Denar sveta grobar

Predstavljajte si pravljico, bajeslovno deželo za sedmim morjem in deveto goro, popolno utopijo - tako izgledajo novi stanovanjski kompleksi, ki so nastali na nekoč puščobni, neobljudeni, tako rekoč puščavski Costi del Sol. Vse cveti. Idila, kakršne zlepa ne najdete. Vse je zeleno, vse je urejeno, vse je čisto, vse je varno, vse je perfektno - razgledniško perfektno. Španski investitorji so v tej regiji ustvarili nova mesta, v katera naj bi se preselili in za stalno naselili predvsem upokojenci - ni boljšega! Idealno! Evropska Florida! Narediti so skušali največji evropski resort. In da ne bo kakega nesporazuma: tudi izgleda tako. Kot serija oaz sredi pustinje. Kot Disneyland, v katerem lahko živiš. Problem je le v tem, da tu nihče ne živi. Vse tiste hiške so prazne, vse tiste ulice so prazne, vse tiste zelenice so prazne, vsi tisti parki so prazni - nikjer ni žive duše. In to dobesedno. Vsa ta čudežna mesta izgledajo somračno: kot da bi kdo ugrabil vse prebivalce, kot da bi vse pobil kak apokaliptični virus, kot da je konec sveta. Ali bolje rečeno - antikonec sveta: vsi ljudje so izginili, vse nepremičnine pa so ostale nedotaknjene. Evakuacija? Vaja? Nič-nas-ne-sme-presenetiti? Kam so izginili vsi ti ljudje?
Ne, niso izginili, ampak sploh nikoli niso prišli. Vsa ta umetna mesta - ta simulacija krasnega novega sveta, ta investicija stoletja, ta velika priložnost, ta nepremičninski bum - so bila le bubble. Le mehurček, le balon. Nepremičninski balon. Tak, kakršen je Ameriko najprej poslal v finančno krizo in potem v gospodarsko krizo. In potem v recesijo. In svet, ki Ameriko imitira v dobrem in zlu, je sledil. Tudi Španijo - špansko državno blagajno, španske davkoplačevalce - je ta špekulacija drago stala. Specifično: španska centralna banka je morala prodati večji del svojih zlatih rezerv, španski javni dolg pa je zrasel na 106 % BDP-ja. Plus: brezposelnost se je povečala. Profite, kolikor jih je bilo, so privatizirali, izgubo, ki je bila orjaška, pa so socializirali - podružbili. In seveda, polovico španskih nepremičninskih agencij so zaprli. Najboljša metafora ekstremne podivjanosti sodobnega kapitalizma pa so čudovito zelena in brezhibno urejena state-of-the-art igrišča za golf, ki se raztezajo med temi novimi stanovanjskimi kompleksi in ki jih stalno zalivajo, pa čeprav ni tam nikogar, ki bi igral golf. Niti enega samega golfista. Kar je popolni, groteskni absurd: vode tam kronično primanjkuje, toda kljub temu namakajo igrišča za golf, na katerih ni nikogar.
To je eden izmed mnogih absurdov sodobnega finančnega trga, ki jih popisuje dokumentarec Let's Make Money, ali po naše - Denar sveta grobar. Ta lucidni, profetski dokumentarec, remiks reportaže, eseja, turneje in obdukcije, ki je zdaj izšel tudi pri nas in ki ga je tik pred lanskim zlomom borze posnel Ervin Wagenhofer, avtor nič manj udarnega dokumentarca Mi hranimo svet (We Feed the World), zelo plastično pokaže, kako v resnici nastaja denar, ali bolje rečeno - kako je denar postal sveta grobar. Saj res, kaj se dogaja z našim denarjem, ko je v banki? Nekaj je gotovo: v banki ga ni, ampak se klati okrog, po svetu, kjer se trudi, da ne bi mlatil prazne slame, ampak dela vse, da bi mlatil denar. Denar mlati denar. Mlatimo denar! Let's Make Money! Ergo: naš denar ni v banki, ampak nekje - na prostem trgu, heh, na kakem emerging marketu, kot se reče - dela denar.
