Trenutki odločitve

Lani novembra se je zdelo, da je vsega konec, pogajanja o oblikovanju nove vlade so dokončno propadla, pred vrati naj bi bile predčasne volitve. »Bolje ne vladati kot napačno vladati,« je izustil predsednik stranke, ki je dramatično zapustil zaključna pogajanja, »obžalujem propad pogovorov, a storila bom vse, da bo premagana politična kriza«, je izjavila druga stran.

Na koncu se je to tudi zgodilo, Nemčija je dobila novo vlado, veliko koalicijo, ki so ji takoj po volitvah nasprotovali skoraj vsi. Užaljenih liberalcev ni bilo zraven. Angela Merkel je postala kanclerka, pri čemer ima danes v vladi več težav s sestrsko CSU, z njenim notranjim ministrom Horstom Seehoferjem, kot pa z »ideološkimi nasprotniki«, nemškimi socialdemokrati.

Prerivanja in izsiljevanja v politiki niso nič posebnega. Mučno sestavljanje koalicije, pisanje sporazumov, protokolov, paktov o nenapadanju, pošiljanje pisem, zavezništva za razvoj, partnerstva tudi ne. To je politika. To je demokracija. Različna mnenja iščejo skupno pot, bolj ko se politiki ne strinjajo, bolje za razpravo, več ko je mnenj, več je rešitev. Zapisano velja s pripisom, da gre za relevantna politična stališča, ne pa zgolj za igro moči.

Vse, kar se je po volitvah dogajalo v Nemčiji, pa tudi v Italiji, na Hrvaškem, kjerkoli velja neki tip proporcionalnega volilnega sistema, se danes dogaja v Sloveniji. Nič posebnega nismo, nič ni specifičnega, čudnega, tudi manjšinska vlada ne. V pogajanjih o novi vladi imamo opravka z odhajajočim predsednikom vlade Mirom Cerarjem, ki mu je enkrat že razpadala koalicija, iz stranke pa je nagnal Milana Brgleza, najbolj prepoznavnega člana, ker se mu je upal postaviti po robu. Cerar tuhta, kako naj politično preživi – on, njegova stranka, kadri, ki so jih nastavili, moderna sredinska pot, o kateri tako rad razpreda. V pogajanjih imamo opravka tudi z nekdanjo predsednico vlade Alenko Bratušek, ki je še vedno prepričana, da ji mediji in drugi delajo krivico, ker pozabljajo, da naj bi rešila Slovenijo pred trojko, hkrati pa jo preganja izkušnja iz časov Zorana Jankovića, ki je želel voditi vlado, ne da bi v njej resnično sedel. Opravka imamo še z Dejanom Židanom, ki bi rad socialdemokrate dvignil iz Pahorjevega brezna, z Lukom Mescem, katerega stranka pleše na tanki brvi med idealizmom in ideološkostjo, med aktivizmom in pragmatizmom, in opraviti imamo tudi z Marjanom Šarcem, pretendentom za predsednika vlade, ki ga nekateri politični partnerji podcenjujejo. Zmeda? Iskanje kvadrature kroga? Slovenska nečimrnost?

Z vlado, ki bi se sestavila sama od sebe, bi bilo nekaj narobe. Gre za običajne povolilne politične razmere. Izbira predsednika vlade v času kompleksnih vprašanj in še težjih odgovorov ni enostavno delo.

Angela Merkel je za oblikovanje svoje četrte vlade potrebovala skoraj pol leta. Nemški socialdemokrati so privolili v koalicijsko pogodbo šele po tem, ko so imeli najprej izredni kongres, nato pa se je 460.000 članov SPD na strankarskem referendumu z dvetretjinsko podporo odločilo za pristop h koaliciji. Znotrajstrankarsko spraševanje, ki ga te dni o pristopu k manjšinski vladi Marjana Šarca izvaja Levica, ni nobena slovenska posebnost ali kapricioznost Luke Mesca in njegovih tovarišev.

Poskus s Šarcem

V sredo je peterček »prerezal gordijski vozel« in v parlament vložil Šarčevo kandidaturo za predsednika vlade. Kot se zdi, bo naslednji teden mandat za sestavo trinajste slovenske vlade dobil Marjan Šarec.

Izbira mandatarja je seveda najpomembnejša. Vse ostalo je politično pozicioniranje, tudi besede Janeza Janše, ki pravi, da sta samo on in njegova stranka sposobna sestaviti vlado, ki bi bila močna, neodvisna od elit, stricev in drugih demonov, ki ga tako radi preganjajo. Kar je paradoks, politik, stranka, ki zagovarja idejo šibke države, takšne, ki ne bi določala preveč, ki se ne bi vtikala v pravila svobodnega trga, danes zagovarja močno oblast. Logični paradoksi so pogosti spodrsljaji demagoških politikov.

