Manca G. Renko

Manca G. Renko je zgodovinarka, urednica spletnega portala Airbeletrina in direktorica literarnega festivala Fabula. Čeprav še vedno vztraja, da so bile vse najlepše pesmi že napisane, je z Lastnim življenjem, knjigo o liku in delu Zofke Kveder, ki sta jo letos za mladino spisali in izrisali z ilustratorko Semiro Kentrić, zdaj postala tudi pisateljica.

Kaj si kot zgodovinarka misliš o slovenskem nacionalnem športu brskanja po arhivih?

Zgodovinarji sami zase radi govorijo, da so znanstveniki, ker se od drugih humanistov, kot so filozofi ali sociologi, razlikujejo po tem, da lahko brskajo po virih in so v stiku z gradivom. Vstopijo v arhiv, tam nekaj najdejo, potem napišejo, da so nekaj našli in kako to nekaj dokazuje. V resnici pa je ravno nasprotno in je zgodovina humanistika ravno zato, ker ni tako pomembno, kaj si našel, ampak kako to kontekstualiziraš. Zato so tudi vsa obračunavanja glede tega, kaj je kdo našel v arhivu, sploh če se to prenaša na raven aktualnih družbenopolitičnih bojev, popolnoma deplasirana. Večinoma ustrezne kontekstualizacije arhivskega gradiva bodisi ni ali pa je narejena z željo po diskreditaciji, kar smo nedavno spet lahko spremljali. Nič čudnega ni, da imajo največ veselja z iskanjem vseh, ki naj bi kdaj sodelovali s tajnimi službami, tisti, ki arhiv razumejo kot samopostrežbo, v kateri je mogoče najti dokaze za diskreditacijo vseh, ki jim niso po godu. Ampak arhiv sam po sebi ni nič, dokumenti niso nič, povedo točno toliko, kolikor pove človek, ki jih interpretira. In če si nekaj res želimo povedati, bomo v arhivu prej ali slej našli ustrezen dokument, ki nas bo v našem prizadevanju podprl.

In pri nas si prej ali slej želimo dokazati predvsem to, da je bil kdo udbovec?

Nič ni bolj dolgočasnega od seznamov ljudi, ki naj bi sodelovali z Udbo. Če bi si na primer katerakoli od naju v šestdesetih želela študirati v Franciji, bi ob dovoljenju za to dobila tudi navodilo, da mora recimo enkrat na mesec napisati poročilo o tem in tem tovarišu, ki je tudi tam. Človek ima potem dve možnosti: ponudbo lahko zavrne in s tem okrni svoje življenje v zameno za to, da se pred sabo in svetom postavlja z lastnim herojstvom in žrtvovanjem ali pa da jo sprejme in poskuša pri tem delati najmanjše zlo. Ker sama nimam nobene želje po herojstvu ali ponašanju s svojo zveličavno moralo, bi izbrala slednje. Prav tako se mi zdi nepošteno, da bi herojstvo zahtevali od drugih. Živeli so v sistemu, v katerem je bilo sodelovanje s tajno službo včasih neizogibno. Ali bi morala od vseh pričakovati, da bodo rušili sistem, namesto da bi v sistemu skušali najti pot, ki bo škodovala čim manj ljudem, tudi njim samim? Ker pripadam generaciji, ki je odraščala z bandom Siddharta, poznam njihov verz »težko je bit heroj iz objestnosti«. Vedno me je zjezil in sem si mislila prav nasprotno: ravno iz objestnosti je najlažje biti heroj.

Koliko so omejitve zgodovine posledica tega, da se humanistične vede iz želje, da bi jih doživljali kot znanost, upirajo interdisciplinarnemu povezovanju?

