Upor zoper gnusobo tega sveta

V Ljubljani, v njeni okolici, po vsej Sloveniji je na stotine spomenikov, spominskih plošč, velikih ali skromnih pomnikov preteklosti. Na njih so rdeče zvezde, pod njimi imena, verzi, pozivi k spoštovanju tistih, ki so padli v boju za svobodo. Dokler je spomin na njihovo žrtev živ, so živi tudi oni.

Spomeniki z rdečo zvezdo niso edini, veliko je takšnih s križem, veliko je farnih plošč, na katerih so pod križem imena ljudi, ki so bili pobiti v moriji druge svetovne vojne, pobijali so jih tudi ljudje, ki so nosili rdečo zvezdo, zverinsko, neusmiljeno. Teh pomnikov je manj, o njih se desetletja ni govorilo, država v čast tistih, katerih imena so zapisana na njih, ni prirejala manifestacij. Tudi ti pobiti živijo v spominu še živečih. Oboji bodo v Ljubljani dobili monumentalni spomenik.

Pa je tista rdeča zvezda, ki je na prvih spomenikih, res rdeča od krvi? Je rdeča zvezda res simbol totalitarne preteklosti, ideološke zaslepljenosti, ki je morila vse od Katinskega gozda do Kočevskega roga? Bi morali rdečo zvezdo prepovedati?

Vse to trdi slovenska desnica. Vse to trdi Janez Janša, to trdijo tudi vsi tisti, ki so se minuli teden tako ali drugače zgražali nad koncertom, ki ga je na Kongresnem trgu pripravila Svetlana Makarovič, pesnica, umetnica, šansonjerka, ženska, ostra kritičarka oblasti, moči, pohlepa, nevoščljivosti, zavisti, izkoriščanja, vseh pritlehnih podganjih človeških lastnosti, ki vodijo te ali one. Upokojeni brigadir Tone Krkovič, predsednik veteranskega društva Moris, je nekaj dni pred koncertom na ljubljansko upravno enoto poslal zahtevo za prepoved, saj naj bi bila prireditev, organizirana pod simboliko rdeče zvezde, »skrajno žaljiva in provokativna«, zato naj bi zabijala »dodaten žebelj v krsto bolečega procesa prepotrebne sprave našega naroda«. Rdeča zvezda je po njegovem mnenju »nedvomno totalitaren simbol« in torej popolnoma nesprejemljiva.

»Jasno je, da ta zvezda še vedno simbolizira mednarodno delavsko gibanje, ki se bori za pravičnejšo družbo.« - Evropsko sodišče za človekove pravice (Vajnai proti Madžarski)

Krkoviču, ki je sicer sam nekoč ponosno nosil isto rdečo zvezdo in v njenem ritmu leta 1985 korakal na beograjski paradi Jugoslovanske ljudske armade, s pozivom ni uspelo. Prejšnji četrtek se je na Kongresnem trgu zbralo več tisoč ljudi, ki so goreče ploskali partizanskim pesmim. Niso bili edini obiskovalci koncerta. Na začetku so ga z vzkliki in žvižganjem motili »domoljubi«, ki so prav tako prepričani, da rdeča zvezda »poveličuje bivšo diktaturo komunizma«. Žvižganje in mahanje ni bilo spontano. K njemu je dejavno pozivala politična desnica, tam so bili člani podmladka Janševe stranke, denimo Klemen Traven, član nadzorne komisije SDM, prepričan, da tisti, ki so zvesti rdeči zvezdi, hkrati ne morejo biti zvesti Sloveniji.

Politični fanatizem je resnično brez domišljije.

Svetlanina zvezda

V soboto zjutraj, dva dni po koncertu, je Svetlana Makarovič še vedno podoživljala, kar se je dogajalo na Kongresnem trgu. »Sem človek intuicije,« je dejala v kavarni trnovskega Centra starejših, tik preden je zapustila Ljubljano in se vrnila v Poljansko dolino. »Začutim, katera pesem je prava. Poglejva recimo pesem Sivi sokole,« je govorila zaneseno. Gre za partizansko pesem o Savi Kovačeviću, poveljniku 3. divizije narodnoosvobodilne vojske, ki je leta 1943 padel med bitko na Sutjeski. »Tukaj, pri njej se čuti močen impulz nekoga, ki je vse to občutil. Vsaka umetnina se rodi iz močnega impulza. Iz ogorčenja. Iz bolečine se rodi upreti se. V vseh teh pesmih je prisotna radostna energija. Zmagali bomo! Uspelo nam bo! Vse to sem čutila tudi ob divjih, res iskrenih aplavzih tisti četrtkov večer. Vse to je bila resnična iskrenost.« Nato je pomolčala, potegnila iz cigarete in nadaljevala: »Vsa ta iskrenost pa se rojeva iz stiske. Nekdo želi danes umazati tisto, v kar verjamemo. Zato sama večkrat uporabim grenek spomin na krvavo rdečo zvezdo, z domobransko britvijo vrezano v čelo ujetega partizanskega kurirja. Vse to občutim zelo močno. Vse to sem občutila, ko so pred leti želeli prepovedati rdečo zvezdo.«

