Aleš Berger

Književni urednik, ki je pri MK desetletja urejal zbirki Kondor in Lirika, ki sta polnili knjižne police ljubiteljev literature, prevajalec nadrealizma, Becketta, Apolinaira, mož, ki je Slovencem pripeljal Queneauja, stripe Asterixa, zbirko Borgesa, poeme Lorce in številne gledališke igre, medtem dve desetletji spremljal teater kot gledališki kritik, nato pa po desetletjih prevajanja tujih stavkov začel pisati svoje v jeziku onkraj kanonov in žargona, ki jim je našel redko formo krokijev, zapiskov in vinjet v knjigah Povzetki, Omara v kleti, Zagatne zgodbe, Arles, večkrat. O tem, kako je iskal besede, kako mislimo stavke, kaj je prinesla v prevajanje tehnologija in kaj mu je odvzela, kako je cele zgodbe strnil v en sam stavek ter o duhu pošiljanja razglednic smo se s starosvetnežem, ki goji svojsko zvrst humorja, pogovarjali v posebnem intervjuju za Mladino.

Kdaj si začel prevajati? 

Že v gimnaziji. Začelo se je anekdotično, s prijateljem, ki je nato odjadral v tehnične vode. Šla sva na Nedeljski Dnevnik, ki ga je urejal Miran Sattler, in povedala, da bi kaj prevajala. Rekel je: »Kar dajta.« Prijatelj, ki je imel očeta v Ameriki, je imel črn snopič »Hitchock Magazine«, iz katerega sva iz angleščine prevedla 10 ali 12 kriminalk. Resneje pa sem začel prevajati, ko je profesorica prinesla v šolo Prevertove Paroles in antologijo črnske poezije. V Mladih potih sem potem objavil prevod šansonjerja Brassensa.

Se spominjaš, kakšen honorar si dobil, kaj si si z njim kupil? 

Ni bilo tako slabo, se pa spomnim, da ko sem začel redneje sodelovati z Mladino, z Valterjem Samido, je bil problem, ker je imel časopis blokiran račun; hodil sem v drugo nadstropje, kjer je bila blagajna, gospa tam pa je bila grozno nesrečna, ko sem prihajal zastonj, potem pa je bila tako vesela, kadar je lahko izplačala honorar. Sprašuješ, kaj sem si kupil? Najbrž sem našparal za nov pisalni stroj – ponosno monico namesto pritlikavega topsa – ali pa nabavil tranzistor, da sem lahko poslušal radio v svoji sobi. Bilo je luštno, ko si dobil honorarček, ampak večje zadoščenje je bilo, ko si videl tisti napis pod člankom s svojim imenom.

Na jubileju ob osemdesetletnici Bežigrajske gimnazije si povedal, da si bil pri francoščini slab učenec: kaj je bil tisti vzgib, ki te je povzdignil v ljubitelja tega jezika in strastnega prevajalca?

Bil se m pube rtetniško pre pirljiv in se nisem hotel česa naučiti, ker se mi je zdelo, da je čtivo, ki nam ga je prinesla profesorica, butasto. Ja, tudi nepravilnih glagolov se nisem pravočasno naučil in sem imel grajo v tretji gimnaziji, hkrati pa sem na stenčasu že prevedel Prevertovo »Barbaro«. Ja, bila je shizofrena situacija.

Nadrealistično: iz dijaka z grajo nastane Prešernov nagrajenec za prevajanje.

Čudna so pota gospodova.

Ko si bil študent primerjalne književnosti v času legendarnega Dušana Pirjevca, nisi izbral diplome pri njem, ampak pri Antonu Ocvirku?

Pirjevec nas je seveda prevzel s svojim razumevanjem literature s kvazirealnostjo umetniškega dela, toda Ocvirk je razpisal idealen naslov – nadrealizem pri Slovencih. Ta izbor me je pošteno zaznamoval, saj sem potem napisal še literarni leksikon o nadrealizmu in dadaizmu.

Poseben izziv, saj nadrealizma takrat pri nas praktično ni bilo.

Seveda, a nadrealizem takrat ni bil kanon niti v Franciji. To je bilo novo obzorje, celo gimnazijo so nas slovenščino učili po principu literature kot posledice družbene realnosti. Moj prvi knjižni prevod je bil tudi nadrealizem: Noč bliskov v zbirki Kondor.

