Žan Mahnič – državni sekretar za resnico

Po diplomatsko-političnem fiasku, ki si ga je v Bruslju privoščila slovenska vlada, njen predsednik in minister za kulturo, ko nista želela odgovarjati na vprašanja evropskih poslancev, je »Skupina za spremljanje spoštovanja demokracije, pravne države in temeljnih pravic« 31. marca slovenski vladi poslala podroben vprašalnik. Ta na šestih straneh razkriva, kaj skrbi Bruselj. Sprašujejo o reformi medijske zakonodaje, o neodvisnosti uredništev, o STA, RTV, o žalitvah, ki jih politiki namenjajo novinarkam in novinarjem, o madžarskem kapitalu v slovenskih medijih, o sovražnem govoru, cenzuri na Delu. Zanima jih tudi, ali je oglaševanje res oblika političnega pritiska, kaj se dogaja z nevladnimi organizacijami, zakaj so bile sprožene revizije že zaključenih kazenskih preiskav, ki jih je naročilo ministrstvo za notranje zadeve, zanimajo jih tudi imenovanje tožilcev, zaščita žvižgačev, razrešitve ljudi na javnih agencijah ... Bruselj bi rad vedel tudi, kako namerava Slovenija ravnati v zvezi s postopkoma, ki po 7. členu pogodbe o EU potekata proti Madžarski in Poljski.

Očitno so evropski poslanci dobro obveščeni o dogajanju v Sloveniji.

Dogaja se veliko stvari, ki nimajo ničesar z demokracijo. Novinarji redno dobivajo grožnje, v okolici njihovih stanovanj se pojavljajo grozilni grafiti, politične stranke pritiskajo na lastnike medijev, uredništva so zasuta s tožbami, neznanci kličejo na domače telefone novinarjev in grozijo njihovim družinam. Vse te stvari so organizirane, kot je organizirano tudi sistematično finančno izčrpavanje Slovenske tiskovne agencije, in to zgolj zato, ker vladi ni všeč njen direktor Bojan Veselinovič.

Ne gre za prazne besede. Državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič, ki je zaposlen v kabinetu predsednika vlade, je dopisniku Dela iz Bruslja Petru Žerjaviču pred dnevi zagrozil takole: »Peter Žerjavič, koga v EU briga, kaj si misli nek brezvezni ARD. Tebe naj raje skrbi, kolikokrat se boš še lahko zabaval na Place du Luxembourg ob četrtkih popoldne, če Petrič ne bo dobil aneksov za drugi tir.« Luksemburški park je trg v neposredni bližini evropskega parlamenta; okoli njega je nekaj pivnic in lokalov, veliko novinarjev in politikov poseda tam okoli.

Mahničeva grožnja je posledica Žerjavičeve navedbe poročanja nemške ARD, ki se je odzvala na Janševe primerjave njihove medijske hiše z nacističnim časopisom Der Stürmer in sovjetsko Pravdo. Seveda bi lahko zamahnili z roko in dejali, da Mahnič zgolj nedostojno izziva, njegov očitek, da lastnik Dela ne bo mogel podpisovati dodatnih aneksov k že podpisani pogodbi za izgradnjo drugega tira, pa je iz trte zvit, saj Mahnič nima nikakršnih pristojnosti.

A pri napadu na novinarja Dela ne gre le za nedostojne in žaljive besede. Gre za neposreden pritisk in grožnjo novinarju ter medijski hiši.

Nekdanji novinarji in sodelavci Dela so v posebnem pismu, naslovljenem Ubranimo Delo, zapisali: »Mahnič po eni strani grozi Žerjaviču in vsem novinarjem Dela, po drugi strani pa posredno tudi solastniku časopisa Petriču, da se bo znašel v poslovnih in finančnih težavah, če bo ’njegov’ časopis kritično pisal o vladi in njenem predsedniku. Grozi javno, odkrito in brez zadržkov, čeprav gre za kaznivo izsiljevanje, za surov napad na avtonomno uredniško politiko Dela in na medijsko svobodo nasploh. Prek izsiljevanja lastnika (ki mu lahko sicer glede vpliva na časopis marsikaj očitamo) se tako dogaja nov nasilen poskus politične podreditve Dela.« Enako razmišljajo tudi predstavniki izvršnega odbora aktiva novinarjev Dela, ki so zapisali, da gre za »še en poskus pritiska politike na posamezne novinarje ali medijske hiše«.

Pri napadu na novinarja ne gre le za žaljive besede, gre za neposreden pritisk in grožnjo novinarju ter medijski hiši.

Ne bodimo apokaliptični, ostanimo raje naivni in ne verjemimo, da državni sekretar za nacionalno varnost res natančno ve, kje se v Bruslju gibljejo slovenski novinarji. To bi bila zloraba oblasti, vredna kazenskega pregona. Povsem mogoče je, da Mahnič le trola. A Mahnič ni navaden uporabnik Twitterja, tudi ni navaden politik, vsak dan lahko bere zapiske Sove, ima dostop do množice zaupnih dokumentov, kot član kabineta predsednika vlade pa ima tudi veliko politično moč.

Če bi bila Mahničeva grožnja prva, če ne bi natanko na enak način komuniciral tudi predsednik vlade, potem bi bila ta naivnost upravičena. Vendar ni. Vlada enako kot zdaj z Delom ravna tudi s Slovensko tiskovno agencijo. Uporablja finančne vzvode pritiska. Ravno zaradi tovrstnega pritiska in upravičenega nelagodja je Delo enkrat že začasno cenzuriralo članek Janeza Markeša, ki je bil oster do politike vlade in njenega predsednika.

Eno izmed vprašanj, ki je prišlo iz Bruslja, je osebno namenjeno predsedniku vlade. Politična skupina Renew Europe ga sprašuje, kako on »kot nekdanji novinar razume vlogo medijev in novinarjev«. Janša je pred dobrimi 30 leti res objavljal članke; ni bil sicer novinar, bil pa je redni zunanji sodelavec Mladine.

Janša na to in na ostala vprašanja evropskih poslancev ni želel odgovoriti. Iz njegovega kabineta so sporočili le, da bodo odgovore poslali takrat, ko bodo v evropskem parlamentu javno predvajali video, ki so jim ga poslali 26. marca. Prej pač ne. Janša je na Twitterju dodal, da že omenjeni novinar Dela Peter Žerjavič uporablja »hlapčevski jezik« in da ta skupina evropskega parlamenta nima »nobenih pristojnosti, da bi zasliševala kogarkoli«. Vodji skupine Sophie in ’t Veld pa je znova navrgel, da je »cenzorka«.

Pri vprašanju svobode medijev se lomijo osnovni temelji demokracije. In Janša s svojimi kompanjoni te temelje ruši in sistematično spodkopava. Kot izgovor uporablja puhlico, da se »bori proti medijskim monopolom«, četudi bi rad medije ukrojil po lastni podobi. Na tak način delujejo nedemokrati. In takšen človek kani 1. julija 2021 za šest mesecev prevzeti predsedovanje Svetu Evropske unije.

POVEZANI ČLANKI:

• Ubranimo Delo!