Aleksander Čeferin: V prihodnje bomo morali resno razmisliti o omejevanju klubskih proračunov za plače igralcem

Predsednik evropske nogometne zveze

Ko je kapetan Reala Madrid Sergio Ramos v začetku junija na stadionu Millenium v Cardiffu dvignil pokal za zmago v nogometni Ligi prvakov, je Slovencem pogled uhajal na človeka, ki mu je ta pokal izročil.

Aleksander Čeferin je na položaju predsednika Uefe, kamor je bil s prepričljivo večino izvoljen lani jeseni, eden najvplivnejših Slovencev. Vodi največjo evropsko športno organizacijo, ki ima na voljo večmilijardni proračun, ki se mora otepati denarja, ki ji ga k nogam mečejo multinacionalke, in ki lahko s svojim ravnanjem zamaje marsikatero evropsko oblast.

Športniki po velikem uspehu po navadi rečejo, da se še ne zavedajo, kaj jim je uspelo, in da bo vse šele prišlo za njimi. Kako je bilo pri vas?

Vsake toliko časa se zavem. In ne vem, ali sem se že čisto do konca zavedel pomembnosti te funkcije. Dobro, da o tem nisem razmišljal med kandidaturo, ker bi bil verjetno mnogo bolj zbegan. Osredotočal sem se samo na to, da mi uspe, kaj mi je uspelo, pa sem ugotovil šele pozneje. Zato se mi zdi še toliko bolj prav, da je bil eden mojih prvih ukrepov omejitev trajanja funkcije predsednika na dva mandata. Ker tega se preveč zlahka navadiš. To je noro. Nikjer več ne stojiš v vrsti. Povsod te čakajo. V hotelu sploh ne grem na recepcijo, ampak me direktor hotela čaka s kartico in me pospremi do sobe. In to se bo enkrat nehalo. Predsednik angleške Premier League mi je povedal, da svojim otrokom, ko jih vabijo na vse mogoče dogodke, vedno pove, da je to zaradi njegove funkcije, ne zato, ker bi bil njihov oče tako zelo super.

Je boljše ali slabše, kot ste si predstavljali?

To je organizacija, ki ustvarja milijarde evrov, kjer redno dela približno 500 ljudi, še enkrat toliko pa honorarno. To je organizacija, ki ima dostop do vsakega predsednika države na svetu. Hkrati pa je ta funkcija zame na neki način manj stresna kot prej, ko sem delal v Sloveniji. Ni se treba ukvarjati z ozadji. V Švici mi še nihče ni rekel, da o kakšni stvari ne bi rad govoril po telefonu. V Sloveniji me še na rojstni dan niso želeli povabiti po telefonu. Res smo preveč paranoični. V Sloveniji so vsi skregani med seboj, vedno je bilo treba paziti, s kom se povezuješ in kdo bo zaradi tega jezen ali užaljen. Tu pa je za vse poskrbljeno, moji podrejeni mi vse pripravijo, jaz pa rad odločam in ni mi težko sprejemati pomembnih in odgovornih odločitev. Na neki način je še boljše, kot sem si mislil.

In denar verjetno ni problem.

Vse je lažje, ker imamo fantastičen produkt. Vsak dan se nam ponujajo sponzorji, ki so pripravljeni vložiti po 50 milijonov evrov, pa jih moramo zavračati ali prositi, naj še malo počakajo. V Sloveniji se je bilo treba s sponzorji truditi, pogajati in malo manj kot prositi za denar, tukaj pa se na primer pivovarne na razpisu z dvigovanjem ponudb borijo za oglasni prostor. Predsednik uprave Heinekena mi je povedal, da ga je ob obisku Irana, kjer je alkohol prepovedan, neka zakrita ženska vprašala, kje dela. Ko je rekel, da v Heinekenu, je takoj izstrelila: Aha, Liga prvakov.

