MLADINA Trgovina

Staš Zgonik

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Politika

Sebičnost ubija planet

Globalni boj proti podnebnim spremembam je svetovno prvenstvo v sprenevedanju. Odstop ZDA od pariškega sporazuma je še najmanj sporen.

Naftna ploščad Goljat v Barentsovem morju ob norveški obali. Nafto hkrati črpa iz kar 12 vrtin.

Naftna ploščad Goljat v Barentsovem morju ob norveški obali. Nafto hkrati črpa iz kar 12 vrtin.
© Eni Norge

Norveška je svetovni zgled izvajanja naprednih ukrepov v boju proti podnebnim spremembam. Ko večina sveta za podnebne spremembe še ni niti slišala, so Norvežani že uvedli visoke davke na izpuste toplogrednih plinov. Skoraj vso električno energijo proizvedejo z obnovljivimi viri, predvsem v hidroelektrarnah. Do leta 2025 nameravajo popolnoma prepovedati prodajo avtomobilov z bencinskim motorjem. Zaradi radodarnih subvencij za nakup in številnih drugih ugodnosti je že letos približno polovica prodanih novih avtomobilov električnih ali hibridnih. Površina norveških gozdov se je v zadnjih sto letih potrojila.

Norvežani po vsem svetu vlagajo na milijarde evrov v preprečevanje deforestacije – v Braziliji, Liberiji, Indoneziji, Gvajani –, zaradi česar si lahko pripišejo zasluge za velike prihranke pri izpustih ogljikovega dioksida. Država si je zastavila, da bo do leta 2030 postala ogljično nevtralna, da torej zaradi nje ne bo v zraku niti molekule ogljika več kot sicer.

A norveški domači izpusti toplogrednih plinov se zadnja leta kljub temu niso prav nič zmanjšali. Vse uspehe naprednih okoljskih politik je izničila širitev izkoriščanja zalog fosilnih goriv, ki ležijo pod norveškim morskim dnom. Ker zaradi vedno višjih temperatur pozimi vse večji del Barentsovega morja nad severnim tečajnikom ostaja nezaledenel, so lani lahko podelili nova dovoljenja za iskanje nahajališč više na severu. »Tisti, ki v tem stoletju obvladujejo nafto in plin, tvegajo velike izgube, če bi svet nehal uporabljati fosilna goriva, preden jim zmanjka zalog. Zato se nam s prodajo vse bolj mudi,« vzgibe pojasnjuje profesor na Norveški ekonomski šoli v Bergnu Gunnar S. Eskeland.

Norveška je osma največja izvoznica nafte in tretja največja izvoznica zemeljskega plina na svetu. Davek na proizvedena goriva je izjemno visok, kar 80-odstoten. Fosilno bogastvo tako napaja največji državni finančni sklad na svetu, katerega premoženje se vse bolj približuje bilijonu evrov.

»Zavedamo se paradoksa,« je za Associated Press lani dejal norveški minister za podnebje in energijo Vidar Helgesen. »Dobro živimo zaradi nafte in plina.« A hkrati vztraja, da nobena država na svetu ni naredila več, da bi industrijo fosilnih goriv spodkopala. »Sodelovati želimo pri preoblikovanju svetovne energetike, najsi gre za elektrifikacijo, bioenergijo, hidroenergijo ali katerokoli drugo zeleno energijo. Norveška ima najčistejša fosilna goriva na svetu. In dokler svet potrebuje nafto in plin, ju bomo zagotavljali.«

Preveč mamljivo

Svet je poln takšnih zgodb, Norveška je le najbolj ekstremna. Kanada, katere napredni premier Justin Trudeau velja za političnega pop zvezdnika, se je s pariškim podnebnim dogovorom zavezala k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov za 30 odstotkov do leta 2030 v primerjavi z letom 2005. Vendar je med državami z največjimi zalogami nafte tretja na svetu, za Savdsko Arabijo in Venezuelo. Velik del kanadske province Alberta je pravzaprav gromozansko nahajališče bitumenskega peska, ki ga je z energetsko precej potratnim procesom mogoče predelati v nafto. Le trenutno nizke cene nafte Kanadi preprečujejo še večjo širitev izkoriščanja tega najbolj umazanega vira nafte na svetu. Vlada si dejavno prizadeva za gradnjo novih naftovodov do ameriških rafinerij, tudi za zloglasni naftovod Keystone XL. »Nobena država na svetu, ki bi v tleh našla 173 milijard sodčkov nafte, je ne bi kar pustila tam,« je na letošnji konferenci predstavnikov naftne industrije v Houstonu v ZDA dejal Trudeau. S temi besedami si je prislužil stoječe ovacije.

