MLADINA Trgovina

Christian Neef

4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Politika  |  Intervju

Andrej Končalovski, režiser

režiser Andrej Končalovski je pomemben ruski režiser in razlagalec miselnosti svojih rojakov. Med drugim je avtor filma Poštarjeve bele noči, na platna pa prav zdaj prihaja njegov film Raj.

»Rusija je uničila Putina«

Režiser Andrej Končalovski

Režiser Andrej Končalovski
© Profimedia

Sedež produkcijske hiše režiserja Končalovskega je v nekdanjem kulturnem domu sovjetskega strankarskega časopisa Pravda (Resnica) na moskovski Ulici pravdi (Ulici resnice). To je sicer naključje, ki pa ni brez ironije, kajti Končalovski ne verjame v nobeno od resnic in ima slabo mnenje o političnih prepričanjih. Že v sovjetskih časih je veljal za neprilagojenega. Star je 79 let in izvira iz slavne umetniške družine. Oče, pisatelj Sergej Mihalkov, je po Stalinovem naročilu napisal besedilo za državno himno, brat, filmski ustvarjalec Nikita Mihalkov, je dobitnik oskarja. Končalovski, ki je prevzel mamin dekliški priimek, je v osemdesetih letih snemal v Hollywoodu in je pozneje živel v Italiji in Franciji. Je producent okrog 30 filmov, napisal je tudi približno toliko scenarijev, poleg tega je na oder postavil več oper in dram v Parizu, Milanu in New Yorku. Za zadnji film Raj je na lanskem beneškem filmskem festivalu dobil srebrnega leva, film pa je bil tudi v ožjem izboru za kandidate za oskarja za najboljši tujejezični film. Govori o vojni in Končalovski je z njim spodbudil številne razprave – tako je z večino njegovih filmov in mnenj o razmerah v Rusiji.

Andrej Sergejevič, vaš novi film ima naslov Raj, govori pa o usodi treh ljudi med drugo svetovno vojno. Vsi trije umrejo: nemški nacistični oficir, francoski orožnik in v Franciji živeča ruska plemkinja, ki reši dva judovska otroka. Velik del filma se dogaja v koncentracijskem taborišču. Rekli ste, da kljub temu ne gre za film o holokavstu, temveč je to film o privlačnosti slabega pa o tem, kako si ljudje prizadevajo ustvariti vsak svoj raj. Kaj mislite s tem?

Ko sem razmišljal, kakšen naj bi bil moj filmski junak – oficir SS Helmut …

… plemenit idealist, ki navaja Tolstoja in Čehova in mora po ukazu Heinricha Himmlerja preiskovati korupcijo med poveljniki koncentracijskega taborišča …

 ... sem si zaželel, da bi bil kot angel. Bil naj bi tako neustavljivo privlačen, tako čeden, da bi vse, kar bi povedal, zvenelo kot resnica. Iz tega je nastala izrazita ambivalenca, ki sem jo želel izraziti v filmu. Kajti Helmut je kljub vsemu prepričan nacist in nacionalsocializem ga je notranje izpolnil. Nisem želel, da bi gledalec zlahka prepoznal zlobo in laži nacizma. Dolgočasno je predstavljati pokvarjene naciste in prikazani so bili že tolikokrat, da je to postalo neprebavljivo. Poleg tega želim gledalcu zaupati in mu prepustiti, da sam pride do zaključkov. Ko gledalci pridejo z ogleda mojega filma, ne vedo natančno, kaj se je zgodilo. Vznemirjeni so in to se mi zdi pomembno. Zloba na splošno ni preprosta, je zelo zapletena.

In jo je toliko teže prenesti na platno.

Kako v tem primeru deluje privlačnost zlobnega, se je pokazalo šele, ko je bil film končan. Kdor misli, da režiser uresničuje zamisel, do katere je prišel sam, goji zgrešene iluzije. Fellini je rekel, da odločilni trenutek pride ob koncu produkcije, ko se začne montaža – to je trenutek, ko ti film zre naravnost v oči.

Zelo težko ste se odločili za snemanje Raja. Zakaj?

Če razmišljamo v okvirih vsakdanjega dojemanja javnosti, je nemogoče narediti še kakšen film o holokavstu. Ena današnjih težav je pešanje spomina. Mladi ne vedo ničesar več, vse je na internetu. Hkrati pa obilje podatkov vodi v banalizacijo. Holokavst? O tem vemo že vse, so prepričani številni. Zato sem moral film snemati tako, da ljudje ne bi rekli, češ, to smo videli že pri Spielbergu. Dejansko življenje v taborišču sem prikazoval le sedem minut.

To je črno-bel film z dolgimi monologi. Ali kaj takšnega v času blagajniških uspešnic sploh še deluje?

Ker delam v Rusiji, imam srečo, da mi ni treba več razmišljati o uspešnosti filma. Ko sem bil v ZDA, je bilo drugače.

