30. 7. 2009 | Mladina 30
Tehnični genij in športni zanesenjak
Stanko Bloudek, športnik, izumitelj, konstruktor letal in skakalnic
Stanko Bloudek na prireditvi Teden smučarskih poletov v Planici, leta 1947. (vir Muzej novejše zgodovine Slovenije)
Za Stanka Bloudka velja tisti ljudski rek - »Pa ni, da ni!« Vsega se je lotil, vse ga je zanimalo, in česar se je lotil, to je hotel narediti boljše, uporabnejše in učinkovitejše. Najbolj ga poznamo kot snovalca in graditelja športnih objektov in naprav, manj kot izumitelja in konstruktorja letal. V našem kolektivnem spominu in na vrednostni lestvici pa nima tistega mesta, ki bi mu glede na vse ustvarjeno pripadalo.
Stanko Bloudek je bil vnet privrženec različnih športov in hkrati človek, ki je omogočil razvoj teh športov in gradil športno infrastrukturo na svojo pobudo, po svojih zamislih in s svojimi izumi, pogosto s svojim denarjem, neredko je tudi sam opravljal težka fizična dela - ne le intelektualnega. Bloudek športnik je bil slovenski prvak v metu diska (1920), trikrat je bil jugoslovanski državni prvak v umetnostnem drsanju (1926, 1927, 1929), leta 1926 je zmagal na avtomobilskih dirkah na Ljubelju, igral je nogomet, namizni tenis, tenis, smučal, kolesaril, kotalkal, planinaril, bil plavalec in tudi športni funkcionar, nikoli pa se ni preizkusil v smučarskih skokih, pa tudi nikoli ni zares pilotiral, četudi se je s piloti menjaval na pilotskem sedežu ob preizkusih na tleh, toliko da je dobil občutek, ki mu je pomagal pri izboljšavah letalske konstrukcije. Pri Bloudku, odličnem inženirju, strojniku z žilico slikarja, radovednem človeku, ki je znal reševati praktične probleme, sta bili fizična in intelektualna aktivnost v idealnem razmerju. Neizčrpna zavzetost in navdušenje sta ga odlikovala že v času študija in tudi kasneje, ko je že kot uveljavljen strokovnjak pomagal graditi športne objekte po vsej Jugoslaviji. Prav projektiranje skakalnic mu je prineslo svetovno slavo in Planica je takrat postala pomembno svetovno športno središče.
Njegova življenjska zgodba ima pridih filmskih zgodb s preloma stoletja - rodil se je leta 1890 v Idriji, očetu češkega rodu Jaroslavu Bloudku z Moravskega, ki je prišel kot strokovnjak delat v idrijski rudnik živega srebra, mama Minka je bila domačinka, rojena Lapajne iz Vojskega nad Idrijo. Ko je bil Stanko star štiri leta, so se preselili na Češko, a je leta 1904 oče umrl in čez dve leti se je Bloudkova mati s petimi otroki vrnila v Slovenijo. To je bil čas, ko so časopisi pisali o letalskih pustolovščinah bratov Wright in tako je Bloudek že pri šestnajstih letih naredil svoj prvi letalski model. Po maturi je šel v Prago, najprej študiral slikarstvo, a že po enem letu ugotovil, da je strojništvo tisto pravo. Ni diplomiral, saj se je moral prej zaposliti. Takrat je skonstruiral brezmotorno letalo in v letih 1910/11 že risal novo letalo Libela; izdelal ga je na Dunaju ter ga preizkusil v zraku nad Dunajskim Novim mestom. Leta 1910 je francoski konstruktor Santos-Dumont iz bambusa izdelal prototip enosedežnega visokokrilnega letala, imenovanega Demoiselle, ki pa ga ni patentiral, s čimer je konkurenci pustil možnost posnemanja. Med slovenskimi letalskimi konstruktorji sta se po Demoiselle zgledovala Edvard Rusjan - ta je po zgledu »gospodične« naredil svojo Edo - in tudi Bloudek. V katalogu Bloudkove razstave »Leteči človek« (v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri) je zapisano, da je bilo Bloudkovo letalo uspešnejše od Rusjanovega. Bloudek je letalo predstavil na avtomobilistični razstavi v Pragi in avtomobilski dirkač Jan Čermak je, namesto da bi kupil Demoiselle, raje poiskal Bloudka. Tako se je začelo njuno kratkotrajno sodelovanje. Letalo Racek je sicer povzemalo bistvene značilnosti Francozovega letala, vendar je Bloudek preoblikoval in povečal krila ter višinski stabilizator, pridobil pri nosilni površini, a teže letala s tem ni povečal. To so bili pomembni začetki, ki so Bloudku prinesli povabilo tovarnarja Etricha v Trutnov, kjer je bil glavni konstruktor, a že leta 1913 najdemo Bloudka v Leipzigu v tovarni letal (DFW) Lindenthal in v Münchnu, naslednje leto je bil vodilni konstruktor v strojni tovarni Thone & Filiala na Dunaju in kasneje v Škodovih zavodih - tovarni letal v Dunajskem Novem mestu, kjer so proizvajali licenčna izvidniška, lovska in vodna letala. Tik pred 1. svetovno vojno je bil na svojo pobudo premeščen v Budimpešto za vodjo konstrukcijskega oddelka v madžarskih letalskih delavnicah A. C. (UFAG), kjer je vodil proizvodnjo vojaških letal in leta 1917 razvil lovsko letalo CI.
