MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Politika

Izsiljeni verski obredi

Zakaj država dopušča, da se v javnih šolah izvaja katoliški obred blagoslova?

Blagoslov nove stavbe podružnične osnovne šole na Polici

Blagoslov nove stavbe podružnične osnovne šole na Polici
© Borut Krajnc

Peter Verlič je bil nekoč poslanec SDS. Leta 2010 je postal župan Grosuplja. Prejšnji teden, 1. septembra, je bil na Polici, naselju nedaleč od Grosuplja, pomemben dan. Odprta je bila nova stavba podružnične osnovne šole. 98 učencev je dobilo nov dom. Kot se za velik in svečan dogodek spodobi, je bila ob odprtju v novi telovadnici organizirana prireditev s plesno predstavo otrok, otroško gledališko skupino, recitacijami, govori pomembnežev. Prišla sta tudi dva duhovnika: nekdanji vojaški kurat dr. Jože Plut in domači župnik Slavko Judež.

Ob koncu prireditve sta blagoslovila šolo, »kar si želi, da je dobro, pač kliče božji žegen«. Obred je bil kratek, a prepričljiv. Najprej so prebrali berilo iz Knjige modrosti, »božjo besedo«, kot je dejal duhovnik, nato so se začele priprošnje Bogu, za skromnost, ponižnost, za učitelje, profesorje, učence, dvorana pa je v zboru večkrat odgovorila »prosimo Te, usliši nas«. Nato so vsi skupaj v en glas izmolili očenaš, duhovnik, ki je vodil obred, pa je še enkrat prosil Boga, »da blagoslovi to šolo«. Po verskem obredu je neka deklica skupaj s predsednikom države Borutom Pahorjem prerezala slavnostni trak v barvah slovenske države. Šola je bila nato odprta.

Cerkev blagoslavlja različne stvari, ceste, ulice, mostove, zdravstvene domove, parkirišča, lekarne, temeljne kamne, traktorje, motorje, motorne črpalke, stavbe, jedi, konje, vino, tudi šole, zasebne, ki jih ima v lasti, včasih tudi javne, poleg že omenjene recimo tudi novo šolo v Zagradcu in vrtec v občini Ivančna Gorica.

Ko je novinarka Dnevnika Ranka Ivelja župana Grosuplja Petra Verliča, ki je dal zgraditi novo šolsko stavbo, povprašala, ali se mu zdi izvajanje blagoslova sporno, je to zanikal. »Nobenega problema ne vidim. Blagoslov je del tradicije. Če krajani izrazijo takšno željo, jim jo pač uresničimo.« Enako misli tudi ravnateljica Marija Podvršič. Odgovor župana ni presenetljiv. Leta 2015 je na prireditvi ob dnevu državnosti ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik blagoslovil občino Grosuplje. Blagoslov lokalne skupnosti in prireditev sta potekala v prostorih Osnovne šole Luisa Adamiča. Hkrati je Polica tisti zaselek, kjer so otroci leta 2009 pouk obiskovali kar v župnišču, ker v kraju ni bilo primernih prostorov. A ker duhovnik ni želel odstraniti križa s sten učilnice, so morali po intervenciji šolskega inšpektorata pouk prestaviti drugam.

Nevtralnost in ločitev

Slovenska ustava v sedmem členu zelo natančno določa, da so verske skupnosti ločene od države, hkrati pa dodaja, da so vse verske skupnosti enakopravne in svobodne. Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja je še natančnejši. Ko v svojem 72. členu opisuje avtonomijo šolskega prostora, med drugim določa, da v »javnih vrtcih in šolah ni dovoljena konfesionalna dejavnost«. Kot konfesionalna dejavnost je zakonsko opredeljen verouk, pouk, pri katerem o vsebinah odloča verska skupnost, prepovedani pa so tudi »organizirani religiozni obredi«.

Blagoslov šole je religiozni obred. Ali kot pravi dr. Aleš Črnič, redni profesor za področje religiologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede: »Blagoslovitev prostorov poteka po vnaprej določeni in formalizirani proceduri, velika večina njenih dejanj ima predpisano obliko in natančno določen pomen, ki ga neposredno črpa iz katoliške doktrine. Blagoslovitev opravi predstavnik institucije, ki tudi s svojim oblačilom in rekviziti, ki jih pri tem uporablja, jasno izkazuje svojo vlogo. Izvede jo na performativen način v imenu cerkve in v imenu celotne religije. Tako ne more biti nobenega dvoma, da gre za religiozni obred.«

Vsi niso takšnega mnenja. Generalni tajnik in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Tadej Strehovec trdi drugače, zanj blagoslov ni organiziran religiozni obred, ne gre namreč za klasično  konfesionalno dejavnost, pač pa za nekakšno podkategorijo obrednih dejanj. Hkrati naj ne bi šlo za favoriziranje ene verske skupnosti (torej katoliške cerkve, ki je bila prisotna na odprtju šole), saj je po Strehovčevem mnenju dopustno razlikovanje med posameznimi cerkvami. Stvarni razlog za razlikovanje naj bi bila »večstoletna zgodovinska povezanost med slovenskim ljudstvom in Katoliško cerkvijo, primer je preambula Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih«. Vse, kar se je zgodilo v tisti šolski telovadnici, naj bi bila torej zgolj »spremljajoča ali postranska aktivnost«.

