Marko Pokorn

Dr. Marko Pokorn (l. 1966) je specialist pediatrije in infektologije. Od leta 1994 dela na otroškem oddelku Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. V prostem času je tudi odličen scenarist, dramatik in glasbenik. Umetniški talent je podedoval po očetu, muzikologu in pravniku Danilu Pokornu, zdravniškega po mami, pediatrinji Vilmi Pokorn. Poročen je z Nike Kocijančič Pokorn, prevodoslovko in profesorico na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in je oče dveh odraslih otrok. Intervju z njim je čustveni tobogan. Nekaj časa se smrtno resno pogovarjaš o mesojedih bakterijah in drugih nevarnih okužbah, že v naslednjem hipu pa si brišeš solze smeha, ko ti zamrmra pesem Borelija, od kod strahote tvoje, ki jo je po Avsenikovi Slovenija, od kod lepote tvoje priredil za svoj bend. A to je logično, saj gre za zdravnika, ki je med drugim napisal scenarij za mega TV-uspešnico Naša mala klinika.

Strokoven, prijazen, dostopen, predan, zabaven – tako vas v spletnih klepetalnicah opisujejo starši otrok, ki ste jih zdravili na kliniki.

V vseh okoljih se obnašam podobno. Tudi če je situacija resna, mi vedno rahlo povleče na komično plat. V službi sem zato, da rešujem težave po svojih najboljših močeh; del te pomoči je psihološke narave in sem spada tudi humor. Otroci humor sprejemajo pozitivno. Starši pa tudi. No, vsaj velika večina.

Če ne bi bili tako predani zdravniškemu poklicu ali če bi bili malomarni, bi si veliko težje privoščili humor.

Star sem petdeset let, imam kilometrino, ljudje me že poznajo, zato si lahko privoščim nekaj več humorja.

Kot ste si ga privoščili ob izbruhu ošpic v Italiji, ko ste ljudem svetovali: »Če greste v Kenijo, se zaščitite proti malariji, za določene regije je treba biti cepljen proti rumeni mrzlici, če greste v Gardaland, pa se cepite proti ošpicam.«

Ja, to je en tak primer. (Z azvoni telefon, oglasi se in rešuje zaplet.)

Nenehnih klicev ste verjetno že vajeni ...

Kar naprej je kaj. V urgentno ambulanto vsak dan dobimo med 20 in 30 otrok, od tega jih v povprečju sprejmemo od 5 do 15. Trenutno so najpogostejše okužbe dihal, pljučnice, nekaj pa je tudi črevesnih okužb, zapletov noric in otrok z vročinskimi krči. Pred dnevi smo sprejeli otroka s Kawasakijevo boleznijo; gre za hudo vnetje žil, ki se najpogosteje pojavi pri otrocih do petega leta starosti in je najpogostejši vzrok za pridobljene bolezni srca v otroštvu. Za to bolezen ni laboratorijskega testa. Znaki so visoka vročina, vnete oči, usta, izpuščaji po koži in otekline udov. Prepoznati jo je treba v desetih dneh in jo ustrezno zdraviti, sicer je velika verjetnost, da bo prišlo do sprememb na srcu, na žilah koronarkah, kar lahko pozneje vodi v srčni infarkt. Kawasakijevo bolezen zdravimo z imunoglobulini, se pravi z infuzijo protiteles, če pa to ne pomaga, uporabimo druge imunske terapije. Prvič je bila bolezen opisana že pred 50 leti, a še danes ni čisto jasno, zakaj pride do nje. Ko so na Japonskem, na Havajih in na zahodni obali ZDA preučevali njeno pojavnost, so ugotovili nekaj zanimivega – da pride na Japonskem do povečane pojavnosti te bolezni, ko vetrovi pihajo s celinske Kitajske. Ko pa ti vetrovi pihajo mimo Havajev in Kalifornije, to sovpada s povečanim pojavljanjem bolezni v tistem koncu sveta. Verjetno veter prinese spore gliv, ki nato pri osebah z genetsko predispozicijo povzročijo vnetje. Zato sem prepričan, da bi moral Bob Dylan zaradi pesmi Blowin' in the wind namesto nagrade za literaturo dobiti Nobelovo nagrado za medicino.

Infekcijska klinika je arhitekturni muzej, medtem ko je Pediatrična klinika vsa bleščeča in nova.

Tako je zato, ker so nekoč domnevali, da bodo infekcijske bolezni s precepljenostjo in z izboljšanjem higienskih razmer postale zgodovina. To se je do neke mere uresničilo, a pojavile so se druge težave. Danes lahko marsikatero bolezen zelo učinkovito zdravimo, na primer rakave in imunske bolezni, izboljša se preživetje bolnikov, a zaradi tovrstnega zdravljenja bolniki postanejo dovzetnejši za okužbe, ki so tudi precej drugačne od klasičnih, tistih, ki so bile »uspešnica« pred petdesetimi ali sto leti.

Koliko so stari vaši bolniki?

Od nič do osemnajst, od kompletnih dojenčkov do kompleksnih najstnikov. Za delo v pediatriji moraš imeti jeklene živce, da lahko obvladaš dramski trikotnik, še pogosteje dramski štirikotnik. Otrok te opazuje, češ, wtf, ob njem stoji zaskrbljena mati, v kotu pa sedi babica, ki te v solzah roti: »Rešite otroka!« Potreben je celosten pristop – da pregledaš otroka, hkrati pa pomiriš mamo in potolažiš babico.