Bil sem pubertetniško prepirljiv in se nisem hotel česa naučiti, ker se mi je zdelo, da je čtivo, ki nam ga je prinesla profesorica, butasto. Ja, tudi nepravilnih glagolov se nisem pravočasno naučil in sem imel grajo v tretji gimnaziji, hkrati pa sem na stenčasu že prevedel Prevertovo »Barbaro«.

Prevajanje je bila takrat posebna spretnost, saj francoskih knjig te teme pri nas ni bilo. Da bi dobil neko knjigo, si kot anonimni mladenič stopil do Jožeta Javorška.

No, priporočil me je urednik Uroš Kraigher, potem pa sem si iz njegove knjižnice sposodil dve ali tri knjige. A težava ni bila samo literatura, ampak tudi novi jezik, ki takrat še ni bil toliko uporabljen v slovenščini. Sovpadlo je s srečnim naključjem: moji kolegi in tudi prijatelji Jesih, Svetina in Dekleva so ga začeli uporabljati in smo drug drugega nekako oplajali. Ko so prišli do novih jezikovnih mavric, sem dobil korajžo: če je že nekdo tako napisal, potem je to res mogoče in lahko tudi jaz.

Lahko pojasniš?

 To so alogične povezave, metafore tretje stopnje, avtomatična pisava, tok podzavesti.

Si se prevajanja učil tako, da si vzel original in pogledal, kako so ga drugi prevedli?

Bolj pri pesmicah, kasneje sem kot urednik ustanovil zbirko Mojstri lirike, ki je izhajala dvojezično.

Tvoj znameniti prevod Queneauja je »Cica v metroju«, ki pa je originalno Zazie. Zakaj si ji spremenil ime?

 To se danes tudi sam k daj vprašam. Priznam, da je bilo delno pod vtisom srbskega prevoda Danila Kiša, ki jo je prevedel kot »Caca u metrou«, zaradi česar je bil Queneau zelo jezen, ker se v francoščini izgovarja kot – kaka. V knjigi so tudi lastna imena, ki sem jih poslovenil: čevljar, ki vseskozi sedi, je pri meni Sedej. V hrvaškem prevodu je ostala Zazie in tudi prevodi v drugih jezikih jo ohranjajo. Cica mi je bila zanimiva, ker ima takojšnjo konotacijo v pridevniku – cicast, pisan, kar je šlo dobro k junakinji frklji.

Si kdaj pomislil, da si imel srečo, ker knjige nisi naslovil: Ceca v metroju?

Ha-ha, seveda sem pomislil, takrat bi bila tudi to opcija.

Z razdalje bi rekli, da je dober prevod, ko prevajalec tako domiselno prevede kak izraz pri avtorju, da bralca fascinira sam prevod.

A pri Queneauju ni šlo samo za besede, on je rad spreminjal tudi pisavo, ko je kdaj pisal kar fonetično. Tudi sam sem poskušal, ampak to so potem domine. Če napišeš tud namesto tudi, ti tudi druge besede okuži in moraš odmerjati, da tega ni preveč. Fonetična pisava je najbolj enostavna, toda pri prevodu gre za to, da jo samo sugeriraš.

V nekem prevodu si zapisal: gledaje Bachovo delo …, medtem ko bi običajno prevedli: gledajoč ali morda gledavši. Si imel kdaj težave z lektorji?

Lektorje zelo cenim in me kdaj na kaj opozorijo; zadnja zadeva, ko sem s težavo popustil, je bil pridevnik arležanski, ker lektorji pravijo, da je arleški, meni pa zveni prvi bolje. Če že omenjaš ta deležnik, moram omeniti Branka Gradišnika, s katerim smo se v nekem obdobju veliko družili in pogovarjali o jeziku. On me je opozoril na možnost skrčevanja podrednih stavkov v deležnike. Namesto: ko je gledal, dobimo elegantni – gledaje. Je pa res to precej izgnano zaradi preteklega deležnika gledavši ali stopivši, nad čemer se je že Prešeren tako razburjal. Ampak izraz je genialen – z eno besedo poveš cel stavek.