Odprtje in blagoslov novomeškega škofa Andreja Glavana osnovne šole in vrtca Zagradec leta 2015. Inšpektorat za šolstvo v tem primeru ni ugotovil kršitve zakonodaje.

Odprtje in blagoslov novomeškega škofa Andreja Glavana osnovne šole in vrtca Zagradec leta 2015. Inšpektorat za šolstvo v tem primeru ni ugotovil kršitve zakonodaje.
© Foto Maver

Ker zakon prepoveduje »organizirani religiozni obred«, Strehovec poskuša zmanjšati pomen samega blagoslova. Razmislek, ki stoji za tovrstnimi razmejevanji med bolj in manj verskimi obredi, je neposredno viden iz nekega drugega dokumenta. Inšpektorat za šolstvo je leta 2015 že preverjal, ali je blagoslov šolskih objektov v neskladju z zakonodajo, vendar kršitev niso zaznali.

Inšpektorat je v postopku nekega drugega blagoslova javnih šolskih in vrtčevskih prostorov za strokovno mnenje zaprosil kar Slovensko škofovsko konferenco. Kršitve zakonodaje seveda potem ni ugotovil.

Kot so pojasnili na ministrstvu za šolstvo, so v postopku v primeru drugega blagoslova javnih šolskih in vrtčevskih prostorov za strokovno mnenje zaprosili Slovensko škofovsko konferenco. V njenem imenu je isti Strehovec zapisal, da so blagoslovi zgolj priložnostni dogodki, ki nimajo elementov organiziranosti. »Za razliko od organiziranih obredov (npr. sv. maše) za izvedbo blagoslova niso nujno potrebne posvečene osebe cerkve, strogo upoštevanje liturgičnih predpisov, uporaba posvečenih rekvizitov in nahajanje na svetih mestih. Na podlagi navedenega menimo, da blagoslovov oziroma blagoslovitev ni mogoče umestiti med organizirane religiozne obrede, čeprav nedvomno spadajo v podkategorijo obrednih dejanj in kategorijo verske oziroma pastoralne dejavnosti.« Inšpektorat je mnenje »osumljencev«, torej tistih, ki naj bi kršili prepoved opravljanja konfesionalne dejavnosti v šolah, upošteval. Inšpekcijski postopek je bil končan brez sankcij in navodil. Kar je nekako podobno, kot če bi roparja vprašali, ali se je zgodil rop, on pa bi odgovoril, da ne gre za rop, ampak za obliko dogovorne predaje denarja.

Avstrijski vzor

Zakaj toliko besed in začudenja? Je majhen, do občestva prijazen blagoslov res tako sporen? Koga sploh lahko moti molitev, ki si jo ob odprtju šole zaželijo verniki?

Za delovanje pravnega reda v Sloveniji je ključno spoštovanje ustave. Ta poleg že omenjene ločitve cerkve od države, v tem primeru javne šole, v 41. členu dodatno določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno.

Najprej nekaj besed o ločitvi. Ustavno sodišče je v odločbi iz leta 2010, v kateri je presojalo t. i. Šturmov zakon o položaju verskih skupnosti, zapisalo, da verska, nazorska nevtralnost državo zavezuje, »da v svoje delovanje ne vnaša verskih oziroma svetovnonazorskih elementov, da je nepristranska, da religije in drugih svetovnih nazorov niti ne prevzema niti jih ne zavrača in da nobenega od njih ne sme – v nazorskem smislu – niti podpirati niti ovirati«. Vera ni del lokalne skupnosti, ni del javnega zavoda in zato katoliška blagoslovitev kot del sestavnega dela odprtja javnega objekta s strani občine pomeni kršitev ustavnega načela ločitve cerkve od države.