Okej, pa pojdimo na en tak emerging market. Singapur: tu v limuzini srečamo gospoda Mobiusa, zahodnjaškega kšeftarja, ki pravi, da mu pravijo »investicijski guru«. Sam se ima za »kralja novih trgov«. In zakaj je parkiran v Singapurju? Iz preprostega razloga: Singapur hoče postati svetovni finančni center, zato skuša vlada pritegniti tuje investitorje. In ker skuša pritegniti tuje investitorje, tujih investitorjev in tujih podjetij ne obdavčuje. Ali pa jih obdavčuje po zelo nizki, tako rekoč simbolični stopnji. Kar seveda pomeni, da Singapur tuje investitorje v nekem smislu subvencionira. In kaj konkretno počne gospod Mobius? Točno: na tem novem trgu vrti 15 milijard dolarjev, ali natančneje - tu vrti in plemeniti zahodne sklade. Kakšne? Raznorazne, saj veste, investicijske - tudi pokojninske. Dobički teh skladov, ki so rezultat davčnih olajšav oz. subvencij singapurske vlade, se potem stekajo na Zahod, kjer se pretapljajo v pokojnine zahodnjakov. Ergo: Tretji svet plačuje pokojnine zahodnjakov. Paradoks, ne.

Finančna revolucija s temelji marksizma

Toda ni osamljen. Ne, to ni le eksces. Da je tretji svet ta, ki financira Zahod, ne pa obratno, se lahko prepričamo tudi, ko se preselimo v Afriko, kjer zahodne družbe izkoriščajo naravne vire in poceni delovno silo. In kot vidimo, se dobički potem v obliki zlatih palic selijo na Zahod - v švicarske sefe. Na ekranu se pojavi napis, ki pove vse: 3 % ostane Afriki, 97 % gre na Zahod. Tretji svet je ta, ki drži Zahod pri življenju. Ta paradoks se stopnjuje, ko se preselimo v Indijo, kjer se po slumih vozi avstrijski honcho, ki stoka, da stroški dela niso več tako nizki, kot so bili. Okrog njega so sami slumi - mizerija Madrasa, ki šteje 8 milijonov prebivalcev. Ena tretjina jih živi v slumih, magari na pločniku. Toda Indijci plačujejo davke na vse - čisto na vse. In kaj počne država? Tujim investitorjem in tujim podjetjem lajša davke in obenem subvencionira projekte, ki jih izvajajo v Indiji. Ergo: Indija, ki slovi po globoki in široki revščini, je socialna država za zahodna podjetja, ne pa za same Indijce.
Gospod Mobius ne more prehvaliti globalizacije in teh čudežnih emerging markets, ki so jim prej rekli tretji svet ali nerazviti svet ali dežele v razvoju - in še prej kolonije: neznatni davki, nizki stroški, poceni delovna sila, visoki dobički, stalna rast. Gospod Mobius je fundamentalist. Ekonomski, kapitalistični fundamentalist, praktični poganjek »washingtonskega konsenza«, ki je neoliberalizem - deregulacijo trga, odstranitev države in drugih ovir, ki bi lahko motile svobodno kroženje kapitala, privatizacijo javnega sektorja - prelevil v uradno filozofijo sodobnega, ekstremnega, ekstremističnega kapitalizma. Resnica tega ekonomskega ekstremizma so indijski otroci, ki se v slumu igrajo pod reklamnim panojem za izdelke, do katerih ne morejo. In do katerih nikoli ne bodo mogli. Resnica tega ekonomskega ekstremizma je tudi Burkina Faso, ki so ji zahodne družbe rekle, naj vse obdelovalne površine posadi z bombažem. Kar je tudi storila. Rezultat: vse ostalo je crknilo. Bombaž je ubil vse ostale kulture, vključno s hrano. Kot bi rekli: tam, kjer je bombaž, trava ne raste. Kar nas spomni na Darwinovo nočno moro, Sauperjev dokumentarec o visokih stroških globalizacije, ki je pokazal, kaj se je zgodilo, ko so zahodni investitorji pred leti sklenili, da bodo v Viktorijino jezero preselili nilskega ostriža. Vse ostalo je crknilo. Tako v jezeru kot ob njem, vključno z lokalno ekonomijo. Tam, kjer uspeva nilski ostriž, pač ne uspeva nič drugega. Nilski ostriž, ki je izstradal domačine, je nahranil le zahodne korporacije, te nilske ostriže novega svetovnega reda, v katerem so se finance dvignile nad ekonomijo in v katerem so države izgubile kontrolo nad svojimi ekonomijami. Ergo: Afrika je ta, ki financira Zahod, ne pa obratno.