Zamisel o prepovedi rdeče zvezde v Sloveniji ni nova. Leta 2012 je tedanji predsednik vlade Janez Janša želel iz slavnostnega postroja izločiti praporščake z rdečo zvezdo, njegova SDS pa je predlagala zakon, po katerem bi bil lahko posameznik kaznovan »zaradi javnega poveličevanja komunizma ter javne uporabe njegovih simbolov«. Zagrožena globa je bila od 1500 do 3500 evrov.

Predlagani zakon ni bil sprejet, če nosiš rdečo zvezdo, vsaj za zdaj v Sloveniji nisi kaznovan. V tistem času je Svetlana Makarovič na svoj balkon prvič obesila rdečo zvezdo na beli podlagi. »Rdečo zvezdo sem začela nositi, ko so želeli prepovedati javno razkazovanje tega simbola, isti dan sem sedla za šivalni stroj in sešila zastavo,« je povedala takrat.

Svetlanina zvezda še danes visi na tistem balkonu. »Če bodo vztrajali, da jo odstranim, bom pa obesila židovsko.«

Janša ni bil prvi, ki ga je zmotila rdeča zvezda. Misel, da je ta zgolj simbol totalitarnega režima in njegovih grozot, je prisotna po vsej Vzhodni Evropi, zaradi časov Sovjetske zveze in njene okupacije, nasilja je to razumljivo. A vendar poskusov prepovedi rdeče zvezde ne moremo, ne smemo enačiti s prepovedjo poveličevanja nacizma in nacistične svastike. Ta, četudi ima staroindijski izvor, predstavlja zgolj zlo in ničesar drugega. Kdor enači zvezdo in svastiko, ne pozna zgodovine.

O tem, da je prepoved rdeče zvezde napačna, je presodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ko so v primeru Vajnai proti Madžarski sodniki leta 2008 pritrdili svobodi govora (povsem enako so storili tri leta kasneje v podobni zadevi Fratanolo proti Madžarski). Kaj se je zgodilo? Attila Vajnai, član Delavske stranke Madžarske, je na neko javno zborovanje prišel v oblačilih, na katerih je nosil kartonsko peterokrako rdečo zvezdo. Na zahtevo policistov jo je odstranil, a so ga vseeno kaznovali, evropski sodniki pa so nazadnje dali prav svobodi govora, ki jo je udejanjal posameznik. Med drugim so zapisali, da čeprav je rdeča zvezda lahko razumljena kot simbol, ki žali žrtve komunizma, »pravni sistem, ki omejuje posamezne človekove pravice, da bi ustregel javnim čustvom – realnim ali nerealnim –, ne more upravičiti nujne družbene potrebe v demokratični družbi, saj mora družba v razsodbah ostati razumna«. Nujna demokratična potreba je svoboda govora, svoboda mišljenja. Še več, evropski sodniki, ki se »zavedajo dejstev o množičnih kršitvah človekovih pravic pod komunizmom«, ki jih je simbolno predstavljala tudi rdeča zvezda, hkrati pravijo, da ta sama po sebi ne predstavlja samo komunistične totalitarne oblasti. »Jasno je, da ta zvezda še vedno simbolizira mednarodno delavsko gibanje, ki se bori za pravičnejšo družbo.«

Z odločitvama evropskih sodnikov se boj proti rdeči zvezdi na Madžarskem ni končal. Leta 2013 je madžarsko ustavno sodišče na podlagi že prejšnjih odločitev evropskega sodišča za neustaven razglasilo del novega kazenskega zakonika, ki prepoveduje uporabo totalitarnih simbolov. Zdaj Victor Orban poskuša znova. Zaradi »moralnih obvez« naj bi bila, če bo predlagana zakonodaja sprejeta, po novem prepovedana komercialna raba simbolov, kot so svastika, rdeča zvezda ter srp in kladivo. Rdečo zvezdo kot simbol uporablja pivovarna Heineken ali pa italijanska mineralna voda San Pellegrino. Obe blagovni znamki sta prisotni na Madžarskem.

