MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Politika  |  Intervju

Dejan Židan, predsednik Socialnih demokratov in minister za kmetijstvo

»SDS je stranka, ki s populističnimi metodami straši državljane, nato pa se skuša v naslednjem koraku kazati kot rešiteljica«

Socialni demokrati so že več kot leto najbolj priljubljena koalicijska stranka, zato njihov predsednik Dejan Židan v tem intervjuju napoveduje, da bo naslednji predsednik vlade. V stranki se na prevzem oblasti že pripravljajo, čeprav je do pomladi prihodnje leto, ko bi lahko bile redne volitve, še pol leta. Če mu bo uspelo, bo za njim zanimivih deset let. Po letu 2007 je sprva opravljal funkcijo predsednika uprave skupine Panvita, leta 2010 pa je že postal minister za kmetijstvo, tedaj še v vladi Boruta Pahorja. Sedaj prihaja kot njegov naslednik. Pravi, da z naučeno lekcijo, ki so jo Socialni demokrati dobili po padcu Pahorjeve vlade.

Se že vidite kot novi predsednik vlade?

Pričakujem, da bodo maja ali junija prihodnje leto redne volitve in da bo vlado sestavljala podobna koalicija, kot jo sedaj. S tem, da bi si mi zraven želeli še stranko Levica, saj bi tako lažje dosegali socialne cilje nove vlade.

In v kakšni funkciji se vidite v tej koaliciji?

Obstaja možnost, da bo SD vodilna stranka v koaliciji, in takrat bo vlado vodil predsednik SD. Na ta izid se v stranki že pripravljamo, imamo ekipe in že nekatere operativne rešitve, da bomo lahko nekatere najhujše težave rešili takoj, prve mesece po volitvah.

Mislite, da bo Karl Erjavec, glede na njegove zadnje zaostrene izjave, zdržal tako dolgo?

Mislim, da bo. Z njim sem večkrat govoril in zagotavlja, da je njemu in njegovi stranki do tega, da ta vlada konča mandat po redni poti. Predčasnih volitev torej ne pričakujem.

Je pa v relativnem smislu že vsa zadnja leta najmočnejša SDS. Kaj če bo mandat za sestavo vlade podeljen Janezu Janši?

Janša nikakor ne bo imel naše podpore. Nočemo, ne želimo in ne bomo nikoli v koaliciji s strankami, ki gradijo na nestrpnosti in na žalitvah. Desne stranke so potrebne, a si želimo, da bi enkrat tudi v Sloveniji imeli desnico, ki ni hujskaška in ki ne potvarja zgodovine. SDS je stranka, ki s populističnimi metodami straši državljane, nato pa se skuša v naslednjem koraku kazati kot rešiteljica.

Zakaj pa jo vendarle še vedno podpira največ ljudi?

Ker deluje sistematično znotraj svoje volilne baze. Drugič pa, ta stranka je postala solastnica dela medijskega prostora, ki ga ne uporablja za komunikacijo z državljani, temveč za discipliniranje svojega volilnega telesa. Tudi v tem vidimo nevarnost. S tem, ko naj bi SDS v lastništvo svojih medijev spustila gospodarske družbe, ki so blizu madžarskemu premieru Viktorju Orbanu, jo lahko razumemo tudi kot potencialno izpostavo njegove, veliko močnejše stranke.

Tretja pot je za socialdemokracijo in evropsko levico nevarna smer. To je smer uvajanja neoliberalističnih in desnih rešitev z navidezno človeškim obrazom.

Zakaj ste vi, torej SD, v zadnjem letu spet pridobili javnomnenjsko podporo, ki je po obdobju vlade Boruta Pahorja zgrmela proti dnu?

Edina prava anketa so seveda državnozborske volitve. Sam menim, da je na zadnjih volitvah del naših stalnih podpornikov preprosto ostal doma. Hkrati smo v Sloveniji zadnja leta eksperimentirali z novimi političnimi strankami, ustanovljenimi tik pred zdajci. Morda smo končno postali zrelejši, morda so končno ljudje začeli iskati način, kako iz že delujočih, tradicionalnih strank potegniti najboljše. Dobili smo zgodovinsko izkušnjo, kaj pomenijo neizpolnjene obljube novincev, stare stranke pa ugotovitev, da se morajo prilagoditi realnosti, življenju, da morajo postati bolj odprte, kot so bile. Občutek, da odloča o življenju ljudi in prihodnosti države ozka skupina ljudi, je neznosen. Aktivni državljani moramo imeti možnost vplivati in soodločati. Naš namen je razširiti ta prostor soodločanja. Zaradi tega danes ne trdimo, da ponujamo edino resnico ali da imamo vse odgovore. Se pa zavedamo, bolj kot nekateri drugi, kaj je ena največjih nevarnosti za slovensko družbo.

