Ko gledališče postane film, dobimo Lajf

Za slovenski film lahko rečemo, da se sooča s težavami že od svojega nastanka. V preteklem stoletju se je veliko polemiziralo o njem, hkrati so se menjavale države, zdaj, ko imamo samostojno državo in institucije, je filmska kultura verjetno na najnižji ravni od osamosvojitve. Kljub temu obstajajo posamezniki, ki še zmeraj verjamejo, da je v dolini
šentflorjanski možno narediti zanimiv film o vsakdanjih rečeh, z vsakdanjimi zgodbami povprečnih ljudi. Dober primer za to je Lajf, prvi celovečerec priznanega gledališkega režiserja Vita Tauferja, v katerem se duhovito dotakne zmeraj zapletenih medsebojnih odnosov, generacijskih prepadov in drugih težav sodobnega slehernika. Zgodba filma je večinoma zgrajena na medsebojnih odnosih - dve najstnici, najstnik, oče in mati se soočajo z univerzalnimi težavami, kot so odraščanje, prve spolne izkušnje in medgeneracijske razlike -, ki jih Taufer, s pomočjo scenarija Tine Kosi, spremeni v zanimiv, duhovit in izrazito realističen splet okoliščin. Film je bil na 11. festivalu slovenskega filma v Portorožu deležen kritik in pohval - češ da je preveč gledališki, da so igralci, ki igrajo najstnike, prestari, kar je zgolj dodaten dokaz tako zelo znane slovenske nevoščljivosti. O vsem tem smo se pogovarjali z Vitom Tauferjem, ki se mu je precej mudilo - pripravljal se je na maturantski ples svoje najstniške hčere.

Lajf je vaš prvi celovečerec - kakšne so vaše dosedanje izkušnje s filmom?

> Ko sem bil majhen, je oče od nekega Čeha kupil kamero in mi je dovolil z njo kdaj pa kdaj snemati. Bila je takšna za navit, nekoč sem jo pozabil na dubrovniškem obzidju. Kar precej smo snemali z njo, ne spominjam se pa, da bi kdaj tiste filme doma tudi gledali. Precej kasneje sem intenzivno spremljal snemanja svojih gledaliških predstav za televizijo - trudil sem se, da ne bi bile videti kot prenos nogometne tekme, kot pravimo, ampak da bi nastalo kaj vrednega ogleda. Včasih smo dejansko snemali po več dni. Nastale so zelo zanimive reči. Pozorno sem spremljal delo kolegov, ki so snemali moje predstave, in sodeloval z njimi po svojih najboljših močeh. Tako sem se tudi najbrž kaj naučil. Predlani sem za potrebe predstave, ki sem jo delal v SMG z naslovom Kok ti men zdej dol visiš, posnel glasbeni videospot, ki se še vedno vrti na MTV - gre za »fake« najstniško glasbeno skupino »Hudo« (uprizarjajo jo igralci bolj ali manj srednjih let), ki nastopi v predstavi in odigra komad Saše Lošića. Poleg Lajfa je to moja prva samostojna izkušnja snemanja filma.

Lajf ste naredili po predstavi, ki ste jo pred tem uprizorili na gledaliških deskah. Podobno kot predstava Kok ti men zdej dol visiš? se dotika najstniške problematike, hkrati pa je namenjena odrasli populaciji. Od kod prihaja vzhičenost nad odraščanjem?