Nič manjša in nič manj groteskna resnica tega ekonomskega ekstremizma pa niso davčna nebesa. Wagenhofer nas odpelje na Jersey - na kanalski otok, ki velja za eno izmed najbolj slavnih davčnih oaz. Tu so same banke. Ali bolje rečeno: vse svetovne banke imajo tu svoje podružnice. In zakaj imajo vse svetovne banke svoje podružnice v davčnih nebesih? Da lahko pridejo do poceni denarja, ki se skriva v davčnih nebesih in do katerega sicer ne bi mogle. Nihče ne ve, čigav je ta denar. Nihče ne ve, kdo se skriva za tem denarjem. Nihče ne ve, kako je bil pridobljen ta denar. A po drugi strani: to nikogar ne briga. Nihče noče vedeti, čigav je ta denar. Važno je le, da je tam. In tam je zato, ker se je izognil davkariji. Tu se ta skriti, neobdavčeni denar opere. Točno: svetovne banke so tiste, ki ga operejo in pošljejo v svet, kjer potem mlati denar in se koncentrira v rokah elite. Ergo: ne le davčna nebesa, ampak tudi same banke delujejo mafijsko. Če bi ves ta denar, ki je skrit v davčnih nebesih Jerseyja, obdavčili, bi na leto dobili 250 milijard dolarjev! In to samo iz enih davčnih nebes! Davčnih nebes pa je truma.
In seveda, resnica tega ekonomskega ekstremizma so brezdomci in brezposelni, ki postopajo pred poslopjem Svetovne banke. Komaj živijo, a ne vejo, kaj se dogaja tam notri, pravijo. In morda je trik prav v tem: le še komaj živijo zaradi tega, kar se dogaja tam notri. Saj res, kaj se dogaja tam notri, v Svetovni banki? Tu nastopi zvezdnik tega dokumentarca o neenakosti nacij in grobarskem karakterju denarja - John Perkins, nekdanji economic hitman. In kaj počne ekonomski atentator? Za Svetovno banko in korporacije, povezane z njo, opravlja umazane posle. Recimo: korporacija vrže oko na kako nestabilno deželo iz tretjega sveta, tipični emerging market. Ta država ima bogate naravne vire, bodisi nafto, diamante ali kaj takega. Svetovna banka tej »ubogi« državi odobri bajno posojilo, ki pa ga ne dobi neposredno država, ampak zahodna korporacija, ki začne potem s tem posojilom - s tem investicijskim kapitalom - graditi kak velik kos infrastrukture. Običajni rezultat: država se hudo zadolži, dolga pa ne more odplačati. V tem trenutku vstopi ekonomski atentator, ki reče, okej, če posojila ne morete vrniti, potem pa nam dajte »funt mesa«, ali bolje rečeno: Svetovna banka bo vaše posojilo reprogramirala in restrukturirala, če naši - zahodni - korporaciji prepustite kak svoj naravni vir. Če mafijsko prepričevanje, podkupovanje in izsiljevanje s strani ekonomskega atentatorja ne zaleže, potem pošljejo pravega atentatorja, ki skuša likvidirati voditelja te države. In če spodleti tudi pravemu atentatorju, potem pošljejo vojsko. To se je zgodilo Sadamu Huseinu: delati je hotel zase. Dolga ni hotel poplačati. Nafte ni hotel prepustiti patološkim sestram Svetovne banke. Če bi jo delil z njimi, bi bil danes še živ, pravi economic hitman. Ne pozabite, v dokumentarcu Korporacija, posnetem leta 2003, smo lahko videli, kako je skušala Svetovna banka bolivijsko vlado prisiliti, da bi lastništvo vse vode v Cochabambi, tretjem največjem bolivijskem mestu, prepustila ameriški korporaciji Bechtel, ki ji je Bush kasneje, verjetno v zameno, prepustil ponovno izgradnjo Iraka. Ergo: Zahod mafijsko zadolžuje tretji svet, da bi ga lažje molzel.

