MLADINA Trgovina

Staš Zgonik  |  foto: Borut Krajnc

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Družba

Gniloba v zraku

Neprijetne vonjave so vse pogostejši razlog za pritožbe ljudi v zvezi z onesnaženim zrakom. A država jih še vedno ne regulira, inšpektorji pa imajo zato pogosto zvezane roke.

Jan Leskovšek iz Studia Okolje opravlja terenske meritve vonjav na ljubljanskem odlagališču odpadkov na Barju. S podjetjem Snaga imajo pogodbo sklenjeno že vrsto let. Desetletja so se okoliški prebivalci pritoževali zaradi smradu, ki se je širil z odlagališča vse do Murgel in še naprej. Odkar na območju deluje Regijski center za predelavo odpadkov, kjer poskrbijo za izločitev vseh biološko razgradljivih odpadkov in tako preprečijo njihovo gnitje na odlagališču, je vse potihnilo. »Pritožb okoliških stanovalcev že nekaj let ni,« pravi vodja monitoringa odlagališča pri Snagi Lidija Čepon.

Jan Leskovšek iz Studia Okolje opravlja terenske meritve vonjav na ljubljanskem odlagališču odpadkov na Barju. S podjetjem Snaga imajo pogodbo sklenjeno že vrsto let. Desetletja so se okoliški prebivalci pritoževali zaradi smradu, ki se je širil z odlagališča vse do Murgel in še naprej. Odkar na območju deluje Regijski center za predelavo odpadkov, kjer poskrbijo za izločitev vseh biološko razgradljivih odpadkov in tako preprečijo njihovo gnitje na odlagališču, je vse potihnilo. »Pritožb okoliških stanovalcev že nekaj let ni,« pravi vodja monitoringa odlagališča pri Snagi Lidija Čepon.

V začetku poletja so imeli prebivalci Lendave dovolj smradu, ki je prihajal iz bližnje bioplinarne. Nakopičeni biološki odpadki, ki so jih skladiščili kar na dvorišču obrata, so oddajali neznosen vonj. Obiskal jih je okoljski inšpektor in izrekel ukrep prepovedi dovažanja novih odpadkov, a smrad se je še vedno širil po okolici. »V Sloveniji nimamo s predpisi pokritega smradu in tudi v okoljevarstvenem dovoljenju ni nobene dikcije, ki bi opredeljevala smrad kot takšen,« je julija v Odmevih razlagal direktor inšpekcije za okolje in naravo Vladimir Kaiser. »In zato je inšpekcija popolnoma nemočna, da bi ukrepala v primeru samega smradu, ker smrad kot tak v naših predpisih sploh ni opredeljen.« Pa je normalno, da tako smrdi, je vztrajal voditelj Slavko Bobovnik. »Ne znam povedati, ali je normalno ali ni normalno, ampak dejstvo je, da je inšpekcija organ, ki mora svoje ukrepe utemeljiti na nekem predpisu, in v predpisu morajo biti določene mejne vrednosti, vendar je smrad takšen medij, ki ga je pravzaprav zelo težko na splošno nadzorovati.«

Ker prebivalci s številnih koncev Slovenije ne vedo več, na koga naj se ob nenehni izpostavljenosti smradu obrnejo, se pogosto pritožijo na Urad varuha človekovih pravic. »Varuh o problematiki smradu vsako leto piše v letnem poročilu že od leta 1999,« nam je povedala Nataša Kuzmič. »Na to javno opozarja, od pristojnih zahteva ukrepe, a konkretnih rešitev ni na vidiku.«

Življenje s smradom

Med najpogostejšimi pritožniki so prebivalci naselij Vrtnarija in Zlatica na Vrhniki. »Ponoči v brezvetrju v vseh letnih časih ni mogoče imeti odprtih oken, saj te smrad zbudi in onemogoča kakovosten počitek,« opisuje vodja tamkajšnje civilne iniciative Mojca Mele. »Že dolga leta so nam kršene ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja zaradi neznosnih emisij smradu.«

Vrhniko od nekdaj povezujemo s smradom, tudi tisti, ki se zgolj peljemo mimo po avtocesti. »Problem smradu na Vrhniki je starejši od vas in mene,« pravi župan Stojan Jakin. »Vse odkar je začela delovati usnjarna, je obstajal tudi smrad. Vrhničani se nad smradom niso smeli pritoževati, ker jih je večina delala v tovarni, pa tudi časi so bili drugačni. Ekologija je bila deveta skrb, direktor usnjarne pa je praktično vodil občino.«

Usnjarne danes ni več, smrad pa je ostal. Glavni vir sta danes po besedah Mojce Mele dve kompostarni, vsaka na svojem koncu Vrhnike. Enkrat ena, enkrat druga, odvisno od smeri vetra.