Ne moreš biti zgodovinar, če ne poznaš književnosti, če ne poznaš osnov sociologije, filozofije, umetnostne zgodovine in obratno, ne moreš se imeti za filozofa, če ne razumeš konteksta časa, v katerem se je neka misel razvijala. Po eni strani so se pri nas vse humanistične vede ujele v okvir znanosti, ker to od njih zahteva ARRS, ker za njih poteka enako točkovanje, enake zahteve po znanstvenih člankih, v katerih je treba nenehno nekaj dokazovati, vsi pa so pozabili, da je vrhunec humanistike esejistika, če ne celo literatura. Da nam uvidi humanistike lahko nekaj dajo samo, če jih spravimo med ljudi, ne, če jih držimo zase. Po drugi strani pa to stanje ustreza oziroma daje potuho mnogim, ki jim je veliko lažje, če delujejo znotraj ene same branže in se vse svoje življenje ukvarjajo z enim in istim vprašanjem, ki ga obrnejo na tisoč načinov.

Kaj lahko naredi zgodovinar, da se v zgodovino ne bi zapisali samo tisti, ki si za to najbolj agresivno prizadevajo?

Na koncu se vsi ujamemo v to, da največ pozornosti namenimo tistim ljudem, o katerih je največ zapuščine, in to so večinoma ljudje, ki so v svojem življenju skrbeli zato, da bi se zapuščina ohranila, ti ljudje pa s človeškega vidika običajno niso bili niti najbolj široki, niti najpametnejši in morda sploh ne najbolj vpeti v družbeno okolje svojega časa. Zgodovinar mora imeti poleg širokega duha in prave metodologije tudi veliko mero empatije.

Rehabilitacija preslišanih glasov je nekaj, s čimer se precej ukvarja tudi feminizem. A če je že dopolnjevanje kanona z deli ženskih avtoric težavno delo, kaj sploh lahko naredimo glede zgodovinjenja žensk, ki so za svoje partnerje opravljale neskončne ure neplačanega dela kot urednice, prepisovalke, včasih celo pisateljice v senci?

To ne velja samo za literaturo, ampak tudi za vso humanistiko. Zadnjič sem naletela na članek, ki analizira vsa velika humanistična dela avtorjev, ki se na začetku zahvalijo svoji ženi zato, ker jih je pretipkala. Pri tem bi imelo svojevrsten smisel nabiralništvo, opravljanje statistik in analiz, ki bi pokazale, koliko ljudi je to delo zadevalo. Rehabilitacija teh žensk je zelo zahteven proces zato, ker je s tem, da so nekoliko prezrte, prišlo do nečesa še hujšega, do folklorizacije njihove zateženosti. Morda je najbolj znan primer Tolstoja in Sonje, pri čemer vsi vemo, kako se je ona metala ob tla, delala samomore, bila histeričarka in norica, s katero naj se ne bi dalo živeti, in to zgodbo si tako radi pripovedujemo, da to, kako je sedemkrat prepisala Vojno in mir, niti ne pride do izraza. Pardon, ampak človek, ki se po tem, ko sedemkrat ob sveči prepiše Vojno in mir, ne vrže v prvi ribnik, pa tudi ne more biti čisto pri sebi.

Bi morali začeti pri ustvarjalcih, ki so sami sebe razumeli kot dobre ljudi in prvovrstne humaniste, hkrati pa so se okoriščali z delom drugih, ter to začeti omenjati vsakič sproti ali bi morali umetnost ločevati od umetnika?

Tako dolgo smo se ukvarjali z življenjepisi in mitologizacijo določenih avtorjev, da njihovih biografskih podrobnosti ne moremo odmisliti. Vemo, kako je Proust prebiral neskončne količine prospektov in ležal zaprt v temni sobi, vemo, kako se je Rilke sprehajal in se ponašal s svojim krvavečim srcem, kakšen heroj je bil Hemingway, koliko alkohola je lahko spil in koliko krutosti je videl, in če smo privolili v ta diskurz, potem moramo vanj vključiti tudi to, kakšen odnos so imeli ti ljudje do drugega. Glavni problem je v tem, da vsak od teh moških večinoma nastopa kot svet zase. Njegova življenjska zgodba je ena in edinstvena in zato, ker je umetnik, mu dovoljujemo tudi vse, kar bi pri navadnem uradniku morda obsodili.

