Strah pred cepljenjem

Konec 19. stoletja: Nasprotniki cepljenja vodijo kampanjo proti cepljenju proti črnim kozam in se sklicujejo na nezadostno varnost in neučinkovitost cepiv, teptanje svobode posameznika ter koruptivnost medicinskih in oblastniških elit. Konec 20. stoletja: Nasprotniki cepljenja vodijo kampanjo proti cepljenju in se sklicujejo na nezadostno varnost in neučinkovitost cepiv, teptanje svobode posameznika ter koruptivnost medicinskih in oblastniških elit. Cepljenje proti črnim kozam se ne izvaja več, saj so bile prav po zaslugi cepljenja te iztrebljene.

Tudi danes ni nič drugače. Nasprotovanje cepljenju je stalen spremljevalec cepljenja. In argumenti so ostali praktično enaki. Vedno so obstajali posamezniki in gibanja, ki se jim je zdelo cepljenje nedopusten in nevaren poseg v zdravo telo, a je bilo njihovo sporočilo v različnih časih različno izpostavljeno. Ko je britanska oblast sredi 19. stoletja sprejela prve zakone o obveznem cepljenju, so na ulicah več mest izbruhnili celo neredi. Shoda v mestu Leicester, ki je veljalo za žarišče nasprotovanja cepljenju, se je udeležilo skoraj sto tisoč ljudi.

Nasprotovanje cepljenju se pojavlja v valovih, njegovo širjenje pa je praviloma samoomejujoče. Takoj ko se preveč ljudi odreče cepljenju, sledijo epidemije, ki jih spet prepričajo o koristnosti cepljenja. Nasprotovanje cepljenju proti črnim kozam je v 19. stoletju povzročilo številne epidemije. Ena takih je zdesetkala prebivalstvo Stockholma. V preostalih delih Švedske je bilo cepljenih skoraj 90 odstotkov ljudi, v prestolnici pa je leta 1872 delež upadel na 40 odstotkov. Leto za tem jeseni je sledila epidemija. Precepljenost se je povečala in večjih epidemij ni bilo več.

Tudi uspešnost cepljenja je nekoliko samoomejujoča. Če bolezni zaradi cepljenja izginejo izpred oči javnosti, se v ospredje prerinejo zgodbe o še tako redkih stranskih učinkih cepiv in zaženejo nov val nasprotovanj.

Kot rada poudarja dr. Alenka Kraigher, zdaj že upokojena dolgoletna koordinatorka za cepljenje na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, so »cepiva pogosto žrtev svojega lastnega uspeha«.

Zgodovina slovenskega proticepilstva

Tudi zgodovina cepljenja na ozemlju današnje Slovenije je posejana z nasprotovanji in dvomi o učinkovitosti cepiv, čeprav ni podatkov o kakšnih organiziranih skupinah. Janez Bleiweis je v Kmetijskih in rokodelskih novicah, ki so izhajale v drugi polovici 19. stoletja, večkrat opozarjal na pomembnost cepljenja proti črnim kozam. »Zdravniki, ki cepijo koze, tožijo, da je njih opravilo od leta do leta težavneje po kmetih, ker si kratkovidne matere ne dajo dopovedati, da cepljenje ne škoduje celo nič otrokom, temveč da jim koristuje v vse prihodnje življenje njihovo.«

Desetletja po drugi svetovni vojni veljajo za zlato obdobje cepljenja. Znanost je začela zmagovati v boju proti smrtonosnim nalezljivim boleznim, na trg so prihajala vedno nova cepiva. Za prelomnico, ki je nasprotnike cepljenja spet spustila z verige, velja preplah v zvezi s cepivom proti oslovskemu kašlju, ki so ga nekatera poročila začela povezovati z nevrološkimi poškodbami otrok. Preplah, ki se je izkazal za neupravičenega, se je iz Velike Britanije razširil tudi v Evropo, ZDA in Azijo. V številnih državah približno desetletje ni bilo več rutinskega cepljenja. Seveda so sledile epidemije oslovskega kašlja.

Na ljubljanskem območju se je v minulih petih letih kar trikrat zgodilo, da je bilo s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam cepljenih manj kot 90 odstotkov generacije otrok. To pa je že meja, ko se lahko začnejo pojavljati izbruhi bolezni.