In to je?

To je splošno razočaranje nad politiko, nad delovanjem države in posameznih podsistemov. Razlog je v tem, ker naš razvoj doslej ni dovolj temeljil na vključenosti in na soodločanju ljudi. V SD zato, ker smo neke vrste prenovljena stranka, v razprave o prihodnosti že dlje vključujemo širši krog strokovnjakov in nevladnih organizacij ali celo člane drugih političnih strank.

Ampak prelom se je zgodil prav z vlado Boruta Pahorja, po njej se je začelo eksperimentiranje, kot pravite, z novimi političnimi strankami. Kakšne napake je stranka SD naredila tedaj, da je Slovenija padla v takšno politično nestabilnost in splošno razočaranje nad politiko?

Dva razloga sta bistvena. Stranka SD je s Pahorjem na čelu nase prevzela breme sanacije hude finančne, gospodarske in kasneje socialne krize, na katero je bila država povsem nepripravljena. Blagajna je bila prazna, nikjer ni bilo ukrepov, pa tudi zavedanja ljudi o tem, da smo že v nevarni krizi. Ob tem, da nihče ni pričakoval krize, saj so nam vladajoči z desnice takrat govorili, da ta v Slovenijo ne bo prišla, čeprav so jo nekateri ekonomisti napovedovali že leta prej. Pahor je tedaj s svojo ekipo nase prevzel breme reševanja, učinke tega delovanja pa sam ocenjujem kot dobre. Država se je tedaj odločila, da ima pomoč ljudem prednost pred nekaterimi podsistemi, od obrambnega resorja naprej. Drugič pa, na nekaterih področjih je bilo tedaj premalo pripravljenosti na kompromise. S tem mislim zlasti na pokojninsko reformo. Z dvema ali tremi popravki bi lahko takrat socialne partnerje dobili na svojo stran. Ker pa je tedaj vlada vztrajala pri rešitvah, ki so bile sicer strokovno utemeljene, hkrati pa niso uživale zadostnega družbenega konsenza, je Pahorjeva vlada padla.

Je bila to napaka Pahorjeve vlade ali sindikatov?

Sicer je lahko soditi za nazaj, a če bi bilo v vladi več pripravljenosti za kompromis, referendumov verjetno ne bi bilo ali ne bi bili uspešni. V SD smo se tedaj z grobo lekcijo naučili, da morajo v Sloveniji politične odločitve vsebovati vsaj dva postulata. Morajo biti strokovno utemeljene, hkrati pa morajo zaobjeti legitimna pričakovanja pomembnih družbenih skupin. To je edina možnost za trajno delovanje v politiki.

Pravite da se krepite, da ste našli recept za uspeh. Zakaj pa je potem socialna demokracija v Evropi v razsulu? Na velikih evropskih kongresih ni pravih avtoritet, institucije EU že tako rekoč 20 let vodijo stranke desnice?

Ker je socialna demokracija doslej zapostavljala nekatera vprašanja. Znotraj evropske socialdemokracije je nedavno veliko pozornosti zbudila izjava nekdanjega predsednika nemške socialdemokracije, sedanjega zunanjega ministra Sigmarja Gabriela, ki je dejal, da brez varnosti ni blaginje. Socialdemokratske stranke seveda ves čas iščemo načine, kako bi ljudem izboljšale življenje. Razmišljamo trajnostno. A če ne damo jasnih odgovorov na vprašanje varnosti, dovolimo razrast preprostih rešitev, pri katerih dobiva moč desnica.

Kaj pa je to varnost? Je to vojaška varnost? Je to varnost, ki pride s solidarnostjo? So to rešitve, ki jih zagovarja slovaška ali avstrijska socialna demokracija, torej zaprimo meje?