Sila in svetloba

»Kaj sama vidim lepega v rdeči zvezdi?« se je tistega prijaznega sobotnega jutra spraševala Svetlana Makarovič. »Kaj vidim, če že želite, lepega v nekdanji Jugoslaviji? Da, veliko je bilo lepega, naprednega, bilo pa je hkrati veliko nagravžnega in groznega. Z rdečo zvezdo je enako kot s križem. Neštetokrat je bil križ kot simbol zlorabljen, je zlorabljen, bo zlorabljen. Kot je hkrati zlorabljen tudi evangelij prvega pravega komunista Kristusa.« Kar je bilo pravega komunizma v Jugoslaviji, se je hitro izrodil, a hkrati ne smemo pozabiti, da je ta komunizem prinesel tudi kaj dobrega. »V tem komunizmu so ženske dobile volilno pravico, Vida Tomšič je 'prepovedala' izraz pankrt, nezakonski otroci so bili izenačeni z zakonskimi, cerkev je bila ločena od države, zato je bila takrat katoliška cerkev dostojanstvena, zdaj pa se je skurbala. Socializem je poskrbel za najšibkejše, otroci niso bili lačni, šola je bila brezplačna, tudi študij, brezplačna je bila malica. Res pa je, da smo morali kričati za domovino, s Titom naprej. Smo pač kričali. Saj nismo vedeli, kaj to pomeni, lahko bi kričali tudi hvaljen Jezus.«

Kadar govorimo o preteklosti, hkrati govorimo o sedanjosti, simboli so okras brez vsebine, emblemi naših pričakovanj.

Že v neolitskih časih je simbol zvezde, pentagram, predstavljal svetlobo, ki preganja temno noč, žalost, bolečino. Rdeča zvezda je pomenila predvsem upanje. In točno tega upanja, tega upora proti sedanjosti, želje po boljši bodočnosti, odločitve, da obstajajo alternative sedanji ekonomsko-politični ureditvi, četudi utopične, tisti, ki nasprotujejo rdeči zvezdi, tisti, ki ne želijo prisluhniti drugim mnenjem, ne sprejemajo. Možnost vsebinske izbire je vedno nevarna. »Idioti so pač idioti,« je suho prhnila Svetlana Makarovič. »Eni niso sposobni razumeti, kaj pomeni beseda idiot, ker idiot pač ne ve, kaj pomeni ta beseda, ker kratko malo je idiot. Vajena sem vsega, vzrok za napade na takšne ljudi, kakršna sem sama, se vedno najde, se je našel v Jugoslaviji, se najde danes, se bo našel jutri. Na srečo sem še iz udbovskih časov vajena obrekovanja, celo zabava me, obtoževali so me, da se pišem na -ič in da sem zatajila mehki ć, da sem lezbijka, ker se zavzemam za pravice istospolno usmerjenih, da imam rada mačke, ne pa ljudi. Vedno najdejo kaj, podganja drhal nikoli ne miruje in išče ventil za svoje pritlehno sovraštvo.«

Rdeča zvezda ni edini simbol komunizma, komunizem je za svoj ključni simbol uporabljal srp in kladivo, pa tudi ta je bil po svoje omadeževan. Rdeča zvezda je razsvetljevala, srp in kladivo sta kovala in gradila revolucijo, »drobila verige sužnjev, okove težke«.

Pesnik in esejist Aleš Debeljak je v eni izmed kolumn za Delo to pomembno razliko med simboloma pojasnil takole: »Poroka med kladivom in srpom je realistično zastopala metodo revolucije. Rdeča peterokraka zvezda pa predstavlja simbolični cilj projekta: drugačen in boljši svet, nedosegljiv prostor.« Potem je Debeljak misel nadaljeval: »Peterokraka zvezda izrecno pomeni kozmično popolnost. Edvard Kocbek, krščanski socialist in partizan, v pesmi Pentagram takšno popolnost doživlja kot tisto, ki izročila nam (bo) sreče ključ, silo in svetlobo uskladila. Uskladiti silo in svetlobo pa pomeni pogajati se.« Ne torej nasilja, revolucije, enoumja in krvi. »Navzlic hudi politični zlorabi komunizma se simbolična moč pentagrama ni potrošila, brez upanja ne more živeti nihče.«