Kako bi primerjal razvoj tehnologije pri prevajanju: danes imaš na voljo Google, nekoč pa …

 … če je šlo za referenco iz Biblije ali parafrazo, sem jo izpisal in šel k znancu frančiškanu in sva skupaj predebatirala. Ali pa sem si hodil v francoski center sposojat zemljevide tujih mest, da sem videl, ali gre za trg, ulico ali križišče. Faktografska plat je zdaj izjemno enostavna in hitra. Pred leti sem prevajal Aimeja Cesaireja z Martinika in on je uporabljal zelo veliko krajevne flore in favne, česar nima smisla sloveniti, ker takšnih dreves in grmov nimamo. Ampak kako je bilo fino, ko si izvedel, ne le da je tropsko drevo iz te in te družine, temveč da si lahko na Googlu pritisnil slikco in si ga videl. Cesairejeva poezija je nadrealistična in ti to ni pomagalo, ampak vedel in videl si, za kaj gre.

Prevajanje je bilo življenje, ne delo, ker si se zapletel v tisoč in eno paralelno bivanje.

Točno tako. Treba je priznati, da je bilo paralelno življenje, pri čemer je bilo pri meni tudi samo prevajanje paralelno življenje, saj sem vseskozi hodil v službo. In morda je bila to tudi sreča, saj sem prevajal samo tisto, kar me je poklicalo, ali pa sem si izbral zaradi prestižnih razlogov, tudi kompetitivnih – Apolinaira ni v Sloveniji še nihče prevedel, pa poskusimo, ali ga bom znal jaz.

Si kdaj pomislil, da si med prevajanjem podoživljal like, ki so potem vstopali vate in te začeli spreminjati?

Ne, prej bi to opazil pri močnem intenzivnem branju slovenske ali tuje literature – da sem v kakšnih zagatnih situacijah našel korespondence s svojim življenjem. Prevajanje, ne bi rekel, da je bolj hladno od branja, ampak greš kot s secirnim nožem po tekstu ... Zdaj, ko sem bolj star, sem bral korekture romana Večer v klubu, kjer pride saksofonist po dolgi abstinenci v lokal, spije kozarček in začne igrati; na koncu, ko je tragični dogodek in tako lepo napisan, sem dve solzici potočil. Ko sem prevajal, ne ko sem bral.

Ko sem prebiral tvojo knjigo Zmenki, sem jo bral kot parafrazo Queneaujevih Vaj v slogu. Vseskozi si opisoval situacijo želje, flirte in avanture, kar pa se nikoli ni uresničilo, nekako tako kot Queneau.

To je pa čisto upravičeno. Teh vplivov ne zanikam, pri Zmenkih bi se še prej skliceval na Feydeauja, ker sem poprej prevedel pet, šest njegovih iger. Nekaj se ti usidra v spomin, ne da bi plonkal. Tudi pri Povzetkih so me spraševali, ali so nastali zato, ker sem prevajal Ciorana. Čisto mogoče. Po tej plati ja, kakšne drobce, prijeme, literarne trike si zagotovo prevzel, še zmeraj pa sta tvoja vsebina in način ubesedenja.

Kako je bilo videti nekoč prevajanje: pred seboj si imel original, slovar in skladovnico drugih knjig?

Jaz, ki sem se s francoščino ukvarjal in imel srečo, da sem kdaj pa kdaj šel v Francijo, sem si tam zmeraj kaj kupil: dictionnaire de l'argot, dictionnaire des mots erotique. Slovarje vseskozi odkrivaš, ni vsega na spletu; iz knjižnice v kolidžu v Arlesu sem si izpisal 20 naslovov slovarjev, ki so malo čudaški, malo specializirani, denimo slovar nekdanjih poklicev. Ob slovarjih pa tudi veliko konzultacij: ko sem prevajal dramo Strategija za dve gnjati Raymonda Coussa – ki je bila svetovna uspešnica, avtor je tudi prišel k nam in jo odigral, Jurij Souček je bil v njej odličen –, monolog prašiča pred zakolom, sem šel v NUK in si sposodil dve, tri knjige o prašičereji. Gospe so me že malo poznale in so se nasmihale, jaz pa – bom malo prašiče redil.

Prevajalci, ki živijo od prevodov, si težko privoščijo, da bi toliko časa posvetili iskanju ene besede. Honorarji so precej pičli. Kako so nekoč plačevali prevajalce?