Ne, hočem reči, da to niso preprosta vprašanja, ki bi jih lahko zreducirali na rešitev z zapiranjem ali branjenjem mej, kar hočeš nočeš vodi v spore med državami in v spore znotraj družb. Kljub temu pa moramo imeti odgovore na ta vprašanja, moramo biti ambicioznejši od poenostavitev. Naš odgovor na vprašanje varnosti je solidarnost. Tudi mi v Sloveniji moramo biti solidarni, saj smo bili solidarnosti deležni v preteklosti, poleg tega je to tudi naše zagotovilo prihodnosti. V tem je razlika, kako evropska desnica in levica rešujeta vprašanje begunske krize. Desnica je jasna: zaprimo meje, zaostrimo režime, ustvarimo gete in vrnimo ljudi, od koder so prišli. Levica pa se sprašuje po razlogih, zaradi katerih so begunci morali zapustiti domove. Smo tudi mi, torej EU, krivi za to? Naš odgovor je, da moramo pomagati, da se na kriznih žariščih vzpostavita mir in gospodarska aktivnost, v prehodnem obdobju pa moramo zagotoviti solidarno pomoč. Pri čemer vsi vemo, da migracije so in vedno bodo. Če jih vnaprej zavračamo, zavračamo tudi razvoj. Slovenski delodajalci bodo do konca tega leta potrebovali do 25 tisoč novih zaposlitev. Tudi v preteklosti smo v Sloveniji razvojne dileme reševali z ustrezno usposobljenimi kadri iz tujine.

Današnji čas, ko nam je začelo primanjkovati delavcev, je primeren za uveljavitev nekaj zelo preprostih ukrepov. eden izmed njih je ponovno zvišanje minimalne plače.

Je to nova tretja pot?

Ne, to je prva pot. Tretja pot je za socialno demokracijo in evropsko levico nevarna smer. To je smer uvajanja neoliberalističnih in desnih rešitev z navidezno človeškim obrazom. Tretja pot pomeni povečevanje družbene razslojitve na prijaznejši način, ker ima v ospredju skrb za blaginjo kapitala. Priznam, da se je v preteklosti tudi ob pomoči levih strank ta ideologija razrasla, zaradi česar smo se socialdemokrati v zadnjem obdobju globoko zamislili. In mislim, da smo mi, v Sloveniji, že prišli do nekaterih odgovorov. Ko poslušamo druge politične stranke govoriti, kaj vse je treba, da se poveča gospodarska rast, kaj pripelje do novih investicij, večjega izvoza, vemo, da je to povsem napačno razmišljanje. Bistvo države mora biti v tem, da ljudje v državi bolje živijo. Ko to razumemo ali spoznamo, je vse drugo lažje.

Ni težko: pametna, uspešna levica naj zagovarja interese gospodarstva, vendar ne v smislu cilja, ampak v smislu enega od sredstev. Če je močno gospodarstvo predvsem cilj, lahko hitro zapademo v prepričanje, da moramo zniževati davke. A neskončna rast in neskončne nove zaposlitve niso potrebne, ker v Sloveniji živi omejeno število ljudi. Na prvi pogled je razlika v pogledih majhna, je pa ogromna razlika v poti. Slovenska stranka SD tesno sodeluje z drugimi socialdemokracijami, ki so prišle do podobnih spoznanj. Zadnje čase smo recimo v tesnih stikih s Švedsko. Švedskemu socialdemokratu in premieru Stefanu Löfvenu so številni očitali, da bo s svojimi socialnimi ukrepi državo preobremenil, a je dokazal, da je s preprostimi spremembami, s katerimi je povečal bivalni standard, kot je gradnja javnih knjižnic, igrišč ..., dosegel velike multiplikativne učinke celo v gospodarstvu.

Devetdeseta leta je zaznamovala ločitev ekonomije od politike. Vajeti, ki so jih prej v številnih državah imeli v rokah zaposleni, so prevzeli finančniki in menedžerji. To je neoliberalizem. Prej ste govorili o soodločanju, kaj pa soodločanje v gospodarstvu, sodelovanje zaposlenih pri upravljanju podjetij in podobno?