Pa je prav, da je eden največjih proizvajalcev alkoholnih pijač na svetu tako tesno povezan z enim največjih športnih produktov na svetu? Da ko pomisliš na nogomet, pomisliš tudi na alkohol?

Po mojem mnenju je tako razmišljanje nekoliko dvolično. Ne zdi se nam problem, če se kdo napije doma in pride na tekmo, samo da na tekmi ne bi spil kozarca piva. Tako lahko del dobičkov alkoholne industrije investiramo nazaj v nogomet. S tem nimam kakšnih večjih težav. Je pa dejstvo, da je na tekmah Lige prvakov alkohol tako ali tako prepovedan. Dobite lahko samo brezalkoholno pivo.

Uefa je največje družbeno gibanje na svetu. Imamo vpliv na ogromno volilno telo. Naše grožnje zaležejo. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi recimo Hrvaško izključili z vseh tekmovanj. Vsaka vlada bi padla.

Ima to, da zasedate položaj predsednika Uefa, za Slovenijo kakšne konkretne koristi?

Lahko bi jih imelo. Tako ali drugače imam neposreden dostop do vseh največjih svetovnih podjetij. In nobenega osebnega interesa. Z veseljem bi pomagal navezati kakšen stik, a me za zdaj očitno še ne potrebujejo in vse obvladujejo sami.

Ali pa se vas ne upajo vprašati?

Večkrat smo se o tem pogovarjali, ko smo se srečali na kakšni nogometni tekmi, a me doslej ni še nihče poklical. Predsedniki uprav in lastniki ogromnih tujih podjetij me sprašujejo o možnostih vlaganj v Slovenijo. Zdaj namreč kar naenkrat vsi vedo, kje smo. Verjetno sicer bolj zaradi Melanie kot zaradi mene. Pa ne vem, kaj naj jim rečem.

Veliko poudarka namenjate temu, da Uefa ne bi delovala preveč snobovsko in elitistično. Vam je bilo kdaj ob pretiranem razkošju neprijetno?

Težko bi rekel, da mi je bilo kdaj neprijetno. Nočem, da bi bil zaradi sprememb, ki jih uvajam, videti populist. Gre bolj za izkaz spoštovanja. To, da so člani izvršnega odbora Uefe ob kongresih nastanjeni v istem hotelu kot predsedniki nacionalnih zvez, ki so naši člani in ustanovitelji, se mi zdi nekaj osnovnega in samoumevnega. Pri tem ne gre za kakšne velike denarne prihranke, gre bolj za simboliko. Da se na večerjo vsi peljemo z istim avtobusom, namesto da bi nekaterim za 20-minutno vožnjo najemali limuzine. V letošnjih finalih evropskih tekmovanj smo na mojo pobudo podelitev pokala prestavili na zelenico. Treba je pokazati spoštovanje do igralcev in ne morejo igralci igrati vloge gladiatorjev, ki pridejo na tribuno k Juliju Cezarju. Oni so zvezde, ne mi. Gledalcem se ne ljubi gledati, kako se morajo nogometaši rokovati z vsemi navzočimi politiki in drugimi pomembneži.

Iz vsega, kar navajate, je mogoče sklepati, da je bila Uefa še do nedavna zelo čudna organizacija.

Tega ne morem reči. Uefa je bila že ob mojem prihodu dobra organizacija z urejenim finančnim stanjem. Vse sem pregledal, tudi zato, da bi se zaščitil. Med Uefo in svetovno nogometno zvezo, Fifo, je velika razlika. Mnogi ne vedo, da je Uefa štirikrat večja organizacije od Fife. Ne bi rekel, da je bila organizacija čudna, je pa bila organizacijska kultura drugačna. Ko smo o reformah razpravljali na izvršnem odboru, v katerem je takrat še vedno sedela večina ljudi, ki me na volitvah niso podprli, me je nekdo iskreno vprašal, češ, zakaj si prizadevam za transparentne razpise. Pa ni mislil slabo. Enostavno živijo v drugem svetu. Ima pa ta »stara šola« za mene tudi pozitivno stran, da vedno podprejo predsednika, tudi če se s predlogom ne strinjajo.

