Podhranjena intelektualna elita

Prof. dr. Marko Marinčič predava rimsko in grško književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je predsednik Visokošolskega sindikata. Akademsko kariero je začel pred 24 leti kot asistent na oddelku za klasično filologijo. Pet let pozneje je postal docent, nato izredni profesor, od leta 2009 pa je redni profesor. Je odličen poznavalec antične poezije, dramatike in romana. Objavil je kopico prevodov iz latinske, grške in francoske književnosti ter gostoval na več evropskih univerzah, tudi na Oxfordu. Njegova neto plača skupaj z vsemi dodatki, vključno z nadomestilom za malico in prevoz na delo, je decembra znašala 2500 evrov. »Kak mesec pridem na 2550 evrov neto, več pa ne.« Kot redni profesor je Marinčič dosegel skoraj vse, kar v sedanjem plačnem sistemu javnih uslužbencev sploh lahko doseže visokošolski učitelj.

Slovensko visoko šolstvo je finančno tako podhranjeno, da si morajo profesorji celo računalnike, strokovno literaturo in udeležbo na znanstvenih konferencah v tujini plačevati iz lastnega žepa.

V primerjavi z minimalno in s povprečno plačo v Sloveniji je 2500 evrov neto soliden zaslužek. Toda ali je takšna primerjava, ki jo ima rada javnost, korektna? Visokošolski učitelji niso delavci za tekočim trakom, temveč so intelektualna elita. Primerjati plačo rednega profesorja s plačo čistilke ali voznika avtobusa je demagogija najslabše vrste. Kako nizko so pri nas cenjeni visokošolski učitelji, pove podatek, da lahko redni profesor po vseh napredovanjih doseže največ 55. plačni razred, kar je začetni plačni razred poslanca v državnem zboru. Še veliko zgovornejši je podatek, da osnovna plača univerzitetnega asistenta ne dosega niti tisoč evrov neto. V razvitih državah, na primer Nemčiji, Luksemburgu, Švici in Avstriji, je plača rednega profesorja na javni univerzi vsaj dvakrat do trikrat višja od plače rednega profesorja v Sloveniji. Tako na primer bruto plača redne profesorice sociologije na Univerzi Ludwig-Maximilians v Münchnu znaša kar 8000 evrov. »Seveda ne gre samo za plače, ampak tudi za vse druge pogoje, ki so v našem visokem šolstvu resnično slabi,« pravi Marinčič.

V zadnjih letih so slovensko visoko šolstvo pretresale afera za afero – od izplačevanja visokih honorarjev do izplačevanja dodatka za pripravljenost. Z vsako afero je visokošolski prostor izgubljal ugled. Zaradi teh ekscesov se je v javnosti razširilo prepričanje, da se slovenska akademska sfera koplje v denarju. A realnost je precej bolj mrka. Slovensko visoko šolstvo je finančno močno podhranjeno. Sredstev za materialne stroške za raziskovanje ni, številne fakultete so na robu likvidnosti, velika večina zaposlenih v visokem šolstvu pa je glede na svojo izobrazbo ter zahtevnost in obseg dela sorazmerno slabo plačana. Če primerjamo plače visokošolskih asistentov in profesorjev s plačami nekaterih drugih skupin v javnem sektorju, opazimo absurde: profesorji medicine imajo na primer občutno nižjo plačo kot pa njihovi diplomanti – zdravniki v bolnišnicah. »Če bi bila odpravljena omejitev na 57. plačni razred, bi lahko zdravnik, zaposlen v bolnišnici, kar za deset plačnih razredov presegel rednega profesorja, ki je zaposlen na Medicinski fakulteti. Že zdaj ga v številnih primerih preseže za pet ali sedem plačnih razredov. Zaradi tega mladi niso motivirani za pedagoško delo,« opozarja Marinčič. Za lažje razumevanje si poglejmo primer: zobozdravnik z magisterijem znanosti in opravljeno specializacijo, ki se kot asistent zaposli na Medicinski fakulteti, je uvrščen v 34. plačni razred, kar pomeni plačo v rangu osnovnošolskega učitelja. Če se ta zobozdravnik zaposli v zdravstvenem domu, pa bo takoj uvrščen v 50. izhodiščni razred – v ta razred bi kot pedagog prišel šele, ko bi dosegel status rednega profesorja. V primeru »posebnih pogojev dela«, kar je pogosto in ni natančno definirano, lahko zobozdravnik, zaposlen v zdravstvenem domu, doseže 55. plačni razred z možnostjo napredovanj. Z vsakim korakom navzgor po plačni lestvici je razkorak med plačo zdravnika-pedagoga in plačo zdravnika-praktika večji. Dvajset let po opravljenem strokovnem izpitu bo lahko imel zdravnik specialist, ki je zaposlen v bolnišnici ali zdravstvenem domu, kar za 127 odstotkov višjo plačo, kot bi jo imel, če bi vztrajal v pedagoškem poklicu. Zato ne preseneča, da so zdravniki, ki predavajo na Medicinski fakulteti, polno zaposleni v bolnišnicah, pedagoško delo pa opravljajo le kot dodatno, 20-odstotno delovno obremenitev. Poučen je tudi naslednji primer: lektor tujega jezika bo ob upokojitvi lahko uvrščen sedem plačnih razredov nižje od učitelja v osnovni ali srednji šoli. Nekdo, ki poučuje bodoče učitelje tujega jezika, bo torej na koncu svoje kariere še vedno sedem plačnih razredov nižje od svojih učencev.