Sam si želim, da politika s svojim delovanjem ne moti delovanja gospodarstva. Naloga politike je, da vzpostavlja primerno okolje. Tudi ko se pogovarjam z gospodarstveniki, ti še najmanj govorijo o primernosti ali neprimernosti davčnih stopenj in največ o potrebi po pazljivem spreminjanju zakonodaje in učinkovitem delovanju pravne države, ki sedaj premnogokrat kleca. Naloga države je poleg tega tudi, da pomaga pri internacionalizaciji gospodarstva. Dolgoročno si v Sloveniji ne moremo privoščiti, da smo odvisni od enega samega, na primer nemškega trga. In končno, naloga politike je, da v Sloveniji razvijamo tisto vrsto industrije in gospodarstva, ki zagotavlja dostojno življenje. Današnji čas, ko nam je začelo primanjkovati delavcev, je primeren trenutek za uveljavitev nekaj zelo preprostih ukrepov. Eden izmed njih je ponovno zvišanje minimalne plače. Ljudje, ki delajo, morajo dobiti dovolj denarja, da ne razmišljajo o svoji eksistenci. V Sloveniji imamo kompetentne ljudi, imamo dober šolski sistem in zato lahko upravičeno pričakujemo delovna mesta, ki bodo to ljudem vrnila. Operativno pa politika gospodarstva ne more voditi.

Kaj pa delavsko soupravljanje?

Tega ni do volj. Moč glasu delavce v je treba povečevati. Pa ne samo njih. Poleg zdaj zaposlenih so to še upokojenci in mladi, torej obe skupini, ki še nista ali ki nista več aktivno vključeni na trgu dela. Naš predlog je recimo, da bi morali vodenje SDH izboljšati tako, da delno omejimo moč aktualne politike in povečamo vpliv skupin, ki razmišljajo dolgoročneje.

Marsikdo vam pravi Dejan Teran, to veste?

Da, zame je to kompliment. Nisem mogel privoliti, da bi v Bruslju za našimi hrbti uresničili neke tajne dogovore, ki so jih s Hrvaško sklenili še pred njenim vstopom v EU. Zato smo se tako borili in se bomo še naprej.

Kako gledate po tej zgodbi na EU in na njene mehanizme delovanja?

Spoznali smo, da je EU tvorba, ki trenutno premalo temelji na vladavini prava in veliko bolj, kot si to priznavamo, na realni politični moči posamičnih grupacij. Mi pa se le moramo truditi za življenje v skupnosti, v kateri so postulati pravne države ena najpomembnejših vrednot.

Kako konkretno ste to spoznali?

Že nekaj časa sem minister in imamo razmeroma dobre in odkrite odnose s kolegi iz drugih držav. Zato sem videl, pod kakšnimi pritiski so se glede vprašanja terana znašli ministri, ki sodijo v skupino Evropske ljudske stranke (EPP), to je politična skupina, v katero sodijo tudi hrvaške vladajoče stranke. To ni Evropa, ki si je želimo. Iz te zgodbe smo potegnili dva nauka. Prvič, kakršnakoli že je ta Evropa, nad njo ne smemo obupati. In drugič, nič v njej nam ni in nam ne bo podarjeno. Bistvo Evrope je, da se ves čas boriš za svoje interese. Pri teranu sem zaznal presenečenje evropske komisije nad odločnostjo Slovenije, saj ta za zavarovaje svojih interesov uporablja vse postopke, ki so na voljo. Očitno v komisiji Slovenije v tej bojeviti vlogi niso bili vajeni. Sam pa bi si želel, da bi nas drugi že zaradi preventivnega učinka zaznavali kot državo, ki se zna boriti za svoje pravice.

V evropi smo dobili etiketo pridne države. Med pridno državo in državo, ki varuje svoje interese, pa je, žal, velika razlika.

Ste zaznali, da je Slovenija prej, pri veliko pomembnejših vprašanjih, kot je bila recimo dokapitalizacija bank, prehitro stisnila rep med noge?

V Evropi smo dobili etik et o pridne države. Med pridno državo in državo, ki varuje svoje interese, pa je, žal, velika razlika. EU ne smemo idealizirati.

Imate občutek, da je Hrvaška boljša pri lobiranju, tudi pri pridobivanju sredstev EU? Zadnja novica je, da ji je EU pripravljena pri gradnji mostu na Pelješac pomagati s 357 milijoni evrov.

