Zmaga všečkov

Steve Bannon, mastermind uspeha ameriškega predsednika Donalda Trumpa, je pred kratkim napovedal novo vojno. A ni je napovedal svojemu predsedniku, čeprav ga je ta pred meseci umaknil iz Bele hiše, njegova tarča je zdaj republikanska stranka; ne torej demokrati z Wall Streeta ne liberalni intelektualci, pač pa tisti sumljivi republikanci, ki ne razumejo skrivnosti Trumpovega uspeha. Steve Bannon bi rad vodil konservativno populistično gibanje, vstajo naroda, upor delavskega razreda proti elitam, upor, kot bi se reklo pri nas, »drugorazrednih«. Trumpova izvolitev je samo prva stopnica, prvo dejanje veliko večjega zgodovinskega prevrata.

Težava je seveda v tem, da je Steve Bannon lažnivec, manipulator, demagog, kreator Breitbart Newsa, »najnevarnejši človek v ZDA«, kot so ga označili pri britanskem Guardianu. Njegov namen je jasen: rad bi uničil državo. Nekoč je dejal, da je leninist, da občuduje boljševike, tudi sam bi rad bil takšen. »Lenin je želel uničiti državo in to je tudi moj cilj. Rad bi sesul vse in uničil vse strukture današnjega časa.«

Kako je s tem pri nas? Ima Slovenija svoje bannone, ljudi, ki v politiki in politikih vidijo motnjo in bi vse skupaj resetirali? Seveda jih ima. Izid predsedniških volitev je to pokazal. Ne trdimo, da je kamniški župan Marjan Šarec slovenski Trump, seveda ni, nikakor, a njegov volilni uspeh je večidel posledica enakega protisistemskega sentimenta volivcev, kakršen je na oblast potisnil Donalda Trumpa. Natančneje, ljudje so volili kamniškega župana, ker se je predstavljal za novega politika, ki naj bi spremenil delovanje domnevno izpetih političnih elit. Povsem enako je bilo pred leti z uspehom Mira Cerarja ali Zorana Jankovića.

»Lepota« slovenskega političnega paradoksa pa je v tem, da se je kot drugačen, nov, svež predstavljal tudi Borut Pahor, le z nekaj odstotki prednosti zmagovalec predsedniških volitev. Tudi on je govoril, da je njegova politika inovativna, da je opustil stare prakse, da je moteč, ker je pošten, boljši, modernejši, ljudski, ker pač razume, tako kot Šarec, malega človeka. Gre za istega Pahorja, istega moža, ki je v politiki že 30 let, nihče v slovenskem parlamentu, v slovenski vladi ali kakšnih drugih institucijah države nima tako dolgega funkcionarskega staža, kot ga ima spremembe obljubljajoči Pahor. Večina volivcev mu je spet verjela. Tisti, ki so ga podprli, so bili znova očarani, a, zgolj za opombo, kdor je očaran, je hitro tudi razočaran.

Ljudje politiki in politikom v Sloveniji ne zaupajo, to kaže tudi nizka volilna udeležba na predsedniških volitvah. Raziskave javnega mnenja že leta kažejo stalno zmanjševanje zaupanja v osrednje državne ustanove. Politbarometer, ki so ga leta pripravljali v Centru za raziskovanje javnega mnenja, je pokazal, da ljudje najmanj zaupajo ravno političnim strankam, vladi, parlamentu, cerkvi, najbolj pa še vedno šolstvu, zdravstvu, medijem in, zanimivo, predsedniku republike. Zadnji Politbarometer je bil sicer narejen pred nekaj leti.