Z vlado, ki bi se sestavila sama od sebe, bi bilo nekaj narobe. Gre za običajne povolilne politične razmere.

Vrnimo se k peterčku in pridružujoči se Levici. Med koalicijskimi pogajanji sta se, kot pravijo posamezniki, ki ju poznajo od blizu, nakazala dva večja problema. Prvi je politična nezrelost, užaljenost pri Alenki Bratušek in Miru Cerarju. Nekdanji predsednik in nekdanja predsednica vlade, ki sta med pogajanji pisala članom svoje stranke, v pismih pa obtoževala druge, da jih morebiti ne vodijo najboljši nameni, naj ne bi »dojela, da nista več glavna«. Prvi je na volitvah izgubil dve tretjini svojih volivcev, druga se je komaj uvrstila v parlament. Čas, ko sta vodila politično razpravo, je minil, kam lahko pripelje prevelik političen ego, pa nas lepo uči zgodovina razpadanja LDS. Tako naj bi recimo Miro Cerar zahteval, da gre koalicijska pogodba v novo usklajevanje, saj Levica ne želi postati polnokrvna članica vlade, kar pa so drugi člani peterčka zavrnili. Še posebej SD, ki ji je ta koalicijska pogodba vsebinsko bližje kot tista, ki so jo pred tedni sklenili z Matejem Toninom.

Drugi problem je pri Levici. Pravzaprav gre za razlike v pogledu na vodenje politike. Nekaterim v peterčku se zdi, »da Levici manjka vodstvene prakse, stvari v vladi so drugačne, kot če si v opoziciji, manjka jim praksa vladanja, občutek politične realnosti«. Marjan Šarec nima nikakršnih problemov z Levico, nasprotno, spoštuje Luko Mesca, tako bi v nekih drugih političnih kombinacijah lahko imela Levica tudi predsednika parlamenta, je pa za nekatere vztrajanje Levice pri natančnih dogovorih »zelo naporno, malce odveč«. Naporno je določanje metodologije vladanja manjšinske vlade, naporno dogovarjanje o tem, kdo in kdaj lahko vlaga zakone, kako bo s sklicevanjem nujnih sej, kako se bodo določali terminski plani vlad, kaj je s podporo ministrom in z vsemi drugimi tehničnimi stvarmi, ki vplivajo na način in vsebino vladanja. »Zapnejo se za vsako malenkost, tudi če je nepomembna, včasih pa si želijo tudi preveč, recimo nadzor nad nekakšnimi projektnimi skupinami, ki naj bi bile nad vsakim ministrstvom. Radi bi nadzirali, a se hkrati otepajo politične odgovornosti.«

Levica ima popolnoma legitimen cilj, da kljub odpovedi ministrskim mestom zaradi svoje nakazane podpore mandatarju sodeluje pri oblikovanju in načinu izvedbe vladnih politik, vendar bi bil ta njen cilj bolj realističen, če bi vstopila v vlado. Ker je podporni privesek, je logično, da je politična moč Levice manjša. S tega vidika je bila odločitev, da ne odide v vlado, napačna. Vprašanje pa je seveda, ali je imela Levica realno možnost za drugačno odločitev, velik del stranke naj bi namreč vstopu v vlado, tudi zaradi povsem nerealnih političnih pričakovanj, nasprotoval; v Levici bi se lahko znova zgodil razkol.

In prav tukaj je največja ovira koalicije, ki nastaja. Na eni strani so politiki, ki bi vladali po svoje, »na star način«, na drugi tisti, ki so najprej zahtevali novo vsebino, deloma so bili uspešni, zdaj pa vztrajajo pri drugačnem načinu vodenja vlade, v katero sicer niso želeli vstopiti. Nekje na sredi čepi neobremenjeni, pa tudi začudeni Marjan Šarec. To, da je v ponedeljek med pogajanji udaril po mizi in vsem partnerjem povedal, da je dovolj prerivanja, je povsem logično. Težava različnega dojemanja politike, z nepotrebnim prerivanjem vred, se je pokazala tudi pri izbiri »začasnega« predsednika državnega zbora. Matej Tonin je na začetku poletja postal srečna kolateralna žrtev brezsmiselne politične vojne. Šarec je sicer prepričan, da bo Tonin ob imenovanju nove vlade »gentlemansko« zapustil mesto predsednika državnega zbora, kjer naj bi ga nadomestil Dejan Židan.

Ker je Levica samo podporni privesek vladnega peterčka, je njena politična moč manjša. S tega vidika je bila odločitev, da ne odide v vlado, napačna.