Še drži, da se biografski podatki radi naštevajo, ko govorimo o avtorjih in tudi ko govorimo o avtoricah, le da jih pri ženskah običajno zlorabljajo za to, da bi se prikazalo, da so neuravnovešene in zato njihovega dela ne kaže jemati resno?

Ženski samomor je na primer šibkost, moški pa heroizem. Ženska, ki se ubije, ni mogla zdržati teže sveta, moški pa se ubije zato, ker so bili vsi okrog njega kreteni. Ženska zaradi svoje šibkosti ni razumela sveta, svet pa moškega ni razumel zaradi njegovega genija.

Chris Kraus piše, da se ženska vsakič, ko poskuša spregovoriti o svojem ponižanju, s tem samo še dodatno poniža.

To lahko vidimo celo pri najskr ajnej -ših primerih, kot je posilstvo. Velikokrat se zgodi, da ženska, ki je bila posiljena, potrebuje ogromno časa, da o tem sploh spregovori ali da to prijavi. In ko to prijavi, se običajno zgodi, da jo sprašujejo, zakaj je prišlo do tega, kot da bi lahko imela odgovor na to ali kot da je ona pri tem vsaj soodgovorna. Nimam pa odgovora na to, kako bi se dalo proti temu boriti, razen tega, da je treba bodočim generacijam prigovarjati, da je tovrsten pogled problematičen.

Kako daleč smo z žensko solidarnostjo?

Zame je ženska solidarnost ena najpomembnejših stvari. Morda je to varljiv občutek, a čeprav ima veliko žensk še vedno veselje s tem, da obirajo druge ženske, se mi zdi, da do določenih sprememb vendarle prihaja. Eden takih primerov je bil viden v popkulturi, ko so se zvezdnice večinsko solidarizirale s Kesho v primeru njene spolne zlorabe. Mislim, da je to nekaj takega, kar se v preteklosti ni dogajalo, in da se je svet v zadnjih petdesetih letih precej spremenil. V petdesetih letih dvajsetega stoletja ženske sploh še niso imele izkušnje kolektiva, povezovanja, bile so vezane na dom, družino in šele zdaj, ko se ženska vzpostavlja v javni sferi, se zaveda tudi tega, kako pomemben je ženski kolektiv. Sama pri delu na založbi Beletrina vidim, kako trdno stoji skupaj ženski kolektiv in da deluje po principu »vse za eno, ena za vse«.

Je feminizem na Balkanu še vedno zmerljivka?

Kot feministka sem se prvič opredelila v prvem letniku gimnazije. To sem vzela zelo resno, dokler mi ni mama, tedaj praktična, a nereflektirana feministka, sporočila, naj tega, da sem feministka, nikar ne govorim na glas, saj feministk noben moški ne mara. Po tistem sem se začela sramovati začetniškega zanesenjaštva in vso stvar potlačila do fakultete. Spraševala sem se, ali ima feminizem sploh smisel in ali niso morda feministke res zgolj sitne in zafrustrirane in ali ženske ne nazadnje vse, za kar nam gre, lahko izpeljemo iz ozadja, dokler mi na neki točki, recimo pri dvajsetih, ni postalo jasno, da si svojega življenja ne želim preživeti v ozadju in da v trenutku, ko v to privoliš, pripomoreš k temu, da bodo arhivi polni ljudi, ki so imeli same sebe za upravičene do tega, da sprejemajo odločitve, da se postavljajo v prvo vrsto. Takrat je pri meni prišlo do prenove feminizma in moram reči, da je bila tokrat tudi mama na moji strani. V zadnjih letih tudi sama zase reče, da je feministka. Mislim, da se je družbeno ozračje spremenilo in da je s tem prišlo do detabuizacije besede feminizem na splošno.