Omenili ste Mednarodno nogometno zvezo, Fifo, ki velja za leglo korupcije. Nedavno ste se pritoževali, češ da vas pomanjkljivo obveščajo o pomembnih zadevah. Se med vami pojavljajo napetosti?

S predsednikom Fife Giannijem Infantinom imam dober odnos. Je pa nekoliko nenavadno, ko je ena od hčerinskih organizacij štirikrat večja od krovne zveze. Vsake toliko časa jim moramo povedati, da mi nismo Oceanija. Da brez nas Fifa ne obstaja. Če nam pošljejo predlog z dvajsetimi stranmi statutarnih sprememb dva dni pred predvidenim odločanjem, vsi drugi pač dvignejo roke, mi pa se tega ne gremo. Fifa ima precej težav. Tam vlada druga mentaliteta. Infantinu ni lahko. Njihova etična komisija je bila organizirana zunaj Fife, češ da morajo biti neodvisni, njen predsednik pa je zaslužil skoraj dva milijona na leto. Ker so bili plačani na uro, so vsak dan uvajali nove postopke. Proti Infantinu so uvedli postopek, ker je račun za kemično čiščenje obleke plačala Fifa in ne Infantino sam. Za preiskavo etične kršitve v vrednosti recimo 76 švicarskih frankov so izstavili račun za recimo 50 tisoč frankov. In na koncu ugotovili, da kršitve ni bilo.

Se v nogometu obrača preveč denarja? Večdesetmilijonske odškodnine za prestope igralcev postajajo prej pravilo kot izjema.

Obrača se ga toliko, kot dovoli trg. Bomo pa morali v prihodnje resno razmisliti o omejevanju klubskih proračunov za plače igralcem.

Torej o uvedbi tako imenovanega 'Salary capa'?

Tako je. To je ena od stvari, s katerimi se bomo morali začeti ukvarjati. Visoki zaslužki posameznih igralcev me niti ne motijo. Problem je v tem, da najbogatejši klubi vse bolj izstopajo. In ker vse bolj izstopajo, vse več zaslužijo. Neskladje se nevarno povečuje. Dodatno pa me moti še nekaj. Samir Handanović mi je nekoč omenil, da ima Udinese, ki nikakor ne spada med največje klube, pogodbe z več kot sto igralci. Klubi si kupujejo več igralcev, kot jih potrebujejo. In ti igralci zaradi tega ne igrajo drugje. Z uvedbo salary capa bi morali klubi bolj razmisliti, kaj se jim splača.

V zadnjem času so na tapeti tudi ekscesni zaslužki nogometnih menedžerjev pri prestopih igralcev.

To je noro. Kaj naj si človek misli, ko sliši, da je menedžer Paula Pogbaja pri njegovem prestopu v Manchester zaslužil 48 milijonov? Predsednik enega petih največjih klubov mi je nedavno razlagal, da je bil menedžer pri njih na dveh desetminutnih razgovorih za prestop igralca, pa je ob sklenjenem poslu za to dobil, mislim da, 26 milijonov. Tako denar uhaja iz nogometa.

Sklepam, da boste imeli pri uvajanju omejitev močne nasprotnike.

To bo velik boj. Tisti, ki imajo največ denarja, so tudi najmočnejši in imajo najboljše povezave v medijih. Če nam uspe, bo to po mojem mnenju zgodovinska sprememba.

V času predsedniške kampanje ste bili precej kritični do novega sistema Lige prvakov, ki največjim nogometnim ligam avtomatično zagotavlja po štiri predstavnike v tekmovanju. A ste se nato sprijaznili s tem.