> Že od nekdaj me je zanimala mlajša, odraščajoča publika. Zna biti zelo kritična, težko obvladljiva, ampak če jim je kaj všeč, je atmo-sfera na predstavah lahko res vroča, ekstatična. In res se vračam k tem temam. Najstniško obdobje je pač najbolj intenzivno v življenju. V dobrem in slabem. Bolečem in radostnem. Najbolj avtentično, najbolj živo obdobje. Večina ljudi se po tem obdobju zapre v lupino. Moja prva predstava Razredni sovražnik, ki sem jo uprizoril leta 1982 v SMG, je bila narejena na temo najstniškega upora, brez upa zmage, upora z Razlogom, a brez koncepta. Takrat smo se soočali z družbo, ki je intenzivno razpadala in bila brez realne alternative. Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da se od preteklega časa ni nič spremenilo. Moja hči je najstnica, kar mi pomaga, da se vživim v kožo povprečnega današnjega najstnika. Moram priznati, da občutka najstništva nisem izgubil - ne zdi se mi, da sem pretirano pametnejši, kot sem bil sredi sedemdesetih let. Ni bistveno več modrosti, pa saj tudi današnji svet ni bolj smiseln, kot je bil nekoč - ravno nasprotno. Ljudje, še posebej najstniki, čutijo, da je svet, v katerem živimo, predvsem za mlade brez kakšne perspektive. V osemdesetih se je dogajal razpad sistema države, govorilo se je o t. i. balkanizmu, od katerega je bilo treba pobegniti, danes pa se celotna situacija zdi še bolj huda in težavna. Odrasli si vedno zapiramo oči, skrivamo svojo moč in svojo nemoč. Nimamo okna, ki bi se odpiralo v resnico tega sveta. Umetniki se zazrejo v svoje kroge. Mladi pa še čutijo elementarno potrebo po tem, da izrazijo resnico sebe in svojega življenja. Vpogled v družbena razmerja, v stanje sveta, v to, kako živijo ljudje za svojimi zidovi, voajerstvo pravzaprav - je po mojem ena od pomembnih funkcij predvsem filmske umetnosti. Film ima zmožnost opazovanja od znotraj. Zato imam rad filme iz meni neznanih dežel, Kitajske na primer. Zelo me zanima biti priča življenju na primer nekega Kitajca - kako vstane, se obleče, gre po cesti, sede za mizo, naroči krožnik špagetov, čaka, da mu jih prinesejo, in jih potem počasi poje. Te preproste akcije so nabite z dramatičnostjo življenja, nič manj kakor posnetek lokomotive, ki drvi proti meni ... Pri nas pa se filmi ukvarjajo v glavnem z nekakšnimi za lase privlečenimi štorijami ... Ne govorim o neosocrealizmu, ampak - film je vedno dokument časa in prostora.

Kako ste se znašli v vlogi filmskega režiserja - najverjetneje ste kot dolgoletni gledališki režiser naleteli na kopico težav.

> Niti ne. Pravzaprav nasprotno. Snemanje je bilo zame skrajni užitek. In montaža tudi. Gledališče pa dojemam precej široko. Lahko nesramno rečem, da je film zame pač en del gledališča. Težko je določiti mejo med gledališčem in filmom. Delo z igralci mora biti opravljeno tudi pri filmu, kar marsikateremu slovenskemu filmskemu režiserju ni všeč, ker ne ve, kaj bi pravzaprav z igralci počel drugega, kot da jih primerno osvetljene postavlja pred kamero. Zato radi najemajo naturščike, s katerimi pač ni kaj dosti dela.
Že v primeru gledališke predstave To ti je lajf me je zanimalo, kako čim bolj prepričljivo predstaviti neke življenjske zgodbe na odru. Čisto enostavno. Ljudje hočejo videti svoje življenje na odru. Za to gre od nekdaj. In vse je bilo zelo blizu temu, kar smo pozneje naredili na filmu. Nisem imel namena delati dokumentarnega filma. Če bi ga delal, bi gotovo angažiral prave najstnike. Delal sem igrani film, ki je vendarle izmišljena zgodba, postavljena v izmišljen kontekst. Gre za fikcijo, ves čas moram to razlagati, kot je bilo s pisateljem Goranom Vojnovićem, ki je moral na policiji pojasnjevati, da njegov junak ne predstavlja njega, temveč fikcijo. Podobno se počutim, kadar se moram zagovarjati kot gledališki režiser, ki je posnel film z dvajset- in tridesetletniki, ki igrajo osemnajstletnike.
Poleg tega ne vem, kaj je Gledališče, kaj pomeni biti gledališki režiser. Očitno pa to vedo eni, za katere mislim, da že dolgo (če sploh) niso bili v gledališču. Ne vem, kje so meje teh medijev. Že od nekdaj se mi zdi moteča vsaka žanrska omejenost, medijska zaplankanost. In predvsem me pri mojem delu zanima početi stvari, ki jih še nisem. Tudi nasploh v sodobni umetnosti bi težko resno postavljali meje. Fellini je iz filma delal teater. Ali denimo van Trier itd. ...

