MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Svet, prikrojen za 0,01 odstotka ljudi

Spet smo priča razkritjem iz davčnih oaz. In spet bo zmagala uradna interpretacija, da gre le za izjeme, ki potrjujejo, da sistem deluje dobro.

OECD je letos junija, tik pred srečanjem najbogatejših držav G 20 v Hamburgu, objavila osvežen seznam davčnih oaz oziroma jurisdikcij, kot jim pravijo, ki zavračajo sodelovanje z mednarodno skupnostjo. Ta mednarodna organizacija je danes najpomembnejša v boju proti temu pojavu, vendar pravi, da davčnih oaz pravzaprav ni. »Opravljen je zelo velik napredek pri mednarodnem boju zoper utajo davkov,« so slavnostno sporočili letos poleti in objavili t. i. črno listo. Na njej je ostala le še ena sama entiteta, sestavljena iz dveh majhnih otokov tik ob obali Venezuele, ob Južni Ameriki, imenovana Trinidad in Tobago. Sporočilo organizacije OECD je bilo, da je boj proti davčnim oazam praktično dobljen. Le še nad Trinidadom in Tobagom, to državo z 1,3 milijona prebivalcev, moramo dobiti nadzor.

Res je, da smo zdaj že tradicionalno priča razkritjem malverzacij s pomočjo davčnih oaz, a vedno znova od vseh teh zgodb ostane le še spomin na nekaj obskurnih, težko razumljivih primerov. Na koncu prevlada interpretacija uradne politike, da so takšne afere zgolj izjeme, ki potrjujejo, da sistem deluje dobro. Ko je Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) leta 2013 prvič pridobil podatke iz dveh podjetij, ki pomagata bogatašem skrivati premoženje, to sta Portcullis Trustnet s sedežem v Singapurju in Commonwealth Trust Limited z Britanskih Deviških otokov, so se v zgodbah znašli manj znani Slovenci, kot so Zoltan Varga, Boštjan Šoba in Marjan Grof. Ko so bili lani objavljeni t. i. panamski dokumenti, so novinarji pisali o boksarju Dejanu Zavcu in lastniku Koloseja Sergeju Racmanu. A ko je slovenska davčna uprava sporočila, da so s pomočjo usmerjenega nadzora nad poslovanjem z davčnimi oazami pobrali za okoli 12 milijonov evrov več davka, so mnogi sklenili, da gre pri tem za obrobno temo.

Ta teden je ICIJ objavil nov sveženj dokumentov – tokrat iz arhiva bermudske odvetniške družbe Appleby – in Delo, ki pri preiskavi sodeluje, je spet razkrilo nekaj zanimivih, deloma tudi nepojasnjenih primerov. Recimo, kako je bivši vodja davčne uprave Ivan Simič začasno skril lastništvo svojega svetovalnega podjetja, medtem ko je vodil slovensko davčno upravo, ali kako so Gregor Brenkuš iz Zgornje Besnice, Miha Štefe iz Trboj in Iztok Marenč iz Medvod na Bermudih ustanavljali podjetje, očitno za trgovanje z valutami. Vse te zgodbe so sicer pomembne za ilustracijo, vendar pa je bistvo problema, da so danes davčne oaze fundament, na katerem temelji naš finančni sistem, ta pa je zunaj demokratičnega nadzora. Če bi ljudske večine lahko odločale, bi davčne oaze ukinile. Lahko si pomagamo tudi s primerom Bermudov: ti usodno vplivajo na Slovenijo. Podjetje, ki je leta 2013 v Sloveniji organiziralo stresne teste in torej dobilo podatke o celotnem slovenskem bančnem sistemu, je bilo podjetje z Bermudov. Za izvedbo stresnih testov je Slovenija leta 2013 plačala 11 milijonov evrov bermudski multinacionalki Marsh & McLennan oziroma njeni hčerinski družbi Oliver Wyman, ki je med drugim svetovala tudi Evropski centralni banki (ECB).

Ne gre le za Simiča, celo Slovenija je danes s svojimi centri tesno spojena z davčnimi oazami. Še preden so slovenski finančni sistem pregledali gospodje z Bermudov, so bili tukaj gospodje z Jerseyja, še ene davčne oaze – otočka med Francijo in Veliko Britanijo –, kjer je na 100 kvadratnih kilometrih shranjenih za 20 slovenskih proračunov depozitov. Šlo je za podjetje ERC, ki je slovenske banke pregledalo leta 2012. In ko je leta 2013 Slovenija ustanovila slabo banko (DUTB), so v parlamentu poslanci zakon napisali tako, da lahko DUTB deleže prodaja tudi podjetjem v davčnih oazah. Državna uprava s podjetji iz davčnih oaz recimo ne more sklepati poslov, ker ti ne razkrivajo dejanskih lastnikov, davčne oaze pa navadno niti nimajo registrov lastnikov. Lahko pa to počne slaba banka ali Slovenski državni holding (SDH), češ da drugače državnega premoženja sploh ne bi mogli prodati. A tako danes tudi Slovenija pristaja na legalizacijo skritega in s tem potencialno kriminalnega kapitala. Praktično vsi največji posli, ki sta jih SDH ali DUTB naredila v zadnjih letih, s prodajo NKBM vred, so bili speljani prek davčnih oaz.