Do same rešitve niti nisem bil toliko kritičen. Bolj me je motila komunikacija v zvezi z načrtovanimi spremembami, ker sploh nismo vedeli, kaj natančno so se dogovorili. Končni dogovor se mi ne zdi nepravičen. Največjih pet nogometnih držav v Evropi – Nemčija, Anglija, Španija, Italija in Francija – prinese 86 odstotkov vsega denarja v evropski nogomet. Dobijo pa 60 odstotkov denarja. Vse manjše nogometne zveze, tudi slovenska, lahko brez denarja, ki ga Uefa »pridela« s trženjem klubov in reprezentanc iz teh držav, zaprejo vrata.

Nekaj časa je bila aktualna grožnja največjih klubov, da bi ustanovili svojo zaprto ligo …

Tega ne bo . Z velikimi klubi smo se uskladili.

Večkrat ste poudarili, da tega ne bi dopustili. Pa imate kakšen mehanizem, da bi jim to preprečili, če bi šlo na nož?

Imamo nekaj zamisli, o katerih ne bi javno govoril. Dejstvo pa je, da denar delimo mi in ga ne more nihče drug, prav tako pa so pri nas prek Fifa licencirani vsi nogometni sodniki. Če bi hoteli, bi jim lahko povzročili velike težave. Ampak za to res ni nikakršne potrebe. Nihče od predstavnikov velikih klubov mi ob naših srečanjih tega sploh ni omenil.

Kakšno sporočilo nosijo utaje davkov med največjimi nogometnimi zvezdniki? Lionel Messi je bil že obsojen, zdaj je na tapeti Christiano Ronaldo.

Zagotovo ne dobro. Težko povem kaj bolj konkretnega, ker s podrobnostmi nisem seznanjen, a očitno se to dogaja predvsem v Španiji. In zagotovo škoduje ugledu nogometa. Na takih izpostavljenih položajih in ob takih zaslužkih res težko razumem takšno ravnanje. Sam davke plačujem tako v Švici kot v Sloveniji. Ne morem si privoščiti, da bi mi kdo očital izmikanje davčnim obveznostim.

Po drugi strani pa morate igralce razumeti. Oni pravzaprav večinoma sploh ne vedo, kaj natančno se dogaja. Zložijo jim dres, očistijo kopačke. Kot mi je razlagal predsednik Juventusa Andrea Agnielli, jim gredo iskat medvedka, ki ga je njihov otrok pozabil na stadionu. Ko se jim pokvari avto, samo stopijo ven in se usedejo v novega. Ko končajo kariero, so številni popolnoma izgubljeni. Zato težko verjamem, da se veliki igralci zavestno spuščajo v utajevanje davkov. Še meni mora pri prijavi pomagati računovodja. Očitno pač zaupajo ljudem, ki jim povedo, da bo vse v redu in da naj ne skrbijo.

Ko sva že pri davkih: So ti razlog, da je sedež Uefe v Švici?  

Tudi. Švicarska država je pametna. Tam se je mogoče dogovoriti. Če prineseš milijarde, si lahko izposluješ nižjo davčno obremenitev.

Ampak to je narobe in diskriminatorno.

Meni se ne zdi narobe. Tisti, ki tako razmišljajo, pač teh davkov ne poberejo. Tako kot Slovenija. S tem, ko plačamo manj davkov, lahko več denarja namenjamo v humanitarne in družbeno koristne namene. Z milijon evrov na leto imamo v najemu nogometni park, ki ga uporabljajo otroci iz celotne Švice, ki ga uporabljajo begunci. Septembra bodo odprli nogometno igrišče v begunskem taborišču Zaatari v Jordaniji. Tako ali tako pa veliko večino prihodkov razdelimo med nacionalne zveze za razvoj nogometa. V Sloveniji je Uefa zgradila že 15 igrišč. Za poslovanje gredo le trije odstotki denarja. Če bi Evropska unija delovala tako kot Uefa, bi bilo državam zelo udobno.