Smrad je prepoznan kot javnozdravstveni problem. Bistveno lahko poslabša kakovost življenja, s tem pa poveča tveganje za poslabšanje zdravja.

Nekako so Vrhničani žrtev lastne okoljske ozaveščenosti. »Na Vrhniki smo bili med prvimi v Sloveniji, ki smo začeli ločevati odpadke,« razlaga Jakin, ki je bil pred vstopom v lokalno politiko dolgoletni direktor vrhniške komunale. »Že v letu 1994 je začela delovati kompostarna, sprva samo za komunalne odpadke, kasneje pa smo ugotovili, da je mogoče kompostirati tudi industrijske odpadke. K nam so vozili tudi kuhinjske odpadke in odpadke iz živilske industrije iz praktično celotne Slovenije. Zadeva je bila donosna, je pa imela stranske posledice v obliki širjenja smradu. Ko nas je stvar prerasla, smo jo morali prodati.« Leta 2007 je občina odločila, da je treba kompostarno prodati. Kupila jo je družba Saubermacher, ki se je v pogodbi zavezala, da bo emisije smradu odpravila. »O uspešnosti izpolnjevanja te zaveze ne bi izgubljal besed,« je razočaran Jakin. »Po besedah pravnikov je bila pogodba sestavljena tako, da občina nima možnosti ukrepanja.«

Še eni pogosti pritožniki varuhu človekovih pravic so prebivalci severnega dela Črnomlja, ki imajo za bližnje sosede prašičjo farmo in bioplinarno. »Ljudje ne morejo zračiti stanovanj. Ne morejo sušiti perila, ker se navzame smradu. Ko v trgovini kupuješ hrano, ti smrdi po prašičji gnojevki,« opisuje vodja belokranjske civilne iniciative Proteus Niko Šuštarič.

Kot pravi županja Črnomlja, se je sicer letos stanje precej umirilo. »Še vedno včasih zavohamo smrad, a je tega bistveno manj kot lani. Od mojega prevzema županovanja do lani pa je bilo neznosno. Ljudje so nas ves dan klicali in se pritoževali zaradi smradu. Telefoni so pregorevali. Ljudje so težko dihali. Gostinci so se pritoževali, da izgubljajo stranke. Vrtovi lokalov so bili prazni.«

Smrad in zdravje

Smrad je stalni spremljevalec urbanizacije. Kjerkoli se ljudje in industrijski obrati nagnetejo na majhen prostor, je problem neizbežen. Prav smrad je bil tudi pomemben dejavnik pri razvoju higienskih ukrepov, ki so rešili na milijone življenj.

V prvi polovici 19. stoletja je imel London že več kot milijon prebivalcev, pa še vedno nobene kanalizacije. Vse odplake so se iztekale naravnost v reko Temzo. Poleti leta 1858 je bil smrad tako neznosen, da so morali za nekaj časa zapreti parlament. Prav to obdobje, znano kot »veliki smrad«, je mestne oblasti spodbudilo h gradnji kanalizacije in posledično prispevalo k znatnemu zmanjšanju števila smrti zaradi kolere in drugih nalezljivih bolezni.

Bioplinarno v Pirničah pri Ljubljani Žiga Švegelj iz Studia Okolje navaja kot primer merjenja neprijetnih vonjav, ki se mu je najbolj vtisnil v spomin. Meritve na terenu so takrat pokazale, da je bilo smrad na dvorišču gnijoče silaže pri bližnjih hišah zaznati še po dvajsetih razredčitvah. Bioplinarno so po uporu krajanov zaprli in porušili zaradi neskladnosti z gradbenim dovoljenjem.

Bioplinarno v Pirničah pri Ljubljani Žiga Švegelj iz Studia Okolje navaja kot primer merjenja neprijetnih vonjav, ki se mu je najbolj vtisnil v spomin. Meritve na terenu so takrat pokazale, da je bilo smrad na dvorišču gnijoče silaže pri bližnjih hišah zaznati še po dvajsetih razredčitvah. Bioplinarno so po uporu krajanov zaprli in porušili zaradi neskladnosti z gradbenim dovoljenjem.