Kimerika

»Predkrizni« dokumentarec Denar sveta grobar je po eni strani fino dopolnilo dokumentarcev Darwinova nočna mora, Mi hranimo svet, Kruh naš vsakdanji, Smrt delavca, Kdo je ubil električni avto?, Fahrenheit 11/9, Surova budnica, Prihodnost hrane in Korporacija, ki so v zadnjih letih pretresli ozadje delovanja neoliberalnega kapitalizma, po drugi strani pa je tudi fino kontradopolnilo letošnjega »kriznega« hita - dokumentarca The Ascent of Money. Drži, poslovenili bi ga lahko Vzpon denarja, toda le kako bi se lahko uprli skušnjavi, da ga poslovenimo Denar sveta vladar? Kajti ta epski, panoramski, šestdelni doku, ki ga je premierno zavrtela britanska TV postaja Channel 4 in ki je zdaj že tudi na dvd-ju (in na spletu, direktno, z enim klikom), govori prav o tem, kako je denar postal sveta vladar. Posnet je po istoimenski knjigi Nialla Fergusona, britanskega profesorja, ki kroži med Oxfordom in Harvardom, političnega komentatorja in avtorja mnogih zgodovinsko-finančno-političnih bestsellerjev. Recimo: njegova biografija slovite bankirske dinastije Rothschild - The House of Rothschild: The World's Banker - je pred desetimi leti dvignila veliko prahu, obenem pa je bila tudi razlog, da se je odsmejal do banke.
Ferguson, ki dokumentarec tudi gosti, nam prikaže (in predvsem pove), kako je denar prišel do nas, kako je prepotoval tisočletja (od babilonskih tablic in družine Medici do francoske revolucije in sodobnih borz), kako je vmes na vse mogoče in nemogoče načine fintiral, kako je mutiral, kako se je dematerializiral, kako se je revolucioniral, kako je porajal Shylocke, oderuhe iz Glasgowa, bankrote, borzne balone, poceni kredite, kreditne krče, imperije, globalizacije, sklade, manije, panike, vojne, depresije, recesije in krize, kako je pobijal »gospodarje vesolja«, Enrone in Islandije, kako je šokiral svet in kako je izrisal konture realnega sveta, obenem pa nam tudi pokaže, kako finančne trge - »zrcala človeštva« - že 300 let žene ista logika, kako so finance zrcala naših psihoz in nevroz, kako nas silijo v pretiravanje in kako so si podredile svet, ljudi, države, diplomacijo, ekonomijo in politiko. Še več, razkaže nam vsa agregatna stanja in vse skrivnosti denarja, tako da na koncu ni nobene dileme: »Za vsakim velikim zgodovinskim fenomenom je finančna skrivnost.«
Rothschildi niso obogateli zato, ker so prvi izvedeli, kdo je dobil bitko pri Waterlooju, ampak zato, ker so takoj po bitki pokupili državne obveznice - med ameriško državljansko vojno so vedno dobro informirani Rothschildi pokopali jug, ker so zavrnili nakup južnjaških obveznic. Trg obveznic, ki je v tridesetih v Nemčiji povzročil hiperinflacijo, po drugi strani ni nastal zato, ker bi komu nenadoma šinila genialna ideja, ampak zato, ker so države potrebovale denar za financiranje vojn. Habsburška monarhija je propadla zaradi hude inflacije, španski imperij pa je propadel zato, ker Španija ni imela razvitega dovolj dobrega bančnega sistema - Amsterdam in London sta ga imela. Do francoske revolucije je prišlo zato, ker je monarhija vodenje svojih financ prepustila škotskemu kriminalcu Johnu Lawu, ki jo je - s pomočjo kreditnega balona - katastrofalno zadolžil. Ergo: ni velikega zgodovinskega dogodka brez finančnega ozadja. Ker je Marx le fusnota, zgodovina sveta ni zgodovina razrednega boja, ampak zgodovina denarja. Denar je ta, ki je klesal zgodovino, ne pa obratno. Denar sveta vladar je grozljivka: hej, kaj pa nismo ostali pri rimskih številkah!