Lastnikom NKBM je dovoljeno, da banko kupijo iz davčne oaze, slovenski delavci, ki delajo v Avstriji, pa morajo plačevati davke tam, kjer so višji.

Davčne oaze oziroma skrivanje bogastva je danes tako razmahnjeno, tako vsepovsod okoli nas, da fenomen težko vidimo v celoti. To je tudi paradoks, ki je očiten pri zadnjem razkritju Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) o 120 tisoč podjetjih in posameznikih, ki so s pomočjo Applebyjevih odvetnikov zakrivali sledi za svojim bogastvom. Zanimivo je prebrati, da tudi angleška kraljica posluje z davčnimi oazami, pa glasbenika Bono in Madonna. Razkritje, da je ameriški minister za ekonomijo Wilbur Ross solastnik nekaterih ruskih podjetij, ki so zaradi vmešavanja Rusije v ameriške volitve pod ameriškimi sankcijami, je nedvomno pomembno. A ti konkretni primeri lahko hitro zameglijo širšo sliko, na katero recimo opozarja največja nevladna organizacija na tem področju, Mreža za pravične davke, da je otok Bermuda, kjer živi okoli 60 tisoč ljudi in kjer je registriranih 120 tisoč multinacionalk, ena najpomembnejših ameriških davčnih oaz in da so ZDA tiste – ne pa Trinidad in Tobago –, ki nasprotujejo transparentnemu mednarodnemu finančnemu sistemu. Ali pa, da je seveda Velika Britanija s svojimi protektorati ta svetovni virus sama vzpostavila. Seveda je potem logično, da prek davčnih oaz posluje tudi kraljica. Saj so njene. Ona nastavlja tam voditelje.

Davčne oaze so danes v jedru kapitalističnega sistema. Vzniknile so v 70. letih prejšnjega stoletja, njihov nastanek pa sovpada z dolžniško krizo tretjega sveta, v kateri se je kapital iz Latinske Amerike, Afrike in Azije začel seliti na Zahod, predvsem v Švico in tudi v Veliko Britanijo. Sovpada tudi s presežki denarja, ki so ga imele države proizvajalke nafte (OPEC), pri čemer je pomembno vlogo igral strah Velike Britanije za funt, potem ko je njegov položaj svetovne valute prevzel dolar. Da bi funt ostal atraktiven, je začela Velika Britanija tolerirati posebne davčne režime, tudi svoj City v Londonu. Večina davčnih oaz, majhnih držav, proti katerim se domnevno borijo mnoge države, je v resnici angleških protektoratov. Res je, da so se druge države, predvsem ZDA, sprva Veliki Britaniji z različnimi sankcijami uprle, a so nato obupale in odgovorile s svojimi posebnimi davčnimi režimi, kot je ameriška zvezna država Delaware, Evropa pa z Luksemburgom. Tako se je začela tekma proti dnu.

Na črni listi OECD sta danes le še Trinidad in Tobago – zato, ker je ves svet postal davčna oaza za bogate, med preostalimi državami pa ni več tako velikih razlik. Pred 30 leti je po oceni Mreže za pravične davke na svetu morda obstajalo kakšnih 15 davčnih oaz, povprečna davčna obremenitev zunaj njih pa je bila precej višja, kot je zdaj; do sedemdesetih so najbogatejši v ZDA plačevali od 70 do 90 odstotkov davka na dohodek. Danes pa obstaja po oceni omenjene organizacije že več kot 85 davčnih oaz na eni strani in prepolovitev davčne obremenitve zunaj njih na drugi strani. Ves svet postaja davčna oaza, ker države med seboj tekmujejo, katera bo predvsem bogatašem ponudila nižje davke. Zato je danes že 10–15 odstotkov svetovnega BDP-ja skritega v davčnih oazah, prek davčnih oaz poteka kar 85 odstotkov bančnih transakcij in kar dve tretjini tujih neposrednih investicij. Davčne oaze so danes sinonim za vse usodnejše naraščanje razlik med bogatimi in revnimi, so v središču globalizacije, njihova »ukinitev« pa je praktično nemogoča.

Davčne oaze so sinonim za vse usodnejše naraščanje razlik med bogatimi in revnimi, so v središču globalizacije, njihova »ukinitev« pa je praktično nemogoča.