Če bi bila cepiva v obliki tablet – da bi jih torej lahko pojedli, sem prepričan, da bi si veliko dvomljivcev premislilo.

Verjetno so starši celo bolj prestrašeni kot otroci.

Otrok čuti skrb staršev in se temu primerno obnaša, zato si je pogosto najprej treba vzeti čas in pomiriti starše. K sreči je v naši stroki malo situacij, ko se ekstremno mudi. Seveda se moraš kdaj obrniti hitro, običajno pa imaš čas vsaj enkrat do dvakrat vdihniti. Načeloma je treba skrb staršev vzeti skrajno resno. Včasih pripeljejo otroka, za katerega se zdi, da ima banalne težave, po natančnejšem pregledu pa se izkaže, da gre za resno zadevo.

Kakšno pa je razmerje med resnimi in banalnimi primeri?

V povprečju trije resni na sedem banalnih primerov. Ampak v startu so za nas vsi resni. Naše delo temelji na dveh principih. Prvi je: saj ni nič hudega. In v večini primerov to drži. Večina vročinskih stanj pri otrocih je posledica virusnih okužb, ki izzvenijo same. Drugi princip, ki prvemu spodmika verodostojnost, pa je: za vsak slučaj. Češ, saj z otrokom verjetno ni nič narobe, ampak za vsak slučaj se pojdite pokazat še na infekcijsko kliniko.

Slovenci smo narod, ki gre zelo hitro k zdravniku; še posebej previdni smo, ko gre za otroke. Anketa, ki je bila leta 2005 izvedena med slovenskimi starši, je razkrila, da je zaradi vročine zelo ali zmerno zaskrbljenih 84 odstotkov staršev, skoraj polovica pa jih meni, da vročina lahko povzroči možganske poškodbe. Je fobije pred vročino danes kaj manj?

Vročina je e volucijska pridobite v. O b povišani temperaturi vsi procesi v telesu tečejo bolje, telo se bolje brani pred okužbo. Zato zbijanje vročine kar tako ni priporočljivo. Ko so delali raziskavo ob cepljenju otrok, so eni skupini otrok v obdobju 24 ur po cepljenju dajali paracetamol, drugi skupini pa ne. Otroci v prvi skupini so res imeli manj vročine, vendar pa so imeli mesec dni po cepljenju nižjo koncentracijo protiteles kot otroci v prvi skupini. Razlika ni bila velika, a vendarle. Raziskave so pokazale, da z zniževanjem vročine ne spremeniš naravnega poteka okužbe. V zadnjih letih za zniževanje vročine pri otrocih vse pogosteje uporabljamo nesteroidne antirevmatike, na primer ibuprofen. Problem teh zdravil je, da poleg znižanja vročine delujejo tudi močno protibolečinsko in lahko zabrišejo bolezensko sliko.

Strah pred vročino je do neke mere upravičen. Vročina resda ni nevarna sama po sebi, je pa v nekaterih primerih lahko znak zelo nevarne okužbe.

Drži. Starševski instinkt je pogosto pravilen. Če povedo, da je otrok že imel vročino, da pa je tokrat drugače, rajši naredim kakšno preiskavo več. Poleg tega so tudi raziskave pokazale, da je instinktivni občutek zdravnika, da je z otrokom nekaj narobe, praviloma zanesljiv.

Nekoč ste rekli, da starši pripeljejo otroka na pregled že po dveh urah vročine in takoj pričakujejo jasne odgovore, čeprav jih tako hitro ni mogoče dati.

Žal z laboratorijskimi preiskavami ne moremo tako zgodaj ločevati med bakterijsko in virusno okužbo. Lahko si na smrt bolan, pa bodo laboratorijski izvidi po dveh urah še vedno popolnoma normalni. Zanesljivejše laboratorijske izvide je mogoče dobiti šele po šestih do dvanajstih urah. V prvih šestih urah pa je ključna klinična slika. Zato je treba vsakega otroka natančno pregledati.

Lahko predstavite primer, ko se je sprva nedolžna težava izkazala za zelo resno?

Pred kratkim smo imeli otroka z meningokokno okužbo. Le nekaj ur je imel vročino, vse ga je bolelo, sprejeli smo ga na kliniko, ga punktirali in izkazalo se je, da gre za začetni meningitis. Po antibiotiku se je stanje hitro popravilo. Tovrstne okužbe so sicer precej redke, lahko pa potekajo kot vihar. Začne se z vročino, v nekaj urah pa se pojavijo še kožne krvavitve in ustreznemu zdravljenju navkljub si lahko v dnevu ali dveh mrtev.

Teh nevarnih okužb ni vedno enostavno odkriti.