Če si kot urednik verjel v sodelavca in mu hotel to tudi pokazati, si šel k direktorju in mu rekel: ta je pa tako dober, tekst je tako zahteven, da mu bomo dali en honorar in še pol. Zdaj so najvišji honorarji tako nizki, ne more biti nobenega razpona, to je križ.

Ti si onkraj francoščine segel samo še v španščino. Omenjal si Ciorana: ali te ni mikalo, da bi se poskusil še v romunščini?

Zmeraj sem mislil, da če človek enemu tujemu jeziku čim globlje pride, je to dovolj. Španščina je relativno podobna pa latinsko sem se učil in jezilo me je, da je ne znam brati, zato sem šel v večerno šolo. Razlog je bil seveda Borges, potem se mi je v tem tisočletju enkrat prikazal še Garcia Lorca in njegov Ciganski romansero.

Zanimivo: bil si velik urednik, nagrajenec in kot korifeja si se vpisal v večerno šolo.

Moja profesorica je bila Ire ne M islej, potem dolgoletna direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini. Enkrat smo imeli za nalogo prevajanje predlogov, jaz pa sem že doma prevedel Borgesovo pesem »Ars poetica« in sem ji jo na uri predal. Bila je popolnoma zadovoljna, nismo imeli rigidnega šolskega sistema.

Želja, da bi bral Borgesa, te je pripravila, da si se naučil španščine?

Ja, da bi švindlal in ga prevajal prek prevodov iz drugih jezikov, tega nisem hotel. Izvirnik je le izvirnik, to je zakon. Bilo bi preveč borgesiansko, če bi Borgesa prevajal iz esperanta.

Nisi bil le prevajalec in urednik, dolga leta si pisal gledališke kritike.

Več kot dvajset let.

Si bil v tekmi z Inkretom?

 Vraga, Inkreta sem imel – tega ne pravim zato, ker je rajnki – zmeraj za boljšega in sem se počutil počaščenega, če me je kdo v isti sapi omenil skupaj z njim. V prvih letih kritiškega pisanja sem njegove kritike bral kot učne tečaje. Kritika je privilegij in dolžnost mladih, ko je v človeku še pravični srd in želja, da bi bilo nekaj lepše in boljše. Poleg tega se ti obrabijo besede.

Nekoč je bila gledališka kritika povzdignjen del časopisa, bralec je šel posebej brat, kaj je tokrat napisal Inkret. Danes se zdi, da je zaprta v žargon in bralno marginalizirana.

Se povsem strinjam, veliko več je promocije pred predstavo in reklame kot refleksije, to je žalostno dejstvo. Ampak takrat so imeli kritiki v časopisih veliko prostora: ko sem nazadnje pisal za Delo, je bilo to pet, šest tipkanih strani. Poskušal sem ubesediti vrednostni vtis, nisem pa delil ocen: ta je bil dober, ta komaj zadosten. Josip Vidmar je v kritikah še delil rede: ta je izdelal, ta ne.

Ko si pisal kritike, si sledil Francozom in zgodovini kritike?

Ne, razen ko sem bil na Francoskem in sem precej hodil v gledališče. Moram pa reči, da smo bili mi bolj strogi. Pri njih sem po odlični kritiki šel na predstavo in se čudil, ali je kritik res pisal o tej predstavi.

Te danes naše kritike kdaj zavedejo, ko greš v gledališče?

Zadnja leta sem bil samo v novogoriškem gledališču, ampak veliko raje grem v kino. In moja velika bolečina je, da je v Novi Gorici en film na štirinajst dni, drugače pa ni kina. Slišalo bi se prevzetno, ampak na neki način sem se res zasitil teatra. Če mi nekaj ni res všeč, se slabo počutim ob igralcih, ko vidim, da nekaj hočejo, ampak ne gre. Tudi ko je predstava zelo slaba, vidiš, da je bil vložen igralski trud.

Preselil si se v Solkan: kako da zapuščaš najlepše mesto na svetu?

Ja, razlog je zasebne narave, tja sem se drugič poročil. Sem pa najlepše mesto zapustil, še preden je bilo najlepše mesto, ko sem odšel na Gorenjsko. Na ljubljanskem naslovu sicer hočeš nočeš vsak mesec dobivam glasilo Ljubljana. Enkrat sem že prosil urednico, naj ta naslov umakne z liste, pa je rekla, da se moram s pošto zmenit, ta mi ga pa avtomatično prinese. Po tem glasilu sem v stiku z najlepšim mestom.