Ruski kritiki se pritožujejo, da v vašem filmu ni katarze, ni notranjega očiščenja. Njihova zmedenost je verjetno povezana s tem, kako ste predstavili nemškega esesovca.

Rad imam svoje junake in rad imam tudi Helmuta. Navsezadnje človeka nimaš rad zato, ker je dober. Rad ga imaš in tudi veš, zakaj. A trpiš, ko naredi kaj narobe. Filme ustvarjam za ljudi, ki danes ne hodijo več v kino, pa bi jih rad privabil nazaj. To so filmi za starše, ne za otroke. Zato sem napisal navodilo, da na ogled mojih filmov ne smejo nositi pokovke. Ljudje v dvorani sedijo brez pokovke. To je zanimiv filter.

Tudi ruska plemkinja Olga, ki jo igra vaša žena Julija Visocka, marsikoga moti. Zaprta je v koncentracijskem taborišču in se vrže okrog vratu nacističnemu oficirju, ker jo želi ta rešiti. Reče mu, da je predstavnik naroda, katerega veličina opravičuje vse grozote. To je strašen stavek.

To je najnižja stopnja, na katero je zdrsnila ta ženska. Takrat razume, kaj je rekla. Tudi tu je opaziti razdvojenost: nikoli ne vemo, v kaj bomo verjeli danes ali jutri. Eno iluzijo podre naslednja.

V Rusiji so ravno začeli predvajati ruski film Sobibor s Christopherjem Lambertom. Govori o sovjetskem oficirju, ki organizira množični pobeg iz uničevalnega taborišča Sobibor. Bil naj bi zmagovalec v neenakem boju s fašističnim uničevalnim strojem, pravijo v reklami za film – ker pooseblja resnico, fašisti pa laž. Je to v Rusiji običajen pogled na to obdobje?

To je kratko malo banalizacija. Za Rusijo je značilna dvojnost razmišljanja. Smo arhaičen narod, večina ljudi pri nas živi v kameni dobi, hkrati pa uporablja pametni telefon. Naš sistem vrednot je v primerjavi s tistim v Evropi obtičal v 11. ali 12. stoletju, ko še ni bilo meščanstva. O tem je pisal že Marx. Pri nas nikoli nismo imeli lastnine. Če človek nima ničesar, kar bi moral braniti ali bi lahko prodal, ne razume, kaj je tržno gospodarstvo. Zato številni Rusi ne morejo razumeti Evropejcev in nasprotno: prioritete so različne. Rusko razmišljanje je poleg tega tudi manihejsko: obstajata samo svetloba in tema, črno in belo – to je eden od razlogov za napetosti v naši družbi. Dialog med levico in desnico v Rusiji nikoli ne pripelje do sprave ali želje po usklajevanju.

Raj je nastal v času, pravite, ko je bila Rusija izpostavljena številnim pritiskom. Zato naj bi bilo dobro, da Evropejci vidijo film, ki jim lahko vsaj deloma približa to državo. Kaj predvsem?

Da ne sestavljamo le tankov, temveč tudi gojimo vrtnice. In da znamo posneti resne filme.

CIA je v devetdesetih letih menila, da bodo pri nas izbruhnili upori zaradi lakote. Kakšna traparija. V Rusiji se to ne more zgoditi, kajti Rusi so vedno pripravljeni na lakoto.

Vaš zadnji film je govoril izključno o Rusiji. Poštarjeve bele noči prikazujejo vas, v kateri ne počnejo nič več koristnega. Prikazujejo alkoholizem, televizijo, ki poneumlja, korupcijo in ljudi, ki govorijo le še v vulgarnem slengu. Marsikomu se je to zdelo ponižujoče za Rusijo.

V svojem filmu ne vidim nič ponižujočega za Rusijo. Preprosto je prikazano življenje ljudi, ljudi, ki jih imam rad in ki, naj se sliši še tako nenavadno, ne trpijo. V tej vasi živi junakinja, ki si želi v mesto. Tudi to je odraz ruske arhaičnosti, ruskega sveta. Le kaj bi zahodne sankcije lahko storile tem ljudem? Smešno, saj ti vse življenje živijo s sankcijami. Ne hodijo naokrog in ne iščejo francoskega camemberta, ker bi nenadoma izginil iz hladilnika v trgovini. Film o ruskem podeželju se mi je zdel pomemben, ker sem se vnovič prepričal, da so Rusi neverjetno odporni.

In imajo le malo opraviti z državo.

Naš narod ni nikoli sodeloval pri vodenju države in se ni naučil gospodariti. Država ne more Rusov prisiliti k ničemur. Da, če Zahod sprejme sankcije, narod takoj postane domoljuben. Če je vojna, smo nemudoma enotni. A ko ni vojne, se nacionalna ideja izgubi.