Po mojem mnenju Hrvaška v EU ni na dobrem glasu. Slovenija je uglednejša članica, s čimer pa še zmeraj ne smemo biti zadovoljni. Zadovoljni bomo lahko, ko bomo uspešno varovali interese svoje države. Hrvaška to počne predvsem tako, da zna navzven pokazati svojo enotnost.

Kaj lahko do maja ali junija, do volitev torej, še pričakujemo od sedanje vlade?

Nisem privrženec besede reforma. Če je kaj narobe, še ne potrebujemo reform. Razmišljanje, da se težave rešujejo s spreminjanjem zakonodaje, je pogosto napačno, neučinkovito in nevzdržno, treba je predvsem bolje delati in sankcionirati nepravilnosti. V kratkem obdobju do naslednjih volitev bi kot koalicijska partnerica pripomogli k stabilizaciji nekaterih sistemov. Zavedamo se, da smo s to vlado stabilizirali številne sisteme, največja grožnja, ki še ostaja, pa je nestabilni zdravstveni sistem. Na tem področju smo do volitev pripravljeni narediti marsikaj.

Kaj recimo?

Tudi ministrica je končno jasno povedala, da je glavna težava zdravstva, ki se kaže v dolgih čakalnih dobah, preprosto količina denarja, ki mu ga namenjamo. Za zdravstvo namenjamo okoli 8,4 odstotka BDP, pri čemer je povprečje EU že sedaj pri 10 odstotkih. S tem denarjem vseh potreb ljudi preprosto ne moremo servisirati. Pomanjkanje denarja je pripeljalo do hudih nestabilnosti sistema in do podaljšanja čakalnih dob. Zato podpiramo zamisel, da bi sprejeli interventni zakon, s katerim bi zdravstvu poplačali pretekle dolgove. Če smo bankam dali pet milijard evrov, je zdravstveni sistem, ki je veliko pomembnejši, upravičen do vsaj desetine tega vložka. S takšnim ukrepom bi okrepili vrednote javnega, vsem dostopnega zdravstva. Ravno tako bi privolili v zvišanje prispevnih stopenj za zdravstvo, če se bo to izkazalo za potrebno.

Da je v zdravstvu premalo denarja, je jasno že dlje. A eden od ukrepov, s katerimi bi lahko takoj dobili do 60 milijonov na leto, je odprava zasebnih zavarovalnic oziroma reforma načina plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To reformo v SD še podpirate?

Če bo ministrica konkretno predlagala tak zakon, bi ga podprli. Naš cilj je, da pride v zdravstvo več denarja. Podpiramo torej interventni zakon, podpiramo zvišanje prispevnih stopenj in podpiramo tudi prenos največjih nabav v zdravstvu na direktorat za javno naročanje pri ministrstvu za javno upravo, ki ima s tem dobre izkušnje. Ravno tako bi bilo prav, če bi na zdravstvenem ministrstvu ponovno preverili mrežo zdravstvenih storitev – ne vem, ali ima za to ministrica še zadosti časa –, a recimo porodnišnice, ki imajo tudi manj kot porod na dan, težko zagotavljajo visoko raven storitev. Če pa nam bo časa zmanjkalo, si predvsem želimo hitrega, enkratnega posega z interventnim zakonom. S 120 do 150 milijoni evrov bi dejansko lahko bistveno skrajšali predolgo čakanje bolnikov na zdravstvene storitve.

Glavni cilj vaše vlade naj bi bila politična stabilizacija. To ste recimo dosegli. Kaj pa vam ni uspelo?

Na splošno sem z delovanjem te vlade zadovoljen. Mislim, da ljudje opazijo, da živijo bolje, kot so živeli prej. Marsikateri pozitivni premik je danes viden tudi zaradi ukrepov prejšnjih vlad, pri čemer mislim predvsem na vlado Boruta Pahorja ali Alenke Bratušek. Najpomembnejše področje, kjer nam ni uspelo tako, kot smo si zamislili, pa je poleg zdravstva še učinkovitost črpanja sredstev EU, predvsem pa me skrbi vse manjše zaupanje ljudi v državo. To je zame velika skrb. Domnevam, da se številni državljani čutijo vse bolj zapostavljene, neslišane, na ekscese, ki jih vedno znova doživljamo, pa se pristojni prepočasi odzivajo. Raste občutek, da je kritika neučinkovita.