Kadar visoko vročino spremlja značilen neiztisljiv izpuščaj, je stvar jasna. Simptomi so podobni gripi, se pravi visoka vročina in bolečine v mišicah. Znak za alarm je, če se ti simptomi pojavijo zunaj sezone gripe. Pomembna je zgodnja prepoznava bolezni. Meningokokno okužbo je treba čim prej zdraviti, tako z antibiotiki kot z dodatnimi ukrepi. V Veliki Britaniji so imeli pred 20 leti tovrstnih okužb bistveno več, zato so napisali smernice za obravnavo. Ključna je prva ura. Ko so Britanci po nekaj letih preverjali uspešnost priporočil – analizirali so nekaj sto primerov okuženih, tako tiste, ki so preživeli, kot one, ki so umrli – so ugotovili, da je bilo pri umrlih veliko več odklonov od priporočenega protokola: niso takoj začeli z agresivnim zdravljenjem.

V Sloveniji je še enkrat višja pojavnost vnetja srednjega ušesa kot v sosednjih državah. To lahko pomeni le dvoje: ali je nekaj narobe z ušesi slovenskih otrok ali pa z očmi slovenskih zdravnikov.

Laiki si predstavljamo, da se infektologi ves čas ukvarjate z okužbami, kot je ebola. Ampak to seveda ne drži.

Še pred petnajstimi leti je bil najpogostejši bakterijski vzrok smrti otrok v Franciji oslovski kašelj. V Sloveniji zaradi okužb k sreči umre malo otrok. Najhujša sta sepsa in bakterijski meningitis – tega se najbolj bojimo. Resna okužba je tudi nekrotizantni fasciitis, okužba, ki jo povzroča t. i. mesojedi streptokok – ta sicer povzroča tudi angino, ki se pri otrocih pojavlja kot zaplet noric. Vodilni bolezenski znak je močna bolečina, saj ne gre za klasično vnetje podkožja, ampak za globinsko.

Kako pa to hudo okužbo zdravite?

Z antibiotiki, pa tudi s kirurškim zdravljenjem; brez tega je ta bolezen stoodstotno smrtna. Mišice imajo precej trde ovoje, kjer pride do vnetja. Če mišične ovojnice ne prerežemo, v mišici nastane tako visok pritisk, da se prekrvavitev ustavi in mišica odmre. Je pa teh primerov malo, največ eden do dva na leto.

Ali ni paradoksalno, da smo po eni strani obsedeni z bio prehrano, se kot hudič križa otepamo glutena, besno telovadimo in delamo vse, da bi si podaljšali življenje, po drugi strani pa vse več staršev zavrača cepljenje otrok, čeprav je cepljenje dokazano eden najpomembnejših elementov, zaradi katerega se nam podaljšuje življenjska doba?

Za to obstaja nekaj precej banalnih razlogov. Prvi je strah pred iglo. Zbadanje dojemajo kot nasilen vdor v telo. Če bi bila cepiva v obliki tablet – da bi jih torej lahko pojedli, sem prepričan, da bi si veliko dvomljivcev premislilo. Vendar ne verjamem, da bodo v naslednjih petih letih na tem področju odkrili kaj revolucionarnega. Bolj realno je, da bo mogoče z enim samim vbodom v telo vnesti čim več cepiv. Drugi razlog pa je, da ljudje na internetu preberejo marsikaj. Strah pred stranskimi učinki cepiv je večji od strahu pred nalezljivimi boleznimi. In del slovenske javnosti cepljenja ne dojema kot naravnega načina preprečevanja bolezni.

Bi lahko otroške nalezljive bolezni popolnoma izkoreninili in cepljenja ne bi potrebovali več, če bi vsi na svetu živeli v idealnih higienskih pogojih in če bi se vsi kar najbolj zdravo prehranjevali? Ali pa ni tako preprosto?

Ni tako preprosto. V jugovzhodni Aziji so dokazali, da izboljšanje higienskih razmer bistveno poveča tveganje za pojav alergijskih bolezni. Za ošpice vemo, kolikšen del populacije mora biti dovzeten, da lahko virus ves čas kroži. V Sloveniji imamo za zdaj še srečo, da takrat, ko ošpice pridejo v državo od zunaj, bolezen izzveni po dveh ali največ treh valovih.

Kakšna pa je dejanska imunost odrasle populacije v Sloveniji glede na to, da cepiva učinkujejo približno deset let? Če si bil proti ošpicam cepljen v otroštvu, kako si lahko še vedno imun pri petdesetih?

Za rojene pred letom 1960, ko so ošpice še krožile po Sloveniji, velja, da so jih preboleli in so doživljenjsko imuni. Za rojene po letu 1960 pa je treba vedeti, ali so cepljeni. Cepljenje proti ošpicam je bilo uvedeno leta 1968, najprej z enim odmerkom, po nekaj letih pa še z drugim. V tej starostni skupini je tudi večina sedanjih zdravstvenih delavcev, ki so najbolj izpostavljeni tveganju. Za zdravstvene delavce je verjetnost okužbe od dva do 19-krat večja kot pri ostali populaciji. Analiza, ki so jo pred leti izvedli v UKC Ljubljana, je razkrila, da je bilo neimunih 19 odstotkov zdravstvenih delavcev, ki niso imeli potrdila o cepljenju. Ko začneš delati v zdravstveni ustanovi, mora medicina dela preveriti, ali imaš dokazilo, da si v otroštvu dobil dva odmerka cepiva. Če dokazila nimaš, bi se moral cepiti. To bi moral biti pogoj, da sploh lahko delaš v bolnišnici.

Bi bilo nevarno, če bi se tisti, ki niso prepričani, ali so v otroštvu dobili dva odmerka cepiva, za vsak slučaj še enkrat cepili kar brez preiskave protiteles?