V vaši domovini naj bi bilo vse mogoče, ste nekoč javno dejali – razen reform.

Hočem reči uspešnih reform. Nismo še dojeli ruskega kulturnega koda, meni je nemški razumljivejši od našega. Rus je kmet, Nemec na primer pa po dedni zasnovi posestnik ali meščan, ki sodeluje pri državnih zadevah. Kmet ima popolnoma drugačne lastnosti, vedno je sovražen do države, ker mu ta vedno kaj jemlje. Zahod tega ni zmožen razumeti. CIA je v devetdesetih letih menila, da bodo pri nas izbruhnili upori zaradi lakote. Kakšna traparija. V Rusiji se to ne more zgoditi, kajti Rusi so vedno pripravljeni na lakoto. Njihova potrpežljivost je tolikšna, da lahko prebavijo nepravičnost.

Ob hkratni nagnjenosti k nezmernosti.

Že Dostojevski je rekel, da je ruski človek ali žival ali angel. Če ne verjame v boga, se lahko izrodi v najhujšo pošast. To redkokdo razume in celo nam je to težko doumeti.

Je z vašega zornega kota Putin človek, ki ga ruski narod zdaj potrebuje?

Mnogi pravijo, da je Putin uničil Rusijo. Ne, ravno nasprotno je res: Rusija je uničila Putina. Sprva je bil zahodnjak, ko pa je videl razmere pri nas … Kot bi moral nenehno uravnoteževati premikajoče se tektonske plošče, da ne bi nastal potres. Putin sliši tektoniko in sliši množico. Vendar mu je tako kot vsem ruskim vladarjem težko voditi državo, katere prebivalci nimajo predstave o demokraciji, ne sodelujejo pri vodenju države in v skladu z neomajno tradicijo prostovoljno vso moč prepuščajo eni sami osebi. Nato čakajo, da se oblast pobriga zanje, sami pa ne storijo ničesar. Naš zgodovinar Vladimir Buldakov je rekel: liberalci naj ne bi razumeli, da si ruski narod ustoliči natančno takšno oblast, ki ustreza njegovim predstavam o moči.

Rusi naj ne bi bili bojeviti, pravijo, vendar sedanje domoljubno razpoloženje ni prijetno. V neki raziskavi javnega mnenja je 86 odstotkov vprašanih menilo, da se svet boji Rusije, in trem četrtinam je bilo to všeč. Se vam zdi to dobro?

Da se svet boji Rusije, niso krivi Rusi. Zahod pritiska na nas, tudi za preobrat v Ukrajini so krivi zunanji vplivi. Današnji svetovni red ustreza ameriškim interesom.

Ne prepirajmo se zdaj o Ukrajini.

Zakaj pa se ne bi. Povedal vam bom navedek iz članka nekdanjega češkega predsednika Vaclava Klausa: sedanje razmere so izsilile ZDA in Zahodna Evropa, ker so želele konflikt z Rusijo. Ukrajino so izkoristile kot nesrečno orodje za to. Takšnih razmer ni povzročil Putin.

Klaus je zelo sporen človek in vse prej kot objektiven.

Gre za nasprotje dveh civilizacij. Med tako različnima svetovoma vedno obstaja tudi sovražnost. Zahodni človek se bo vedno bal Rusa, tudi če se ni česa bati. Nato pa z njim spije vodko in vse je v redu.

Živite malo v Franciji in malo v Italiji. Pravite, da gre Evropi slabo. Brezhrbtenično posnemanje demokracije, politična korektnost, multikulturalizem naj bi povzročili zaton Evrope. Zveni zelo apodiktično. Je z ruskega vidika vse tako slabo?

Če že nočemo omenjati Spenglerjeve knjige Zaton zahoda – celo papež Frančišek pravi, da v Evropi ni več novih zamisli. To je tragedija, ki pa je, kar je nenavadno, povezana s tem, da ni pomanjkanja. Če ima človek v materialnem pogledu vse in se počuti povsem svobodnega, se počasi sprevrže v intelektualno žival. Povečevanje proizvodnje je postalo obsedenost, prav tako absolutizacija človekovih pravic. Če imajo pravice večjo vrednost kot dolžnosti, to uniči državljana in nazadnje tudi državo. Pri Nemcih se to ne bo zgodilo, saj poznajo svoje dolžnosti in država tukaj deluje. Toda pri Italijanih, Špancih, kaj šele Grkih? Univerzalne človekove pravice so iluzija, in to boljševistična. Tako kot multikulturalizem – različne kulture se razvijajo z različno hitrostjo.

Po vašem mnenju je tudi enotna Evropa le iluzija?

Kolosalna iluzija. V evropskih državah pričakujem vnovično rojstvo narodnega duha. V Evropi stavim na Nemčijo, z mojega zornega kota so Nemci najpomembnejši filozofski narod.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.