Po 1. svetovni vojni se je vrnil v Ljubljano in poskušal ob letališču v Šiški vzpostaviti letalsko industrijo, vendar se je takratna država odločila, da bo središče letalske industrije v Novem Sadu. Bloudek je svojo letalsko graditeljsko dejavnost nadaljeval v aeroklubu Naša krila in leta 1924 zasnoval novo letalo. Na letališču v Polju je leta 1930 poletelo letalo Lojze, a žal je to letalo leta 1934 na mitingu v Zagrebu strmoglavilo in Bloudek je bil tako pretresen, da se je nehal ukvarjati z letali, četudi je imel na svoji risalni mizi zanimiv projekt helikopterja. V tistem času je bil Bloudek že leto dni partner v tovarni Avtomontaža, postal je njen solastnik in glavni konstruktor in leta 1934 javnosti predstavil prvi slovenski avto Triglav. Pri tem se je oprl na tehnologijo nemškega proizvajalca DKW (dvotaktni motor DKW), a Bloudkov konstrukcijski delež naj bi bil kar 50-odstoten. Izdelali so le nekaj primerkov tega avtomobila. V Avtomontaži so si prizadevali, da bi obvladali izdelavo celotnega avtomobila, in so zato razvijali nov motor. Zakaj teh načrtov niso izpeljali, dostopna literatura ne pove. Seveda je Bloudka najbolj zanimala aerodinamika karoserije in med njegovimi risbami se najde tudi osnutek vozila, ki zelo spominja na Volkswagnovega hrošča. Leta 1938 je Bloudek prodal svoj delež v Avtomontaži, tehnični vodja pa je ostal do 2. svetovne vojne. Bloudek je ob intenzivnem ukvarjanju z letali in avtomobili imel še čas, da je izumil na primer zaskočno ključavnico za železniške vagone in s tem patentom tudi dobro zaslužil, se ukvarjal s problemom povezovanja tračnic, da na stikih ne bi bilo čutiti tresljajev, razvijal idejo motornega kolesa, se ukvarjal z inovacijami pri drsalkah in kotalkah, razvijal zamisel o kožnih jermenih, ki bi onemogočili zdrs smuči nazaj pri turni smuki itd. itd. Pri vsem tem se je aktivno ukvarjal še s športom in dosegal lepe izide.
Zanimive so anekdote - ena govori o tem, kako je že leta 1909 iz Prage prinesel prve nogometne čevlje/copate in prvo nogometno žogo ter dijaško moštvo Hermes opremil s prvimi dresi. Druga zgodba govori o tem, kako je pregovoril lastnika kavarne Evropa v Ljubljani, da je dal na razpolago verando v kavarni, da so tam postavili mizo za namizni tenis. Mere za mizo in pravila igre je prinesel iz Češke in študentom predstavljal novo igro. Očitno je znal dobro prepričevati tiste, ki so imeli denar in moč, tako je graščaka Koslerja, lastnika pivovarne, prepričal, da je klubu Ilirija dal v najem travnik med Gorenjskim kolo-dvorom in Celovško cesto, kjer so najprej naredili nogometno igrišče, nato so sledile atletske steze in naprave, kotalkališče in teniška igrišča, ki jih je Bloudek pozimi spremenil v drsališča in izumil posebno tehniko enakomernega razprševanja vodnega curka. No, in leta 1928 je na podlagi svojih načrtov pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo kopališča Ilirija, kjer je kopališka ploščad z bazenom merila 50 m krat 16,6 m (skupaj z manjšim bazenom za otroke), veliki bazen pa je bil pod desetmetrsko skakalnico globok 450 cm. Tako je ob robu Tivolskega parka Bloudek ustvaril zgleden športni park.