Ne. Tudi sam sem to storil. Na infekcijski kliniki sem začel delati leta 1994, v času zadnje epidemije ošpic. Sem letnik 1966 in iz moje dokumentacije ni bilo jasno, ali sem v otroštvu dobil enega ali dva odmerka cepiva. Vzeli so mi kri, da bi videli, če imam protitelesa, ker pa je moja kri na preiskavo prišla prepozno, sem se cepil, da ne bi zamudil časa za zaščito po stiku z bolnikom z ošpicami. Dan zatem sem dobil izvide, ki so pokazali, da sem imel protitelesa in da cepljenja nisem potreboval. Finci so ugotovili, da se je 15 let po cepljenju proti ošpicam koncentracija protiteles res znižala, še vedno pa je imela velika večina cepljenih oseb vrednost protiteles v zaščitnem območju.

Kaj pa pozneje, na primer štirideset let po cepljenju?

Tu gre za vprašanje, kaj je tisto, kaj nas ščiti pred okužbo. So to samo protitelesa ali je še kaj drugega, na primer celična imunost? Po cepljenju gre naš imunski odgovor v več smeri. V telesu imamo limfocite, ki izločajo protitelesa, po drugi strani pa imamo v kostnem mozgu spominske celice. To celico lahko primerjamo z žensko, ki nikoli ne pozabi moškega, ki jo je razočaral v ljubezni. Po štiridesetih letih, ko se ta baraba/ antigen vrne, se ženska/celica nanj burno čustveno/imunsko odzove. Če smo izpostavljeni nevarnosti okužbe, je naše telo sposobno takojšnjega imunskega odziva, zaščita se vzpostavi že v dveh dneh.

Ali to velja tudi za tetanus?

Da. Težava je le, da če prebolimo tetanus, nas to ne ščiti pred ponovno okužbo, saj je količina toksina, ki povzroči bolezen, premajhna, da bi vzbudila zadosten imunski odziv. Če torej tetanusa nočete dobiti še enkrat, se morate cepiti. Ampak nikar ne mislite, da so vsa cepiva idealna – niso. Ena so boljša, druga slabša. Imunost pred tetanusom in davico je treba obnavljati; zaželeno je, da se cepimo vsakih deset let. Tudi za klopni meningitis ne zadostuje, da se cepimo samo enkrat, pa bomo imeli mir naslednjih 30 let.

Včasih smo mislili, da tetanus lahko dobiš samo tako, da se urežeš na zarjaveli kovini.

To prepričanje je napačno. Bacile je mogoče najti kjerkoli, tudi v hišnem prahu. Tetanus lahko dobiš celo, če te ožulijo čevlji ali če te popraska domači pes. Tipičen znak te bolezni je nehoten krč mišic. Običajno se krč pojavi v mišici, ki je najbližja poškodbi, kasneje se lahko razširi na večji del telesa. Problem je, če so prizadete dihalne mišice. Zelo hude motnje se pojavijo tudi, če je prizadeto avtonomno živčevje. Na kliniki vsako leto obravnavamo nekaj primerov tetanusa, večinoma gre za starejše, necepljene ljudi, lani pa smo po 25 letih imeli tudi primer otroka, ki ni bil cepljen.

Antibiotike moramo uporabljati po pameti in ne na pamet. Moj učitelj, prof. Milan Čižman, je rekel: vedno, ko predpišeš antibiotik, se ti mora zatresti roka.

Tetanus na srečo vsaj ni nalezljiv.

Tako je. Cepljenje proti tetanusu je namenjeno izključno zaščiti posameznika. To, da sem cepljen, mojega bližnjega ne ščiti. Pri okužbah, ki se prenašajo s človeka na človeka, pa je kolektivna zaščita nujna za preprečitev širjenja bolezni.

So epidemije povezane s podnebnimi spremembami?

Podnebne spremembe nedvomno vplivajo na epidemiologijo nalezljivih bolezni. Za nas najpomembnejša posledica teh sprememb je, da so se klopi preselili na višje nadmorske višine. Znano je, kakšne morajo biti povprečne jutranje temperature, da so klopi aktivni. Dovolj je že, da je temperatura malenkost nad lediščem. Zime so pri nas že tako mile, da lahko klopa stakneš tudi decembra ali januarja.

Prav polepšali ste mi dan.

Ni za kaj. V zmernem podnebnem pasu, kamor spada tudi Slovenija, se večina nalezljivih bolezni širi drugače kot v tropskem. V tropskem pasu je gripa prisotna čez vse leto, prav tako norice. Pri nas so norice bolezen predšolskih otrok, v tropskem pasu pa so za norice dovzetni tudi odrasli pri dvajsetih.

Kakšne bi bile posledice, če bi prišlo do ukinitve obveznega cepljenja in bi ga nadomestilo priporočeno? Bi se v Slovenijo vrnile tiste nalezljive bolezni, za katere smo mislili, da smo se jih za vedno znebili?