Je Cerar boljši predsednik vlade kot Pahor?

Pahor je vodil vlado v času hude krize, in ko je bilo treba, se je znal hitro odločiti. Nase in na svojo vlado je prevzel neznosno veliko breme v trenutku, ko je šlo vse navzdol, in dosegel preobrat. Cerar je prevzel vodenje v času konjunkture in korektno bi bilo, da ne bi poskušal zanikati uspehov predhodnikov.

Cerar je prevzel vodenje v času konjunkture in korektno bi bilo, da ne bi poskušal zanikati uspehov predhodnikov.

Bo vaša stranka podprla Pahorjevo vnovično kandidaturo na predsedniških volitvah?

Podpora Borutu Pahorju bo moj predlog predsedstvu stranke, ki bo o tem odločalo v prihodnjih tednih. Pri njem cenim zavedanje, da se kot majhna država ne smemo ujeti v spiralo neskončnih prepirov, nezadovoljstva in boja vsakogar proti vsakomur še nadaljnjih 50 let. Je eden redkih, ki zagovarjajo bolj povezano delovanje.

Ali ni to predvsem njegova kampanja, torej nagovarjanje desnih volivcev, s katerim ljudi dejansko deli? Lahko bi vas spomnil, da je na dan OF, ko praznujemo dogodke iz leta 1941, letos spet govoril o potrebi po spravi zaradi dogodkov, ki so se zgodili leta 1945. Ali ne vidite, da tako v javno razpravo sam potiska vprašanja, ki so nepotrebna ali celo neprimerna?

Posameznih njegovih izjav ali dejanj ne bi komentiral, med njimi so tudi takšna, s katerimi se ne strinjam. Ni idealnih ljudi, predvsem pa je v Sloveniji zelo veliko takšnih, ki ves čas govorijo, kako se morajo drugi obnašati. Zadnjič me je presenetil predsednik parlamenta gospod Milan Brglez, ki je zelo natančno ponudil svoj pogled na idealnega predsednika. Če torej verjame, da ve, kaj potrebujemo, naj zbere pogum in kandidira. Če potegnem črto pod vse Pahorjeve izjave ali razmisleke, je kandidat, ki ima moje zaupanje, in verjamem, da bo koristen za Slovenijo.

Ko se predsednik države slika na plaži z vtetoviranim delfinčkom na ramenu – je to za vas korak naprej, neki nov tip moderne politike?

Ne vem, da ima vtetoviranega delfinčka.

Ob res prelomnih, spornih vprašanjih se Pahor ne oglaša, je pa zato pri njem zelo veliko potez, ki so jasno namenjene promociji lastne osebnosti. Lahko rečemo, v smislu družbe spektakla, da s Pahorjem ljudstvu dajemo predvsem igre?

Opazoval sem, kako bo ocenjen njegov nordijski pohod po Sloveniji od Prekmurja do slovenske obale. Nekateri lahko to razumejo kot del promocije njega samega. Jaz pa, ker sem privrženec nordijske hoje, to njegovo dejanje razumem kot promocijo zdravega načina življenja. Zato mu lahko le čestitam.

Res, ampak ali zares mislite, da je njegova hoja po Sloveniji namenjena promociji zdravega življenja, ne da je del njegove predvolilne promocije?

Glejte, tudi sam vem, da nordijska hoja ni športna aktivnost, po kateri bi bil Pahor prepoznaven. Kolikor sem opazil, tudi ni bil na prvih straneh časopisov ali v elektronskih medijih. Tudi sam grem vsak teden dva- do trikrat – najpogosteje z ženo ali pa tudi s prijatelji ali sam – na nordijski pohod, ki ga ne izrabljam za politični marketing, ampak je to pri meni način življenja. Sicer pa se lahko spomnite, da je tudi bivši predsednik Danilo Türk promoviral nordijsko hojo. Skupaj z njim sem bil na pohodu v Prekmurju, na katerega je prišlo 150 ljudi.

Kaj bo nosilna tema vaše kampanje pred volitvami? Boste obljubili zvišanje minimalne plače, kot ste omenili prej?