To se nanaša predvsem na očitke, ki ste jih bili deležni na 11. festivalu slovenskega filma v Portorožu?

> Gre za nekakšne precej obskurne očitke ... in kolikor vem, neuradne.

Sicer se je Portorož že pred leti izkazal za neučinkoviti festival, saj je film, ki ga takrat sploh niso opazili, dobil na beneškem festivalu eno najvidnejših mednarodnih priznanj ...

> Sicer pa tudi Lajf med drugim menda ni film za mednarodne festivale, ampak ... glede na to, da pri nas ne rastejo palme, da nimamo kamel ali minaretov ali česarkoli eksotičnega, po čemer bi se lahko bistveno razlikovali od ostale Evrope, lahko vsaj svetu pokažemo svojo notranjo eksotiko.

Kaj pa produkcija?

> Ja, precej dolgo je trajalo, potem ko smo film posneli v 12 dneh in pol, da smo ga lahko dali na ogled ... Na VPK so zelo zaposleni z drugimi rečmi. Distributerji se obnašajo precej mačehovsko do slovenskih filmov. V celjskem Tušu so menda rekli, da se sploh ne splača delati svečanih premier za slovenski film. Že v štartu torej obstaja nekakšen (samo)zaničevalni odnos do slovenskega filma.

Izbrali ste iste igralce kot v predstavi ...

> Igralci so imeli že izdelane vloge, in to dobro. Bili so tako dobri, da se mi je zdelo, da jih je treba posneti. Zato sem se sploh spomnil, da bi napravili film. Tudi jezik, ki smo ga pravzaprav izumili ob delanju predstave, je precej prispeval k temu, zdel se mi je - sploh glede na večen problem jezika v slovenskih filmih - zelo filmičen.

Ja, zanimiva je izbira celjščine namesto prevladujoče ljubljanščine v slovenskem filmu ...

> Celjščino sem izbral za izhodišče, ker se naše zgodbe dogajajo v Celju, ker je Celje nekakšen prototip globalne vasi in - ker mi celjščina deluje precej eksotično. Ritmično in melodično je zelo zanimiva. Kolikor vem, doslej še nikoli ni bila uporabljena na filmu ali v teatru. Sicer je govorica v Lajfu filmska različica celjščine. Podobno kot pri Kaurismäkiju - v njegovih filmih govorijo, tako mi je vsaj razlagal nek finski kolega, nekakšen precej izumetničen, izmišljeni govor. Tudi jezik je fikcija. Jezik se razvija in spreminja, in mi sodelujemo v tem. Umetnost ustvarja jezik.

Kaj pa karakterizacija likov v Lajfu?

> V like je vpeta cela družba: imamo fanta, dve prijateljici najstnici, očeta, mamo. Poleg tega da smo hoteli ustvariti zgodbo, ali mogoče preplet nekih zgodb - prijatelj mi je rekel, da film vsebuje vse teme grških tragedij -, se mi je zdelo ključno, da like prikažemo večplastno in ne po slovensko, črno-belo. Na primer oče je v filmu prikazan kot alkoholik, kar pa ni nujno res, saj ga kot takšnega doživlja morda le njegova hči. Morda je le tak kot mi vsi. Podobno je z mamo samohranilko, posesivno v svoji »cankarjanski« ljubezni do sina. Hotel sem doseči to karakterno večplastnost, iz katere izvira prepričljivost likov. Zato sem izbral profesionalne igralce. Amaterji tega po navadi v tej meri ne zmorejo.