Blagoslovitev javnih šolskih objektov je sporna tudi zaradi 41. člena ustave, ki opredeljuje svobodo vesti ali versko svobodo. Treba je namreč tehtati med pozitivnim in negativnim delom verske svobode. Pozitivna je pravica do manifestacije vere, negativna verska svoboda pa od države terja, naj prepreči vsakršno prisilno ali neželeno konfrontacijo posameznika z nekim verskim prepričanjem. To seveda ne pomeni, da je ustavno sporno soočenje z zunanjim izkazovanjem vere, s cerkvenimi stavbami in verskimi obeležji, take omejitve bi bile absurdne, primeri nedopustnega posega v negativno versko svobodo so drugačni. Evropsko sodišče za človekove pravice je tako kot nedopustno označilo »obvezno prisego na Biblijo pri prevzemu državne funkcije«. Tudi nemški ustavni sodniki so šteli »namestitev križev in razpel v učilnicah obveznih državnih šol za nedopusten poseg v negativno svobode vere«. Celo ameriška pravna praksa je prepovedala »molitve in blagoslavljanje na maturitetnih slovesnostih v javnih šolah«. »Vsem naštetim primerom je skupna bolj ali manj posredna prisilnost soočenja z verskimi elementi oziroma celo sodelovanje pri izvrševanju vere,« so o vseh teh primerih zapisali slovenski ustavni sodniki. Po analogiji teh primerov, ki jih omenjajo slovenski ustavni sodniki, je blagoslov javnih šol znotraj uradnega programa odprtja nesporen poseg v negativno versko svobodo. Gre za kršitev svobode drugače verujočih in neverujočih udeležencev ob odprtju šole.

Vprašanja blagoslova javnih objektov vse evropske države sicer nimajo enako urejenega. V nekaterih so religiozne skupnosti v šolah prisotne, blagoslov ob začetku šolskega leta je denimo na Cipru del tradicije, podobno je v Estoniji, na Poljskem, na Češkem. Povsem drugače je v javnih šolah v Španiji, v Franciji, pa tudi v »katoliški Avstriji«. V knjigi o religiji in javnem šolstvu, ki jo je uredil Gerhard Robbers, eden izmed vodilnih poznavalcev različnih sistemov odnosa med cerkvijo in državo v Evropi, je tako za avstrijski primer jasno zapisano, da mora biti v javnih šolah, ki jih upravlja država, spoštovano načelo nevtralnosti. »Blagoslov teh šol bi kršil to načelo, saj bi se država identificirala s točno določeno religijo.« Avstrijski pogled na blagoslov šol je v pravnem stališču podoben slovenskemu.

Izmikanje države

V Sloveniji nad pravno ureditvijo položaja verskih skupnosti bdijo na več ministrstvih. Pri ministrstvu za kulturo obstaja urad za verske skupnosti. Na vprašanje o blagoslovu šole na Polici so sicer dejali, da ne morejo neposredno komentirati dogajanj, povezanih s področji ministrstva za šolstvo, a da je hkrati »blagoslov nedvoumno verski obred« in da slovesnost ob odprtju javnega prostora državne ali lokalne samoupravne skupnosti »nedvomno zavezuje zahteva po nevtralnosti oziroma ločitvi države in verskih skupnosti«. V tem in še drugih primerih torej po mnenju urada za verske skupnosti »ni bilo spoštovano ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti in načelo nevtralnosti države kot njegova najbolj bistvena sestavina, pa naj si prakso blagoslavljanja javnih objektov razlagamo kot tradicijo oziroma večinsko voljo udeležencev ali ne«.

Na ministrstvu za šolstvo sicer mislijo drugače. Ker inšpektorat zaradi mnenja predstavnika Slovenske škofovske konference v primeru treh blagoslovov (šola v Zagradcu, vrtec v Ivančni Gorici in šola Louisa Adamiča v Grosuplju, kjer se je blagoslovila občina) po nasvetu katoliške cerkve ni ugotovil kršitev, se jim zdi, da so določila, ki urejajo konfesionalno dejavnost v šoli, dobra in dovolj natančna. Ali z drugimi besedami, »za zdaj na tem zakonodajnem področju ni predvidena sprememba zakonodaje«. Ministrica za šolstvo naj bi vseeno sprožila postopek na inšpektoratu, vprašanje pa je, ali bodo tam spremenili mnenje, da pač kršitev zakonodaje ne obstaja.

Vera ni del lokalne skupnosti, ni del javnega zavoda in zato katoliška blagoslovitev kot del sestavnega dela odprtja javnega objekta pomeni kršitev ustavnega načela ločitve cerkve od države.