Ker sem generacija, ki je odraščala z bandom Siddharta, poznam njihov verz »težko je bit heroj iz objestnosti«. Vedno me je zjezil in sem si mislila prav nasprotno: ravno iz objestnosti je najlažje biti heroj.

Torej se lahko tudi matere česa naučijo od svojih hčera in ne samo obratno?

Mislim, da bistveno več, kot smo si me ali one pripravljene priznati. Mislim, da te nihče ne nauči več kot lasten otrok, ne glede na to, za kaj gre – za vprašanje ljubezni, sobivanja ali temeljnih civilizacijskih dosežkov. Mislim, da nas mame vedno gledajo skozi prizmo tega, kaj smo bile, kaj smo postale, kaj so bile one, kaj bi lahko postale same. Moja mama je imela name zelo velik vpliv, hkrati pa mislim, da sama nisem imela nanjo nič manjšega.

Česa te je naučila mama, da si ji posvetila Lastno življenje?

Moč, ki sem jo v puberteti porabila za to, da sem se borila z njo, je ista moč, s katero danes delujem v svetu, ko se borim za svoje pravice. Moja mama je bila med drugim tudi prvi test tega, kako močno in kako daleč se lahko borim. Zato tudi mislim, da otrokom s permisivno vzgojo ne delamo nujno usluge. Poleg tega mi je omogočila okolje, v katerem sem odrasla, v katerem je bilo vedno samoumevno brati knjige, govoriti o stvareh, ki so se mi zdele pomembne, z minimalno količino tabujev. Na splošno sem odraščala v precej liberalnem okolju, ki se je zelo zavedalo pozicij moči, ki sem jih morala prevpraševati med svojim odraščanjem.

Ko smo ravno pri materinstvu – če smo si ženske v dvajsetem stoletju izbojevale politične in delavske pravice, ki so vsaj podobne tistim, ki jih imajo moški, se zdi boj za to, da se ženska ne bi enačila s kraljico doma, trši. Od ženske se tako danes pričakuje, da bo tako karieristka kot žena in mati in lepotica. Kaj narediti s tem?

Že Simone de Beauvoir v Drugem spolu piše, da si ženska v razmerju oziroma poročena ženska, ki za povrh dela še kariero, vedno nalaga dvojno breme in še danes je tako. Sicer je zelo veliko odvisno tudi od partnerja, ki si ga izberemo. Za zdaj kaže, da sem imela srečno roko. Se pa tu pojavlja še drugo vprašanje, vprašanje slabe vesti. Kadar imam veliko dela, kadar utrujena prihajam pozno domov in grem povrh tega še s prijateljicami ven, zaradi tega trpi moje gospodinjstvo in ob tem občutim krivdo. Zdi se mi, da moški tega občutka ne poznajo.

Vprašanje krivde je ne nazadnje na delu tudi pri izbiri partnerja – če si ženska izbere partnerja, ki jo obremenjuje, bo običajno obravnavana, kot da je za to odgovorna sama.

Za tako malo stvari smo si sami krivi, sploh pa za občutek krivde. Na tem mestu lahko povem anekdoto, v katero bo spet vpletena moja mama. Nekoč je bil moj fant na televiziji v zmečkani srajci. Mama me je poklicala, da bi mi to sporočila. Rekla je, da ko drugi vidijo njega, kako hodi po svetu v zmečkani srajci, si mislijo, da sem jaz tista, ki je nemarna, in ne on, pa čeprav grem sama v svet, tako vsaj upam, vedno v zlikani srajci. Povedala sem ji, da se mi zdi njegova srajca njegova skrb, in po nekajdnevnem razmisleku je priznala, da imam prav. Ta banalni primer lepo kaže občutek krivde, s katerim živimo ženske: nismo odgovorne le za svoje življenje, ampak tudi za partnerjevo – in to na najbolj trivialni, a hkrati tudi najbolj utrujajoči ravni. Najbolj me je presenetilo, da je temu drobnemu zatiranju, tihemu gospodinjskemu terorju, podlegla tudi moja mama, sicer najbolj samostojna ženska, kar jih poznam. Ista mama, ki mi je vse življenje ponavljala, da me ni rojevala v potu svojega obraza, da bi pozneje jaz nekomu služila, je ob zmečkani srajci mojega partnerja najprej pomislila name.