Naša država za visokošolski sektor, kamor spadajo tudi raziskovalni inštituti, letno nameni le še okoli 42 evrov na prebivalca. Povprečje EU je skoraj štirikrat višje (135 evrov na prebivalca), medtem ko Avstrija tej dejavnosti namenja kar 295 evrov na prebivalca ali sedemkrat več kot Slovenija. »To pa seveda pomeni, da je raziskovalna oprema naših znanstvenikov temu ustrezno slabša in zastarela, da je temu ustrezno manj denarja za nove univerzitetne programe, da je manj denarja za sodelovanje med gospodarstvom ter univerzami in inštituti, da je manj denarja za nove zaposlitve, da je število študentov na profesorja občutno višje kot v razvitih državah, da se študenti drenjajo v prevelikih skupinah in je zato študij manj kakovosten ter seveda, da so tudi plače asistentov, profesorjev in raziskovalcev temu ustrezno nižje,« opozarja dr. Jože P. Damijan, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Slovenija pri javnih sredstvih za visokošolski sektor ne zaostaja samo za najbolj razvitimi starimi članicami EU, kot sta Avstrija in Nemčija, ampak celo za nekaterimi novimi članicami iz vzhodne Evrope, na primer Estonijo in Češko. »Estonija je leta 2016 v visokošolski sektor investirala 73 evrov na prebivalca, Češka pa 57 evrov na prebivalca,« opozarja Damijan.