16 poskusnih vrtin naj bi letos izvrtali v norveških vodah Barentsovega morja znotraj arktičnega kroga. Največ v zgodovini.

Avstralija, ki v skladu s pariškim dogovorom načrtuje 28-odstotno zmanjšanje izpustov do leta 2030, je tik pred naložbo v enega največjih premogovnikov na svetu. Indijski milijarder Gautam Adani želi v izrabo nahajališč v zvezni državi Queensland, iz katerih bi oskrboval indijski trg, vložiti 10 milijard evrov. Avstralska vlada naj bi mu pomagala z milijardnim posojilom za zgraditev 200-kilometrske železnice do nahajališč. Avstralija je že danes največja svetovna izvoznica premoga. Pri sedanji hitrosti izrabe zalog ga ima dovolj še za 110 let izkoriščanja.

Premogovniška pomoč

Med najpogumnejšimi in najodločnejšimi v boju proti podnebnim spremembam je Nemčija. Osemdesetmilijonska država si je za cilj postavila najmanj 80-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2050. Da bi bil izziv še večji, se je po jedrski nesreči v Fukušimi odločila, da bo energetski preobrat (Energiewende) dosegla brez jedrskih elektrarn, zato naj bi jih do leta 2022 zaprla. Vlada je uzakonila radodarne subvencije za obnovljive vire energije in razmah, ki je sledil, je bil res občudovanja vreden. Nemčija sama proizvede približno petino obnovljive energije v Evropski uniji. Občasno so že dnevi, ko obnovljivi viri proizvedejo dovolj električne energije za napajanje celotne države.

A tak način spodbujanja prehoda na obnovljive vire se je izkazal za izjemno dragega. Za subvencije so morali lani nameniti že več kot 20 milijard evrov. Kar polovico računov nemških gospodinjstev za električno energijo sestavljajo stroški velikopotezne politike spodbujanja rabe obnovljivih virov. Elektrika je za 50 odstotkov dražja od evropskega povprečja.

Nemška vlada je bila prisiljena ustaviti konje. Zaradi manjših spodbud investitorjem so se naložbe upočasnile, to pa je imelo izjemno hude posledice za panogo obnovljivih virov, saj je bila prisiljena v množično odpuščanje. Vprašljiva je uresničljivost ciljev energetskega preobrata. »Vladni načrt zmanjšanja izpustov za 80 odstotkov do leta 2050 je vse bolj nedosegljiv,« je za Euractiv zapisal dolgoletni poslanec nemških Zelenih Hans-Josef Fell.

Ker se Nemci nameravajo odpovedati jedrskim elektrarnam, so v času, ko sonce ne sije in veter ne piha, vse bolj odvisni od termoelektrarn na premog. Ko je švedska državna energetska družba Vattenfall razmišljala o zaprtju dveh nemških rudnikov premoga v svoji lasti, je nemški vicekancler Sigmar Gabriel predsedniku švedske vlade Stefanu Lofvenu poslal prijazno pismo s prošnjo, naj si Švedi premislijo. »Zaprtje rudnikov bi imelo resne posledice za proizvodnjo energije in zaposlenost v regiji. Dve novi termoelektrarni bi morali zapreti najkasneje leta 2030 namesto leta 2050.«

Nemški izpusti toplogrednih plinov so se leta 2015 in lani povečali.

Kitajska je že prehitela Evropsko unijo po izpustih toplogrednih plinov na prebivalca. V nekaj letih jo bo prehitela tudi Indija.