Slovenijo je ta val nasprotovanja cepljenju zaobšel. Kot se sicer spominja upokojeni infektolog dr. Franjo Pikelj, ki je v otroštvu prebolel otroško paralizo in utrpel trajne posledice, je bilo med prebivalstvom nekdanje Jugoslavije vseeno nekaj strahu pred cepljenjem. Posamezniki so si denimo s cigaretnimi ogorki ustvarjali brazgotine na ramah, da bi dajali vtis, da so cepljeni proti črnim kozam. »Zbiral sem vse podatke o neželenih učinkih cepljenja proti kozam in jih tudi predstavil na jugoslovanskem kongresu,« se spominja Pikelj. »Imeli smo 22 dokazanih primerov obolenj po cepljenju, od katerih nihče ni umrl. V dveh primerih so se pojavili nekoliko težji nevrološki zapleti. Če prebivalstvo ne bi bilo cepljeno, bi imeli na desettisoče mrtvih.« Leta 1972 je namreč na Kosovu in v južni Srbiji izbruhnila še zadnja epidemija te bolezni. Leta 1980 je Svetovna zdravstvena organizacija črne koze razglasila za iztrebljene.

Izraziteje se je nasprotovanje cepljenju v Sloveniji spet začelo pojavljati šele po osamosvojitvi. Dobili smo tudi prva organizirana gibanja. Za enega »pionirjev« na tem področju velja Društvo za svobodo odločanja, ki si je za cilj zastavilo ukinitev obveznega cepljenja, svoje zahteve pa utemeljevalo s človekovimi pravicami, neučinkovitostjo in nevarnostjo cepiv. Za starše, ki niso želeli cepiti svojih otrok, so dolga leta organizirali tečaje, na katerih so jih učili taktik za nekaznovano izogibanje cepljenju. Vrhunec njihovega boja za prostovoljno cepljenje pomeni pritožba na ustavno sodišče, ki pa je klavrno propadla, potem ko so ustavni sodniki leta 2004 presodili, da je zaščita skupnosti pred nalezljivimi boleznimi pomembnejša od pravice posameznika do svobodnega odločanja o cepljenju.

A kljub temu vodja društva Primož Verbič ni obupal. »Vsakomur svetujemo, naj živi zdravo, se izogiba stresu in predvsem pije dovolj vode – ta ima v organizmu čistilno funkcijo,« je leta 2011 za Žurnal24 povzel svojo alternativo cepljenju. V boju za javno mnenje so se mu pridružila različna civilna gibanja, ki so vse učinkoviteje izkoriščala odprtost interneta in nekritičnost njihovega občinstva. Ob odsotnosti nalezljivih bolezni in njihovih posledic se je pozornost začela vse bolj preusmerjati v domnevne stranske učinke cepiv. Če danes v Google vtipkate geslo »Cepljenje, stranski učinki«, vas bo večina od prvih desetih zadetkov na smrt prestrašila.

Dvom in strah, povezan s cepivi, sta počasi začela pronicati v zavest staršev. »S proticepitelji sem se prvič soočila pred desetimi leti,« se spominja Špela Žnidaršič Reljič, pediatrinja v mariborskem zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca. »Sprva so se pojavljali le redko, v povprečju en do dva primera na leto. V zadnjih petih letih se pojavljajo vse pogosteje, tudi po 20–30 vsako leto.«

Posledica tega je bila tudi znižana stopnja precepljenosti otrok. Na ljubljanskem območju se je v minulih petih letih kar trikrat zgodilo, da je bilo s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam cepljenih manj kot 90 odstotkov generacije otrok. To pa je že meja, ko se lahko začnejo pojavljati izbruhi bolezni.

Zasejani dvom

Dvomi o cepljenju so se ob odsotnosti organiziranih državnih kampanj ozaveščanja o pomembnosti cepljenja in »uravnoteževanju« medijskih prispevkov o tem vprašanju z nasprotniki cepljenja v minulih letih dodobra razrasli. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno objavil poročilo večletne raziskave o odnosu do cepljenja, ki so jo izvedli v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede. Na vprašanja je odgovarjalo več kot 1700 mater, ki so rodile v letih 2013 in 2014. In le slaba polovica je izrazila zaupanje v cepljenje. Skoraj petina je imela odklonilno mnenje. »Presenetljivo visok (34 %) pa je bil delež neopredeljenih glede zaupanja v cepljenje,« navajajo v poročilu.