Se ženska kdaj lahko odreši tega, da bi svojo srečo in uspeh povezovala z vprašanjem telesne lepote?

Težko, ker se je prek lepote oblikoval občutek vrednosti od naših najzgodnejših socializacij dalje. Že v prvih razredih osnovne šole je bilo jasno, katera sošolka je najlepša, katera je druga najlepša, katera tretja, fantje pa so bili v ospredju vedno zaradi tega, ker so bili bodisi najbolj drzni ali najbolj duhoviti. Mogoče celo pametni.

Ženski samomor je na primer šibkost, moški pa heroizem. Ženska, ki se ubije, ni mogla zdržati teže sveta, moški pa se ubije zato, ker so bili vsi okrog njega kreteni.

Je to nekaj, kar bi morali starejši pri otrocih nenehno korigirati?

Mislim, da, je pa res, da otroci marsikaj potegnejo tudi iz kulture, ki jih obdaja, iz risank, filmov in knjig. Učitelji in starši lahko nekaj naredijo, predvsem lahko dvigujejo občutek vrednosti otroku, ki se znajde v stiski, ne morejo pa ga obvarovati pred vplivi okolja.

Tudi ti si napisala Lastno življenje kot knjigo, namenjeno mladim. Hkrati pa zgodba o Zofki Kveder uči, da ženska, ki poskuša živeti mimo družbenih pričakovanj, imeti nekonvencionalna razmerja, nositi hlače in kratke lase, na koncu stori samomor. Je za žensko upreti se pričakovanjem, ki jih vanjo polaga svet, res tako utrujajoče, da ne smemo obsojati na milijone žensk, ki se temu raje izognejo?

Absolutno, mislim, da je to isto vprašanje kot vprašanje herojstva. Od kogarkoli pričakovati, da se bo s svojim pogumom, odločnostjo, mogoče celo zastavljanjem osebne sreče boril za ideale, je iluzorno in s tem ljudem delamo krivico.

Kako to, da si slovenska akademija o ženskah še vedno lahko privošči govoriti s predmodernim šovinizmom?

Ker je vsa slovenska akademija predmoderna in naftalinska. Akademija je v svojem bistvu skoraj vedno rigidna, konservativna in zastarela. O članstvu v Akademiji se glasuje. Ker sem spremljala pogovore med nekaterimi člani akademije, vem, da v zakulisju potekajo močna lobiranja za to, kdo se bo vanjo uvrstil naslednji. Ti gospodje se velikokrat sploh ne zavedajo, da ženska znanost ali pa ženska umetnost sploh obstajata. V njihovem svetu je to še vedno kurioziteta. Nekoč sem enemu izmed akademikov, s katerim sva sicer v prijateljskih odnosih, rekla, da se sprašujem, zakaj pri predzadnjem glasovanju ni prišla v izbor nobena ženska, in odgovoril mi je, da je on seveda zelo za to, da bi sprejeli kakšno žensko, ampak kaj, ko nobena ni nič naredila. Ko sem mu naštela imena vsaj petih žensk, za katere se mi zdi, da so v zadnjih letih naredile presežke, sem iz njegovega pogleda razbrala, da teh imen še nikoli ni slišal. Boriti se moramo proti ignoranci moških, ki se imajo za zaslužne, kar je ena najtežjih stvari sploh.

So mladi moški kaj boljši od starih? Če danes že najdemo moške, ki se izrekajo za feministe, se znajo tudi vesti kot feministi? 

