Intervju z Dr. Andražem Terškom iz leta 2009, ko je Slovensko ustavno sodišče potrdilo odločitev rednega sodišča v primeru Prijatelj vs. Mladina: Politike lahko tudi žalimo in osebno napadamo ...

Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo Mladine in potrdilo odločitev rednega sodišča, da mora Mladina poslancu Srečku Prijatelju plačati odškodnino, ker je njen novinar žaljenje homoseksualcev, ki si ga je bil privoščil poslanec, označil za »normalni domet cerebralnega bankrotiranca« ... So se ustavni sodniki odločili prav?

> Ne. Vendar odgovor zaradi strokovne korektnosti terja nekoliko širše pojasnilo. Razlaga temeljnih teoretičnih načel in izhodišč pravnega varstva svobode izražanja, ki jo je podpisala šesterica spoštovanih ustavnih sodnikov in je zapisana v obrazložitvi odločbe, je najmanj neposrečena, deloma pa malo zgrešena. To je mogoče pregroba beseda za nekoga, ki ocenjuje delo ustavnega sodišča, ampak žal se je v preteklih letih pri delu sodišč zgodilo že toliko teoretičnih napak, nekatere tudi pri delu ustavnega sodišča, da se zdi, kot da zadržana kritika ni več dovolj. Sploh, ker gre za zelo pomembna vprašanja, o katerih je treba javno govoriti. In vprašanje, ki zadeva meje svobode novinarskega poklica, je lahko za družbo usodno vprašanje. Končni rezultat - ugotovitev, da je bilo kritično pisanje novinarja pretirano - je sicer lahko celo pravilen, ampak pri ustavnosodnem odločanju ni pomemben le končni rezultat, ker je lahko zelo spremenljiv.

To pomeni, da šesterica ustavnih sodnikov ni razumela ustavnega vprašanja, o katerem je odločala?

> Njihov teoretični odnos do teme je nekoliko presenetljiv, četudi je rezultat lahko sprejemljiv. Naj pojasnim. Vrhovno sodišče ZDA in nemško ustavno sodišče, dva posebej ugledna varuha ustavnosti, sta številne sodbe, ki so najbolj zaznamovale razvoj ustavne demokracije, sprejela z minimalno večino glasov. Ustavnopravno mnenje o tem, kaj je še ustavno sprejemljivo, v nekem mejnem in zato težjem primeru lahko zelo variira. Bistveno pa je, da so sodniki suvereni pri teoretičnih izhodiščih. Pri tej odločitvi ustavnega sodišča pa je šest ustavnih sodnikov nekatera teoretična izhodišča svobode izražanja razlagalo presenetljivo. Na nekaterih točkah celo v nasprotju s tistim, kar bi z vidika teorije in doktrine pričakovali od ustavnih sodnikov. V sodbi poleg tega ne najdete omembe strokovne literature. Nevarnost se ne zdi samo simbolična, pač pa tudi dejanska - če se bo v sodni praksi uveljavilo takšno razumevanje temeljnih načel svobode izražanja in novinarskega dela, potem grozi mrk svobode izražanja v Sloveniji.

Je odločitev dodatno sporna, ker varuje politika, ki mora biti v konfliktu z novinarsko svobodo govora že po naravi stvari deležen nižje stopnje pravnega varstva, kadar gre za kritične odzive na njegovo ravnanje ali izjave?

> Da. In če sodniki govorijo o tem, da novinar ne sme žaliti politika, niti kot odziv na politikove žalitve nekoga tretjega, je to čudno in nesprejemljivo. Seveda ga lahko tudi žali, če ima za to stvarno utemeljen razlog. Ne sme ga žaliti kar tako. Politiki niso zaščiteni pred žalitvami enako kot midva. Politike lahko ne le ostro kritiziramo, pač pa tudi žalimo, osebno napademo ipd., če imamo za to ustrezno stvarno podlago.

Je v primeru Prijatelj proti Mladini ta podlaga bila?

> Stvarno podlago za uporabljene besede je v članku pojasnil že novinar.

Torej je to, da se sodišče sploh ni ukvarjalo s povodom za novinarjev zapis o poslancu, tudi napaka?