Razliko med komunističnim enoumjem in simbolom rdeče zvezde pozna tudi Svetlana Makarovič. Izkusila jo je na svoji koži, ko – takrat mlada igralka, šansonjerka, pesnica – ni dobila zaposlitve, ker je zavrnila nasvet pisatelja Ivana Potrča. »Bila sem brez službe, pa so me povabili v Partijo in rekla sem ne, ni govora, dvakrat sem jim to povedala. Prvič so mi dali bombonček, češ če bom stopila v Partijo, bo moja kariera bliskovita, drugič je bila zadaj prikrita grožnja, kaj vse bo narobe.« Potem je ostala brez že dogovorjenih nastopov. Živela je kot svobodnjakinja, začela je pisati otroške zgodbe, pesmi, predstave, kdor se avtoriteti prikloni enkrat, se bo upogibal vedno. Nekoč je izvajala satirični kabaret, še prej pa je morala besedila songov pokazati oblasti, da jih je odobrila. Ker je na odru pela različico, ki ni bila odobrena, predstava ni živela dolgo. »Ker sem zavrnila povabilo v Partijo, je bilo res vse narobe, ampak kaj potem. Isti tip ljudi je v vsakem režimu pri koritu. Isti tip ljudi. Nekoč je bilo pametno nositi rdečo zvezdo, sedaj to ni pametno. Vendar jo nosim, četudi ne bi šla v nobeno partijo, Levica mi je blizu, a vanjo ne bom vstopila.«

Komunizem, kakršnega si je nekoč predstavljala socialistična oblast, pač ni bil dober. Ne, šlo je za nedemokratično politično ureditev, ki je zapirala, omejevala tiste, ki so mislili drugače. Tudi Svetlano Makarovič. Vse to pa nima nič z rdečo zvezdo, še najmanj s tisto, ki je v četrtek donela po Kongresnem trgu. Ko Svetlana govori o tem, kaj ji pomeni rdeča zvezda, je povsem jasna. »Rdeča zvezda danes pomeni upor zoper gnusobo tega sveta. In koncentrirana gnusoba tega sveta je Donald Trump, to je simbol za vso gnusobo kapitalizma. V nasprotju s Kristusovimi besedami, ki učijo, da kdor ima dve srajci, naj da eno tistemu, ki nima nobene, je to gnusobno trumpovstvo izraženo v dejstvu, da kdor ima milijon srajc, ima hkrati pravico, da revežu vzame še zadnjo srajco in si z njo obriše čevlje.« Ali pač rit. »Kakšen siromak je milijarder vseh milijarderjev, kaj ima od vsega tega razkošja? Kaj naj z njim? Kako se počuti? Kakšen revež je ta Trump? To je siromak. Kakšna sirotica je ta sveta Melanija prosi za nas, sirotica.«

Odraz sedanjosti

Naivno bi bilo sprejeti tezo, da je razprava o tem, ali je rdeča zvezda prava ali ni, začetek in konec vsega. Gre za izsiljeno izbiro, kadar govorimo o preteklosti, namreč hkrati govorimo o sedanjosti, simboli so okras brez vsebine, emblemi naših pričakovanj. »Razprave o raznoraznih simbolih ne odražajo razprav o različnih preteklih ideologijah in pripadajočih sistemih, ampak so prav tako odraz aktualnih razmer, aktualnih razprav,« pravi kulturolog Mitja Velikonja. Zakaj je torej rdeča zvezda aktualna? »Ker ima po eni strani emancipatorno-nostalgični potencial: to je znak avtohtonega antifašizma, akcelerirane povojne modernizacije, emancipacije prej podrejenih slojev prebivalstva in realno delujoče multikulturnosti. To je torej ne neka pasivna, sentimentalna, ampak aktivna, angažirana, emancipatorna nostalgija, ki kritizira obstoječe s stališča preteklosti. A hkrati je tudi res, da nova levica, nova progresivna gibanja uporabljajo nove politične simbole, ne več rdeče zvezde, saj so tudi principi delovanja čisto drugačni.«

Rdeča zvezda na kapah jugoslovanskih generalov je bila drugačna od zvezde, ki so jo nosili tisti, ki so se uprli okupatorju. Svetlanina zvezda je drugačna od fantomov, ki preganjajo Janeza Janšo.