Samo zaupanju staršev v izbrane pediatre se gre zahvaliti, da se še ne pogovarjamo o kakem večjem padcu precepljenosti. »Delež mater, ki so kdaj omahovale pri cepljenju svojih otrok, je znašal 17 odstotkov. O tem, da so dokončno odklonile cepljenje, pa je poročal le nekaj več kot odstotek mater.«

Če danes v Google vtipkate geslo »Cepljenje, stranski učinki«, vas bo večina od prvih desetih zadetkov na smrt prestrašila.

A nasprotovanje cepljenju je samoomejujoče zaradi neizbežnega pojava epidemij. Pravi izziv pa je nasprotovanje omejiti, še preden prebivalstvo spet na svoji koži spozna bolezni, ki jih s cepljenjem preprečujemo.

V zadnjem letu smo priča nekaterim pozitivnim spremembam. Ministrstvo za zdravje je vendarle začelo aktivno promovirati cepljenje, pediatri so začeli pogosteje nastopati v medijih, mediji sami pa so začeli odmerjati manj prostora in časa za stališča proticepilcev. Zdi se, da se razmere obračajo v pravo smer. Najnovejši podatki za leto 2017 kažejo na morebitno obračanje trenda padanja precepljenosti. Verjetno je k temu prispevalo tudi dejstvo, da so se v naši soseščini, denimo v Italiji in Srbiji, začele pojavljati epidemije nalezljivih bolezni in da smo tudi sami »uvozili« nekaj primerov ošpic.

Necepljenim vstop prepovedan

Cepljenje kot pogoj za vpis v vrtec

V državnem zboru na obravnavo čaka predlog novele zakona o nalezljivih boleznih, ki bi na področju cepljenja uvedel nekaj pomembnih novosti. Najbolj izpostavljena je predlagana prepoved vpisa necepljenih otrok, ki nimajo priznane izvzetosti iz cepljenja iz medicinskih razlogov, v javno financirane vrtce.

To je seveda povzročilo burne proteste nasprotnikov cepljenja. Ko so iz urada varuha človekovih pravic sporočili, da se jim tak ukrep z vidika zaščite javnega zdravja ne zdi v nasprotju s človekovimi pravicami, so jih zasuli s pismi. »Na naslov varuha je prispelo nekaj manj kot 50 pripomb in protestov,« so nam sporočili iz urada. »Pretežno so izražali jezo, ker naj bi varuh zagovarjal obvezno cepljenje in predstavljali svoje argumente za neobvezno cepljenje.«

Predlog novele zakona je ob podpori slovenskih pediatrov vložila poslanka SMC Vlasta Počkaj, sicer upokojena zdravnica. Na ministrstvu za zdravje so spremembe pripravljali celoten mandat, na koncu pa so dvignili roke. Vlada se je sicer v stališču, sprejetem prejšnji teden, zavzela za omilitev zakona. »Zavrnitev vpisa v določenem letu bi v praksi pomenila, da otrok v tem letu ne bi mogel biti vpisan v nobenega od programov, ki so financirani iz javnih sredstev. Po mnenju vlade bi enakovreden učinek lahko dosegli z manjšim posegom v pravico otroka do vključitve v organizirano varstvo, in sicer tako, da bi otrokom, ki ne bi imeli opravljenih obveznih cepljenj, na podlagi potrdila pediatra, zgolj omejili vključitev v vrtec, ne pa tudi vpisa. V praksi bi bili tako vsi otroci vpisani v vrtec, njihova vključitev v skupino pa bi bila odvisna tudi od opravljenih obveznih cepljenj.«

Starši otroke praviloma v vrtec vpišejo pred dopolnjenim enim letom starosti, ko tako ali tako nimajo opravljenih vseh predvidenih cepljenj, zato cepljenje težko določimo kot pogoj za vpis. Pediatri načeloma k spremembam, ki jih predlaga vlada, nimajo pripomb, če bodo rešitve jasno zapisane v zakonu.

Predlog novele zakona je po mnenju dr. Marka Pokorna obetaven. »Ravno zaradi tega, ker ima potencial, da zveča precepljenost, je dvignil toliko prahu med nasprotniki cepljenja. Mislim, da si moramo naliti čistega vina: predlogu zakona nasprotujejo nasprotniki cepljenja, ker posega v sedanje stanje, ko je cepljenje de facto neobvezno.« Predlog bi zamašil luknje, ki so jim doslej omogočale nekaznovano izogibanje cepljenju. 

Preberite si tudi članek Doktorica proticepilstva