Ne, zvišanje minimalne plače vidimo kot ukrep, s katerim bi Slovenijo dodatno usmerjali v razvoj produktivnejših delovnih mest. Predvolilni program je v pripravi, ko ga bomo predstavili, pa bo to uresničljiv program. Nočem in ne dovolim preveč besed in floskul. Obljubljali bomo, kar bo mogoče uresničiti. To pa je, prvič, dodatno prizadevanje za odpravo revščine. Nesprejemljivo je, da imamo v državi z razmeroma visoko življenjsko ravnijo ljudi, ki so lačni. Drugič, pospešiti moramo gospodarski razvoj prek večje internacionalizacije ter razvijati takšno gospodarstvo, ki bo zagotavljajo kakovostna delovna mesta. In tretjič, dodatno želimo usposobiti zdravstvo in šolstvo ter raziskovanje, ki je bilo zaradi krize ravno tako deležno hudih varčevalnih ukrepov.

Kaj pa problem Mercatorja, ki se dotika desetine slovenskega gospodarstva, to ni vprašanje?

Zaradi promocije kupo vanja slovenske hrane in drugih podobnih programov, ki jih je vodilo ministrstvo za kmetijstvo, v Sloveniji potrošniki bolj iščejo lokalno pridelano hrano. Zato je lokalna proizvodnja hrane zaradi večje zvestobe potrošnika varnejša, tveganja pa so manjša. Tudi tveganja zaradi posledic prodaje Mercatorja Agrokorju, čemur sem kot eden redkih politikov nasprotoval. Samooskrba od leta 2010 večinoma narašča, kljub izrazitemu vplivu raznih podnebnih pojavov: samo letos smo imeli štiri zaporedne vročinske valove, pozebo, toče ...

Številni kmetije sicer pravijo, da se samooskrba povečuje zgolj na papirju.

Samooskrbo merimo glede na kapaciteto kmetijske proizvodnje, kapaciteto živilske industrije in porabo. V kmetijski proizvodnji imamo sektorje, ki izrazito rastejo, to je recimo pridelava mleka. Pri surovem mleku imamo 133-odstotno samooskrbo. Velika je tudi rast mlečne industrije na ključnih področjih. Dobro stanje je pri piščančjem mesu, jajcih in deloma pri govedini. Samooskrba raste tudi pri zelenjavi, je že presegla 40 odstotkov, prav tako narašča poraba. Točka preloma je kartiranje. V prihodnosti nameravamo v uradnih postopkih ugotavljanja izvora na primer sadja in zelenjave uporabljati t. i. izotopske metode merjenja, s katerimi bomo natančno ugotovili, kje je zrasel recimo česen. Mislim, da nam v treh letih to lahko uspe.

Najbolj priljubljena v vaši stranki je Tanja Fajon. Kakšno mesto bo imela v prihodnji vladi?

Vesel sem rezultatov njenega dela in podpore, ki jo uživa. S podpredsednico stranke veliko sodelujeva, ima pomembno vlogo pri krepitvi socialne demokracije v Ljubljani, Sloveniji in mednarodnem okolju. Odločili pa smo se, da gremo na volitve kot ekipa z mano kot potencialnim kandidatom za predsednika vlade.

Kateri mislec, socialdemokrat, vam je pri tem za zgled?

Trije so. To je švedski predsednik vlade Stefan Löfven in dva Nemca, predsednik nemških socialdemokratov Martin Schultz in nekdanji predsednik Gabriel. Vsi omenjeni so danes po mojem mnenju nosilci evropske socialdemokratske ideje. Sedaj zelo natančno opazujemo nemško volilno kampanjo.

Slišali smo, da radi berete znanstveno fantastiko. Tudi kakšne utopične socialiste?

Zelo ljub mi je pisatelj Isaac Asimov, pa tudi Tad Williams in Ursula K. Le Guin. Sicer pa je za nas, ki smo ljubitelji znanstvene fantastike, značilno, da znamo preseči ustaljene prakse pri iskanju boljših rešitev. Nova evropska socialdemokracija se poskuša ločiti od utopične levice. Zavedamo se, da je v realnem življenju ponekod šele treba vzpostaviti razmere, v katerih lahko naše stranke svoje zamisli uresničijo, in ne živeti na račun potomcev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.