V tebi kot striktnem dolgoletnem prevajalcu se je prebudil pisatelj, in to z izjemnim slogom. Si začutil željo, da nehaš slediti tujemu tekstu in začneš pisati svojega?

Začel sem z Zagatnimi zgodbami; dve sem anonimno poslal na natečaj radia in obe sta prišli v finale. Ko sem jih imel napisanih šest, me je spodbudil prijatelj Andrej Brvar, da sem jih sestavil v knjigo. Ja, najbrž je bilo treba začeti pisati. Sploh ko ti še kdo reče, da to ni bilo slabo. Pač tvegaš, veliko varneje bi bilo ostati prevajalec kot napisati literarni prvenec, kjer bi te z veseljem razmesarili. Preizkušaš različne žanre. Pri nas smo ljudje preveč pokupčkani in popredalčkani. Ko je izvrstni igralec Boris Cavazza napisal prvi scenarij, so bili odzivi: kaj se pa gre, saj on je vendar igralec … Zakaj vrhunski slikar ne bi napisal tudi kakšne pesmice?

Kako je bilo pri prevodih: so se socialni krogi odzivali – kako dobro ali vprašljivo si kaj prevedel?

Niti ne, prevodne kritike praktično ni. V obdobju Cice sva se veliko družila z Brankom Madžarevičem, ki je ravno takrat prevajal Rabelaisa; dajala sva si pogum in skupaj trla orehe. To zdaj bolj prihaja. Ko sem imel več pogovorov ob nagradi, sem nekaj razlagal o Noči bliskov in snemalec v televizijski ekipi mi je vseskozi kimal. Sem mislil, če ima kakšen tik, potem pa je povedal, da so Noč bliskov brali celo gimnazijo. Z neko zamudo prihajajo obvestila o zadovoljstvu nad prevodi, še posebej Vaj v slogu.

Zdaj, ko sem bolj star, sem bral korekture romana Večer v klubu, kjer pride saksofonist po dolgi abstinenci v lokal, spije kozarček in začne igrati; na koncu, ko je tragični dogodek in tako lepo napisan, sem dve solzici potočil. Ko sem prevajal, ne ko sem bral.

Lahko ti povem, da se ljudje še danes spominjajo tvojih prevodov po izrazih, kot je gumiglavca … 

Bravo, bravo. So pa bili kakšni izjemno dragoceni odzivi iz kroga prijateljev. Se spomnim, kako je bil Milan Dekleva navdušen nad prevodom Chara. Ko smo se veliko družili v krogu Nove revije, so bili tudi navdihujoči odzivi.

Salonsko življenje je po koncu Nove revije praktično poniknilo.

Ni več socialnih prostorov, krajev srečevanj, tudi Gajota praktično ni več, odkar so ga brutalno vrgli z Beethovnove. V smislu, ko imaš ravno prostor in čas in nekam greš, boš že koga srečal; če ne, pa boš malo počakal in bo kdo prišel.

Edini skupni kraj so ostali pogrebi ...

 Mejdun.

Nadrealisti so ti dali tudi perspektivo gibanja. Kadar gre turist v Pariz, se prepusti nasvetom vodičev, kam iti in kaj videti, ti pa si raje hodil po krčmah, kjer so se srečevali.

Seveda sem si ogledal slavna mesta njihovih izgredov, kraj, kjer je živel Breton – na Pigallu.

Nisi pa se kaj dosti trudil, da bi se srečal z velikimi imeni.

 Največji poskus je bil, da sem pisal Beckettu, ki mi je prijazno odpisal, a že čez tri mesece je umrl. A tudi ni bilo živih veliko avtorjev, ki sem jih jaz prevajal. Imel sem srečo, da sem v Sloveniji poznal dva, tri, začenši z Vitomilom Zupanom.

Tu si povsem antifacebookovsko naravnan: danes se ljudje postavljajo, koga vse so srečali, se z njim slikali, ti pa o detajlih drugovanj molčiš.

O zasebnostih seveda. Veš, mogoče je pa to še ena finta – da nič ni bilo, a ker pravim, da o intimnostih ne bom govoril, ustvarim misterij, ha-ha-ha.

Kdaj si imel prvič v rokah Asterixa?

