Uravnoteženje s propagando

Kakšni so vzroki za razmah antipolitičnega in antimedijskega razpoloženja?

Vzroke lahko pojasnimo z refleksijo »postdemokracije«, aktualnih razmer, ko se demokratične strukture vse bolj praznijo, ko se klasična strankarska politika spreminja v spektakel in ko argumentirano razpravo, ki pripelje do racionalnih odločitev o zadevah javnega pomena, nadomeščajo enovrstični tviti. Populizem je postal »patološka normalnost«, kot bi rekel Cas Mudde; politične stranke demokracijo vse bolj razumejo le še kot marketinško kampanjo za samopromocijo.

S kakšnimi tehnikami izvajajo to kampanjo?

Nedavna raziskava, s katero smo v devetih evropskih državah preučevali komuniciranje političnih strank, je pokazala porast populizma v strankarski politiki nasploh, še posebej pa pri desnih in skrajno desnih strankah, ki izrazito personificirajo politiko, poudarjajo moč svojega vodje, manipulirajo z dejstvi in resnico ter reproducirajo zarotniško hujskaštvo v odnosu do manjšin. Pri tem pogosto uporabljajo nove medije – antidemokratična prvina enovrstičnega tvita je v tem, da postaja nadomestek za politično razpravo. Ta postane redundantna, tvitanje v političnem polju propagandno učinkuje kot suspenz demokratičnega političnega odločanja.

Toda družabna omrežja so le eden izmed kanalov, ki jih uporabljajo. V zadnjem letu, sploh sedaj, pred volitvami, množično vznikajo novi »mediji«, ki propagirajo SDS.

To je v skladu z izsledki omenjene raziskave, ki je pokazala, da populistične desne stranke v evropskem kontekstu – Slovenija tu ni izjema – pozornost občinstva vse bolj pridobivajo tudi z ustanavljanjem lastnih medijev. Te stranke se navadno pritožujejo, da so žrtve množičnih medijev, ki zarotniško spregledujejo njihove predloge, da je na primer treba iz Evrope izgnati migrante in muslimane ali pa prepovedati splav. Za domnevno uravnoteženje medijskega prostora ustanovijo lastne medije, pogosto jih tudi financirajo ali pa pridobijo javna sredstva, upravljajo pa jih tako, da zaobidejo zakonodajo ali pa jo spremenijo, zaobidejo in negirajo pa tudi standarde medijskega in novinarskega delovanja.

Medijska politika mora regulirati trende, ki medije spreminjajo v podpornike dominantnih političnih sil.

Govorimo torej o novih medijih ali platformah za širjenje lažnih novic?

Analiza delovanja in tudi vsebine takšnih glasil pokaže, da delujejo kot propagandno sredstvo, ki resnico dejstev spreminja v mnenje. Podatki, recimo o holokavstu, so lahko obravnavani tako, kot da ne bi šlo za resnico, ampak za reči, o katerih imamo lahko takšno ali drugačno mnenje. Podatki o razlogih za migracije so lahko manipulirani, kot da ne bi šlo za resnične razloge, ampak za poljubnost, o čemer imamo lahko takšno ali drugačno mnenje – tako se lahko odločimo, da begunci niso begunci, ampak so teroristi, da niso iskalci zatočišča pred preganjanjem, ampak socialni oportunisti. Takšna glasila ne samo širijo lažno propagando, ampak stranke in njihove vodje tudi odvežejo kakršnekoli politične odgovornosti.

Kako je na te pojave pripravljena slovenska zakonodaja in kako se jim lahko upre celotna družba?

Propaganda lahko žali razum samo tam, kjer je ta izgubil vrednost, zato si moramo prizadevati, institucionalno in tudi kot skupnost, za rehabilitacijo um-evanja, političnega razsojanja o stvareh, ki so nam skupne. Poleg tega, da se morajo mediji ukvarjati z razkrivanjem manipulacij v procesih obveščanja in komuniciranja, je potrebno tudi izobraževanje za opolnomočenje javnosti, za prepoznavanje težav, ki se jim je treba postaviti po robu. Raziskave kažejo, da mediji vse manj delujejo za utemeljeno argumentacijo in vedno bolj producirajo »informacije za zabavo« oziroma infotainment, ko so informacije reducirane na slogane, da bi pritegnile pozornost občinstva. Medijska politika mora regulirati trende, ki medije spreminjajo v podpornike dominantnih političnih sil. Obenem je treba opozoriti na odgovornost nosilcev politične moči, da ne uporabljajo strategij manipulacije.

Preberite si tudi članek Alternativna trobila