Na fakultetah gre 90 odstotkov vsega denarja za plače zaposlenih. »A to ne pomeni, da so plače previsoke, temveč da država ni pripravljena financirati visokošolske in raziskovalne dejavnosti,« pojasni Marinčič. Podhranjenost slovenskega visokega šolstva se kaže tudi v tem, da si morajo visokošolski učitelji in asistenti na bolj obubožanih fakultetah, to pa so tiste, ki težje pridejo do tržnih virov, iz lastnih sredstev kriti celo tako osnovne stvari, kot je nakup strokovne literature, računalnika in celo kritje stroškov za udeležbo na znanstvenih konferencah v tujini. Da je farsa še večja: udeležba na konferencah v tujini je eden od pogojev za obnovitev naziva izrednega profesorja, je torej sestavni del poklica visokošolskega učitelja oz. njegovih delovnih obveznosti. Ker pa država ne zagotovi dovolj sredstev, učiteljem ne preostane drugega, kot da si stroške za udeležbo na konferencah v tujini krijejo sami. Enako velja za gostovanje v tujini, ki je prav tako pogoj za obnovitev naziva. Številne fakultete nimajo denarja, da bi učiteljem financirale gostovanje na tuji univerzi. Če učitelj nima raziskovalnega projekta, mora gostovanje financirati iz lastnega žepa, saj sicer ne more izpolniti pogojev za obnovo naziva in lahko izgubi službo. »Da si pomagaš sam, je v zadnjih letih postala službena dolžnost. Kot filolog delam s knjigami in vedno sem jih moral kupovati sam. Šel sem na primer za teden dni na lastne stroške v Nemčijo in tam kot obseden fotokopiral literaturo, za kar sem dal premoženje,« pravi Marinčič. Stanje našega visokega šolstva je daleč od normalnega. »Poglejte izredni študij. Tega je sicer v Sloveniji vse manj, a na nekaterih fakultetah se ga na vso moč oklepajo kot zadnje bilke upanja, saj si iz tega denarja lahko kupijo vsaj pisarniški stol. Zaradi podfinanciranosti postajajo fakultete vse bolj podobne BTC-ju, saj mora vsak oddelek posebej s pridobivanjem sredstev na trgu poskrbeti na primer za nakup novih omar ali stolov.«

Slovenija za visokošolski sektor, kamor spadajo tudi raziskovalni inštituti, letno nameni le še 42 evrov na prebivalca. Povprečje EU je 135 evrov, medtem ko Avstrija nameni kar 295 evrov na prebivalca ali sedemkrat več kot Slovenija.

Pomembno je vedeti, da se visokošolskim učiteljem (razen rednim profesorjem) ‘licenca’ za poučevanje izteče vsako peto leto, ko se morajo znova habilitirati in dokazati, da s svojim delom dosegajo kvantitativne in kvalitativne standarde, postavljene v habilitacijskih merilih. Oddahnejo si lahko šele, ko dosežejo naziv rednega profesorja, kar se po najbolj optimalnem scenariju zgodi v enajstih letih od prve zaposlitve na mestu visokošolskega učitelja in šele potem, ko izpolnijo zahtevne habilitacijske pogoje. Zaposlitev visokošolskega učitelja se zdi varna, v resnici pa ni bistveno varnejša od zaposlitve delavca v podjetju.

Na robu likvidnosti

Država je po zakonu dolžna financirati izvedbo prve in druge stopnje študija, vendar temu ne namenja dovolj denarja. Problem je star že petnajst let in je posledica bolonjske reforme: stari diplomanti so morali poslušati štiri letnike predavanj, novi jih imajo pet. Težava pa je, da dodatnega petega letnika, zaradi katerega so se fakultetam stroški povečali za četrtino, država nikoli ni hotela priznati oz. ni zagotovila sredstev za njegovo izvajanje. Eden glavnih ciljev bolonjske reforme je bil povečati kakovost visokošolskega sistema. A proces prenove je povzročil veliko prav nasprotnih posledic. Dr. Aleksandra Kanjuo-Mrčela in dr. Monika Kalin-Golob, obe redni profesorici na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, sta že pred leti opozarjali, da bolonjska reforma ni bila finančno ustrezno podprta, zaradi česar se kakovost študija poslabšuje. »Nikoli niso bili sprejeti ustrezni standardi glede števila študentov na učitelja, kljub reformi, ki naj bi individualizirala študijski proces. Bolonjske ideje o ‘bolj individualiziranem študiju’ so se izkazale za utopične.«

Z varčevalnimi ukrepi v času krize so se stare finančne težave samo še zaostrile. Zujf je visokemu šolstvu odrezal 12 odstotkov denarja, znanosti pa kar 30 odstotkov. Seveda so med fakultetami razlike – nekatere imajo možnost pridobiti veliko tržnih projektov in s tem dodatnih virov, druge skoraj nič in so zato na robu likvidnosti.