Davčne oaze imajo v slovenščini zavajajoče ime, saj je problem neplačevanja davkov zgolj ena od posledic skrivanja premoženja, pogosto pa je poslovnežem v davčnih oazah bolj kot davki pomembna anonimnost. Tako ali tako nizki davki niso več bistveni strošek, razlog za takšno poslovanje je vse pogosteje v skrivanju premoženja. Od 30 do 50 odstotkov sredstev, speljanih prek davčnih oaz, je po mnenju Mreže za pravične davke kriminalnega izvora, izvira torej iz nezakonite trgovine npr. z orožjem, drogami ali iz korupcije. Po klasični lestvici organizacije Transparency International sta recimo Švica ali Nemčija med najmanj koruptivnimi državami na svetu, po lestvici, ki jo vodi Mreža za pravične davke, pa je Švica na prvem mestu med državami, ki so s svojo regulativo najbolj odprte do svetovnega kriminala, Nemčija je na osmem mestu – največ temnega kapitala pa je naloženega v ZDA, v Veliki Britaniji in Luksemburgu. V središču tega posla so danes največje in najpomembnejše finančne ustanove, kot so banke HSBC, UBS, Credit Suisse, J. P. Morgan, Wells Fargo, Barclays in vse štiri najpomembnejše revizijske hiše in največje odvetniške pisarne. Slovenska evroposlanka Tanja Fajon je ta teden v izjavi za javnost opozorila na pomanjkanje politične volje med državami EU. Da ni volje, je pravzaprav zelo plaha kritika.

Razrast davčnih oaz po svetu je posledica demokratičnega primanjkljaja in kaže na odtujenost vladajočih elit, ki jim ti fenomeni koristijo. Tudi iz slovenske davčne uprave zadnja leta mirijo, da davčne oaze niso več tako velik problem, saj je »trenutni formalnopravni okvir glede izogibanja plačila davkov precej ostrejši, kot je bil v preteklosti«.

Pomembno orodje držav naj bi bila avtomatična izmenjava informacij s področja obdavčevanja, ki je postala mantra zadnjih let. A izmenjava informacij je že preteklost. Zaradi izmenjave informacij o finančnih transakcijah, zaradi razmaha elektronskega poslovanja in tudi zaradi razkritij ICIJ zaupanje v davčne oaze med bogataši resda kopni, so pa v vzponu že nove metode. Ena izmed njih je gradnja tako imenovanih freeportov, velikih skladišč dragega premoženja, lociranih na območju med državami, ob letališčih. V teh freeportih so dobrine – recimo zlato ali umetniške slike – formalno v neskončnem tranzitu, zaradi česar prijava premoženja v matičnih deželah ni potrebna. Vsak od nas bo v prihodnosti moral plačati višji davek od premoženja, najbogatejši so na te ukrepe že pripravljeni. Celo njihovo bogastvo je v perpetualnem tranzitu. Eden največjih freeportov v EU je v zadnjih letih zrasel ob luksemburškem letališču, največji pa je v Ženevi, velik je za 22 nogometnih igrišč. Je v 85-odstotni lasti Švice, v njem je 1,2 milijona umetniških del. Njihov namen ni, da bi bila predstavljena javnosti, ampak da so zaprta za rešetkami, medtem ko jih njihovi lastniki uporabljajo kot alternativno plačilno sredstvo. Toliko o mednarodnih prizadevanjih za zajezitev netransparentnih finančnih praks.

Ampak ne samo med velikimi državami, tudi v Sloveniji postaja poslovanje s pomočjo davčnih oaz vse bolj sprejemljivo. Ko je SDH lani aprila Novo KBM prodal podjetju z omejeno odgovornostjo v davčno oazo Luksemburg, so iz SDH sporočili, da prodaja v Luksemburg ni zgolj legalna ali legitimna, ampak celo pozitivna: »Če bi namreč investitorju onemogočili legitimno in legalno optimiziranje davkov, bi bil pripravljen plačati manj, saj bi se mu posel kasneje ekonomsko povrnil. Takšna prepoved ima lahko za posledico zmanjšanje zanimanja tujih investitorjev za nakup kapitalskih naložb v Sloveniji,« so sporočili. RTV Slovenija je lani, ob razkritju panamskih dokumentov, na spletu objavila celo uradno stališče uredništva: »Po mnenju MMC-ja je poslovanje prek t. i. podjetij offshore povsem sprejemljivo, saj se lastniki zanj odločijo iz čisto upravičenih razlogov, npr. lažjega ustanavljanja in poslovanja, morda zaradi želje po anonimnosti lastništva nepremičnine …« Letos, ob novih razkritjih, pa je TV Slovenija v oddaji Odmevi opravila pogovor z Ivanom Simičem – a ne kot z nekom, ki pomaga drugim pri skrivanju premoženja, ampak s Simičem, v očeh TV Slovenija uglednim davčnim strokovnjakom, ki pomaga drugim podjetnikom pri poslovanju.

Ne gre le za Simiča, celo Slovenija je danes s svojimi centri tesno spojena z davčnimi oazami. Bermudom in Jerseyju smo nazadnje poslali vse svoje bančne podatke.

Primer je ta teden komentiral tudi Pascal St. Amans, vodja centra za davčne politike pri OECD, torej oddelka, ki je ugotovil, da je problem davčnih oaz že praktično rešen, da sta problem le še Trinidad in Tobago. Za francoski radio je dejal, da vsak optimizira plačevanje davkov in da imajo investicije v davčne oaze mnoge prednosti.

Ampak ne pozabimo: to so prednosti za 0,01 odstotka najbogatejših. Poenostavljeno povedano, danes je lastnikom NKBM dovoljeno, da banko kupijo iz davčne oaze, slovenski delavci, ki delajo v Avstriji, pa morajo plačevati davke tam, kjer so višji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.