Kako oblast vohuni za državljani

Imajo lahko sodniki svoje mnenje? Lahko hodijo na volitve? Lahko verujejo v boga? Lahko polagajo vence k partizanskim spomenikom? Lahko mislijo, upajo, ljubijo, molijo? Sodniki niso brezdušna vreča pravne logike in paragrafov, niso avtomati, nikoli ne odločajo neodvisno od lastnih prepričanj in dogajanja v družbi, a vedno bi morali odločati v skladu s pravno logiko in pravnim redom in biti hkrati nepristranski.

Sodnica okrajnega sodišča v Ljubljani Urška Klakočar Zupančič je lanskega novembra na zaprtem profilu družbenega omrežja zapisala – zaprt profil je oblika zasebne komunikacije, primerljiva s komuniciranjem v stanovanju – nekaj kritičnih misli o Janševi vladi. Zapisala je, »da je Janez Janša na seji vlade ukazal, naj gredo policaji na ceste in občinske meje ter poberejo globe«. Ali pa, da ji je retorika Marka Potrča bolj všeč kot pa retorika, ki jo uporabljajo »Beovič, Krek, Bregant, Kacin in, velik diktator, Janša«. »Virus je pri nas dal polet zafrustriranim osebkom s kriminalno preteklostjo in željo po zatiranju vsega, kar jim stoji na poti. In, seveda, hudo potrebo po maščevanju.« Gre za tipični internetni besednjak, tip sporočanja, ki ga na spletu uporablja večina ljudi. Ali je primeren ali ne, je stvar osebnega prepričanja in sloga, ne pa zakonske regulative. Sodnica z zasebnim zapisom ni širila sovražnega govora, ni pozivala k rušenju ustavne ureditve in bila je tudi manj žaljiva od nekaterih tvitov Janeza Janše.

Sodničine zasebne besede so hitro postale javne. Neki »prijatelj« je brez privoljenja njen zapis poslal državnemu sekretarju Vinku Gorenaku, ta ga je objavil na svojem blogu in od predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča in predsednika sodnega sveta Erika Kerševana zahteval ukrepanje. Sodnici je Gorenak očital politično pristranskost. Najprej je izgubila položaj vodje oddelka za etažno lastnino, proti njej pa se je začel disciplinski postopek na sodnem svetu. Nazadnje je komisija za etiko in integriteto sodnega sveta aprila presodila, da s svojimi zapisi ni kršila sodniškega kodeksa, saj ima sodnica pravico do lastnega mnenja, sporne besede pa je izrekla med zasebno komunikacijo. Na položaj vodje oddelka se še ni vrnila.

Sodnica Urška Klakočar Zupančič sedaj toži Vinka Gorenaka. »Javnosti sem želela sporočiti, da oblast, ki vohuni za svojimi državljani, jih diskreditira na podlagi njihovih misli in izrečenih besed, sploh v zasebnem krogu, ni oblast, ki bi si jo želeli v demokratični družbi,« je dejala v intervjuju za časopis Svet24. »Vinka Gorenaka pa želim na sodnem procesu zgolj vprašati: ’Zakaj?’ Zakaj je bilo treba povzročiti toliko težav človeku, ki ga ne pozna, ki mu ni nič storil, ki ne z njim ne z vlado nima nič? Zakaj sem morala prebirati nagnusne grožnje, uperjene zoper moja otroka? Kako se počuti ob tem?«

Kodeks sodniške etike govori o neoporečnem obnašanju sodnikov, o obvladanem vedenju v službi in zunaj nje, pokončnosti, osebnem dostojanstvu, etiki, a sodnica je politično pristranske besede izrekla v zasebni komunikaciji. Če sodnikom kdorkoli prepove pravico do lastnega, četudi političnega mnenja, jim odreka ustavne svoboščine. Natančno to je storil Vinko Gorenak. »Sodniška zadržanost, ki jo kodeks poveličuje, ob tako očitnih krivicah, ki smo jim bili priča v zadnjem času, ob eklatantnem kršenju ustave s strani oblasti, ob izkoriščanju epidemije za stvari, ki z njo niso neposredno povezane, ob pritisku oblasti na medije, ob pošiljanju otrok pred sodišče … odpove. Kako naj bom zadržana, ko pa so vse naštete stvari tako zelo v nasprotju že z mojim moralnim in vrednotnim sistemom, ki ga imam kot človek, kaj šele kot sodnica?« se je v intervjuju vprašala na pranger postavljena Urška Klakočar Zupančič. »Nikoli se ne bom strinjala s potezami katerekoli vlade (leve ali desne), ki bo ljudem povzročala krivice in se do njih cinično obnašala.«

Tudi sodniki so ljudje. So takšni, ki žalijo varnostnike v sodni palači, so takšni, ki pišejo knjige o spolnem življenju lipicancev, so takšni, ki nastopajo v gledališču in po odru skačejo oblečeni v šlafrok. In tudi sodniki imajo pravico do svojega mnenja.

Na koncu se je uresničila želja nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica. Ta je ob razkritju zasebnega komuniciranja zapisal, »da nima nič proti temu, da se zdaj izvede disciplinski postopek – v upanju, da se bo tam pokazalo, da še imamo sodnike, ki znajo tudi v takih, s političnimi strastmi nabitih zadevah zakonito in pravično razsojati. In če bi se pokazalo, da jih doma ni, bom tej sodnici rade volje pomagal sestaviti ustrezno pritožbo na ESČP.« No, ne bo mu treba. Sodni svet je ugotovil, da sodnica ni kršila zakona o sodniški službi. Zakon je prej kršil državni sekretar Vinko Gorenak, ki je brez dovoljenja pooblaščene osebe objavil zasebno pisanje. Za takšno dejanje kazenski zakonik predvideva denarno kazen ali zapor do enega leta.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>