Ekonomska fakulteta v Ljubljani s projekti za trg služi tako dobro, da posluje z znatnim presežkom – v lanskem letu je ta dosegel 280.000 evrov, letos pa naj bi znašal 229.000 evrov. Je pa treba vedeti, da bi tudi Ekonomska fakulteta brez dodatnih virov, ki jih zasluži na trgu, bolj tanko piskala.

Podhranjene fakultete luknjo v svojih bilancah krpajo tudi z obiranjem študentov. Zaračunavajo jim komisijske izpite in globe za zamudništvo pri izpitih. Gre za neke vrste prikrite šolnine.

Filozofska fakulteta v Ljubljani je ena tistih, ki na trgu težje zaslužijo. »Država nam ne zagotavlja tistega, kar bi po zakonu morala, to pa je ustrezno, zadostno in stabilno financiranje prve in druge stopnje študija,« pravi dekan Filozofske fakultete, redni profesor dr. Roman Kuhar. Kljub racionalizaciji, ki so jo na tej fakulteti izvedli v zadnjih letih, še vedno več kot 95 odstotkov uredbenih sredstev porabijo za stroške plač, za vse ostale stroške, ki so povezani z izvedbo študijskih programov, pa jim denarja zmanjkuje. »Takšna finančna situacija pomeni zgolj ohranjanje statusa quo in golo preživetje, ne pa tudi možnosti razvojnega delovanja, zaposlovanja mladih in tako naprej,« pravi Kuhar. Primanjkljaj Filozofske fakultete na uredbenih sredstvih znaša v povprečju okoli 700.000 evrov na leto. Povedano drugače: približno toliko premalo sredstev dobijo od države, da bi lahko v celoti pokrili izvedbo prve in druge stopnje študija, ki ga je država po zakonu dolžna financirati. »Ta minus se seveda takoj poveča, ko so sproščena napredovanja, ki so bila v zadnjih letih zaradi varčevanja zamrznjena. In tu je bistvo problema. Tudi če se plače dvignejo za dva plačna razreda, s tem ne naredimo nič, če država hkrati ne zagotovi sredstev za to povečanje.« Luknjo v svoji bilanci krpajo s sredstvi, ki jih zaslužijo na trgu. Kako uspešni so, je odvisno tudi od tega, koliko se posamezna področja lahko ‘prodajajo’. A gre za nevarno past, kajti »takoj ko bomo znanost merili zgolj po ekonomskih merilih, smo zavili v napačno ulico,« opozarja Kuhar.

Fakultete luknjo v svojih bilancah krpajo tudi z obiranjem študentov. Zaračunavajo jim komisijske izpite in globe za zamudništvo pri izpitih. »To so neke vrste prikrite šolnine. Uradno se temu reče prispevki za študij, dejansko pa gre za to, da se je financiranje dela visokošolske dejavnosti prevalilo na prebivalstvo,« pravi sociolog dr. Gorazd Kovačič, redni profesor na Filozofski fakulteti in predsednik Visokošolskega sindikata ljubljanske univerze.

Podobno kot Filozofska fakulteta životari tudi Akademija za likovno umetnost, prav tako članica ljubljanske univerze. Od začetka gospodarske krize leta 2009 do leta 2013 se je obseg sredstev, ki jih država namenja akademiji za študijski proces, zmanjšal za več kot 15 odstotkov. Še celo v lanskem letu, ko ni bilo več ne duha ne sluha o krizi, je akademija od države prejela 7,63 odstotka manj sredstev za izvedbo študijskega procesa kot v letu 2009. Trenutno ima akademija devet odstotkov manj zaposlenih učiteljev kot pred gospodarsko krizo, čeprav se je število vpisanih študentov od leta 2009 povečalo za skoraj 40 odstotkov. Akademija sicer posluje pozitivno, a komajda in samo zato, ker na vse pretege varčuje. Za nakup opreme lahko namenjajo le minimalne zneske, zato je danes približno 80 odstotkov opreme na akademiji zrele za odpis.