Prej ali slej. Če bi radikalno upadla precepljenost, je mogoče, da bi se vrnile bolezni, ki so še vedno prisotne nekje na obrobju Evrope, kamor lahko pridete z letalom v nekaj urah. Pred nekaj več kot petnajstimi leti smo naredili anketo o cepljenju na vzorcu 1400 staršev. Spraševali smo jih, kako bi se odločili, če cepljenje proti otroškim nalezljivim boleznim ne bi bilo obvezno, ampak prostovoljno. Približno polovica jih je rekla, da bi se vseeno odločili za cepljenje, dobrih 40 odstotkov je odgovorilo, da bi se odločili tako, kot bi jim svetoval pediater. Trije odstotki staršev pa so rekli, da bi bili odločno proti cepljenju. Takrat je bilo malo deklariranih nasprotnikov cepljenja. Če bi takšno analizo naredili danes, domnevam, da delež staršev, ki cepljenje otrok kategorično zavračajo, ne bi bil dosti višji, ne verjamem pa, da bi toliko staršev upoštevalo nasvet svojega pediatra.

Kako nasprotnike in omahljivce prepričati o koristih cepljenja?

Nasprotnikov nikakor, omahljivce težko. Strašenje dokazano ni učinkovito. V praksi je žal najbolj učinkovita izkušnja bolezni. Manjka nam zgodovinski spomin. Dobrih dvajset let po prvi svetovni vojni smo imeli drugo. Petdeset let po drugi svetovni vojni smo imeli morijo na Balkanu. Človeštvo se iz zgodovine očitno ne nauči ničesar. Na Japonskem je zaradi poročil o neželenih učinkih cepiv in zaradi v javnosti izraženega nezaupanja precepljenost proti oslovskemu kašlju padla na pičlih deset odstotkov. Nato je prišlo do izbruha oslovskega kašlja, in šele ko je umrlo nekaj deset otrok, so se streznili in se spet začeli cepiti. Zanimivo je tudi, da so v nekaterih regijah otroke nehali cepiti zaradi strahu pred avtizmom, kar pa sploh ni ustavilo naraščanja števila otrok z omenjeno boleznijo. Ampak to ljudi ne prepriča, zaradi strahu pred avtizmom še vedno odklanjajo cepljenje. Vprašati bi se morali: kakšna je danes v Sloveniji povprečna starost žensk ob rojstvu prvega otroka in kakšna je bila pred tridesetimi leti? Višja starost matere in očeta ob rojstvu otroka namreč poveča tveganje za pojav avtizma pri otroku.

Je bila sploh kdaj dokazana povezava med avtizmom in cepljenjem?

Ne. Kar nekaj avtistov, ki sem jih v zadnjih letih videl na infekcijski kliniki, ni v življenju dobilo niti enega odmerka cepiva.

Resnici na ljubo je treba reči, da cepljenje lahko ima neželene učinke.

Seveda. Prav zato ob kakršnihkoli težavah ne smeš odmahniti z roko, češ, to pa ni od cepljenja. Vsak neželen učinek, ki je v časovni zvezi s cepljenjem, je treba vzeti resno in ga raziskati. Če gre za vročinska obolenja ali druge, resne zdravstvene težave, je treba ugotoviti vzrok zanje. Drugo pa je, kako opredeliti neznačilne zdravstvene težave. Recimo, po cepljenju se slabo počutim. Je to posledica cepljenja ali pa mogoče dejstva, da imam stresno službo? Vzroki za slabo počutje so lahko številni. Vprašanje je, kako agresivno jih iskati. Boš delal lumbalno punkcijo, ker bi vzrok za slabo počutje lahko bil meningitis? Pred invazivnejšimi posegi se je vedno treba vprašati, kolikšna je predtestna verjetnost bolezni, se pravi, ali je zelo verjetno, da je vzrok težavam določena bolezen. Če je verjetnost velika, se boš za poseg odločil. Ne boš pa v telo posegal za vsak slučaj. Osnovno zdravniško načelo je: ne škoduj.

Ste pripravljeni odkrito priznati strokovno napako, napačno diagnozo, zgrešeno zdravljenje?

Seveda. Zgodilo se mi je že, da sem otroku narobe odmeril zdravilo. To sicer ni imelo hujših posledic, sem pa staršem priznal, kaj sem naredil, se jim opravičil in se tudi samoprijavil.

Bi ravnali enako, če bi otrok zaradi vaše napake umrl?

Bi. S tem bremenom ne bi mogel živeti. Eno je, če se narobe odločiš glede na podatke, ki jih imaš. In žal nikoli ne moreš biti stoodstotno prepričan v svoj prav. Nekaj čisto drugega pa, če si malomaren ali če ne narediš nečesa, kar bi moral. Mene je bilo vedno strah, da bom naredil kaj narobe. Ko sem začenjal dežurati, se mi je dogajalo, da sem že tri dni pred dežurstvom slabo spal, v strahu, kaj me bo doletelo. Med dežurstvom pa sem bil kot kakšna psihotična veverica, redko sem ponoči zaspal za kakšno uro. Po enem od dežurstev je soproga ob prihodu domov naletela na naslednji prizor: moja torba je bila še vedno na prtljažniku kolesa, ki je bilo pred na stežaj odprtimi vrati v stanovanje, jaz pa sem, oblečen v plašč in obut v čevlje, spal na kavču, z obrazom navzdol. Enostavno, privlekel sem se domov, odleglo mi je, da ga med dežurstvom nisem nič polomil, in sem padel dol, odrešen skrbi. Danes imamo sicer več možnosti za konzultacije kot pred dvajsetimi leti, a na koncu se moraš odločiti sam. Zato se pri delu vedno vprašam: če bom pristal na sodišču, kaj bom lahko povedal v svojo obrambo, kako bom strokovno utemeljil svoje odločitve?

