MLADINA Trgovina

Izak Košir

28. 7. 2017  |  Svet

Ko Mick Jagger išče izgubljeno Anglijo

Frontman britanske zasedbe The Rolling Stones je Veliki Britaniji in ZDA na svoj 74. rojstni dan poklonil dve kritični in politični skladbi

Mick Jagger leta 1976 med nastopom v Haagu

Mick Jagger leta 1976 med nastopom v Haagu
© Bert Verhoeff / WikiCommons

Pevec skupine The Rolling Stones Mick Jagger je ta teden praznoval svoj 74. rojstni dan, član zloglasne rock skupine, ki se septembra ponovno odpravlja na evropsko turnejo, pa je že več kot 55 let. Mick je na stara leta znan (tudi) po tem, da zna biti obenem političen in pazljiv. Ni več kuštravi mladenič iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil (zaradi svojega vpliva na mladino in predvsem na študentska gibanja) strah in trepet tako ameriških kot tudi britanskih oblasti. Nenazadnje so ga slednje za kratek čas celo spravile za zapahe, v ZDA pa so ga večkrat reševale njegove vplivne povezave v Beli hiši. V šestdesetih se je nekoč celo označil za anarhista ("Anarhija je edina svetlo upanje."), posledično pa se je moral celo zagovarjati pred samim britanskim nadškofom (češ da slabo vpliva na otoško mladino), kar je v živo prenašal BBC

Jaggerjeve besede nekaj veljajo. Še danes. A politike se je s starostjo začel vedno bolj izogibati, čeprav ne skriva, da ga še vedno zanima. Nenazadnje ima (levičarske) politike tudi med svojimi najtesnejšimi prijatelji, ki so ga večkrat (nazadnje v začetku osemdesetih) tudi skušali prepričati, naj tudi sam kandidira na volitvah v britanski parlament. Da se je njegova nekdanja soproga Jerry Hall pred kratkim poročila z ameriškim medijskim mogotcem in velikim podpornikom republikancev Rupertom Murdochom, ga po vsej verjetnosti ni pustilo povsem ravnodušnega, a kljub temu je prišel na njuno poroko in se pustil nasmejano fotografirati. 

Ko so ga pred kratkim, ob izdaji blues plošče Stonesov Blue And Lonesome, vprašali, kaj meni o izvolitvi Donalda Trumpa, se je zgolj zasmejal, nato pa modro izjavil, da bi si moral za odgovor na to vprašanje vzeti več časa, saj gre za kompleksno problematiko. Kot perfekcionist nikoli ni želel biti polovičarski ali površen. Hkrati pa je bil vedno tudi preračunljiv, četudi so se nekatere njegove izjave zdele, kot da so bile izstreljene v navalu evforije, so bile tam točno z določenim razlogom in da dosežejo želeni učinek. Ena takšnih je bila tudi tista, da je on, "poleg kraljice, nekaj najboljšega, kar lahko ponudi Anglija". Ja, z leti so se zmanjšale tudi njegova nečimrnost, petelinja drža in prevzetnost.

Politike se je s starostjo začel vedno bolj izogibati, čeprav ne skriva, da ga še vedno zanima. Nenazadnje ima (levičarske) politike tudi med svojimi najtesnejšimi prijatelji, ki so ga večkrat (nazadnje v začetku osemdesetih) tudi skušali prepričati, naj tudi sam kandidira na volitvah v britanski parlament.

Še pred nekaj leti je imel Mick v svoji klavzuli za novinarje napisano, da na politična in pretirano osebna vprašanja ne odgovarja. A tu in tam je komu pustil kakšen zdrs. Ali pa je spregovoril sam. Nenazadnje je bil eden od glavnih glasnikov generacije, ki je prinesla seksualno revolucijo in družbene spremembe. Nikoli ni skrival, da ne verjeme v Boga kot ga prikazuje katolicizem in da se navdušuje nad evolucijskim biologom Richardom Dawkinsom, umiranje v imenu religije je označil za absurd, sebe pa je etiketiral za budističnega ateista.

A Jagger zna, kar se tiče njegove politične in aktivistične angažiranosti, še vedno presenetiti. Nekdanjega predsednika Georgea W. Busha se je pred leti lotil tako očitno in nazorno, da je vanj podvomil celo njegov sobendaš Keith Richards, ki s provokacijo nikoli ni imel težav. Imel pa je težave s tem, da bi imel morda na stara leta težave v Ameriki, kjer domuje. Oba, Mick in Keith, morata namreč še dandanes, ko prispeta na ameriško letališče, v posebno sobo, kjer ju obravnavajo kot nekdanja uporabnika drog in obsojenca. Še danes! Čeprav, kot je pred nekaj leti v intervjuju z Larryjem Kingom, povedal Jagger, gre danes zgolj za uradni postopek.