Bi bili pripravljeni preseliti sedež drugam, če bi vam druga država ponudila večje davčne ugodnosti?

Kakršnokoli odločitev v zvezi s tem bi moral sprejeti kongres, in to ne bi mogla biti odločitev predsednika. Dobili smo že kar nekaj ponudb, tako članic EU kot evropskih držav zunaj EU. Če ima taka institucija sedež v neki državi, ima to seveda lahko za državo izjemno pozitivne učinke. Moje osebno stališče je, da nam je v Švici dobro, imamo odlično infrastrukturo, varno državo, dober odnos z oblastmi, tako da bi sam nasprotoval selitvi, četudi bi nam kdo ponudil, da nam v primeru selitve ne bi bilo treba plačevati davkov, kar se je že zgodilo. In prepričan sem, da bi bil tudi kongres proti. Od Slovenije te ponudbe še nismo dobili.

Najbogatejši klubi vse bolj izstopajo. In ker vse bolj izstopajo, vse več zaslužijo. Neskladje se nevarno povečuje. V prihodnje bomo morali resno razmisliti o omejevanju klubskih proračunov za plače igralcem.

Naš najboljši nogometni sodnik Damir Skomina je sodil letošnji finale Lige Evropa. Mu je koristilo, da ste postali predsednik Uefe?

Da in ne. Sodniki iz manjših držav imajo običajno večje težave z uveljavljanjem in delegiranjem na največje tekme. Morda zdaj nekoliko hitreje pomislijo nanj. Seveda pa je on odličen sodnik. In ima tudi odlično ekipo stranskih sodnikov. Ne želim se vmešavati v to, na katerih tekmah naj sodi. Glavni delegat za sodnike pri Uefi Pierluigi Collina ga je skupaj s kolegi, ki o tem odločajo, predlagal za sojenje enega od finalov in po pogovoru z mano so se odločili, da bo sodil finale Lige Evropa. Bilo bi nenavadno, da bi Slovenec sodil finale lige prvakov prvo leto, ko je Slovenec predsednik Uefe. Še posebej, če bi se mu zgodila kakšna napaka, ki se sicer lahko zgodi vsakomur. Hkrati pa se mi ni zdelo prav, da bi mu zaradi mene odvzeli tudi sojenje finala Lige Evropa. Ne nazadnje je eden najbolje ocenjenih sodnikov. Ne bi bilo pravično, da bi zaradi mene ostal praznih rok. Pred finalom v Stockholmu sem šel k sodnikom v garderobo in jim bolj v šali dejal: »Samo bodite mirni, ste dobri sodniki. Vedite pa tudi, da niste samo vi pod drobnogledom, pač pa tudi jaz, ker smo vsi Slovenci.« Odpiskali so fenomenalno.

FIFA je na pokalu konfederacij preizkušala videoanalizo kot pomoč pri sodniških odločitvah. Kakšen je vaš vtis?

Še vedno sem precej skeptičen. Zagotovo bo vsaj delno treba iti v to smer, a eden od čarov nogometa je tudi to, da gol proslavljaš takoj in ne šele pet minut za tem, ko je šla žoga v mrežo. Številne televizijske oddaje so namenjene skoraj izključno analizi sodniških odločitev, ljudje se še po ves teden kregajo, kaj bi sodnik moral piskati. Vse to ima tudi marketinški pomen. Poleg tega obstaja kup nejasnih situacij. Kaj na primer storiti, če sodnik dosodi prepovedan položaj in se igra ustavi, videoanaliza pa pokaže, da se je zmotil? Tekme ni mogoče vrniti v »prvotno stanje«. Kaj storiti, če sodnik narobe dosodi avt, iz naslednje akcije pa pade gol? Prav tako se ne strinjam, da bi se morali s pomočjo posnetka odločati, ali si neki prekršek zasluži rumen ali rdeč karton. To mora biti presoja sodnika. Saj tudi pri boksu ne ustavijo dvoboja, da bi na posnetku pogledali, ali je bil udarec nedovoljen.