Vas je po več kot dvajsetih letih prakse kaj manj strah?

Zaradi kilometrine in zato, ker vem, kaj vse gre lahko narobe, me je danes še bolj strah.

V urgentni ambulanti infekcijske klinike pregledate 7000 otrok na leto, polovica je hospitalizirana. V svojo ambulanto vsako leto sprejmete vsaj tisoč otrok. Se vam po toliko bolnikih še zgodi, da vas kak primer preseneti?

Seveda. Preseneti lahko nenavaden potek neke navadne bolezni. Ali pa navaden potek nenavadne, redke bolezni. Zato pa pravim, da sem z leti vse manj zaupljiv.

Soprogi sem štose obilno serviral že v prvih letih zakona. Poročila sva se, ko smo snemali Teater Paradižnik in kar naprej sem ji pripovedoval skeče, dokler ni rekla, da me ima poln kufer.

Vas skrbi vse večja poraba antibiotikov?

Antibiotike moramo uporabljati po pameti in ne na pamet. Moj učitelj, prof. Milan Čižman, je rekel: vedno, ko predpišeš antibiotik, se ti mora zatresti roka, vprašati se moraš, ali ga bolnik res potrebuje. Tako kot računalnik, ki te vedno vpraša: »Are you sure?« V Sloveniji smo glede porabe antibiotikov med boljšimi v Evropi, bilo pa bi lahko še bolje. Med najbolj urejenimi državami na tem področju sta Švedska in Nizozemska, bolj ko greste na jug Evrope, slabše je stanje.

Kako si to razlagate?

Z mentaliteto in s pričakovanjem ljudi. Raziskave so pokazale, da če bolnik pričakuje od zdravnika, da mu bo predpisal antibiotik, je večja verjetnost, da ga bo tudi res dobil. V Sloveniji je še enkrat višja pojavnost vnetja srednjega ušesa kot v sosednjih državah. To lahko pomeni le dvoje: ali je nekaj narobe z ušesi slovenskih otrok ali pa z očmi slovenskih zdravnikov. Prepogosto se dogaja, da zdravniki, namesto da bi postavili pravilno diagnozo, za vsak slučaj predpišejo antibiotik – in vnetje srednjega ušesa je najpogostejši razlog za predpisovanje antibiotika. Tu bi se dalo največ izboljšati: lahko bi večkrat izkoristili možnost odloženega predpisovanja, kar pomeni, da recept za antibiotik sicer napišejo, vendar staršem svetujejo, da gredo po zdravilo šele po 48 urah, če se v tem času stanje ne izboljša. Kajti zelo velika verjetnost je, da se bo stanje v tem času izboljšalo brez antibiotika, otroku pa prihranimo neželene učinke zdravila, kot so izpuščaji in driska. Skratka, vsakega vnetja srednjega ušesa ni treba zdraviti z antibiotiki, zlasti če niste prepričani, da sploh gre za vnetje.

Začela se je nova sezona klopov. Kako pogosta je v Sloveniji borelioza v primerjavi z drugimi evropskimi državami?

V Sloveniji je borelioza zelo razširjena, klopa lahko dobite kjerkoli. Ni vam treba v gozd, lahko ga dobite na trati pred hišo v središču Ljubljane.

Ob vseh okužbah, ki ste jim izpostavljeni, verjetno kar pogosto zbolite.

Motite se. Zbolim redko. Če sem se česa nalezel, sem se nalezel doma, od svojih otrok, ali pa v prostem času, ko si ne moreš ves čas razkuževati rok. Tako ali tako sem že z vsem prekužen. Pa še vsako leto se cepim proti gripi.

Cepivo proti gripi ni vedno enako učinkovito.

Pred dvema letoma so s cepivom proti gripi res krepko udarili mimo. Zbolelo je kar nekaj mojih kolegic in kolegov, čeprav so bili cepljeni. Cepivo proti gripi ni zelo učinkovito, je pa najboljše, kar imamo na voljo. Nesprejemljivo se mi zdi, da pri nas, pa tudi v večini ostalih evropskih držav, cepljenje proti gripi za zdravstvene delavce ni obvezno. V ZDA sploh ne moreš delati v bolnišnici, če se nočeš cepiti proti gripi.

Če je nekaj deklarirano kot humoristična serija, še ne pomeni, da je smešno. Ljudje jih pač gledajo, ker ni na sporedu nič boljšega, pa še podnapisov ni treba brati.

Na začetku četrtega letnika gimnazije ste bili odločeni, da boste študirali primerjalno književnost. Zakaj ste si premislili in se vpisali na študij medicine?

Ker sem v duši bolj naravoslovec kot družboslovec. Tudi če bi se moral še enkrat odločati, bi se odločil za študij medicine in specializacijo iz pediatrije. Rad delam z otroki. V pomoč pri delu mi je, da sem tudi sam oče. V večini situacij se vprašam, kako bi se odločil, če bi šlo za mojega otroka. Staršem svojih bolnikov nikoli ne priporočam nečesa, česar ne bi uporabil pri svojih otrocih.