Vse to slovenska desnica in Janez Janša seveda zelo dobro vesta. Tudi Janša je nekoč nosil rdečo zvezdo, tudi on je nekoč hodil po poteh Avnoja. Ljudje se spreminjajo. A vprašajmo se raje, kakšen je ta človek, ki v imenu spačenega domoljubja zavestno ščuva mlade proti rdeči zvezdi, pri čemer sam dobro ve, da brez nje ne bi bilo nacionalne države, ki mu že desetletja daje možnost, da v njej živi, dela, ustvarja, vlada. Kaj to govori o njem kot politiku? Kakšni vzgibi ga vodijo? Kakšen odnos ima do tistih, ki mu verjamejo? Rdeča zvezda je namreč tlakovala tudi pot v demokracijo, pa čeprav je krasila podobe tistih, ki so želeli to pot preprečiti. Rdeča zvezda na kapah jugoslovanskih generalov je bila drugačna od zvezde, ki so jo nosili tisti, ki so se uprli okupatorju. Svetlanina zvezda je drugačna od fantomov, ki preganjajo Janeza Janšo. Simboli niso totalitarni, totalitarna je raba teh simbolov, dejanja jim dajejo pomen.

Ni težko ugotoviti, zakaj Janša vse to počne. Zakaj se spogleduje z Orbanom, zakaj preganja rdečo zvezdo. Zanj je Orban simbol novega politika, je močen voditelj, ki zna vladati, to, da Orban omejuje delovanje demokratične države, je Janši vseeno. Ko je bil na oblasti, je sam počel enako. Tudi zaganjanje v rdečo zvezdo ima po svoje racionalni pomen. Spomenka Hribar bi o njem dejala, da je v ozadju skrita igra, »enačijo revolucijo in partizanstvo, z obsojanjem partizanstva pa želijo upravičiti kolaboracijo«.

Svetlana Makarovič ne mara politikov, ne Janše, ne Pahorja, ne Cerarja, ne vseh tistih, ki se napihujejo na oblasti. Veliko nastopa, v petek, dan po koncertu z rdečo zvezdo, je bila na gradu Brestanica s Sago o Hallgerd, ki opisuje verski spopad med pogani in krščanstvom na Islandiji. Svetlana Makarovič je zelo dejavna umetnica. »Ne, nisem v vzponu,« se je zasmejala ob vprašanju, od kod vsa ta nova energija. »Sem v odhajanju, za sabo bi rada pustila nekaj lepega, pravega, bleščečega, ogromno radostnega, ogromno humorja, pa tudi ogromno grenkega. Vse to je moj testament. Nekatere stvari je treba povedati, prav je, da rečem, da je Pahor slinar, da so norci zunaj azilnega doma, če je kdo užaljen, naj bo. Kakor je treba jasno povedati, kako nevarna je zaslepljenost z vsem navideznim razkošjem, kako nevarni so trgovski centri, ki ponujajo 50 vrst različnosti pred očmi ljudi, ki so siromaki. Vse to je strašna okupacija. Upreti se je treba okupaciji navideznega razkošja, upreti tudi z rdečo zvezdo.«

Tisti četrtek se je na Kongresnem trgu zdelo, da je množica popolnoma očarana, sprejeli so jo s ploskanjem, smehom, hvaležnostjo, ker je nekdo govoril tisto, kar naj ne bi bilo sprejemljivo, ker je nekdo v rdeči zvezdi prepoznal antifašizem in vse, kar ta prinaša.

Poskusov prepovedi rdeče zvezde ne moremo, ne smemo enačiti s prepovedjo poveličevanja nacizma in nacistične svastike. Ta predstavlja zgolj zlo in ničesar drugega. Kdor enači zvezdo in svastiko, ne pozna zgodovine.

»Nisem filozof, nisem lider, nisem moralni arbiter, ne želim biti ikona,« je Svetlana Makarovič povedala na koncu pogovora. »Kaj sem v resnici, najbolj ve moja mačka Frika. Če ji rečeš, Svetlana je carica, bo ona odgovorila: No, ja.« Nato je spregovorila o domačem mačjem kalifatu. »Tam so štiri mačke, včasih pridejo kakšni migranti, ki dobijo pri meni hrano in jih sprejmemo z odprtimi tacami. To, kar mi očita desnica, ni nič v primerjavi s tistim, kar mi bodo izrekle mačke, ker me sedaj tri dni ni bilo doma,« se je še zasmejala.

Objela sva se, potem se je iz Ljubljane odpeljala v Žabjo vas.

Preberite tudi pogovor s Svetlano Makarovič o tem, da zagovarjanje rdeče zvezde ne pomeni, da si nekoč podpiral komunistično partijo in njen režim. Sprašuje Jure Trampuš.