> Ustavno sodišče v obrazložitvi pravi, da se sicer je ukvarjalo z ravnanjem poslanca, ki je povzročilo novinarjev zapis. A je to ravnanje poslanca presojalo zelo neprepričljivo. Težava je že v tem, da iz obrazložitve odločbe izhaja, kakor da tudi ustavno sodišče razume novinarsko funkcijo predvsem kot poročanje. Ni treba, da so novinarji samo ali pretežno poročevalci! Novinarji so tudi javni nadzorniki, intelektualci, razmišljujoči ljudje, ki ne le poročajo, ampak prav tako predstavljajo vrednostne sodbe in mnenja. Občasno celo poučujejo javnost. Govoriti, da se od novinarja pričakuje, da bo javnosti le predstavil dogodek, ki se je zgodil v parlamentu, se zdi neresno. Novinar ima pravico, občasno morda celo dolžnost, da kot intelektualna, moralno avtonomna in odgovorna oseba oceni ta dogodek in politika samega. Tudi v opozorilo javnosti. Poleg tega ne moremo ostro ločiti ravnanja politika od njegove politične osebe. Ravnanje politika je tisto, kar daje podlago za to, da kritično mislimo in pišemo tudi o politiku kot osebi. Novinar ima pravico, da na podlagi ravnanja politika piše tudi o njem kot osebi.

Poleg tega novinar Mladine sploh ni zapisal, da je Srečko Prijatelj »cerebralni bankrotiranec«, ampak da je bilo njegovo ravnanje v državnem zboru na tej ravni.

> Da. Zapisal naj bi bil, da so besede, naj se gredo homoseksualci poročat na Finsko, in gestikuliranje, ki naj bi prikazovalo homoseksualca, učinkovali kot »normalni domet cerebralnega bankrotiranca«. Gre za nadvse ostro, morda celo pretirano vrednostno oceno politikovega ravnanja. Ustavno sodišče pa nam skuša pojasniti, da je novinar pisal izključno o osebi politika, brez stvarne povezave z njegovim ravnanjem. Presenetljivo drzno od ustavnega sodišča je, da posredno pritrdi politiku, da je neko obnašanje tipično značilno za homoseksualce. Posebej opozarjam na tisti del obrazložitve, kjer se povzemajo stališča rednega sodstva, da s tem, ko je politik z gestikuliranjem prikazoval homoseksualca v smislu nekega tipičnega obnašanja, homoseksualcev ni žalil, ampak je samo prikazoval, da gre za homoseksualca. Ustavno sodišče se temu ni uprlo, to pa deluje kot njegovo strinjanje s stališčem, da je za homoseksualce značilno tipično obnašanje, h kateremu sodijo neki ton glasu in neke kretnje z rokami. Kaj dodati k temu?

Spomnim se politične maksime, ki se je razširila pred leti, po kateri naj bi bili ustavni sodniki pravniki iz različnih krogov in ne predvsem ustavni pravniki.

> To je neumnost, če je mišljeno kot strah pred ustavniki. Na primer, ni skrivnost, da se vsaj na ljubljanski pravni fakulteti vsebinsko pristno ustavno pravo, torej temeljna načela ustavnega prava, primerjalni vidik, analize sodne prakse ipd. bistveno premalo poučujejo. Program temu ne namenja primernega poudarka. Vsebinsko ustavno pravo bi moralo biti del vsakega predmeta v vsakem letniku pravnega študija. Teoretično učenje o posameznem predmetu bi morali aplicirati na prakso in na vprašanja, kaj je protiustavno in zakaj je to protiustavno, kakšna je v zvezi s tem domača in tuja ustavnosodna praksa ipd. Poleg tega v rednem sodstvu ustava nima skorajda nikakršne vrednosti in se ne uporablja neposredno pri sojenju, še redkeje se uporablja druga ustavnopravna literatura. Posledice za civilne, kazenske, upravne zadeve so lahko tudi šokantne. Bil sem na kar nekaj sodnih obravnavah različnih sodišč, kjer sem bil ob odnosu do ustave in razumevanju tega dokumenta strokovno razočaran. Za ustavne sodnike pač niso primerni vsi pravniki že samo zato, ker so pravniki. Strinjam se, da ni nujno, da ustavno sodišče sestavljajo pretežno ustavnopravni teoretiki ali profesorji ustavnega prava. Nujno pa je, da ga sestavljajo ljudje, ki odlično obvladajo tisto, o čemer odločajo: ustavnopravne posebnosti pravnih vsebin.