Gotovo še v gimnaziji, trde albume, znanec z iste ulice ga je tudi imel. Nikdar si nisem mislil, da ga bom prevajal, ampak prišel je Rudi Zaman, direktor Didakte, in mi ponudil prevod.

Je bil v gimnazijskih letih Asterix kultni objekt, so sošolci govorili: Berger ima pa Asterixa?

Ne, ne, kultna stvar je bilo 20 knjig Karla Maya iz tridesetih let. Z njimi sem pa bil frajer, ko sem jih posojal; seveda sem to tudi plačal, saj jih nekaj nisem dobil nazaj. Ampak sem pa širil bralno kulturo.

Karlu Mayu se je dogodila zareza: prišel je hip, odkar z njim ne moreš več navdušiti otrok.

Tudi če ga sam vzamem v roke, nostalgično preberem dvajset strani, naprej pa ne gre. Pred leti sem o tem pisal za Književne liste in se spraševal, kako je to izhajalo, koliko je bilo prevajalcev – prevajalec namreč ni naveden, jezik je pa imeniten, arhaičen in enoten. Ni vrag, da mi še isti dan telefonira akademik Zorko Simčič, s katerim se le na daleč poznava, in mi vse razloži: da je bil to mariborski duhovnik, ki je prevajal sam, ves čas. Moja stara starša sta bila učitelja na Štajerskem, z njima je prišla leta 1938 v Ljubljano tudi zbirka Karla Maya.

Če bi moral izstreliti: tvoji trije najboljši prevodi besed?

Prej si omenil gumiglavco, tega sem zelo vesel. Takrat je bila knjižna slovenščina veliko bolj čista, bolj normirana, a je bilo treba najti šest, sedem sinonimov za policaja in sem si razbijal glavo. Nekoč sedim Pod lipo in pridejo mimo policaji, s sosednje mize pa zaslišim študente, ki rečejo: o, gumiglavce. To!!! Takrat so še pendreke nosili; to je bil primer žargona, tiste vrste metafore, ki odskoči od realnosti, a vsak, kdor je videl policaja s pendrekom, bo razumel, kaj je gumiglavca. Kakšne žargonske besede so lahko zelo skrivnostne, skorajda šifrirane. Druga je Fisteltenorkix, bard tega nepokorjenega galskega plemena, grozno je bil všeč Radojki Vrančič. Večina ljudi ne ve več, kaj pomeni fisteltenor, to je visoki tenor. Veš, nič ne mistificiram … včasih se ti z nekim navdihom v hipu utrne, včasih pa študiraš in premlevaš variante lastnega imena. Tretja pa …, pustiva, izbral bi jo sicer iz Razvratnih muz, antologije francoske erotične poezije.

Svoje pisanje oblikuješ v posebej kratki formi krokijev, skic, beležk, vinjet … Od kod ta dominacija kratke forme?

Saj sem tudi prevajal bolj kratke reči, ne boš našel daljše knjige od 250 strani. Prve kratke zgodbe so nastajale, ko sem živel na Gorenjskem in se praktično vsak dan vozil v službo z vlakom ali avtom, in žanr kratke zgodbe je bil idealen, da si vsebino mlel.

Nekoč sedim Pod lipo in pridejo mimo policaji, s sosednje mize pa zaslišim študente, ki rečejo: o, gumiglavce. To!!! Takrat so še pendreke nosili; to je bil primer žargona, tiste vrste metafore, ki odskoči od realnosti, a vsak, kdor je videl policaja s pendrekom, bo razumel, kaj je gumiglavca.

Metroji so eden močnejših bralnih sponzorjev.

Absolutno, ob tem pa človek, ki je radoveden, malo pogleda naokoli, kaj drugi bere, in dobi še bralski namig.

V tebi je očitno nekaj nadrealista tudi v bralcu. Nekje pišeš, da gledaš nogometno tekmo in komentator pravi, da so igralci pustili srce na igrišču, ti pa takoj pomisliš …

 … kako vesel bi bil srčni kirurg Chri -stian Barnard! To je jezikovna občutljivost na smešne fraze; podobno je bilo, ko sem bral, da so odbojkarice na tekmi dale vse od sebe, a mene žal ni bilo na tekmi, da bi videl. Jezik je kdaj nevede smešen, Milan Jesih se je enkrat tako smejal, ko se je spraševal: zakaj pravimo – tako rad ga polomi? Kar je spet ena kontradikcija.