No, Denar sveta vladar je za razliko od Denarja sveta grobarja optimistična grozljivka, saj v denarju vidi osmo čudo, motor neslutenega napredka in evolucije človeštva, izpolnitev vseh Darwinovih sanj, največji roller-coaster, kar jih je. Ferguson, ki je v svojih prejšnjih knjigah objokoval razpad britanskega imperija (za Britanijo bi bilo bolje, če ne bi vstopila v I. svetovno vojno in če bi pustila, da zmaga Nemčija, ker bi bilo to za Evropo bolje), obenem pa Ameriko pozival, naj že zaboga prevzame nase svojo manifestno, od Boga dano imperialistično usodo (vlogo novega imperija in razširjevalca demokracije), v Denarju sveta vladarju prikimava neoliberalnemu evangeliju: kriza, v kateri smo, je nekaj povsem normalnega, trg se bo že sam korigiral, vedno je bilo tako (in vedno bo tako), Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, razširjevalca neoliberalnega evangelija, sta nedolžna, skladi hedge so kul, general Pinochet - Friedmanov klient - je rešil čilsko demokracijo in tako dalje. Naomi Klein in njeno Doktrino šoka sicer ignorira, toda kljub temu se odpravi v New Orleans, da bi ugotovil, kako to, da prosti trg ljudi ni sposoben zaščititi pred naravno katastrofo.
Toda Denar sveta grobar in Denar sveta vladar se v nečem vendarle strinjata: da je problem v kreditih, hipotekah in zadolževanju, le da Denar sveta vladar kreditov, hipotek in zadolževanja ne more prehvaliti, ali bolje rečeno: brez kreditov, hipotek in zadolževanja ni družbe, človeštva, napredka, civilizacije. Okej, kje je potem problem? Tu je veliki Fergusonov twist. Kdo je kriv za krizo, v kateri smo? Neoliberalizem? Nehajte. Ameriški nepremičninski balon? Tudi ne. Ampak Chimerica. Kdo? Kimerika! Kitajska + Amerika. Ki-merika. Čudna, perverzna, shizoidna simbioza med Kitajsko in Ameriko je ključ do te krize. Še več: Kimerika, ki je v zadnjih letih zabeležila nadnaravno gospodarsko rast, je glavni krivec za krizo. Zakaj? Iz preprostega razloga: Kitajci že leta pridno kupujejo ameriški javni dolg. »Vzhodni Kimeričani varčujejo, zahodni Kimeričani pa trošijo.« Kitajci kreditirajo Ameriko. Kitajci financirajo ameriško zapravljanje. »Bolj ko so Kitajci kreditirali Ameriko, bolj so Američani trošili.« Ergo: nekoč je Zahod financiral države v razvoju - zdaj pa država v razvoju financira Zahod. Rezultat? Kitajska postaja velesila št. 1. Kaj bo, ko bo enkrat Ameriko odklopila in jo nehala kreditirati? Če je denar res sveta vladar in če je za vsakim velikim zgodovinskim fenomenom res finančna skrivnost, potem vojna ni izključena.