MLADINA Trgovina

Nevermore*

Nasvidenje, gospod profesor

Simone Veil, 1927-2017. Francoska odvetnica in političarka, preživela zapornica koncentracijskega taborišča, bivša ministrica za zdravje, članica francoskega ustavnega sodišča in prva ženska predsednica Evropskega parlamenta. Ikona ženskih pravic je prispevala k enakopravnosti francoskih žensk, se borila za pravico do kontracepcije in abortusa, zavzemala pa se je tudi za ponovno združitev Evrope na vrednotah svobode, enakosti in spoštovanja človekovih pravic.

Simone Veil, 1927-2017. Francoska odvetnica in političarka, preživela zapornica koncentracijskega taborišča, bivša ministrica za zdravje, članica francoskega ustavnega sodišča in prva ženska predsednica Evropskega parlamenta. Ikona ženskih pravic je prispevala k enakopravnosti francoskih žensk, se borila za pravico do kontracepcije in abortusa, zavzemala pa se je tudi za ponovno združitev Evrope na vrednotah svobode, enakosti in spoštovanja človekovih pravic.

Stal je pred nami, v brezhibni modri, tridelni obleki, z metuljčkom in manšetnimi gumbi, obut v pološčene črne usnjene čevlje. In z odprto knjigo v rokah. V usnjenem ovitku, ravno prave velikosti, da se je prilegala dlanem, v katerih jo je držal nekako nežno in pozorno, kot bi šlo za nekaj zares pomembnega in dragocenega, kak kos iz osebne ali družinske zbirke. In nam bral iz nje. »Once upon a midnight dreary, while I pondered weak and weary, over many a quaint and curious volume of forgotten lore - While I nodded, nearly napping, suddenly there came a tapping...«In tako dalje in brez ustavljanja, celega vražjega Krokarja. Če ne bi bil, kot nezrel devetnajstletnik, tako željan norčevanja in bi se, skupaj še z nekaj podobno nezrelimi sošolci, malo manj muzal in trkal s kazalcem v sence, bi v tistem trenutku morda lahko začutil nekaj od tistega humanističnega elitizma, ki nam ga je obljubljal na informativnem dnevu in bi se mi morda celo lahko zazdelo, da se skozi okno predavalnice drugega letnika ne vidi nabrežja Ljubljanice s picerijo Ljubljanski dvor, ampak pokošena angleška trata kakega filmskega univerzitetnega kampusa, kot smo ga kako leto ali dve prej lahko v kinu gledali v Društvu mrtvih pesnikov ali pa kdaj prej na televiziji v črno- beli klasiki Nasvidenje, gospod Chips.

Boštjan M. Zupančič. Predavalnica drugega letnika Pravne fakultete, takrat, leta 1992, še v stavbi Kranjskega deželnega dvorca, ki je danes osrednje univerzitetno poslopje Univerze v Ljubljani. Oblečen kot wise guy v času, ko nas je celotna politična elita novonastale države vsak dan presenečala z novimi in novimi pastelnimi odtenki suknjičev na preklop, ekspresionističnimi fantasy kravatami in belimi zokni v mokasinkah. Eruditsko in elitistično vzvišen v času, ko se je večine njegovih profesorskih kolegov na fakulteti še vedno trdovratno držala debela plast patine socialistične uravnilovke in dolgčasa. Dolgčasa, ki ga na njegovih predavanjih nismo poznali, pa tudi če je šlo za predmet tako birokratsko dolgočasnega naziva, kot je »Angleška pravna terminologija«. On nam je raje bral Krokarja. On je raje govoril o Ameriki. In o človekovih pravicah v kazenskem postopku. O Mirandi in enakosti orožij.

Kaj ti bodo debele knjige, ki jih nihče ne bere, gostobesedni članki z neštetimi opombami, dovolj je pičlih sto, sveto preprostih, razumljivih besed na Facebooku o tem, da je bila Simone Veil »mati vseh abortusov« in s tem »največja množična morilka«.