Ali v težkih trenutkih, ko vam umre bolnik, kdaj razmišljate, da bi opustili zdravniški poklic?

K sreči je narava mojega dela takšna, da se smrti dogajajo relativno redko. Ko pa se zgodi, te pretrese. A poklica ne bi opustil. Res je, da se občasno, na primer ko moram v nedeljo zjutraj v službo in vem, da bom delal do ponedeljka, sprašujem, ali mi je tega res treba. V bistvu pa je zdravniški poklic fenomenalen, ves čas rešuješ nove in nove uganke in tako pomagaš ljudem. Da to lahko uspešno počneš, moraš biti ves čas v stiku z napredkom v svoji stroki. Priložnost imaš sodelovati s strokami različnih specialnosti, od kirurgije, onkologije do mikrobiologije. Skratka, dolgčas ni nikoli.

Še igrate klavir in flavto?

Samo klavir. Med kolegi zdravniki je veliko precej boljših glasbenikov od mene. Nekaj let sem vsako leto za srečanje infektologov naštudiral novo skladbo za klavir. Ugotovil sem, da je z leti moja sposobnost glasbenega pomnjenja vse slabša. Če bi zdajle sedel za klavir, bi lahko zaigral nekaj, česar sem se naučil v drugem letniku gimnazije, ne bi pa vam znal zaigrati skladbe, ki sem jo naštudiral pred dvema mesecema.

Preizkusili ste se tudi v pisanju glasbe. Za predstavo Klinika Tivoli d.o.o., ki je bila krstno uprizorjena leta 1993, ste skupaj z Lučko Jagodic in Boštjanom Tadlom napisali besedilo, bili pa ste tudi avtor glasbe.

Napisal sem tudi uvodno špico in nekaj songov za Teater Paradižnik. Prve korake na umetniško sceno sem naredil že v gimnazijskih letih. Na gimnaziji Bežigrad sem bil član gledališke skupine KUD Koseski. Zabavni časi.

Ob Kliniki Tivoli ste spoznali Branka Đuriča – Đura. Sodelovala sta pri več uspešnicah, od Teatra Paradižnik, gledališke predstave Čas za spermembo, ki je doživela več kot 350 ponovitev, do TV-nanizanke Naša mala klinika. Ste si pri pisanju teh scenarijev mislili, da imate v rokah uspešnice?

Ah ne. Predstava Čas za spermembo je bila tako popularna tudi zato, ker je obravnavala takrat zelo aktualno temo – oploditev z biomedicinsko pomočjo.

Kdaj ob napornem zdravniškem poklicu in družinskih obveznostih sploh najdete čas za umetniško ustvarjanje?

Med pisanjem scenarija za Našo malo kliniko je moja bibliografija na Cobissu malce stagnirala. Tudi scenarije za Teater Paradižnik sem pisal sproti: Đuro je prišel k meni v nedeljo dopoldne, da sva predebatirala ideje, potem pa sem pisal vso noč do ponedeljka zjutraj, ko sem scenarij odnesel na RTV in šel v službo. Bil sem dvajset let mlajši. Je pa res, da si v zdravniškem poklicu z dežurstvi pridobiš veliko kondicije. Še zdaj med dežurstvi skoraj nikoli ne spim, ker se mi je že zgodilo, da sem zakinkal za pol ure in bil potem čisto zmešan. Rajši grem čez krizo zaspanosti tako, da preberem kak članek. Tudi dan po dežurstvu funkcioniram normalno, spat grem le za kakšno uro po kosilu ali pa še to ne. Sicer sem videti kot zombi, a sem opravilno sposoben zombi.

Če moraš vsak teden napisati novo epizodo, si ne moreš privoščiti ustvarjalne krize.

Reševalo me je, da sem imel precej dolg seznam štosov oziroma idej. In za Našo malo kliniko sem jih potreboval veliko – tri zgodbe na epizodo. Ena minuta posnete epizode pomeni eno stran scenarija. Torej sem moral za eno epizodo napisati 45 strani. V najboljših časih sem za pisanje ene epizode potreboval dva dni. Bil sem res zverziran. Ekipa Naše male klinike je bila izvrstna, Đuro v kombinaciji z odličnimi igralci, večinoma prvaki ljubljanske Drame. In tekst, ki je pri sitcomu ključen. Če je tekst zanič, niti najboljša igralska zasedba ne more ustvariti uspešnice.

Ste scenarije najprej taktično preizkusili na ožjih družinskih članih?

Ja, soprogi sem štose obilno serviral že v prvih letih zakona. Poročila sva se, ko smo snemali Teater Paradižnik, in kar naprej sem ji pripovedoval skeče, dokler ni rekla, da me ima poln kufer. Ampak pripovedovanje mi omogoča, da ideje dodatno obrusim. In moja soproga je zame idealna sogovornica, lakmusov papir mojega ustvarjanja. Obžaloval sem vsakič, ko nisem upošteval njenih nasvetov.

Pišete kak nov scenarij?