Ugledni nemški ekonomist Heiner Flassbeck je energetski preobrat označil za tipičen primer simbolične politike. »Demokracije izvajajo ukrepe, ki naj bi kazali v pravo smer, ne da bi jih temeljito premislile in predvidele sistemske posledice. Če bo šlo kaj narobe, bodo tako ali tako krivi politični predhodniki in nihče se ne bo čutil odgovornega.«

Iluzija ukrepanja

Tudi skupno ravnanje celotne EU je tipičen primer simbolične politike. Zastavili smo si velikopotezne cilje za zmanjševanje izpustov. Do leta 2030 naj bi jih zmanjšali za 40 odstotkov v primerjavi z letom 1990. A izhodiščno leto je bilo zelo skrbno izbrano. Leto 1990 je prineslo razpad vzhodnega bloka in s tem propad velikega dela tamkajšnje energetsko intenzivne industrije, kar je že samo po sebi pomenilo velikanske prihranke pri izpustih toplogrednih plinov. Hkrati se je s procesom globalizacije vse več energetsko intenzivne proizvodnje selilo v države zunaj EU. Izpusti toplogrednih plinov niso izginili, le preselili so se v države s cenejšo delovno silo in manj strogo okoljsko zakonodajo. »Na prvi pogled Evropa torej zgledno zmanjšuje izpuste, a hkrati je večina evropskih držav v istem obdobju povečala porabo ogljikovih izpustov – ta je sestavljena iz domače proizvodnje in ogljika, vgrajenega v uvožene izdelke,« je za Mladino dejal Dieter Helm, energetski ekonomist z Univerze v Oxfordu. »Glede na razvoj dogodkov se je treba vprašati, ali si Evropejci sploh resno želimo boja proti podnebnim spremembam ali pa hočemo zgolj, da bi svet mislil, da si ga želimo.«

Čeprav v EU prisegamo na načelo 'onesnaževalec plača', največjim onesnaževalcem in porabnikom energije redno podeljujemo odpustke pri plačilu za onesnaževanje. V želji, da bi ohranili delovna mesta v vsaj nekaterih energetsko intenzivnih industrijskih panogah, smo podjetjem omogočili do 85-odstotne popuste. Ko je pred dvema letoma slovenska vlada zaradi vedno večje potrebe po subvencijah zvišala prispevek za obnovljive vire energije, je hkrati največjim porabnikom energije omogočila 70-odstotni popust pri plačilu. »S tem ukrepom se rešujejo konkurenčni položaj slovenskih podjetij in tudi delovna mesta v njih, saj bodo tako izenačena v mednarodni trgovini,« se je glasila utemeljitev. »Takšne oprostitve so že uvedle druge države EU, zaradi česar njihova podjetja že dalj časa plačujejo manj prispevkov kot slovenska.«

Opustošenje pokrajine, kjer pridobivajo nafto, v kanadski provinci Alberta.

Opustošenje pokrajine, kjer pridobivajo nafto, v kanadski provinci Alberta.
© Profimedia

Ekonomski razlogi

Združene države Amerike so bile zaradi odločitve Donalda Trumpa o odstopu ZDA od pariškega podnebnega sporazuma deležne obsodb in zgražanja. A ZDA je v minulih letih uspelo eno največjih zmanjšanj izpustov. Zaradi izkoriščanja nahajališč zemeljskega plina s hidravličnim drobljenjem (frackingom) je država preplavljena s cenenim zemeljskim plinom, ki izriva premog iz proizvodnje električne energije in je že prevzel vlogo najpomembnejšega energetskega vira.

Donald Trump lahko samo sanja o renesansi ameriške premogovniške industrije. Preprosto ni več konkurenčna. Ravno v dneh, ko so ZDA naznanile odstop od pariškega sporazuma, so vrata zaradi nekonkurenčnosti zaprle tri ameriške termoelektrarne na premog. Ameriški izpusti toplogrednih plinov se bodo kljub odstopu od pariškega sporazuma v prihodnjih letih zmanjševali, verjetno le nekoliko počasneje.

Nasprotno se je Kitajska, največja svetovna povzročiteljica izpustov, ki se po novem uveljavlja kot ena od vodilnih držav v boju proti podnebnim spremembam, v Parizu zavezala le, da se bo rast njenih izpustov ustavila do leta 2030. Njeni načrti za uvajanje obnovljivih virov so sicer velikopotezni – do leta 2020 naj bi vanje vložila več kot 300 milijard evrov. A to na novo odkrito navdušenje ima predvsem ekonomsko podlago. Kitajski se je uspelo uveljaviti kot največji svetovni proizvajalki vetrnih in sončnih elektrarn. Štirje od petih največjih proizvajalcev sončnih elektrarn na svetu imajo sedež v tej državi. Tudi pet od desetih največjih proizvajalcev vetrnih elektrarn je kitajskih. Tam je sedež največjega svetovnega izdelovalca litij-ionskih baterij. V minulih letih je Kitajcem z nizkimi cenami uspelo s trga izriniti številne evropske in ameriške konkurente. Nadaljnji razvoj obnovljivih virov energije je zanje poslovna priložnost. Zaposlitev v panogi naj bi v prihodnjih letih dobilo dodatnih 13 milijonov ljudi.