Pričakovana izvolitev mandatarja, podpis koalicijske pogodbe in protokola sodelovanja Levice z vladnim peterčkom bo šele prvi korak. Ekonomist dr. Jože Damijan je te dni opozoril, da je bolj kot koalicijska pogodba pomembna sestava ministrske ekipe. »Ob kompetentni ministrski ekipi je lahko tudi 5 + 1 manjšinska vlada učinkovita. Če bodo ministri in ministrice predlagali in dobro izvedbeno pripravili posamezne ukrepe, bo vlada lahko učinkovita in uspešna. Upam si trditi, da bo 5 + 1 manjšinska vlada uspešna toliko, kolikor kompetentno ekipo bo imela.«

Damijan ima prav, ni tako pomembno, kaj piše v koalicijski pogodbi, ta je, kot se je izkazalo v vseh dosedanjih vladah, nekakšna novoletna zaobljuba, nekaj zapisanih stvari je narejenih, nekaj pa ne. To dobro vedo pri SDS, ki je v preteklosti že nekajkrat sklicala izredno sejo državnega zbora in aktualni vladi očitala neizpolnjevanje njene koalicijske pogodbe.

Pomembnejši od splošnih koalicijskih zavez so ljudje, ki vladajo. Ministri, vodje kabinetov, državni sekretarji, tisti, ki izvršujejo oblast. Vlada Mira Cerarja ni imela bleščeče ministrske ekipe. Nekateri ministri v javnosti niso obstajali, tudi njihova politika ne, popolnoma enako je bilo z delom poslancev SMC, ki so se v parlamentu predvsem skrivali. Zadržki Levice, ki morebiti ne bo podprla vseh Šarčevih ministrov, se zdijo s tega vidika upravičeni, prav tako argument peterčka, da tisti, ki niso v vladi, ne morejo določati kadrovske ekipe. Obstaja sicer še nekaj možnosti. Recimo ta, da bo imela Levica na ministrstvih, ki vodijo skupne projekte, svoje državne sekretarje. Ali pa da imajo državnega sekretarja vsaj v kabinetu predsednika vlade, ki naj bi bil pristojen za usklajevanje. Levica sicer pravi, da Šarca podpira kot najmanj slabo možnost, nato doda tri pogoje: »Prvič, da koalicijska pogodba ostane taka, kot smo jo uskladili prejšnji teden. Drugič, da Levica kot stranka, ki manjšinsko vlado podpira iz opozicije, ohrani določeno raven avtonomije. In tretjič, da se še pred imenovanji dogovorimo o prioritetnih nalogah za vlado do novega leta.«

Kaj se bo torej dogajalo v naslednjih dneh? Do konstituiranja vlade Marjana Šarca je še nekaj etap. Najprej se mora članstvo Levice strinjati z vstopom stranke v manjšinsko vlado. Potem se mora peterček z Levico dokončno dogovoriti o protokolu, ki bo določal njihovo sodelovanje. Sledita podpis partnerske pogodbe in glasovanje v parlamentu. Nato bo mandatar predložil listo ministrov, o kateri se lahko glasuje v celoti ali pa posamezno. Za izvolitev ministrov je potrebna navadna večina poslancev.

Veliko je ugibanj, kako bo delovala manjšinska vlada, veliko je dvomov, nejevere, cinizma. A v politiki so mogoče inovacije, stvari se lahko spreminjajo. Ne le v Španiji, v municipalistični Barceloni, ki je prekinila z vladavino tradicionalističnih strank, ne le v New Yorku, kjer je Alexandria Ocasio-Cortez, natakarica in aktivistka iz Bronxa, nepričakovano porazila kandidata demokratske stranke, ne samo na Portugalskem, kjer je socialistična stranka podpisala tri projektne sporazume s tremi strankami, temveč tudi v Sloveniji, ki je, kar nakazuje tako volilni izid kot volilna udeležba, sita partitokracije. A za kaj takega, za politični preboj, je treba »veliko zrelosti in modrosti« tako Levice kot drugih političnih strank. Potrebno je tudi zaupanje med vsemi političnimi akterji. Torej iskanje poti do skupne vlade, ne pa vnaprejšnje iskanje krivca za morebitni Šarčev polom.

Predvidena časovnica

Kdaj in kako do nove vlade?

17. avgust – volitve predsednika vlade
1. september – rok za vložitev predloga kandidatur za ministre
5. – 7. september – predstavitev kandidatov za ministre pred resornimi odbori
11. – 14. september – seja državnega zbora, na kateri naj bi bili potrjeni ministri in konstituirana vlada