Napisan imam scenarij za serijo z desetimi epizodami, ki se dogaja na gimnaziji v osemdesetih – saj veste, irokeze in ostale frizure, punk, nova romantika, Duran Duran. Ideja za serijo se mi je porodila že pred desetimi leti, kmalu za tem, ko smo nehali snemati Našo malo kliniko. Pisanje scenarijev za NMK me je fizično izčrpalo. Delal sem na kliniki, dežural štirikrat na mesec, imel še vaje s študenti. Danes ne dežuram več toliko, a medicina zaseda velik del mojega prostega časa. Ves čas sem na telefonu ali računalniku. Ustvarjanje serije s 30 epizodami na leto me ne zanima več, bližji mi je britanski koncept z največ šestimi epizodami na sezono.

Kaj je slovenski publiki najbolj smešno? Eden glavnih likov v Naši mali kliniki je receptor Veso, ki govori z »južnjaškim« naglasom. Je »naglasak« recept za uspeh, je to tisto, kar vedno izzove smeh? In če je tako, kaj to pove o našem odnosu do priseljencev? 

Južnjaški naglas se preveč izrablja. Najbolj smešno je, kar nam je blizu, s čimer se lahko poistovetimo. Zakaj je bil Veso tako priljubljen lik? Osnovni razlog ni bil v bosanskem naglasu. Vsi zdravniki v seriji so bili obremenjeni z izobrazbo in statusom, medtem ko se je Veso reševanja zapletov loteval po neki bioenergetsko-homeopatsko-zdravilsko-podjetniški logiki. Jernej Šugman je izjemen igralec, on je naredil lik. Zanimivo je, da je bil tudi v hrvaški različici Naše male klinike lik vratarja eden najbolj popularnih, čeprav so razlike med bosanskim in hrvaškim jezikom precej manjše kot med bosanskim in slovenskim.

Katera je po vaši oceni top humoristična serija vseh časov?

Fawlty Towers. Posneli so le dvajset epizod in znam jih na pamet. John Cleese, ki igra lastnika hotela Basila Fawltyja, je svoj lik oblikoval po resničnem šefu hotela, ki je bil vsaj toliko ali še bolj nesramen do gostov. Nekoga tako smešnega, kot je Basil, si res težko izmisliš. Dobrih serij je veliko: od Modern Family, Curb your enthusiasm, Office, Green wing, Friday night dinner do ameriške The Goldbergs, ki je postavljena v osemdeseta.

Kakšne pa se vam zdijo novejše slovenske humoristične serije?

Sem poskusil gledati, pa nisem zdržal dlje kot deset minut. Če je nekaj deklarirano kot humoristična serija, še ne pomeni, da je smešno. Ljudje jih pač gledajo, ker ni na sporedu nič boljšega, pa še podnapisov ni treba brati. Vse te serije po smešnosti prekaša kviz Vem na nacionalki, pa sploh ni deklariran kot humoristična oddaja. Edina res dobra stvar so Bučke, kapo dol Bojanu Krajncu in njegovi ekipi. Tiste sinhronizacije so odlične.

Če bi imeli na voljo več milijonov in bi si lahko najeli ekipo piscev, kakšen scenarij bi nastal?

Že nekaj časa razmišljam o spravnem filmu: fant gre v partizane, zato da bi naredil vtis na dekle. Za njim v hosto pride skrbna mama, ki sina spremlja skozi vse pomembne dogodke NOB. Ko četa partizanov čaka v zasedi, se od nekod vzame mama in sina pokrije z odejo, da ga ne zebe, medtem pa esesovce pesti borelioza ... Skozi odraščanje mladega partizana pod budnim očesom skrbne matere bi šli skozi vse zgodovinske dogodke druge svetovne vojne na naših tleh, kot v romanu Jonasa Jonnasona Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil.

Glede na vse okužbe, ki jih vidite pri svojem delu, sem pričakovala, da si boste želeli napisati scenarij za film o epidemični katastrofi.

Nikoli nisem razmišljal o filmu, ki bi zahteval ogromen proračun. Sem bolj nizkoproračunski tip, za koncept »manj je več«. Bolj me zanima vsebina kot pa tehnika.

Ste kdaj razmišljali, da bi postali poklicni stand-up komik?

Stand-up mi je zelo pri srcu, rad imam Eddieja Izzarda, zame je pojem razgledanega stand-upa, videl sem vse njegove nastope. Všeč mi je tudi Stewart Lee, na YouTubu si poglejte njegov desetminutni traktat o smrti princese Diane. Sam se v tej vlogi najbrž ne bi znašel.

S pediatrom Klemnom Dovčem, bratom harmonikarja Janeza Dovča, sta ustanovila bend.

Poimenovala sva ga Midva ne živiva od tega. Klemen igra kontrabas in harmoniko, jaz pa klavir. Sodelujeva z nekaj izjemnimi vokalisti, vlogo gostujočega kitarista pa sva zaupala prof. Janezu Jazbecu, predstojniku hematološkega oddelka na Pediatrični kliniki. Preigravamo oz. parodiramo večinoma hite iz osemdesetih, pri čemer so besedila prirejena na medicinsko tematiko. Velika uspešnica benda je Borelija, od kod strahote tvoje; gre za priredbo Avsenikove Slovenije. Od skupine The Cure pa smo si izposodili Friday I'm in love, ki je po predelavi dobila naslov V petek za vsak primer in govori o tem, da se večina še tako banalnih in dolgotrajnih zdravstvenih težav najuspešneje rešuje v petek zvečer na infekcijski kliniki.