Industrijo, ki je od nekdaj pomemben povzročitelj neprijetnih vonjav, so že zelo zgodaj začeli izganjati ven iz mest. A mesta so zrasla in se razširila. In naenkrat so v okolici prej izoliranih industrijskih obratov zrasle nove stanovanjske soseske. Pritožbe zaradi smradu so tako v zadnjih desetletjih postale najpogostejše pritožbe prebivalcev razvitih držav na njihove okoljske inšpekcije. »Neprijetne vonjave so naraščajoči socialno-okoljski problem onesnaženja zunanjega zraka v urbanem okolju. Vonjave zavzemajo velik delež pritožb prizadete javnosti,« potrjujejo tudi na slovenskem okoljskem ministrstvu.

Smrad je postal prepoznan kot javnozdravstveni problem. Ne zato, ker bi bile kemične snovi, ki ga povzročajo, same po sebi škodljive za zdravje. Take snovi so že regulirane in nadzorovane s predpisi. Temveč zato, ker lahko bistveno poslabša kakovost življenja, s tem pa poveča tveganje za poslabšanje zdravja. »Izpostavljenost neprijetnim vonjavam lahko prizadene funkcijo človeka,« pojasnjuje otorinolaringolog dr. Jure Urbančič iz ljubljanskega Kliničnega centra. »Če ste izpostavljeni vonju, ki ga vi oziroma vaše telo zaznavate kot nekaj negativnega in se nanj zaradi nestanovitnosti ter intenzivnosti ne uspete prilagoditi, lahko to vodi v poslabšanje kognitivnih sposobnosti, depresije, anksioznosti.« Nacionalni inštitut za javno zdravje navaja še nekoliko daljši seznam možnih zapletov. »Smrad lahko sproži nastanek nekaterih bolezni. Te bolezni so lahko posledica različnih fizioloških mehanizmov, vključno s poslabšanjem osnovne bolezni, kot so astma, druge bolezni dihal, depresija, preobčutljivost, bolezni, ki jih poslabša stres, in morebiti hormonske interakcije.«

Človeški nosovi so zelo različni. Kar enemu diši, lahko drugemu smrdi. Kar kdo zazna kot močan vonj, lahko drugi mirno prezre. Znano je na primer, da vohalne sposobnosti s starostjo pešajo.

Vsi se strinjajo, da je treba izpostavljenost ljudi smradu omejiti na minimum. A tukaj se pojavi več težkih vprašanj. Kako bo to vplivalo na industrijo in kmetijstvo, ki neizbežno povzročata neprijetne vonjave? Kako meriti smrad, glede na to, da običajno ne gre za eno kemično snov, temveč za zmes mnogih, pogosto v zelo majhnih količinah? Kako tako subjektiven čut, kot je vonj, spraviti na skupni imenovalec, ki ga bo lahko zaobjela zakonodaja?

Ko je slovensko okoljsko ministrstvo leta 2009 pripravilo predlog uredbe o emisijah vonja in jo dalo v javno razpravo, so ugotovili, da na ta vprašanja ne znajo ustrezno odgovoriti, zaradi česar predlog nikoli ni prišel niti v vladno proceduro.

Merjenje vonja

Prvi, ki so se spoprijeli s temi vprašanji, so bili sicer že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Nizozemci, ki so si prizadevali za omejitev smradu z njihovih številnih prašičjih farm, hkrati pa so želeli prašičerejcem zagotoviti predvidljivo poslovno okolje. Določili so, da so lahko prebivalci na stanovanjskih območjih zaznavnemu smradu izpostavljeni največ dva odstotka časa na leto. Njihov model so od takrat prevzele številne države.

Objektivne meritve skušajo zagotoviti s pomočjo olfaktometrije, merjenjem koncentracije vonjav. Tudi v Sloveniji imamo nekaj strokovnjakov. »Za merjenje obremenjevanja okolja z neprijetnimi vonjavami se ne moremo zanašati na merilne aparature, zanašati se moramo na človeški nos,« pojasnjuje dr. Žiga Švegelj, direktor zasebnega podjetja Studio Okolje. Nos je še vedno daleč najbolj detektor vonja, kar ga premoremo. »Obstajajo elektronski nosovi, a so precej nezanesljivi in je zaradi tega njihova uporaba zelo omejena.«

A človeški nosovi so zelo različni. Kar enemu diši, lahko drugemu smrdi. Kar kdo zazna kot močan vonj, lahko drugi mirno prezre. Znano je na primer, da vohalne sposobnosti s starostjo pešajo. Jasno je, da se bo kdo, ki živi na kmetih, povsem drugače odzval na vonj gnojevke kot kdo, ki tega ni vajen.