Mag. Gojko Zupan, sekretar za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, pravi, da se premalo zavedamo celovitosti Bloudkovega kompleksa Ilirija, saj gre za urbanistično odločitev, ki je razmere ustrezno obravnavala - rob parka in umestitev nizke pozidave na mestni rob. In če bodo na lokaciji Ilirije vendarle izpeljali že pred desetimi leti načrtovano pozidavo na podlagi nagrajenega projekta avstrijskega arhitekta Lorenza, se bo v tem občutljivem delu mesta pojavila predimenzionirana vsebina. V nasprotju s tem, kar se predvideva v novem prostorskem načrtu Ljubljane, je bil Bloudkov kompleks zasnovan in oblikovan gospodarno, upošteval je tisto, kar mu je omogočala dana parcela in kar je bilo nujno za dobro izvajanje športnih dejavnosti. Sicer pa je bil objekt skromen, edina dekoracija je bil kip plavalke/skakalke kiparja Goršeta, ki pa je bil leta 2008 ukraden in je pristal v kombiju skupaj s celo vrsto slovenskih bronastih javnih kipov, ki naj bi bili odpeljani v talilnice (menda italijanske). Bloudkovo poznavanje tehnologije gradnje kopališč je bilo nadvse pomembno, v Iliriji je razvil pomožne naprave za čiščenje in ogrevanje vode, razvil osvetljavo za stadion in pridobil za to tudi patent. Ne smemo pa pozabiti, da je poleg tega zasnoval kopališče Kodeljevo in športni park, ki sodi k njemu.
Leta 1932 je začel graditi planiško velikanko. Kljub finančnim nejasnostim se je lotil dela. Pri gradnji so mu pomagali Stane Miklavčič, Stane Pelan in Janez Kerštajn, kasneje tudi Ivan Rožman, pri konstrukciji in tudi finančno ter k promociji Planice kot športnega središča pa je največ pripomogel Joso Gorec, prav tako k približevanju mednarodni organizaciji FIS.
Z vprašanji aerodinamike in vzgonske površine, ki ju potrebuje skakalec, da lahko postane leteči človek, se je Bloudek ukvarjal skupaj z Rudijem Finžgarjem. Dr. Sandi Sitar, soavtor razstave, pripoveduje, da »je bil razvoj tisti, ki je postopoma pripeljal do takšne skakalnice. Bloudek je med prvimi spoznal, da pri skokih niso pomembne le balistične prvine, se pravi hitrost in moč odskoka, ampak tudi aerodinamične prvine, te je prenesel iz svojih letalskih izkušenj.« Izvirnost, ki je odlikovala 80-metrsko skakalnico, pa je bila parabolična krivulja. Planica je postala zibelka poletov in od leta 1934 do leta 1948 je bilo tam doseženih 14 rekordov, enega je dosegel Švicar
Fritz Tschannen, ki je skočil 120 m. Bloudek je imel velik ugled v tujini, predvsem v Avstriji, kjer je skonstruiral kar nekaj skakalnic, pomagal je pri korekturah v Kulmu in Obersdorfu. Po 2. svetovni vojni je gradil skakalnice v Delnicah, na Košutnjaku, na Jahorini in Popovi Šapki pa v Mostecu v Ljubljani, Škofji Loki, Kranjski Gori, Celju, Slovenj Gradcu, na Šmarni gori in še in še - nekaj več kot 16 skakalnic samo v Sloveniji in na prvi pogled je videti, kakor da so bili tista leta smučarski skoki najbolj množičen šport.
V ključnem trenutku se je Bloudek opredelil proti fašizmu in nacizmu in se pridružil Osvobodilni fronti. Leta 1940, ko so se začeli zračni napadi na Anglijo, si je Bloudek zamislil zračno zaščito angleških mest in se sestal s predstavnikom angleškega konzulata v Zagrebu. Ni pa podatkov, ali so Angleži njegov predlog sploh skušali uporabiti. Pri Bloudku ni šlo le za načela, zagnano je deloval in je tudi v tistih težkih časih s tehničnimi izboljšavami pripomogel k učinkovitejšemu odporu OF in izumljal najrazličnejše pripomočke. Ob koncu vojne je bil Bloudek star 55 let, bil je imenovan za prvega predsednika Jugoslovanskega olimpijskega komiteja (1947), bil je predsednik Fizkulturne zveze Slovenije, takoj po vojni se je lotil obnove skakalnice v Planici, leta 1958 je bil imenovan za konstruktorja športnih objektov in leta 1959 je vodil prenovo nogometnega stadiona za Bežigradom; istega leta je umrl zaradi bolezni na srcu. Leta 1965 so začeli podeljevati Bloudkovo nagrado, najvišjo državno nagrado za športne dosežke, in leta 1969 so v Tivoliju odkrili njegov doprsni kip, ki ga je napravil Stojan Batič, a spomenik je bil leta 2008 ukraden in vse kaže, da je bil, tako kot Goršetova skakalka s portala kopališča Ilirija, pretopljen v brezoblično gmoto.
Dokumenti o intenzivnem življenju vsestranskega športnika, izumitelja, strojnega inženirja, letalskega pionirja in očeta prve smučarske letalnice še čakajo na celovito, stalno muzejsko postavitev, pa tudi na uporabo v dokumentarnem filmu. Ob petdeseti obletnici njegove smrti so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pripravili pregledno razstavo, ki bo na ogled še do konca novembra; gradivo o njem pa najdemo raztreseno po kar 13 slovenskih muzejskih in arhivskih ustanovah - od Muzeja športa do Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.