Večplastnost likov se še posebej odraža v sekvenci filma z očetom - kjer se sprašuje o svoji hčeri in o odnosu oče-hči. Izhaja to iz vaših osebnih izkušenj?

> Teme so absolutno univerzalne, torej veljajo tudi zame. Prej ali slej pride moment, ko začutiš, da nimaš več moči nad otroki, da tvoji argumenti ne veljajo nič, četudi so pametni. Otrok potrebuje svoje življenje. To so zelo delikatni trenutki, o katerih se ni mogoče poučiti iz učbenikov. Soočanje z odraslostjo in prevzemanje odgovornosti sta gotovo mučni za najstnike, kot je staršem mučna izguba njihovega osnovnega motiva, smisla, ki ga starševstvo prinaša in ga v nekem trenutku ni več. No, pa tudi scene dirjanja s kolesom po mestu so mi na primer tudi blizu ... V tem sem našel nekakšen osebni pečat. Te kadre sem gledal neštetokrat in montaža teh je bila zame ena ključnih stvari v filmu. Ne vem čisto natančno, zakaj. Tista vožnja z biciklom je nekakšen obseden poskus pobega iz vse tiste brezizhodnosti. Če film ni narejen s strastjo, če ne pride iz neke obsedenosti, potem ni nič.

No, ključen prizor preobrata v filmu je vseeno precej gledališki.

> Ja, se strinjam. Zaplet in razplet sta gledališka, naravnost bulvarska - tega ne skrivamo - zakaj pa bi?! Se mi zdi popolnoma legitimno. Odigrano je vrhunsko in ljudem je všeč. Kot t. i. gledališkemu režiserju se mi oznaka gledališki pač ne more zdeti slabšalna! V gledališču se večinoma doživlja kot pohvalno, če je kaj označeno kot filmsko.

Kako pa je Lajf sprejelo občinstvo?

> Odlično. Film je sicer hladnejši medij od gledališča, manj neposreden, ampak mislim, da se publika ravno tako vživi. Prepoznajo se, to je najpomembneje. In zabavajo.

Ali se film bistveno razlikuje od predstave?

> Mislim, da ne. Po pravici povedano, predstavo sem že malo pozabil. Meni je nenavadno, da moram razmišljati in govoriti o stvareh, ki sem jih počel pred dvema letoma in pol. V gledališču je drugače: intenzivno delam predstavo dva, tri mesece, potem pa nanjo pozabim. Na splošno lahko rečem, da je bila predstava precej daljša od filma.

Se vam zdi, da ste s filmom uspeli povedati tisto, kar ste hoteli?

> Predvsem sem pustil, da so skozi scenarij Tine Kosi govorili vsi drugi, vsi najstniki, ki so ji pomagali pri scenariju, da so govorili igralci z dobro igro, da je govorila kamera, montaža. Ne vem, če je naloga filmskega režiserja, da uokvirja svoj kreativni ego. Na vsak način sem v filmu našel dosti osebnega, da sem se lahko z njim in z vsako osebo iz filma v neki točki identificiral. To je zelo pomembno, če se namreč jaz ne morem, kako naj se gledalci ...

Konec Lajfa je tudi zgovoren.

> Najbolj zanimivi se mi zdijo v filmu ti zdrsi v odsotnost: da Tarine mame sploh ni, le slišimo jo, ko leta s sesalcem po hiši, da prijateljica izgine, ne da bi izvedeli, kako je rešila problem nosečnosti, da vsi izginjajo iz odra v mrak, v temo svojih nevidnih ali prikritih življenj, v neobstoj. O tem film govori: o izginjanju s tega sveta. Vprašanje je, komu je sploh namenjeno glavno sporočilo filma, najstnikom ali odraslim. Prej ali slej so to isti ljudje.