O Kafkovem Procesu. Dostavljal je točno tisto intelektualno vzburjenost, ki nam jo je obljubljal na informativnem dnevu pred vpisom na fakulteto, na katerega je priletel praktično neposredno iz ZDA, ko je govoril o pomembnosti znanja igranja šaha in o pomembnosti razumevanja Bertoluccijevega Čaja v Sahari za uspešen študij prava. S seboj je prinesel ameriški tip sprejemnih izpitov, ki so bili nekakšna kombinacija inteligenčnih in testov splošne razgledanosti in katerih rezultati so se zelo slabo prekrivali s povprečji ocen, ki smo jih prinesli iz srednje šole. Pogosto so bili celo diametralno nasprotni. Kar se nam je, vsaj nekaterim, zdelo neznansko kul. Verjetno nikoli prej niti pozneje niso sprejemni izpiti naredili takšne reklame za določen študij, kot so jo prav jeseni 1991 naredili »BMZ-jevi sprejemci na pravu«.

Ni nobeno pretiravanje reči, da je verjetno prav on zaslužen za marsikateri vpis na Pravno fakulteto tistega prelomnega leta v Sloveniji. Na sprejemne izpite se je hodilo kot na Kviskoteko. Preizkusiti se v znanju. Preizkusiti lastno pamet. Pamet ... kako arhaično in neuporabljeno zveni ta beseda danes, petindvajset let pozneje. Pamet ni več relevantna. Njena odsotnost je postala celozaželena. In postala je pravilo. Reči ali napisati kaj pametnega, utemeljenega na znanju in premisleku, je postalo tako prekleto osamljeno in neodmevno. Važno je reči, napisati, izjaviti nekaj provokativnega, nekaj, kar gre hitro v uho, kar vzburja in razburja množice, nekaj,kar vabi k množičnemu klikanju in deljenju. Čim krajše, tem bolje.V mejah enega tvita do trenutka slave ali celo instagramsko brez besed, zgolj z obrazno mimiko, do predsedniškega mandata. V dolžini zapisa bi se nam, že ponesreči, po pravilu velikih števil, če ne namenoma, utegnila razviti kakšna kompleksnejša misel, ki tako hitro utrudi in začne dolgočasiti večino. Tisto večino, ki zagotavlja klike. Tisto večino, s katero BMZ z začetka tega teksta, iz predavalnice drugega letnika Pravne fakultete, gotovo ne bi želel imeti nobenega opravka. Vzvišen bi bil do nje, na mnenje množice ne bi dal, niti kolikor je črnega za njegovim manikiranim nohtom. A leta so prekleta, ne le da hitro minejo, kot je hitro minilo njegovih osemnajst let službovanja na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, nabirajo se nam na hrbtih, prinašajo starost in nas soočajo z minljivostjo.

In dolga je pot od Strasbourga do Ljubljane, osem do devet ur po nemških in avstrijskih cestah, med katerimi se je, sedaj sivobradi profesor, na pragu sedemdesetih, vračajoč se v domovino, gotovo spraševal o tem, kaj mu je, po dolgi službi evropskega in pred tem še ustavnega sodnika ter univerzitetnega profesorja, še preostalo. Kaj je tu še zanj. Po nekem naravnem teku stvari si je lahko vizualiziral leta umirjene kontemplacije, branja, razmisleka in pisanja, konjaka in cigar v naslanjaču med natrpanimi knjižnimi policami, prostovoljnega izgnanstva od banalnega vsakdanjika, v katerega bi se le občasno vračal v kakšni svetovalni vlogi, s kakšnim poglobljenim strokovnim tekstom, morda s še kakšno knjigo. Življenje, kot ga recimo v svojem starem mestnem stanovanju, natrpanem s knjigami, živi Svetlana Slapšak, humanistka in intelektualka, s to razliko, da ga je slednja, zaradi borne pokojnine, kot posledice prekarne akademske kariere, prisiljena živeti še skrajno asketsko, kar je detajl, ki bi bil bivšemu sodniku evropskega sodišča zagotovo prihranjen. Življenje, ki bi si ga profesor iz predavalnice drugega letnika gotovo izbral, če bi si ga izbiral takrat. Očitno pa ga sivobradi profesor na pragu sedemdesetih, ob vrnitvi iz Strasbourga, ni videl v mehkih jesenskih barvah, s katerimi ga je v svojem romanu Stoner opisal John Williams, pač pa v mnogo bolj temnih tonih, ki jih je v Krokarju uporabil Edgar Allan Poe.