V nedeljo v drugem krogu predsedniških volitev volilna udeležba ni bila rekordno nizka, kot poročajo mediji. Leta 2014 so bile volitve v evropski parlament, na katerih je bila udeležba manj kot 25-odstotna, a tudi tokratnih 41,7 odstotka volilnih upravičencev ni ravno prepričljivih. Veliko volivcev je brezbrižnih, brezvoljnih ali takšnih, ki na volitvah niso našli svojega kandidata. Med njimi je tudi nekaj angažiranih mislecev, ki se protestno niso udeležili volitev, nekateri izmed njih so to storili prvič. Javno je na primer o zavestni volilni abstinenci pisal nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ko je v Dnevnikovi prilogi Objektiv razpravljal tudi o problemu hudega razvrednotenja funkcije predsednika republike. Imel je seveda prav pri diagnozi, a učinek aktivnega bojkota je politično ničen. Kot da so ti ljudje pozabili, za kaj so se tudi sami borili v osemdesetih letih. Volitve pač niso nekaj, kar nam je padlo v naročje, kar je dano, ampak so v tej državi z dolgoletnim bojem pridobljena in pomembna vrednota. Privolitev v neizbežnost, četudi ta teza zveni pokroviteljsko, pa je vedno kratkovidna in neodgovorna.

S tem ne želimo reči, da je nezaupanje v politične ustanove nujno slabo. Aktiven državljan je vedno kritičen državljan, zgolj kritičen pogled omogoča spremembe politične krajine, kadar je to potrebno, omogoča omejevanje moči političnih strank, ki so pri nas praviloma v zasebni lasti profesionaliziranih politikov. A to ni le težava kritičnih ocenjevalcev volitev. Vsesplošna kritika, kritizerstvo, govorjenje na pamet, »vsegliharstvo«, kakršno sta na volitvah izmenično širila oba kandidata, ki sta prišla v drugi krog, niso brez posledic. Prav zaradi takšnega govorjenja – če je vse mogoče tako zlahka raztrgati na koščke, če je vse domnevno slabo –, ljudje začnejo politiko kot tako zavračati, umikajo se iz procesov izbiranja političnih predstavnikov, demokracija otopi, namen kritike in volilnega nadzora oblasti se sprevrže v svoje nasprotje. Potrjujejo se ustaljeni vzorci političnega delovanja, le da so po vsakih volitvah okrašeni z novimi barvami in slogani.

Prazen prostor

Točno to se je zgodilo tudi na predsedniških volitvah. Predvsem Borut Pahor in tudi Marjan Šarec kot njegova posledica predstavljata politiko, ki se izogiba jasnim odgovorom. Ki se izogiba mnenjem, stališčem, ideologiji, ki se ne želi izreči o vrednotah. Ki v imenu ugajanja sili v sredino, ki govoriči. Nagovarjanje politične sredine je morda razumljivo, gre za predsedniške volitve, volivci volijo osebnosti, a to ne pomeni, da je iz politike treba izgnati ideologijo. Dejstvo, da večina politikov ne zagovarja ničesar in hkrati vse, je eden od neposrednih vzrokov za zmanjšanje zaupanja v politične institucije, za nizko volilno udeležbo. Za vse to je krivo obnašanje političnega razreda. Politiko so začele voditi trženjske agencije, zato je postala potrošno blago, politiki pa pogrešljivi.

V resnici bi moralo biti ravno nasprotno. Politiki bi morali imeti jasna stališča, izpričane vrednote, ki jih znajo zagovarjati. Morda so stališča nevarna, ker ne povezujejo, pač pa ločujejo, a hkrati omogočajo razpravo, tehtanje argumentov, vsebinsko odločanje. Brez vsega tega ni demokracije. Nekateri so za omejitev pravice do splava, drugi bi ga naredili še dostopnejšega, nekateri bi podprli delavce, drugi raje govorijo o pomenu fleksibilnosti trga dela, nekateri bi sodelovali pri reformi Evropske unije, druge bolj zanimajo slovenske ceste in ne razmišljajo o kolonialnem položaju Slovenije. Vse to so pomembna vprašanja. Kdor ne zna ponuditi jasnih odgovorov, nima nikakršnega političnega programa, kdor ne zna razmišljati o prihodnosti, kandidira zaradi samega sebe.

