MLADINA Trgovina

Pogovoriti se moramo o županu

Kaj je tisto, kar zaradi molka ljubljanskega župana Zorana Jankovića ostaja v zraku in nepojasnjeno in kakšne posledice to povzroča

Župan Zoran Janković ob otvoritvi materinskega doma v Ljubljani

Župan Zoran Janković ob otvoritvi materinskega doma v Ljubljani
© Borut Krajnc

Predvidljivost je tisto, kar najbolj zmoti v zgodbi o objavljenih prisluhih županu Jankoviću. Predvidljivo prazno moraliziranje na eni in prav tako predvidljiva zadrega z molkom, gledanje v čevlje in v tla, na drugi strani medijske krajine. Na eni strani je to »zgodba o županu in farmacevtki«, na drugi legalistična »zgodba o zlonamerni tožilki«. Gre pa za zgodbo o dvojnosti. In zgodbo o vlogah, ki jih igramo v življenju, in o tem, kako nas lahko v nekem trenutku ena izmed naših vlog začne resno ovirati ali celo onemogočati naše nastopanje v neki drugi vlogi, ki nam je sicer morda v celoti pisana na kožo. Pri vsem tem je vloga uslužbenke ljubljanskih Lekarn v tej zgodbi postranske, epizodne narave, glavni sta namreč vloga župana (glavna moška) in vloga državne tožilke (glavna ženska).

V glavni moški vlogi nastopa Zoran Janković, štirikratni nesporni zmagovalec mestnih volitev, v glavni ženski pa Blanka Žgajnar, medijsko danes verjetno najprepoznavnejša državna tožilka. Mi vsi skupaj, zlasti meščani glavnega mesta, torej Ljubljančani, pa nastopamo v vlogi anonimne volilne mase, kot nekakšnega zbora iz antične drame. In ker gre za zgodbo o dvojnosti, vloga župana in vloga državne tožilke seveda nista edini vlogi, ki ju igrata Zoran Janković in Blanka Žgajnar, pa tudi vloga volilnega zbora ni edina vloga, namenjena Ljubljančanom.

Tako Zoran Janković, poleg županske, nastopa še v vlogi osumljenca za kaznivo dejanje, Blanka Žgajnar, poleg tožilske, še v vlogi žvižgačke, ki posreduje dokumente novinarjem, nam, Ljubljančanom, pa je, poleg vloge volilnega zbora, v kastingu pripisana še ena vloga, bolj faustovskega tipa, o kateri nekoliko pozneje. Dvojen je celo zorni kot gledanja, ki določa, kdo v tej zgodbi je good in kdo bad. Iz enega zornega kota je kot glavni negativec videti Zoran Janković, ki naj bi zlorabil svoj županski položaj in izkoristil stisko javne uslužbenke, gledano iz drugega zornega kota pa bo glavna negativka izpadla državna tožilka, ki je, potem ko naj bi napravila strokovno postopkovno napako, benevolentno razkrila kazensko ovadbo z vsebino prisluhov novinarju, ki je vse skupaj objavil in s tem vlogo razsodnika v celotni zadevi s kazenskega sodišča prenesel tudi na nas, zlasti na zbor Ljubljančank in Ljubljančanov, ki pa se te nove vloge nismo zares razveselili. Pravzaprav se je želimo znebiti, jo poriniti nazaj v sodno palačo na Tavčarjevi ulici in se pretvarjati, da ovadbe z vsebino prisluhov nismo nikoli ne videli ne brali. Da jih ni. Pri čemer nam pri tem v celoti ob strani stojijo vsi osrednji mediji, ki zoprnih vprašanj na to temo (razen tistega kurtoaznega, na katero se odgovor zlahka zavrne) praktično ne zastavljajo. Tudi Zoran Janković, ki je zdaj osumljenec kaznivega dejanja, zahteva, da o njegovi krivdi ne odloča nihče drug kot le neodvisno sodišče, in zavrača vsakršno izjavo o vsebini kazenske ovadbe in prisluhov. In ima popolnoma prav. Kot osumljenec. Pravico do neodvisnega naravnega sodnika in pravico, da se brani tudi z molkom, mu ne nazadnje zagotavljata ustava in zakon o kazenskem postopku. Kot osumljencu kaznivega dejanja. Kaj pa v vlogi župana? Bi se moral izreči o obtožbah in vsebini prisluhov? Videti je, kot da se mu ni treba, z lahkoto se sklicuje na svojo drugo vlogo, vlogo osumljenca v kazenskem postopku, in se z njo razbremeni pojasnilne dolžnosti, ki jo sicer kot župan nedvomno ima, in to glede vseh zadev, ki se tičejo izvajanja njegove javne funkcije. Še posebej mu ni treba, če ga k temu nihče ne poziva, ne mi kot volilni zbor ne mediji. Na videz je odločitev zanj preprosta, bolje, da neprijetna zadeva potihne in gre mimo oziroma ostane nedorečena, kot da se govori o njej namesto o uspehih njegovega županovanja – recimo o z evropskimi sredstvi podprti investiciji v novo čistilno napravo. Pa vendar bi moral premisliti tudi o tem, kaj je tisto, kar zaradi njegovega molka ostaja v zraku in nepojasnjeno in kakšne posledice to povzroča.

Podpora županu pač ne more biti brezpogojna, posledica faustovske kupčije za sijočo podobo prestolnice, na novo tlakovane ulice in trge, za očitno visoko kompetentnost vodenja mestne administracije in javnih podjetij

V zraku namreč visi precej hud očitek zlorabe javne funkcije, cepljene še z domnevnim spolnim deliktom.