Sama sem ga našla. Bi pa na tem mestu poudarila še to: če sva prej govorili o tem, kako težko je biti ženska, ki se odloči za drugačen način življenja, je treba reči, da je zelo težko biti tudi moški, ki noče biti možat, ki ne poka vicev, pije pira, gleda fuzbala in si kariere ne zamišlja tako kot večina moških kolegov. Ti vzorci so enako brezkompromisni do vseh. Biti feministka zame pomeni boj proti vsem sterotipom, ki so povezani s spolom.

Lastno življenje nosi v sebi aluzijo na esej Lastna soba Virginie Wolf, v kateri Mary Beton lastno sobo in denar podeduje po svoji kolonialistični teti iz Bombaja. Si lahko človek izbori privilegije, ne da bi to počel na račun koga drugega?

Mislim, da so tovrstne obsodbe pogosto pljuvanje v lastno skledo, kjer se ženskam hitreje očitajo najrazličnejši zunanji dejavniki, ki so jim omogočili uspeh, kot moškim.

Bi morali moški, če bi se hoteli oprati zgodovinske krivde, vzeti nase vse vloge, ki so jih pred tem tipično opravljale ženske? Pretipkavati naše romane?

Vsakemu človeku bi privoščila, da sobiva v razmerju, v katerem bi bil, če bi bilo treba pretipkati kakšen roman, njegov partner prvi, ki bi to naredil, ne glede na to, ali je to moški ali ženska.

Ampak – če je partnerske zveze nemogoče misliti drugače kot politično, bi morali mlade ženske opogumljati pri tem, da je včasih bolje biti samska kot v slabi zvezi? Bi se morali več ukvarjati z detabuizacijo samskosti?

Mislim, da ja. Mislim tudi, da je pri tem najbolj tabuizirana samskost žensk v srednjih letih. V Ljubljani sem za marsikatero samsko žensko pri petdesetih slišala, da so bile to krasne, čudovite, pametne, lepe in fatalne ženske, ko so bile mlade, ampak so bile žal preveč izbirčne. In kaj se z izbirčno žensko zgodi? Čaka jo kazen. Na koncu ostane sama in je sama sebi v posmeh. Pri moških takih pojasnil ne zasledimo – in prav ta ulični šovinizem se mi zdi tisti, ki ga je najteže izkoreniniti.

Kot feministka sem se prvič opredelila v prvem letniku gimnazije. To sem vzela zelo resno, dokler mi ni mama, tedaj praktična, a nereflektirana feministka, sporočila, naj tega, da sem feministka, nikar ne govorim na glas, saj feministk noben moški ne mara.

S stališča futurologije: misliš, da bo za ženske naše generacije, ki bodo samske pri petdesetih, kaj drugače?

Ne upam si biti zelo optimistična, ker vidim, da imam že v svojem krogu ogromno konservativnih vzorcev, prijateljev in prijateljic, ki so si na primer želele poročiti in so svojo poroko doživljale kot svoj uspeh, kot dosežek, kot nekaj, s čimer se ponašaš. Tudi na to pri moških naletimo zelo redko.

Si ti obremenjena s tem?

Da nisem poročena? Ne.

Pa z materinstvom?

Lepo je videti ženske, ki so mame in to nosijo z nasmehom, ki ob tem izžarevajo srečo. Hkrati pa vidim prav toliko mam, ki zgarane in s podočnjaki potiskajo svoje vozičke. Tega jim ne zavidam. Sama zaradi družbene norme ne čutim pritiska, da bi morala imeti otroka. Mislim, da bi me materinstvo osrečilo, a bi z njim prišlo tudi breme slabe vesti in občutka krivde, ki bi ga najbrž imela vedno, ko bi se mi zdelo, da sem se otroku zaradi dela premalo posvečala. Za zdaj mi ne imeti otroka pomeni imeti eno slabo vest manj, kar pa ne pomeni, da ne bom jutri mislila ravno nasprotno. Če kaj, sem se pri razmislekih o materinstvu naučila ravno tega, da nikoli ne misliš in čutiš dvakrat isto.