Da so razmere slabe, ugotavlja tudi dekan ljubljanske Fakultete za arhitekturo prof. dr. Matej Blenkuš. »S sredstvi, ki jih država nameni visokemu šolstvu, ne moremo investirati v nujno potrebna sprotna izboljšanja pogojev za študij. S tem v primerjavi s fakultetami po Evropi nazadujemo in ostajamo na ravni študija izpred 25 let.« Fakulteta za arhitekturo na trgu zasluži samo tri odstotke vseh pridobljenih sredstev, to pa zato, ker ji zakon o graditvi prostora ne dovoljuje, da bi nastopala kot projektant. »A glede na številne turbulence na nepremičninskem, gradbenem in posledično tudi arhitekturnem trgu si tega v resnici niti ne želimo. Če bi na trgu nastopali kot projektant s številčno ekipo inženirjev, bi nas minula kriza zaradi plačilne nediscipline pahnila v hudo finančno stisko, iz katere se ne bi izvili brez pomoči od zunaj. Zato raje ostajamo previdni, četudi z manjšim tržnim deležem,« pravi Blenkuš.

Posledica varčevalnih ukrepov v času krize je tudi ta, da je danes na številnih fakultetah zaposlitvena piramida obrnjena na glavo. To pomeni, da imajo med zaposlenimi največ rednih profesorjev in najmanj docentov. »Obrnjena piramida je posledica dejstva, da mladih tako rekoč ne moremo zaposlovati – s tem pa izgubljamo pomemben kader, ki odhaja v tujino. Fakulteti se bo ta luknja v zaposlovanju, ki je nastala v zujfovskem času, poznala še dolgo, saj smo izgubili skoraj celo generacijo mladih visokošolskih sodelavcev in sodelavk,« pravi Kuhar.

Tekma za črtice

Ko je količina postavljena pred vsebino

Visokošolske učitelje spravlja v hud stres tudi pretirana kvantifikacija znanstvenoraziskovalne dejavnosti; gre za način vrednotenja pedagoškega in predvsem raziskovalnega dela. Agencija za raziskovalno dejavnost je v zadnjih letih izredno spodbujala objave znanstvenih člankov v tujih revijah. Te podatke beleži SICRIS (Informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji). Izjemni dosežki so označeni z A dve črtici (A’’), zelo kakovostni z A ena črtica (A’) in tako dalje. Te črtice so podeljene glede na revije, v katerih so članki objavljeni. Pomembno je, da so revije del sistema WoS (Web of Science) ali Scopus – te sisteme pa upravljajo zasebne agencije in na ta račun odlično služijo. Štejejo seveda tudi citati in h-indeks, ki meri posameznikovo produktivnost in vpliv njegovih citatov. »Bibliometrija je skoraj v popolnosti izrinila kakršne koli kriterije kvalitativne narave. Preprosto ne more biti vse v tem, da objaviš članek v neki ameriški reviji, ki nato dostop do tega članka mastno zaračuna univerzam in knjižnicam po vsem svetu,« pravi dekan Filozofske fakultete v Ljubljani prof. dr. Roman Kuhar. »S tem ne želim reči, da bi se morali zapirati v domačijski svet in biti samozadostni – nikakor ne! Objave v tujini so pomembne in komunikacija z mednarodno znanstveno skupnostjo prav tako. Ampak sistem nas sili v to, saj so tudi habilitacijska merila v pomembni meri sledila principu Sicris točk. Tako se zdaj ločujemo na tiste, ki imamo a črtice, in na tiste, ki tega nimajo, malo ali skoraj nič pa se ne govori o vsebini tega, kar pišemo.« Gre za pritisk ‘objavljaj ali propadi’, ki ga poznajo tudi v tujini (publish or perish). »Problem je, da gre tu vse bolj za kvantiteto in ne za kvaliteto. Včasih se mi zdi, da več pišemo kot beremo.« Problematično je tudi, da objava v tujini šteje bistveno več kot domača objava. »Zato domače znanstvene revije vse bolj životarijo, ne razvijajo terminologije v slovenščini itd. Se pa tega na univerzi zavedamo in narejeni so bili prvi koraki za ustreznejše vrednotenje domačih objav.«