»Če si o politikantskem sprenevedanju cerkvenega vodstva lahko vsak misli svoje (pri čemer se to bržkone v prvi vrsti tiče predvsem njenih pripadnikov, torej vernikov), je ravnanje šolskega inšpektorata nekaj povsem drugega,« o vsem tem pravi Črnič. »Ker je inšpektorat svojo presojo o kršitvi avtonomnosti šolskih prostorov zaradi blagoslova opravil na temelju mnenja Slovenske škofovske konference, imamo zelo resen problem, ki se ne tiče le ministrice za šolstvo, temveč zadeva vse državljanke in državljane.«

Izsiljeni blagoslovi javnih šolskih prostorov in molk šolskih oblasti so le eden od primerov, kako katoliška cerkev uveljavlja svoje interese. Država zaradi anemičnosti, neznanja, politike ali pač povsem namenoma v odnosu do cerkve vodi igro priprtih vrat – v šolstvu, pri gospodarski dejavnosti, pri vprašanjih družinske in druge zakonodaje, pri odnosu do žensk, pri reinterpretaciji preteklosti, pri cerkveni politični dejavnosti. Cerkvi ne gre očitati, da izkorišča ponujene ji možnosti. Problem je v politiki. Problem je na njenem vrhu. Tudi pri predsedniku Borutu Pahorju, ki se je udeležil odprtja šolske stavbe na Polici in njenega blagoslova. Ko so ga povprašali, kaj meni o vsem tem, je preudarno in modro odgovoril, »da gre pri blagoslavljanju za vprašanje neke strpnosti, saj ne gre za verouk v šoli«.

V četrtek so tudi v Izoli odprli nove prostore v njihovi Osnovni šoli Livada. Blagoslova teh prostorov ni bilo, a ne zdi se, da so bili učenci in učitelji kaj manj veseli.

Pozabljeno mnenje

Kako je strokovno mnenje romalo v predal Leta 2009, v času, ko je bil šolski minister, je Igor Lukšič pri treh poznavalcih odnosa med državo in cerkvijo, pri dr. Marjanu Smrketu in dr. Alešu Črniču s Fakultete za družbene vede ter dr. Zdenku Kodelji z ljubljanskega Pedagoškega inštituta, naročil strokovna izhodišča za razpravo o natančnejši določitvi odnosa ter meje med javno šolo in religijo. Večstransko stališče je obravnavalo nekaj takrat žgočih vprašanj, med drugim tudi vprašanje verskih simbolov v javnih šolah, vprašanje oglaševanja verskih dejavnosti v prostorih javne šole ter vprašanje blagoslova.

V mnenju je bilo med drugim zapisano, da mora šola kot vse druge javne ustanove »delovati v skladu z ustavnim načelom ločenosti države in religije. Zato blagoslovitve javnošolskih objektov ne morejo biti dovoljene.« Hkrati so omenjeni poznavalci dodali, da je »skladnost prepovedi konfesionalnih dejavnosti v javni šoli z ustavo potrdilo ustavno sodišče, in zato bi veljalo razumeti tudi vsako blagoslavljanje (kot organiziran religiozni obred) javnošolskih objektov kot protiustavno«.

Podobna odklonilna stališča so bila zapisana tudi pri vprašanju verskih simbolov v šolah; zavzeli so se za nujno prepoved, saj križ na stenah učilnic pomeni kršitev dveh človekovih pravic: pravice staršev, da vzgajajo otroke v skladu s svojim religioznim ali filozofskim prepričanjem, in pravice učencev do verske svobode. Zavrnili so tudi versko oglaševanje, pri vprašanju nošenja verskih simbolov pa so bili bolj odprti. Učitelji naj bi nosili zgolj diskretne znake verske pripadnosti, učenci pa lahko tudi bolj konkretne, saj bi morala biti javna šola prostor privajanja na različnost in drugačnost.

Ko je tedanji minister Lukšič dobil mnenje, ni vedel kaj z njim. Zato ga je poslal Boštjanu Žekšu, tedanjemu predsedniku vladne komisije za dialog z verskimi skupnostmi, ta pa ga je po tihem pospravil v predal.

Verouk v šolah?

Inšpektorat za šolstvo je zaznal dve kršitvi

Inšpektorat za šolstvo je po letu 2009 v dveh primerih ugotovil kršitve določbe zakona v zvezi z izvajanjem konfesionalne dejavnosti. To je bilo leta 2011 in 2012.

V enem primeru je potekal z dovoljenjem ravnatelja verouk v prostorih šole v času izvajanja obveznega programa, v drugem primeru pa je v času izvajanja obveznega programa potekal verouk v prostorih župnišča. Kot pravijo na ministrstvu za šolstvo, so bili »izrečeni ukrepi za odpravo nepravilnosti«.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja sicer v izjemnih primerih na predlog ravnatelja v prostorih javnega vrtca ali šole zunaj pouka ali zunaj časa delovanja vrtca ali šole dovoli verouk, če v lokalni skupnosti za tako dejavnost ni drugih primernih prostorov. Ti izjemni primeri so z leti postali razmeroma pogosti. Po podatkih ministrstva za šolstvo se verouk na takšen način v šolskih prostorih izvaja v 45 do 55 osnovnih šolah na leto. Oddajanje prostorov je v pristojnosti lokalnih skupnosti, te določajo pogoje najema in morebitno višino najemnin.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.