po drugi strani: Kalifornija, v kateri oba zakonodajna domova nadzirajo demokrati (in ja, tudi Brown je demokrat), ne izgleda tako, kot da je nekje v Ameriki, temveč tako, kot da je nekje v Evropi. Zdi se namreč, kot da se skuša odcepiti od Amerike – od Trumpove Amerike. Na vse načine se upira Trumpu, njegovim izvršnim poveljem, njegovim »vizijam« in njegovim »alternativnim dejstvom«. Še več: s Trumpom je v vojni.

Ko je Trump izdal izvršno povelje o deportaciji ilegalnih priseljencev, je Kalifornija, ki ima več kot dva milijona ilegalnih priseljencev, sprejela zakon, ki jo je prelevil v »varno državo« (sanctuary state), kar pomeni dvoje: prvič, da so vsi ilegalni priseljenci tu varni, in drugič, da kalifornijske oblasti in kalifornijski organi, državni in lokalni, ne smejo sodelovati pri morebitnem zveznem pregonu ilegalnih priseljencev. In ko je Trump zagrozil, da bo Kaliforniji ukinil vse zvezne dotacije, je Kalifornija sprejela zakon, ki je sprostil finančna sredstva za pravno obrambo morebitnih deportirancev. Tistim, ki si ne bi mogli privoščiti dobrega odvetnika, ga bo omogočila Kalifornija, v kateri lahko ilegalni priseljenci mirno delajo, vozijo avtomobile in se šolajo.

Ko je Trump izdal izvršno povelje o izgradnji zidu na ameriško-mehiški meji, so številna kalifornijska mesta sprejela odlok, po katerem bodo prekinila vse pogodbe s podjetji, ki bi sodelovala pri izgradnji tega sramotnega zidu, iz takšnih podjetij pa se bodo umaknili tudi vsi kalifornijski javni pokojninski skladi. V Kaliforniji, ki je dekriminalizirala marihuano in optimalno zaščitila LGBT, se vrstijo protitrumpovski marši in protesti, hekerji v Silicijevi dolini izdelujejo aplikacije, s katerimi bi lahko volivci lažje pritiskali na svoje washingtonske kongresnike, v srednješolske zgodovinske učbenike pa bodo uvrstili tudi novo temo – »rusko vmešavanje v ameriške volitve leta 2016«. Lepo se bo podala oni drugi temi v kalifornijskih šolskih učbenikih – podnebnim spremembam. O tem, da podnebne spremembe niso le potegavščina, se lahko vsak šolar prepriča na lastne oči, ko gleda naraščanje Pacifika, srdite poplave, silovite izbruhe gozdnih požarov in izginjanje snega na vrhu Sierre Nevade.

Človek in morski pes lažje sobivata kot Kalifornija in Trump. »Kalifornija je nasprotje Trumplandije,« pravi Robert Reich, Clintonov minister za delo in avtor knjige Saving Capitalism: For the Many, Not the Few. Trump je Darth Vader – Kalifornija je Luke Skywalker.

Odcepitev Kalifornije

Trumpova trditev, da je »Kalifornija izgubila nadzor nad sabo«, ne preseneča. Ta značilni šokirani, zgroženi, distancirani konservativni pogled na Kalifornijo, ki ne pušča nobenega dvoma, da je z njo res vse narobe, je leta 2007 opeval Jack Cashill v knjigi Kaj je s Kalifornijo? (What’s the Matter with California). Biznis in trg sta preveč regulirana, davki so previsoki, socialni programi so preveč velikodušni, vsi težijo z ekologijo in simpatizirajo s Hudičem, vsi si natikajo nova imena, preveč je kriminala, prostitucije, uličnih tolp, abortusov, piercinga, silikona, avtocest, sindikatov, tacosov, eksotike, seksa, ločitev, nezakonskih otrok in disfunkcionalnih enostarševskih družin, pa tudi etničnih in socialnih manjšin, ki se med seboj ne razumejo, propadlih igralcev je več kot ljudi v Omahi, ilegalni priseljenci so več kot dobrodošli, liberalci so prokomunistični, kalifornijski liberalizem je mutiral v norost. Še huje – v »ameriški Rim«. Babilon!

Kalifornija, ki je izgubila sodno bitko z O.J. Simpsonom in kjer očetje zapuščajo sinove, da bi ustvarili »upornike«, ki bodo vodili Revolucijo, pravi Cashill, je ostala otok, ki se še vedno ni niti asimiliral niti spokoril. Še vedno ni postal del Amerike. Še vedno sanja. »Kalifornijske sanje so ameriška nočna mora!« Za ameriško desnico je Kalifornija motnja, nekaj neameriškega, celo protiameriškega, dekadentnega in degeneriranega, »failed state«, no, »rogue state«.

Trump se resda ne obnaša kot predsednik Amerike, temveč kot njen direktor, a ne pozabite, da tudi Macron ne nastopa kot predsednik Francije, temveč kot njen direktor.