Smo kot družba že dovolj napredovali, da bi, če bi si ženska omislila kariero, ki je ne bi hotela odložiti, vso odgovornost za vzgojo otrok in gospodinjstva prevzel tudi kakšen moški?

Če pomislim na hitro, poznam en tak par. Upala bi si ugibati, da smo ženske na splošno bolj nagnjene k temu, da bomo šle prej iz službe pobrat otroka, bi pa rada verjela, da bi bilo, če bi se s fantom odločila za otroka, to breme razporejeno 50 : 50.

Ko poslušamo ljudi v zasebnih pogovorih, ena jasnejših ločnic med spoloma ostaja to, da se moški redko pomenkujejo o svojem čustvenem življenju in to radi nadomeščajo z včasih tudi površnimi pomenki o javnih stvareh. Kako spodbuditi fante, da se ne bi izogibali artikulaciji svojih čustev kot nečemu obstranskemu?

Mislim, da se tukaj spet pojavi problem socializacije v šolah. Spomnim se, kako sem se s svojimi sošolkami pogovarjala o ljubezni, prijateljstvu in čustvih, fantje pa so se pogovarjali o politiki. Kot gimnazijko me je jezilo, da se mi niti ena izmed mojih sošolk ni zdela politična, in zdelo se mi je, da s tem same sebe delajo neumnejše, da same sebi kopljejo brezno. Do tega je najbrž prišlo zato, ker sem človeka umerjala po moškem in se mi je zdelo bolj naravno, da puncam oponesem, zakaj se ne ukvarjajo s politiko, kot da bi fantom oponesla to, da se ne ukvarjajo s čustvi.

Se ti je kdaj zdelo, da nikdar ne bi mogla postati pisateljica, zato ker nisi moški?

Do neke mere ja. Predvsem zato, ker se mi je zdelo, da si v javnem življenju ne bi mogla dovoliti dovolj iskrenosti.

Zakaj ne?

Ker se mi je zdelo, da so teme, o katerih bi kot ženska govorila, nekako sramotne, manj pomembne, malenkostne, iz moških tem pa tako ali tako ne bi mogla delati umetnosti, ker niso zrasle na mojem terenu. Ponotranjila sem moški kanon umetnosti. Hkrati pa moram reči, da to ni stvar, ki bi me ustavila pri tem, da bi postala pisateljica. Še vedno mislim, da pisateljica ne bom zato, ker so vsa najboljša dela že napisana in ni več kaj povedati.

Pa se ti še vedno zdi, da obstajajo na svetu ženske in moške teme?  

Spomnim se, da sem pred časom brala esej Elene Ferrante, ki govori o tem, kako so si moški prisvojili pravico govoriti o ženski. Zakaj je Flaubert govoril o ženski z ženskega vidika, kako tega takrat ne bi mogla narediti nobena ženska in si tega niti ne bi upala. V tem eseju Ferrante govori, da se je sama prav zato odločila za psevdonim – ker se pri ženski, ki piše o globočinah sramote, stiske, nečimrnosti, patetičnosti, vedno predpostavlja, da gre za avtobiografijo, psevdonim pa ti omogoča, da publika teh vsebin ne bo imela na kaj obesiti. Uporaba psevdonimov pri velikih ženskih pisateljicah ni nič nenavadnega in čisto možno je, da bi George Eliot, če bi pisala pod svojim imenom, mogoče napisala slabše literarno delo, saj bi se morala nenehno obremenjevati s tem, kako bo učinkovala in kaj vse mora dokazati svojim moškim kolegom.

Je naši generaciji pri tem kaj lažje?

Mislim, da ja, je pa vseeno zanimivo, da obstajajo literarna dela, ki se meni ne zdijo nujno samo žanrska, ampak jih zato, ker so jih napisale ženske, po nekakšnem avtomatizmu uvrščajo v šund, kot recimo Ni je več ali Dekle na vlaku.