Torej videotehnologija da, vendar zmerno?

Na Pokalu konfederacij je bilo na vsaki tekmi že osem sodnikov. Ne vem, do kam je še smiselno iti. Seveda se ne otepamo tehnologije. Tehnologija golove črte je imela veliko nasprotnikov, pa se je dobro uveljavila. A ne smemo uničiti toka tekme in imeti vsakih deset minut petminutnih premorov. Meni je, ko sem jo gledal po televiziji, šlo ustavljanje tekme na živce. Še veliko testiranja bo potrebnega, da me prepričajo. Uefa videoanalize za zdaj ne namerava uvesti.

Pričakoval bi, da so sodniki, ki so zaradi nenamernih napak pogosto deležni javnega linča, prvi v vrsti v podporo uvedbi tehnologije. Se motim?

Sodniki uvedbo tehnologije podpirajo samo do neke mere. O tem sem se s Collino veliko pogovarjal. Prepričan je, da mora imeti sodnik na igrišču glavno besedo, sicer ga ne potrebujemo več. Pomislite tudi na to, da si manjše lige sistema za videoanalizo ne bi mogle privoščiti. Bodo tekme Lige prvakov pravičnejše od drugih? Bomo povzročili neskladje še na tem področju?

V ameriškem nogometu so iz dolgotrajnega sodniškega odločanja in analiziranja posnetkov naredili cel šov.

Letos so me povabili na finale lige NFL. Super Bowl je 'nula' proti finalu Lige prvakov. Vse skupaj je v glavnem samo en velik šov. Od celotnega dogodka mi je bila najbolj všeč Lady Gaga. Finale Lige prvakov spremlja 200 milijonov »televizorjev«, Super Bowl pa 110 milijonov. Pa Američani kljub temu ustvarijo več prihodkov. Oni so stroj za služenje denarja. In na tem področju so vrhunski, to jim je treba priznati. A evropska mentaliteta je drugačna. Povprečna cena vstopnice za Super Bowl je 1300 dolarjev. Najdražja karta za finale Lige prvakov stane 390 evrov. Če bi mi tako navili cene, bi imeli takoj demonstracije. Pri nas je mentaliteta taka, da naj bi bil nogomet od vseh, ne samo od tistih, ki si ga lahko privoščijo. In verjetno je to kar dobro.

Kaj pa kakšne druge spremembe v nogometni igri? V zadnjem času sem zasledil več predlogov, od uvedbe kazenskih strelov po vzoru hokeja namesto 11-metrovk pa do merjenja neto igralnega časa.

To se mi zdi smešno. Spreminjanje igre samo zato, da bi nekaj spremenili. To je bedarija in v to smer ne bomo šli.

Kaj pa bi bilo po vašem treba spremeniti?

Strinjam se, da bi bilo treba čim bolj minimalizirati sodniške napake. Treba je razmisliti o pravici do dodatne menjave v primeru podaljškov. Treba je razmisliti o skrajšanju koledarja. Nogometaši so v pogonu 300 dni na leto, kar je odločno preveč.

Do uvajanja videoanalize sem še vedno precej skeptičen. Zagotovo bo vsaj delno treba iti v to smer, a eden od čarov nogometa je tudi to, da gol proslavljaš takoj in ne šele pet minut za tem, ko je šla žoga v mrežo.

Bodite iskreni: Vam je ženski nogomet enako zanimiv kot moški?

Ne. Še. Upam, da enkrat bo.

Kaj je treba spremeniti?