S tega vidika ima Slovenija srečo. Pahor je demokrat, Šarec prav tako, morda sta populista, vsak po svoje, prvi zaradi narcizma, drugi, ker zna, ko mu zmanjka politične vednosti, vsaj udariti po mizi, a nobeden izmed njiju ni avtokratski demagog. Njuna politika, pri čemer moramo omeniti tudi zadnje mesece sicer malo manj tehnokratsko SMC premierja Mira Cerarja, pušča veliko praznega prostora, ki ga lahko zasedejo ti ali oni novi obrazi. Kadar ideologija ni prepoznavna, je hitro zlorabljena. Ljudje radi verjamejo preprostim rešitvam. Kako hitro se to zgodi, vidimo na Madžarskem, Češkem, Poljskem, tudi v Veliki Britaniji in predvsem v ZDA. To, kar govori Steven Bannon, je po svoje pravilno. V Washingtonu so se demokratske in republikanske elite zaprle v prostore navidezne družbene moči, kapitalu, ki jih je podpiral, pa so omogočile vladanje. Bannonova mesijanska revolucija je »ljudska revolucija«, morda je zlorabljena, oskrunjena, posiljena, a vseeno nastaja, kot pravi tudi sam, revolucija tistih, ki mislijo, da so zatirani in pozabljeni. Tako se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja porajal evropski fašizem, imel je sicer močno gospodarsko podporo, a je bil hkrati tudi kritika neprepričljive parlamentarne demokracije. Zgodovina se seveda ne ponavlja, vendar se iz nje lahko učimo. Fašizem danes, kot bi dejal Rastko Močnik, deluje drugače, penetrira v na videz demokratične državne institucije.

Nejasna prihodnost

Pretiravamo? Se gremo zgodovinski redukcionizem? Gotovo. Stvari v Sloveniji še zdaleč niso tako strašljive, pa četudi pri nas že imamo vplivno politično stranko s takšnimi nagnjenji. A ponovimo, za zdaj smo imeli srečo. Izpraznjene politike, praznega političnega prostora še niso zasedle radikalne sile izključevanja. Lahko pa ga bodo čez nekaj let.

Srečo smo imeli tudi zato, ker skrajna, zatohlo mračnjaška katoliška stranka v svoji naivni jezuitski drži na predsedniške volitve ni poslala prepričljivejšega kandidata, uglajenega, prijaznega govornika, pač pa je stavila na naličeno gospo, od katere je bil spretnejši celo karantanski Andrej Šiško, nacionalist in navijač. V drugo bodo morda spretni tudi oni, Slovenija je, tako kažejo vse raziskave, ki se ukvarjajo z vrednotami, v bistvu pretežno konservativna dežela.

Vrnimo se k Pahorju in Šarcu. Prvi obljublja, da se bo spremenil, da je slišal kritike. Morda jih je res slišal, a težko je verjeti, da jih je zares razumel, ost kritike pač ni bila v tem, da se je premalokrat oglasil, modri politiki vedo, kdaj je treba molčati, ost kritike, tudi kritike volivcev, je bila drugje. Kot pravi Boris Vezjak, je srž poglavitnih očitkov, »da je degradiral predsedniško funkcijo, jo depolitiziral, da pljune na moralo, da ne opravlja korektno svoje državniške vloge in se zateka v lahkotni populizem koketiranja z ljudmi«. V tem se Pahor ne bo spremenil, zanj je zmaga, kot je zapisal na ljubem mu Instagramu, »šele začetek«.