Sivobradi profesor se je očitno bolj kot v Stonerjevi videl v koži Poejevega junaka, osamljenega učenjaka, ki se bo v nočeh, prebedenih nad težkimi knjigami z mejnih področij znanosti, spraševal o dokončnosti izgubljene pozornosti, minulosti profesorske slave in občudovanja s strani študentk in študentov. Nevermore, nevermore, nikdar več, nikdar več, mu je odzvanjalo v mislih v zadnjih kilometrih pred Ljubljano, ko se mu je končno posvetila rešitev, tako očitna in logična, ves čas praktično pred nosom.

Kaj ti bodo debele knjige, ki jih nihče ne bere, gostobesedni članki z neštetimi opombami, dovolj je pičlih sto, sveto preprostih, razumljivih besed na Facebooku o tem, da je bila Simone Veil »mati vseh abortusov« in s tem »največja množična morilka«.

K vragu vse to, si je mislil in si, takoj po vrnitvi domov, odprl profila na Facebooku in Twitterju. Kaj ti bodo debele knjige, ki jih nihče ne bere, strokovni, gostobesedni članki z neštetimi opombami in sklicevanji, ki jih malokdo razume, dovolj je pičlih sto, sveto preprostih in razumljivih besed na Facebooku o tem, da je bila Simone Veil »mati vseh abortusov« in s tem »največja množična morilka« (ne pa kot zmotno mislijo Francozi in z njimi ves omikani razsvetljeni svet, kar ga je še ostalo, borka za človekove pravice, predvsem pa pionirka na področju boja za reproduktivne pravice žensk), in je spet v igri, v središču medijske pozornosti, hkrati oboževan in osovražen, tako kot nekoč, le da so oboževalci in haterji zamenjali vloge in ga sedaj navdušeno citirajo ljudje in mediji, nad katerimi bi se tisti profesor iz predavalnice drugega letnika Pravne fakultete le vzvišeno zmrdoval in s katerimi gotovo ne bi želel imeti nobenega opravka. Tisti profesor iz predavalnice drugega letnika, ki ga je današnji pravosodni minister Goran Klemenčič, sicer nekaj klopi bližje katedru, takrat kot jaz, poslušal brati Krokarja. Zanesljivo bolj pozorno in natančno od mene.

Bil je namreč eden najboljših študentov v letniku, kot takšen najprej prepoznan prav od tistega profesorja iz predavalnice drugega letnika, ki si ga je, o tem sem prepričan, četrt stoletja kasneje, kot minister za pravosodje, že dolgo vzhajajoča politična zvezda, želel za svojega tihega, a modrega svetovalca. Ni mogel vedeti, da je namesto njega dobil sivobradega bivšega evropskega sodnika, z željo po poceni pozornosti javnosti in odprtima profiloma na Facebooku in Twitterju, kot platformama za plasiranje neumnosti, kot je tista o Simone Veil kot največji množični morilki. Povsem pravno gledano, ob zavedanju da je svoboščina svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisana celo v slovensko ustavo, označevanje abortusa z umorom, namreč ni mogoče opredeliti drugače kot neumnost. Če bi namreč sivobradi bivši evropski sodnik to svojo misel poskusil razviti in argumentirati v zanj spodobnem obsegu teksta, vsaj ene avtorske pole, sem prepričan, da bi pisanje na neki točki prevzel tisti profesor iz predavalnice drugega letnika (no, vsaj tisti profesor s Harvarda, kakršnega smo v njem videli mi, študentje drugega letnika) in bi prišel do popolnega obrata v lastnem stališču in ugotovitev, s katerimi nam je, namesto njega, morala postreči Svetlana Slapšak v Večerovem tekstu O žalitvah.

Žal pa živimo v času, ko je pred Svetlano Slapšak le še negotova eruditska osama z neskončnim prekarstvom, pred sivobradim bivšim evropskim sodnikom pa morda še bleščeča politična kariera. Sedemdesetletniki, ki tvitajo neumnosti, so namreč že nekaj časa v modi.

* nevermore (angl.) - nikdar več

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.