Šport ni samo to, kdo lahko najhitreje teče in kdo da največ golov. Najpopularnejši pevci in pevke pogosto niso najboljši pevci in pevke. David Beckham ni bil najboljši igralec vseh časov, pa je za nogomet naredil ogromno. Poglejte, kaj se dogaja v tenisu. Igralci in igralke so zvezde. Bistvo je ustvarjanje zvezd, s katerimi se ljudje lahko identificirajo. Veliko investiramo v kampanjo za promocijo ženskega nogometa. Ko tem dekletom podeljujem medalje in pokale, v njihovih očeh vidim najmanj tako strast kot pri fantih. A dokler ostane samo pri spodbudnih besedah, nismo naredili nič.

Med tekmami Lige prvakov se redno vrti televizijski spot z geslom »Ne rasizmu«. Tudi sami priznavate, da bo treba na tem področju narediti več. Kaj imate v mislih?

Ne gre samo za rasizem. Tu so tudi seksizem, homofobija … V Evropi je v zadnjem času ogromno nestrpnosti. Težko je organizirati kakršnokoli tekmo, ker je vedno prisoten strah pred terorizmom. Ne smem vam povedati, s koliko potencialnimi terorističnimi grožnjami sem se že ukvarjal. Zaradi tega strahu pa je vse več skrajnežev, ki vse skupaj samo še podpihujejo. Uefa se bo morala jasneje postaviti za svoja stališča in glasneje opozarjati, če se izrazi nestrpnosti pojavljajo na nogometnih tekmovanjih. Nad nacionalnimi tekmovanji sicer nimamo pristojnosti, a če nacionalna zveza ne ukrepa, bi morali imeti možnost, da kot višja instanca v to posežemo. Pravilniki nekaterih zvez v zvezi s kaznovanjem izražanja nestrpnosti so neustrezni. V Italiji se na primer, kolikor vem, skandiranje rasističnih gesel šteje za disciplinsko kršitev le, če pri tem sodeluje več kot deset odstotkov navijačev. Po eni strani je razumljivo, da ni mogoče kaznovati vsakega izpada kakšnega nestrpneža ali nekoga, ki to počne samo z namenom škodovati klubu, saj bi klubi tako lahko hitro bankrotirali. V prvem letu mojega predsedovanja Nogometni zvezi Slovenije, ko je slovenska reprezentanca gostovala v Firencah, je neki popolnoma okajen bebec oponašal opico, ko je šel mimo Mario Balotelli, in za to smo plačali 30 tisoč evrov kazni.

Nogometaši Savske Arabije so v začetku junija poskrbeli za zgražanje, ker se na tekmi proti Avstraliji niso pridružili minuti molka za žrtve terorističnega napada v Londonu. Kaj menite o tem?

Iskreno povedano so me šokirali. Tega ne morem razumeti. In njihovo pojasnilo, da je njihova kultura drugačna in da ne žalujejo na tak način, se mi zdi popolna bedarija. Najmanj, kar lahko narediš, je, da spoštuješ gesto druge ekipe, da spoštuješ tragičnost dogodka in da to tudi ustrezno pokažeš.

Težko je organizirati kakršnokoli tekmo, ker je vedno prisoten strah pred terorizmom. Ne smem vam povedati, s koliko potencialnimi terorističnimi grožnjami sem se že ukvarjal.

Ste že podelili kakšen avtogram?

Že kakih 200 ali 300. Povsod, samo v Sloveniji ne. Tu so vsi zelo prijazni in me tudi pozdravljajo, a imam občutek, da je vsem nekoliko nerodno. Dobivamo pa tudi prošnje za svoje slike s podpisom. Na dan jih odpošljemo kakih 50. To so pač zbiralci, ki so jim take stvari pomembne. Jose Mourinho (trener Manchester Uniteda, op. a.) se mi je, ko sem mu po zmagi v Ligi Europa podelil medaljo, pohvalil, da je edini na svetu, ki je dobil medaljo od Lenarta Johanssona, Michela Platinija (prejšnja predsednika Uefe, op. a.) in Aleksandra Čeferina. Zbirateljem pač veliko pomeni podpis predsednika Uefe, mladi pa se, predvsem zaradi uporabe na družbenih omrežjih, tudi radi slikajo z mano. Ne gre zame, gre za pomembno funkcijo.