Mit o obnovljivih virih

Pri določanju ciljev, ki so si jih države zastavile s pariškim sporazumom, so zlasti velike države upoštevale bolj svoje interese kot interese planeta. Rusija si na primer zaradi pričakovanih koristi toplejšega ozračja, ki bi iz ledenega primeža osvobodilo velik del njenega prostranega severnega ozemlja, za zmanjšanje izpustov prizadeva zgolj simbolično in bo zaveze lahko izpolnila, ne da bi mignila s prstom, pa še ji bo ostalo nekaj manevrskega prostora. Cilj Indije je izključno zmanjšanje energetske intenzivnosti gospodarstva, kar se z razvojem zgodi samo od sebe. Tako ali tako pa zaveze v pariškem sporazumu niso pravno zavezujoče in jih lahko države brez posledic prekršijo.

Nemci so moledovali Švede, naj ne zaprejo svojih rudnikov premoga v Nemčiji.

Ambicioznost državnih podnebnih politik se konča tam, kjer bi te imele prevelike posledice za udobnost življenja prebivalcev. Državljani takšno simbolično politiko rade volje podpiramo in v njej sodelujemo z »odgovorno« porabo. Premožnejši si vsakih nekaj let kupijo do okolja prijaznejši avto, po možnosti hibridni SUV, da se z njim vsak dan vozijo v nekaj kilometrov oddaljeno službo, v H & M si kupujemo poceni obleke z drugega konca sveta, ker so iz ekološko pridelanega bombaža, da smo dobro videti na selfijih, ki jih delamo na vsako leto novem in zmogljivejšem pametnem telefonu na počitnicah, na katere se vsaj dvakrat na leto odpeljemo s poceni letalom.

Zato je imela Lučka Kajfež Bogataj prav, ko je obnovljive vire energije pred časom označila za mit. »Obnovljivi viri postanejo mit takrat, ko razmišljamo, da nam bo brez zmanjšanja porabe energije in brez sprememb življenjskega sloga z njimi uspelo nadomestiti fosilna goriva, da nam bodo obnovljivi viri še vedno omogočali ohraniti stare navade.«

Tragedija skupnega

Težava je v tem, da so se, na ravni držav in na ravni posameznikov, le redki pripravljeni sami od sebe odpovedati udobju, na katero so se navadili. Resnične spremembe na ravni posameznikov so mogoče le s strogo državno regulacijo, ta pa ni izvedljiva v osami, ločeno od preostalega sveta. Resnično ukrepanje proti podnebnim spremembam bi neizogibno povzročilo ustavitev gospodarske rasti. Ukrepi bi »dušili gospodarstvo«, kot bi nedvomno razglašala gospodarska zbornica. In imela bi prav. V takih razmerah bi podjetja preživela le, če bi bile razmere enake tudi v vseh drugih državah.

Številni ugledni ekonomisti že dalj časa opozarjajo, da je edina možnost za resnično odločno ukrepanje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov uvedba globalnega ogljičnega davka. Šele ta bi vsem izdelkom, ne glede na to, kje na svetu bi bili proizvedeni, postavil realno ceno, saj bi bil odmerjen glede na »umazanost« proizvodnje. Na izdelke iz držav, ki v takšno ureditev ne bi privolile, bi bilo treba ob uvozu zaračunati »ogljično carino«, da domači proizvajalci ne bi bili v neenakopravnem položaju. Težava je, ker bi s tem tvegali trgovinsko vojno. In dobra volja, ki je svetovne voditelje prevevala po »uspešnem« dogovoru v Parizu, je takšne radikalnejše zamisli za nekaj časa potisnila vstran. Po odstopu ZDA od pariškega dogovora so spet oživele.

 Eden največjih premogovniških terminalov na svetu v avstralski zvezni državi Queensland.

Eden največjih premogovniških terminalov na svetu v avstralski zvezni državi Queensland.
© Profimedia

Preberite tudi članek »Sistematična samoprevara: Zavest Evropejcev, kar zadeva nasprotovanje izkoriščanju ljudi in narave ter razraščanju finančnega kapitalizma, je vse višja. A potrebno bo korenito spremeniti način razmišljanja.« Alexandra Junga.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.