Kako sta se zbližali z Zofko Kveder?

Ko sem razmišljala o tem, da moramo za Fabulo narediti nekaj za mlade bralce in je tema nesmrtnost, sem hotela predstaviti biografijo, ki še ni bila upovedana. In ko sem razmišljala o različnih ljudeh, sem zelo hitro prišla do tega, da hočem delati biografijo ženske. O Zofki Kveder v resnici večina ljudi, tudi tistih, ki se ukvarjajo s književnostjo, ve zelo malo. Pri znancih, ki niso neizobraženi, sem preverjala, kaj vedo o njenem življenju, in povedali so mi različne stvari, od tega, da je bila borka NOB, do tega, da ni bila kakovostna avtorica, kdo je vedel kakšen trač, tu pa se je vse skupaj tudi končalo. Prišlo je do neskladja, o katerem sva govorili že prej – v ozkih znanstvenih krogih je sicer prišlo do nekaterih dognanj, vendar se niso razširila med občinstvo. V zadnjih desetih letih je izšlo ogromno zelo kakovostnih del na temo Zofke Kveder, ampak jih nihče ni bral. Ugotovila sem, da bi mi veliko pomenilo, da bi napisala knjigo za otroke, ker bi otroci to znanje potem nosili v svet.

Kljub temu da si si s slogom vidno prizadevala za to, da bi bilo očitno, da je knjiga namenjena tako dekletom kot fantom, je po izidu prišlo do razprave, da izključuje moškega bralca. Zakaj?

Sprva sem razmišljala o tem, da bi se odločila za ženski spol, ki bi ga uporabljala kot nevtralnega in s tem nagovarjala vse, potem pa se mi je to zazdelo tvegano, saj sem si želela, da bi knjigo enakovredno brali tako fantje kot punce, morda fantje celo malo bolj, ker se za te teme na splošno manj zanimajo. Ti odzivi, da sem knjigo napisala za ženske, samo potrjujejo to, da takoj ko poskušaš biti absolutno nevtralen in enako obravnavati bralko in bralca, ljudje že kričijo »feminizem, konec sveta, to je samo za babe«. Očitno mora biti razmerje 70 : 30 v korist moških, da neka stvar deluje nevtralno. Nekaj podobnega se je, seveda na mnogo večji in pomembnejši, a tudi bolj reprezentativni ravni zgodilo Hilary Clinton: govori se, kako se je preveč posvečala identitetni politiki, feminizmu in drugim na videz nepomembnim temam, ob strani pa naj bi puščala socialo, razmisleke o delovnih mestih in drugih trdih političnih temah. No, analiza govorov je na koncu pokazala, da se je s slednjim ukvarjala mnogo več kot s prvim, samo ljudje tega preprosto niso slišali, ker so bili preveč zaposleni s histeriziranjem prvega.

Kot na primer Philip Roth lahko piše debele knjige, ki si v ničemer ne prizadevajo za to, da bi razumele žensko perspektivo, pa je kljub vsemu lahko »avtor na splošno«, Elena Ferrante pa vedno vsaj malo visi v chick lit. Se da to neravnovesje zgladiti?

Težko. Mislim, da je Elena Ferrante zelo dober primer, ker bi si upala trditi, da je večina njenih bralcev v resnici bralk, čeprav raziskave kažejo, da je večina vseh bralcev, za katere v slovenščini uporabljamo moško slovnično obliko, žensk, bralk. Če sodimo po številu bralk, je tudi Kafka najbrž chick lit. Elena Ferrante velja za avtorico, ki piše o stvareh, ki zadevajo samo ženske in se zato moških ne tičejo, zato ni treba, da bi se jih kdaj lotili. Ampak ravno zato, ker se jih ne bodo nikoli lotili, bodo ti isti moški v najbolj banalnem prepiru rekli kaj takega, kot »oh, vas, žensk pa nihče ne more razumeti«, ne da bi se jim to zdelo kaj nenavadnega.