Verjetno imate sami že zavidanja vredno zbirko nogometnih dresov.

Vsak mi podari dres, imam jih že r s veliko. Nekaterih sem bil zelo vesel. Mojim trem puncam, ki jih nogomet sicer ne zanima preveč, rade pa pogledajo kakšnega lepega nogometaša, je na primer Ronaldo poslal drese s posvetilom. Meni pa običajno podarjajo drese z mojim imenom. In res ne vem, kaj naj delam z njimi. Včasih si kakšnega oblečem za nogomet. Je pa med njimi tudi zelo zanimiv dres, ki ga ima po mojem redkokdo – dres baskovske reprezentance. Podarili so mi ga, ko so na prireditvi v Bilbau protestirali in zahtevali, naj sprejmemo Baskijo v Uefa kot samostojno članico.

Katalonci tega še niso zahtevali?

S Katalonci imam posebno zgodbo. Dolgoletna politika Uefa je bila, da se kakršnokoli izražanje političnih stališč na tekmah sistematično kaznuje. To se mi zdi izrazito preširoko. Tudi poziv k pomoči beguncem je izražanje političnih stališč. Ko je na stadionu v Barceloni pet tisoč ljudi mahalo s katalonskimi zastavami, smo klub kaznovali z denarno kaznijo. Naslednjič je s katalonskimi zastavami mahalo 80 tisoč ljudi. Koga so užalili z uradno zastavo Katalonije? Kaznovati bi morali zgolj izražanje političnih stališč, ki so do koga žaljiva ali diskriminatorna. Glavni v Uefi za disciplinske postopke je Španec in najprej ni bil navdušen nad mojim stališčem. A je predsednikovo stališče prevladalo. Odkar jih ne kaznujemo več, tudi množičnih manifestacij na stadionih ni več.

Kaj ima večji vpliv – politika na nogomet ali nogomet na politiko?

Brez dvoma nogomet na politiko. Politika na nas nima velikega vpliva. Sam nimam prav velikega veselja v druženju s politiki, a me, ko potujem po različnih državah, nacionalne zveze redno prosijo, če bi se lahko srečal z njihovimi vodilnimi politiki in jih na primer pozval k izboljšanju infrastrukture in ostrejšemu ukrepanju proti huliganizmu. Politiki mi seveda vedno zagotovijo, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči. In nato grem na tiskovno konferenco, kjer povem, da sem vesel, da sem se srečal s predsednikom vlade, ki mi je zagotovil, da bo svoje obljube izpolnil do tega in tega leta. To lokalnim nogometnim zvezam zelo pomaga. Sicer pa so nekateri politiki res izjemni ljubitelji nogometa, drugi pa se na tekmah pojavijo samo zaradi pomembnosti dogodka.

Uefa je največje družbeno gibanje na svetu. Imamo vpliv na ogromno volilno telo. Naše grožnje zaležejo. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi recimo Hrvaško izključili z vseh tekmovanj. Vsaka vlada bi padla. Ukrajinski vladi smo jasno povedali, da bomo Kijevu odvzeli finale Lige prvakov prihodnje leto, če bodo cene hotelov ostale po tri tisoč evrov na noč. Hitro so se dogovorili. Torej s politiko sodelujemo v dobro nogometa in posredno varnosti, zadovoljstva ljudi, nikoli pa se ne vmešavamo v politična vprašanja.

Kdo ima večji vpliv – Uefa ali Vatikan?

Zanimivo, kolikokrat slišim to vprašanje. Naj bo odgovor malo za šalo in malo zares. Oboji imamo svoje »vernike«, tudi nogomet je nekakšna religija. Je pa res, da imajo oni enega »zvezdnika« že vso zgodovino, mi pa nove vsakih deset let.