Skladba, ki je zmotila Richardsa, je bila izdana na albumu Stonesov A Bigger Bang (2005), nosi pa naslov Sweet Neo Con - gre za besedno igro o "neokonzervativcu" in "neoprevarantu". Besedilo je bilo tako očitno, da so ga obravnavali tudi ameriški mediji, kot je CNN, saj je Jagger v njem Bushu očital, da je dvoličen kristjan in lažni patriot, lotil pa se je tudi prodaje nafte v imenu demokracije, ki velja zgolj do takrat, dokler niste "proti nam", saj v tem primeru sledi "zapor brez sojenja". V pesmi se je obregnil tudi ob podjetji Halliburton in Brown & Root (obe se ukvarjata s črpanjem in prodajo nafte) ter prišepnil, da denar, ki je izginil, odteka v Pentagon.

Nekaj podobnega je Jagger naredil že 15 let prej, leta 1990, v skladbi Highwire, ki je bila napisana ob t.i. Zalivski vojni. Takrat je skladbo Stonesov cenzuriral sam BBC, ki na svoji televiziji ni želel predvajati prve kitice. Ta se je (v prevodu) glasila: "Mi jim prodajamo rakete in tanke ter jim dajemo kredite, kar pokličite na banko in preverite."

V sedemdesetih in šestdesetih pa je bilo tovrstnih Jaggerjevih skladb kar nekaj. Preveč, da bi vse našteli, zato bomo izpostavili zgolj nekaj najzanimivejših. Leta 1978 je v punkersko obarvani pesmi Respectable (album Some Girls) pripovedoval o "spoštovani gospodični", ki je nekaj "najlažjega" na trati pred Belo hišo, kamor se uleže, ko prenegha zadevati predsenika s heroinom, nekaj let prej pa se je v skladbi Fingerprint File (It's Only Rock'n'Roll, 1974) loti celo ameriške zvezne policije FBI, ki nikoli ni skrivala, da skrbno nadzira in zbira podatke tako o njem kot tudi o Johnu Lennonu, saj naj bi imela oba na ameriško mladino "prevelik vpliv". V paranoidni Fingerprint File se pritožuje, da nima zasebnosti, da se zaveda, da mu sledijo in da nek "mali kreten v FBI-ju" pridno polni njegovo dobro skrito mapo. V šestdesetih pa se je v rockerski himni Street Fighting Man (Beggars Banquet, 1968) drl, da vsepovsod sliši topot in marširanje nog, s čimer je podprl upore in izgrede na obeh straneh Atlantika. Oblasti in posledično radijske postaje so mu zaradi tega prisolile zaušnico in skladbo prepovedale. Kljub temu (ali pa prav zaradi tega) se je v trgovinah prodala v milijonski nakladi. Ena njegovih najbolj nepozabnih pa je bila kritika vietnamske vojne, ki jo je Jagger izrazil v apokaliptični Gimme Shelter (Let It Bleed, 1969), kjer se v refrenu vpije, da so vojna in otroci "le streljaj narazen". In ostalo je zgodovina.

"Mi jim prodajamo rakete in tanke ter jim dajemo kredite, kar pokličite na banko in preverite." (Mick Jagger v skladbi Highwire) 

In kako je danes? Ob nedavnem izstopu Velike Britanije iz Evropske unije (t.i. brexitu) in v času vladavine Donalda Trumpa je Mick napisal dve novi skladbi. Kot da ne bi mogel počakati na izdajo novonastajajočega albuma Rolling Stonesov. Očitno je moral to dati ven iz svojega sistema. Morda ga je kdo opomnil, da ljudje na svoja stara leta postajajo vse konzervativnejši in ziheraški. In da s tem ni nič narobe. A ker je Mick pač Mick, večni iskalec mladosti in svežine, bi takšno pripomno vzel za ultimativno žalitev in izziv. Slednjega je očitno sprejel in nastali sta skladbi England Lost, ki odraža ranljivost njegove rodne Velike Britanije ob brexitu, in Gotta Get a Grip, ki obravnava lažne novice (t.i. fake news) ter politiko, ki so jo ugrabili blazneži in klovni kova Donalda Trumpa. 

Kot je Mick povedal sam je skladbi napisal v minulih mesecih, v obdobju brexita, ki ga je sam označil za negotovega. In ker je želel ohraniti aktualnost tematike, ju je želel čim prej izdati, opremil pa ju je tudi s spremljajočima vizualno zgovornima videospotoma, v katerih se sam ne pojavi niti enkrat, kar nam morda da vedeti, da želi dati prednost vsebini. 

Tokrat torej nobenih zaščitnih znakov, nobenih odprtih ust in in nobenih jezikov. Zgolj nalezljivi ritmi, opremljeni s sodobno produkcijo in izkušen nabrušen jezik, ki opozarja na trenutne razmere, v katerih smo se znašli pravzaprav vsi, ne zgolj Američani in Britanci. 

Kot je to počel nekoč. Ko je bil še mlad revolucinar, ki je pač tudi zelo rad seksal z vsem, kar mu je prišlo na pot. Ampak slednje ponavadi tako ali tako spada zraven. 

o3CfxgXfDxo

rYw6FxEGDCY

98gj0z0RkXE

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.