Šarec medtem napoveduje pohod v parlament, politični kapital, ki ga je pridobil, je prevelik, da ne bi poskusil še enkrat. Politično je to pričakovano, a njegovega uspeha na predsedniških volitvah še ne moremo neposredno prenesti na državnozborsko raven. Politična stranka potrebuje 88 kandidatov, med njimi mora biti vsaj nekaj ljudi, ki jih javnost dobro pozna. Šarec je dobil visoko volilno podporo v nekaterih gorenjsko-savinjskih volilnih okrajih pa v Litiji, Zagorju, Sevnici, Slovenskih Konjicah; gre za razmeroma ruralna okolja. Zemljevid volilnega močerada, Slovenije, razkosane po volilnih enotah, sicer pokaže, da je Pahor tekmeca premagal predvsem z glasovi domače Nove Gorice, pa tudi z glasovi iz Ljubljane, Maribora in Prekmurja. Šarec nekaj možnosti gotovo ima, ne toliko zaradi političnih idej, pač pa zaradi nastopa, retorike, ki jo uporablja. Njegov odločni populizem ni podoben Janševemu, dejansko ni izključujoč, zavezan je demokraciji in socialni državi, hodi pa ves čas malce po robu. Tudi volilni okraji, kjer je zmagal, praviloma niso tisti, kjer tradicionalno zmaguje zgolj levica. A Janšev strah pred Šarčevim uspehom je s tega vidika razumljiv.

Populizem je vedno sindrom krize liberalne demokracije. Strankam, ki danes obvladujejo politični prostor, preostaneta dve možnosti. Lahko se pridružijo vlaku banaliziranja političnega procesa in jezika, kar bo na koncu iz brezna priklicalo pošast, lahko pa poskušajo z jasnimi stališči, ponudijo vsebinsko izbiro. Lahko se začnejo obnašati državniško, modro. Kot kažejo zadnje poteze SMC, predvsem v povezavi s prodajo NLB in pomočjo skoraj deportiranemu sirskemu beguncu, je ta stranka začela razmišljati o programu.

Ko je pred petimi leti na predsedniških volitvah prvič zmagal Borut Pahor, smo opozorili, da kdor sprejema konsenz za vsako ceno, bo enkrat sklenil tudi pakt s hudičem. Bil je to čas druge Janševe vlade, velikopoteznih načrtov in ustavnih sprememb. Hkrati je bil to tudi čas vstajniškega vrenja, ki je nazadnje odneslo Janševe zamisli o drugi republiki. Novi predsednik tedanjega sporočila vstaj ni razumel, s svojim govoričenjem je, kot bi dejal Tomaž Mastnak, jemal dostojanstvo politiki in uvajal antiintelektualizem. Pet let kasneje ga je to skoraj stalo ponovne izvolitve. A obrnimo raje pogled, za takšne politike so poleg medijev krivi tudi volivci, tisti lenobni državljani in državljanke, ki so prepričani, da so vse bitke že dobljene. Za boljšo politiko, družbo, demokracijo se je treba boriti vsak dan, vedno znova, volitve so le zadnja stopnja v tem procesu. S tega vidika je povsem nerazumljivo, zakaj so se intelektualci, profesorji, ljudje, ki mislijo o prihodnosti, umaknili iz politike. Zakaj so se sprijaznili z antiintelektualizmom, zakaj je nekaj normalnega, da jih politiki niti ne poslušajo. Odgovornost tistih, ki razumejo družbeno dogajanje, je večja od odgovornosti onih, ki o politiki ne razmišljajo. Pa ne gre samo zanje, tudi Levica, politična stranka, ki naj bi predstavljala alternativo, je zanemarila pomen predsedniških volitev. Če v političnem procesu ne sodeluješ dejavno, ne obstajaš. Namesto tebe se pojavijo drugi, recimo župani manjših mest. Njihov uspeh je posledica istega vstajništva, istega »proti« – pa čeprav ponujajo neko drugo alternativo.

Moč populizma je odraz naše miselne lenobe, je odsotnost politične misli in refleksij, je poraz uma in mišljenja. Pravica do izbire pomeni odgovornost do vseh, je nekoč zapisal pesnik in esejist Aleš Debeljak. »V tem tiči razlika med bodočnostjo in prihodnostjo. Nekakšna bodočnost vedno bo. Prihodnost pa pride le, če si zanjo dejavno prizadevamo.« In kakšna bo že prihodnost Slovenije?