Vsekakor, toda nihče je noče zapustiti. Arnold Schwarzenegger, sicer republikanec, je leta 1969 nekemu svojemu avstrijskemu prijatelju pisal: »V Grazu me vedno zebe. Raje bom ostal v Kaliforniji. Tu sije sonce.« In ko je postal guverner Kalifornije, je lahko preživel le tako, da se je prilagodil. Kalifornije ni mogel spremeniti. Niti odrešiti. Sprejeti je moral njeno igro. In njene plesne korake.

Desnica ne bo Kaliforniji nikoli odpustila, da ji je uspelo to, kar njej sami, četudi zaviti v biblično retoriko, ni uspelo – da je postala vplivnejša od Biblije in da je puščavo spremenila v »božji vrt«. Desnica je kakopak »božji vrt« spremenila v puščavo. Vedno in povsod. Obenem pa desnica Kaliforniji ne more odpustiti, da je tisti pravi Zahod. Poglejte na zemljevid: bolj na zahod ne moreš. In če vprašaš desnico – bolj na levo tudi ne.

Nedavno, ob koncu maja, je kalifornijski senat sprejel nov zakon o univerzalnem zdravstvenem zavarovanju, ki bo zdravstveno zavaroval prav vse prebivalce Kalifornije – vseh 39 milijonov. In plačnik bo le en: država Kalifornija! Vse zdravstvene blagajne se bodo zlile v eno, v katero se bodo prelili tudi dodatni davki, ki jih bodo zaračunali le bolje situiranim, bogatim ipd. V času, ko Trump odpravlja Obamov zdravstveni sistem (Affordable Care Act, alias ObamaCare), bo Kalifornija uvedla komunistično zdravstveno zavarovanje.

Zdaj lažje razumete, zakaj bi desnica s Kalifornijo najraje naredila to, kar je Amerika naredila z Irakom. Ne, Kalifornija ni Teksas, še manj Kansas. Tudi neoliberalci verjetno sovražijo Kalifornijo, saj predstavlja kronski dokaz, da je neoliberalna filozofija le fake news. Neoliberalci namreč trdijo: če hoče država gospodarsko cveteti, potem mora imeti nizke davke, nizke plače in malo regulacij. Kansas in Teksas sta takšni državi, pravi Robert Reich: obe imata izredno nizke davke, izredno nizke plače in izredno malo regulacij. Na drugi strani je Kalifornija, ki ima zelo visoke davke, zelo visoke plače in zelo veliko – še posebej okoljskih – regulacij. Toda Kalifornija cveti, medtem ko Teksas in Kansas hirata. Kalifornija je šesta najmočnejša ekonomija na svetu. Kansas je najslabša ekonomija v Ameriki. Teksas stoji le malce bolje.

Nič čudnega, da se v Kaliforniji vse bolj krepi Calexit, alias Caleavefornia, alias Califrexit, alias #CalExit – gibanje za odcepitev Kalifornije. Glavni gibalci tega gibanja (Yes California) napovedujejo celo referendumsko vprašanje, ki naj bi ga Kalifornijcem zastavili leta 2018, naslednje leto pa bi izpeljali še plebiscit. To gibanje ni sicer nič novega, toda pod Trumpom ima daljše noge kot kadarkoli. Leta 2014 je odcepitev podpirala le petina Kalifornijcev – po Trumpovi izvolitvi pa jih odcepitev podpira tretjina. Tisti, ki se imajo za demokrate, so navdušeni, tisti, ki se imajo za republikance, pa precej bolj zadržani, zato nekateri predlagajo ustanovitev kar dveh Kalifornij, Vzhodne (republikanske) in Zahodne (demokratske).

Od leta 1850, ko je Kalifornija postala 31. zvezna država, je bilo že okrog 200 pobud za razkosanje ali odcepitev Kalifornije. Kalifornijski senat je leta 1965 celo izglasoval ustanovitev dveh Kalifornij, a potem ni prišel ravno daleč, do konca pa itak ne bi nikoli prišel – razkosanje ali odcepitev kake ameriške zvezne države morajo odobriti kongresi 38 ameriških zveznih držav in dve tretjini zveznih kongresnikov.

Ironija je le v tem, da je Yes California, gibanje za odcepitev Kalifornije, donedavna vodil Louis J. Marinelli, ki živi v Rusiji in ki je volil Trumpa. Še več: njegovo gibanje je finančno in promocijsko podprla tudi ruska vlada. Še več: po Trumpovi izvolitvi je gibanje v Moskvi odprlo »ambasado«, ki jo je finančno podprla ruska dobrodelna organizacija, povezana s Putinom.

A ko so se začele zgodbe o Trumpovih povezavah s Kremljem prepletati z zgodbami o Marinellijevih povezavah s Kremljem, so ostali člani gibanja za odcepitev Kalifornije kampanjo ustavili, saj so se ustrašili, da skuša Marinelli, ki je potem sporočil, da se bo raje – za vedno! – preselil kar v Rusijo, Kalifornijo preleviti v ameriški Krim.

Odcepitev Kalifornije bi bila dobra novica za Trumpa, ki bi tako brez težav dobil tudi naslednje volitve, saj bi demokrati ostali brez 55 kalifornijskih elektorskih glasov. Trumpovi bi vladali večno. Donalda bi nasledila Ivanka, Ivanko pa bi nasledil Barron.