Ali, kot pišeš: izgubil je življenje … 

Kar izgubiš, lahko najdeš nazaj.

Nekoč je bil nadrealizem umetnost, medtem ko se danes zdi, da je nadrealistično postalo življenje: omenjaš, kako so rokopise Bretona prodali za dva milijona evrov.

Nadrealizem je izšel iz tega, da noče biti umetnost, potem pa je končal kot umetnost. Danes se je likovni nadrealizem preselil na reklamne plakate.

Kaj je v Arlesu, da je postal tvoja arkadija, če ne kar dom?

Drugi dom. Stavba, v kateri se menjavajo vedno novi kolegi, s katerimi se celo spoprijateljiš, drugi način življenja, odvod iz sedanjosti.

Ali je metamorfoza samostana?

Na neki način: to je stara bolnišnica, kjer se je zdravil tudi Van Gogh. Delaš lahko 24 ur na dan, a te na koncu ne bo nihče vprašal, kaj si naredil. Samostan, v katerem so menihi in redovnice za odmerek bolj radoživi. Mi prevajalci smo kot skriptorji, saj res prepisujemo iz enih knjig v druge.

S samostani so izginile tudi krčme.

Nekoč sem napisal tekst »Gostilne, ki jih ni več«. Pri Mraku smo bili bruci, drugje je sedel umetnostni zgodovinar Stele, romanist Grad, pa tudi velemojster Vasja Pirc, ki je imel svoje omizje.

Sebe si opisal kot starosvetneža: ali nosiš s seboj notes, v katerega kaj pribeležiš?

Po navadi, zlasti pri kratkih zgodbah mi je bilo žal, če sem ga kdaj pozabil. Kdaj celo kakšno pismo ali razglednico napišem, vzamem še penkalo, ki ga namakam v tinto.

Si kot ljubitelj razglednic, ki jim praviš kar kartolini, prešel na mesidže?

Nikakor, za kartolin se moraš nekoga bolj spomniti, poznati njegov naslov, znamko kupiti. Pred dvema letoma sem bil v kraju Saint Giles, ki ima romansko-gotski portal – grem v trafiko, kjer so bili kartolini še od lani, od sonca vsi skrivljeni. Kartolin omogoča spomin, mesidže boš težko čez dvajset let prebiral. Pred leti je bila pri nas nostalgija … koliko knjig je izhajalo z naslovi: Ljubljana na razglednicah, Cerknica na razglednicah. Skoraj vsaka oštarija je imela svojo razglednico. Z mesidži ti kdo pošlje še kakšno fotko, še bolj pa obraze, nasmejane …, ki pa imajo prednost – jih ni treba prevajati. Opuščamo besede, se vračamo h klinopisu.

Nekdo iz dogodivščine napiše roman, ti kratki kroki; zdi se, da si kdaj najbolj zadovoljen, če celo misel spraviš v en sam stavek.

Včasih ja, dam dva primera. Nekje sem zapisal: ni zavrnil ženske, ki mu je po drugem zmenku dala ključ od svoje garsonjere; zdaj ima obe: žensko in garsonjero. To je lahko srečen ali pa nesrečen konec. Zdaj povem še nekaj, česar nisem še nikomur. Ko je bila Prešernova nagrada, sem bil naslednji dan z nagrajenci povabljen na kosilo h kulturnemu ministru na Brdo z vabilom za dve osebi. Tisti dan pa je prišel v Ljubljano tudi moj dragi prijatelj Ludwig Hartinger. Telefoniram na ministrstvo, če lahko pridemo trije, a so mi rekli, joj, ne, tako nam je žal, veste protokol … Rečem si, nič hudega, saj bom zvečer videl ministra in ga vprašal; sem mislil, da bo rekel – ni problema. Zvečer ga vidim in mu rečem, on pa: veš, zdaj je protokol. Odvrnem: Tone, premisli! Ko se spet vidiva pri mizah, pa ponovi enako in rečem: potem pa tudi jaz ne pridem. Mislil sem, da bi to napisal v eno pikro stran ali dve. Sem začel, a je bilo nekako prazno, klepeče v mrtvem toku. Na koncu je iz anekdote nastal le stavek: Kosilo z ministrom zamenjam za kozarec s prijateljem.