Mediji in volilni zbor se zastavljanju vprašanj v zvezi z gornjimi očitki umikamo v na videz varna zapika kazenskopravnega instituta domneve nedolžnosti in domnevne nezakonitosti izročitve vsebine kazenske ovadbe s prisluhi s strani državne tožilke Blanke Žgajnar novinarjem spletnega portala Pod črto. Na tej točki pridemo do tiste druge vloge, ki jo morda, poleg tiste tožilske, v tej zgodbi igra Blanka Žgajnar. Če bi se namreč izkazalo (kar glede na posvečen status, ki ga med zakoni uživa Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, nikakor ni nujno in samoumevno in je vsekakor predmet temeljite pravne presoje), da je Blanka Žgajnar dokumente iz kazenskega spisa novinarjem izročila nezakonito, potem je v tistem trenutku, ko je to storila, namesto vloge državne tožilke začela igrati neko drugo vlogo, vlogo žvižgačke. Kar ni nekaj samo po sebi negativnega. Nasprotno. Žvižgači so v sodobnih časih postali praktično zadnji varuhi demokracije. Vendar so prav tako tisti, ki redno trpijo konsekvence svojih, v načelu morda celo plemenitih, a kljub vsemu praviloma protipravnih, nezakonitih ravnanj. Preprosteje povedano: žvižgači po navadi za svoja ravnanja plačajo. Tako sta denimo Chelsea Manning in Edward Snowden (pa ne, da bi, to nikakor, želel njuno ravnanje kakorkoli po teži primerjati z ravnanjem Blanke Žgajnar) plačala ceno svojega ravnanja, in to visoko. Njuni vlogi uslužbencev ameriške vojske oziroma obveščevalne službe in vlogi žvižgačev sta se medsebojno izključevali, zato sta morala najprej pozabiti na službo, nato pa za dolgo še na osebno svobodo. Pa vendar se ameriški in svetovni mediji ter javnost niso v nobenem trenutku (kljub temu da sta množico podatkov posredovala javnosti v nasprotju z zakonom) spraševali, ali se o razkritih informacijah sme ali ne sme razpravljati, in v zvezi z njimi zastavljati neprijetna vprašanja odgovornim. Mora se. Ker so pač zunaj, ker so v zraku in se ni mogoče pretvarjati, da jih nikoli nismo videli.

Končna posledica je spet zniževanje splošnega standarda za javne funkcionarje sprejemljivih ravnanj.

Zato v vsej tej zgodbi ni dovolj reči »pogovoriti se moramo o državni tožilki«, če v isti sapi ne rečemo tudi »pogovoriti se moramo o županu«, pa čeprav gre, po splošnem in večinskem prepričanju volilnega zbora Ljubljančanov in Ljubljančank, za odličnega župana in čeprav gre za človeka, ki ga mnogi vidijo tudi kot edino upanje levosredinskega političnega pola na parlamentarnih volitvah prihodnje poletje. Zaradi obojega še toliko bolj. Če smo v tej državi že davno prestopili Rubikon, kar zadeva vprašanja, ali lahko kdo vztraja na visoki politični funkciji kljub odprtemu kazenskemu postopku zoper njega (in prečkali smo ga, ne pozabimo, kar na krovu finskih vojaških oklepnikov), to ne pomeni, da je treba iti še dlje v isti smeri in se odpovedati tudi pravici oziroma zahtevi javnosti, da dobi zadovoljive odgovore, na podlagi katerih sploh lahko oblikuje odločitev o svoji nadaljnji podpori Zoranu Jankoviću bodisi kot županu bodisi kot morebitnemu kandidatu na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Ta podpora ne sme biti brezpogojna, posledica faustovske kupčije za sijočo podobo prestolnice, na novo tlakovane ulice in trge, za očitno visoko kompetentnost vodenja mestne administracije in javnih podjetij, za načelno zavezanost vrednotam antifašizma ter svobodne in odprte družbe. Podpora bi morala temeljiti na vsaj večinskem prepričanju javnosti, nas, ljubljanskega volilnega zbora, da se tisto, kar spuščeno na prosto iz tožilskega spisa visi v zraku, v resnici ni zgodilo tako, kot to zatrjuje državno tožilstvo oziroma kot je navedeno v kazenski ovadbi. Da je slednje popolnoma realna možnost, ne nazadnje dokazujejo številne dosedanje oprostilne sodbe v korist županu, ki pa na drugi strani seveda odpirajo tudi legitimno vprašanje neke očitne lahkotnosti uvajanja kazenskih postopkov (zoper njega, pa tudi sicer), ki je, v kombinaciji z njihovo težko razumljivo dolgotrajnostjo, tudi močno prispevala k sprejemljivosti ostajanja javnih funkcionarjev na njihovih položajih tovrstnemu bremenu navkljub, kar nedvomno pomeni zniževanje splošnega standarda za javne funkcionarje sprejemljivih ravnanj. Sprejemljivost ostajanja na položaju pod bremenom suma storitve dejanja, kakršno županu očita konkretna kazenska ovadba, bi pomenila še dodatno strmoglavljenje tega standarda. Zato bi mediji morali vprašati, volivce bi moralo zanimati, župan pa bi moral dati prepričljiva pojasnila, ki ne bi bolj, kot je to zaradi pojasnitve same resnično nujno, posegala ne v njegovo ne v zasebnost kogarkoli drugega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.