Za čim bolj objektivno meritev je nujno najti zlato sredino. »Potrebujemo skupino ljudi s povprečnimi vohalnimi sposobnostmi,« pravi Žiga Švegelj. Tem ljudem s preizkušenimi nosovi rečejo »panelisti«. Izpostavijo jih vzorcem zraka, odvzetih pri izvoru vonja, in jih pri tem različno razredčijo s čistim zrakom. Več razredčitev je potrebnih, da vonja ni več mogoče zaznati, večjo koncentracijo ima, več enot vonja na kubični meter zraka vsebuje. Če je treba denimo neki vzorec zraka razredčiti petkrat, da pridemo do meje zaznavnosti, potem vsebuje pet enot vonja. »Eno enoto ima vonj takrat, ko ga zazna polovica panelistov. Pri dveh enotah že malenkost smrdi. Pri petih enotah je vonj že intenziven. Pri desetih enotah in več je smrad zelo moteč,« razlaga Švegelj.

A to je le del zgodbe. Merjenje vonjav je še mnogo bolj zapleteno. »Koncentracija vonja je samo ena od pomembnih spremenljivk,« opozarja prof. dr. Martin Dobeic z ljubljanske Veterinarske fakultete, kjer se z meritvami vonja ukvarjajo že več kot 20 let. »Prav tako ključni so lokacija vira, intenzivnost in ofenzivnost vonja, karakter vonja, obstojnost vonja in frekvenca pojavljanja vonja.«

Vonja pekarne nikakor ne moremo enačiti z vonjem, ki prihaja denimo iz čistilne naprave. Dejstvo pa je, da lahko tudi vonjave iz pekarne komu, ki stanuje v neposredni bližini, sčasoma začnejo smrdeti. Ključne so seveda tudi vremenske razmere, sploh smer in jakost vetra.

Odstranjena bioplinarna

Odstranjena bioplinarna

Če je vonj prisoten dolgo časa, a v zelo nizkih koncentracijah, se bo povprečen nos hitro navadil nanj in ga ne bo več niti zaznal. Toleranca za večino zmernih vonjev se razvije razmeroma hitro, a tudi hitro popusti.

Na okoljskem ministrstvu pripravljajo nov poskus uvedbe regulacije neprijetnih vonjav, a jih čaka še dolga in tudi trnova pot.

»Zelo pomembno in hkrati težavno je določiti časovni razpon obremenjenosti z neprijetnim vonjem,« pravi Dobeic. »Tudi če posamezna epizoda smradu traja samo nekaj sekund, pa se večkrat ponovi, to lahko pomeni hudo obremenitev.«

Dodatna težava se pojavi pri merjenju celoletne obremenitve z vonjem, saj nenehni nadzor posameznega vira s pomočjo skupine poklicnih »nosov« pač ni izvedljiv. Treba se je zanašati na vzorčenje ter zagotoviti dovolj podatkov za vnos v meteorološki model, ki lahko nato predvidi širjenje vonjav v okolje. »Z disperzijskimi modeli simuliramo širjenje vonjav v zraku na podlagi podatkov o emisijskem viru, vremenskih razmerah in značilnostih reliefa. Dodatno si lahko pomagamo z meritvami na terenu,« pojasnjuje Žiga Švegelj, ki je po izobrazbi meteorolog.

Novo upanje

Ministrstvo za okolje in prostor se pripravlja na nov poskus uvedbe regulacije neprijetnih vonjav. Konzorciju, ki ga sestavljajo Studio Okolje, Veterinarska fakulteta in Fakulteta za strojništvo, so letos naročili pripravo strokovnih podlag, ki bi zagotovile objektivnost in uravnoteženost novega predpisa. Časa imajo do konca prihodnjega leta, da lahko izbrano metodologijo preverijo v vseh vremenskih razmerah in letnih časih.

Do uveljavitve kakršnegakoli predpisa o smradu je zato še dolga in tudi trnova pot. Pričakovati je namreč, da »gospodarstvo« nad novimi omejitvami ne bo navdušeno. Še več nasprotovanja pa bo verjetno iz kmetijskih vrst. »Državni sekretar na takratnem ministrstvu za okolje in kmetijstvo nam je pred leti dejal, da bi bilo treba v primeru regulacije smradu zapreti polovico kmetij,« se spominja Niko Šoštarič iz civilne iniciative Proteus. Blejski mestni svet se je moral na primer lani po uporu kmetov odpovedati prepovedi gnojenja njiv v poletni turistični sezoni. Tudi vrhniški župan Stojan Jakin se boji vpliva kmetijskega lobija. »Prepričan sem, da bo kmetijstvo naredilo vse, da se tak predpis ne bi sprejel.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.