Manipulacija gospodarske zbornice

Pred stavko javnega sektorja so se zbudili tudi menedžerji iz GZS

Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je teden pred največjimi protesti zaposlenih v javnem sektorju pripravila propagandno gradivo. Pripravila je animirani filmček Od gospodarstva je odvisna naša prihodnost, v katerem je predstavljen vlak z vagoni, torej javno upravo, zdravstvom, šolstvom, upokojenci in brezposelnimi, ki jih vleče lokomotiva – »gospodarstvo«, in letak Plačne zahteve v javnem sektorju v luči kakovosti storitev za državljane, v katerem svari pred zahtevami 160 tisoč zaposlenih v javnem sektorju.

Sporočilo predsednika gospodarske zbornice Boštjana Gorjupa in generalne direktorice Sonje Šmuc na za to posebej pripravljeni tiskovni konferenci je bilo, da bi »uresničitev zahtev sindikatov javnega sektorja v višini ene milijarde evrov imela dolgoročne posledice, ki bi bremenile posameznike in celotno družbo še vrsto let,« ključni podatek pa, da naj bi že sedaj Slovenija za plače »v javnem sektorju namenila 11 odstotkov BDP, kar je več kot v povprečju Evropska unija«. Primerljive države, to so Češka, Nemčija in Avstrija, naj bi za javni sektor porabile zgolj devet odstotkov BDP.

Po teh izračunih bi morali za dosego primerljivih rezultatov v Sloveniji maso javnih plač znižati za pol milijarde evrov, ne da se pogovarjamo o zvišanju.

Toda v GZS pri tem niso predstavili celotnega konteksta. Slovenija daje za plače v javnem sektorju 11 odstotkov BDP, najrazvitejše države, po katerih se najraje zgledujemo, pa tretjino več. Danska, Norveška, Francija, Švedska ali Belgija namenjajo od 12 do 16 odstotkov, evropsko povprečje, ki je očitno cilj GZS, pa večinoma znižujejo vitke države nekdanjega vzhodnega bloka, kot so Romunija, Bolgarija in Slovaška.

Podobno je tudi z drugimi ponazoritvami GZS, ki naj bi kazale na neučinkovitost države. Evropska komisija je konec prejšnjega leta ocenila, da se je kakovost slovenskega zdravstva v zadnjih letih »močno izboljšala« in da je zdravstvo »sorazmerno učinkovito«, OECD pa je lani ugotovil, da je kljub največjemu zmanjšanju sredstev za izobraževanje med vsemi državami slovensko šolstvo po evalvaciji PISA nadpovprečno. Slovenski učenci so v matematiki, naravoslovju in bralni pismenosti nad povprečjem držav OECD, znanje slovenskih učencev v fiziki pa presegajo učenci iz le dveh evropskih držav. A v GZS recimo poudarjajo, da v Sloveniji 76 odstotkov otrok menda ne hodi rado v šolo ...

Kaj naj bi ta podatek pomenil, odgovarjajo iz Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), naj ne bi bilo povsem jasno, so pa v SVIZ gospodarstvenikom predlagali, naj ob izjemnem povečanju dobičkov »delavce in delavke plačajo bolje in pošteno, da bodo radi hodili na delo, ne pa da demonizirajo področje izobraževanja, ki je zaradi dokazane kakovosti ena od redkih prednosti, ki jih ima Slovenija pred drugimi državami«. V razviti Evropi se je breme krize enakomerno porazdelilo med lastnike podjetij in delavce, v Sloveniji pa so večji del bremena prevzeli delavci – zaposleni v javnem sektorju in zasebnem.

Danes je slovenski delavec precej cenejši za lastnike kapitala kot pred krizo. Opravi več dela, več nadur in je zaradi pritiskov tudi več odsoten zaradi bolezni. Gospodarstveniki so lahko v tem času bolje spali. Morda bi zdravniki in šolniki lahko delali še več, morda bi lahko bili še produktivnejši, predvsem pa bi se lahko iz ležernosti zbudili slovenski menedžerji, ti domnevni guruji zviševanja dodane vrednosti.

A najlažje je pač še naprej rezati.