Je ta odločitev ustavnega sodišča lahko celo dobra, saj bo Sodišče za človekove pravice v Strasbourgu zdaj lahko pomagalo Sloveniji pri razumevanju sodobnih usmeritev na tem področju in se bo slovenska sodna praksa lahko brez zadržkov oprla na odločitev tega evropskega sodišča?

> Ne verjamem. To, da se gre pred ESČP s takšno, teoretično vprašljivo odločitvijo ustavnega sodišča o ustavni filozofiji svobode izražanja, se ne zdi najbolje. Če leta in leta na strasbourško sodišče naslavljamo vloge, ki bi jih morali primerno rešiti že doma, to ni dobro. Niti ko gre za svobodo izražanja. Poleg tega o teh vprašanjih obstaja že na desetine odločitev ESČP in veliko literature. Če vse to ni prepričalo prvostopenjskega, višjega in niti ustavnega sodišča, potem ne verjamem, da bo odločitev ESČP s svojim pedagoškim vplivom presegla konkretni primer.

Kako, glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, po vašem kaže Mladinini pritožbi pred tem sodiščem?

> Dobro. Še enkrat pa poudarjam, da ni nujno, da bo ugoden tudi končni izid. Ni izključeno, da bo tudi večina strasbourških sodnikov, ki bodo odločali v tej zadevi, menila, da je novinar pretiraval z izrazom »cerebralni bankrotiranec«. A ustavno sodišče je negativno presenetilo pri razlagi ustavnih temeljev in izhodišč svobode izražanja. Glede tega vprašanja pričakujem teoretično pedagoško pojasnilo ESČP, kakšno razumevanje bi bilo pravilnejše.

Je po vašem novinar pretiraval?

> Ne nujno. Glede tega se mi zdi prepričljivejše odklonilno ločeno mnenje, ki ga je spisal profesor ustavnega prava. V odločbi sodišča pa celo piše, da tudi, če bi poslanec res žalil homoseksualce, kar jih po mnenju sodišč sploh ni, novinar poslanca ne bi smel žaliti nazaj. To, kot rečeno, ne more držati. Spomnil sem se drugega Mladininega primera, ki ga še vedno uporabljam kot študijski primer. Ko je vaš novinar Nežmah za takratnega zunanjega ministra napisal, da je shizofrenik, ga je prvostopenjsko sodišče obsodilo. Sodišče je, kot se spominjam, napisalo, da gre ali za izmišljotino ali pa za nedopustno pisanje o varovanih osebnih podatkih o politikovem zdravju, tako nekako. Seveda je bila to zgolj ostra vrednostna sodba. Iz konteksta je bilo jasno, da novinar s tem izrazom ni mislil na zdravje politika, in prav tako, da tega podatka ni našel v zdravniški kartoteki. Potem pa je k sreči višje sodišče sodbo razveljavilo. Novinar, sklicujoč se na neko stvarno podlago, sme biti tako oster, celo žaljiv. Ustavno sodišče je tudi v obravnavanem primeru postavilo napačno vprašanje, torej ali novinar sme zapisati žaljive besede o politiku. Sme! Edino nerešeno vprašanje je, ali je pri tem pretiraval.

Ko sva ravno pri podobnih primerih. Eden izmed osumljencev v aferi Patria, poslovnež Walter Wolf, vztrajno ponavlja, da je Milan M. Cvikl »mentalni invalid«. Glede na odločitev ustavnega sodišča v zvezi z Mladininim novinarjem je Cvikl tožbo zoper Wolfa že dobil, samo še vložiti jo mora ...

> No, primer seveda ni enak, pa vendarle, zdaj bo lahko vsak politik, ki se bo čutil morda samo malo užaljenega, opogumljeno tožil. V odločbi se namreč navaja stališče rednih sodišč, da žalitev politika kot osebe ni dopustna, ustavno sodišče pa temu ne nasprotuje! To je pomembna precedenčna posledica te ustavnosodne odločitve.

Če se vrneva k Ruplu in Nežmahu, je bil to le eden v vrsti takšnih sodnih postopkov, kjer je prvostopenjsko sodišče novinarja oziroma medijsko hišo obsodilo, višje sodišče pa je potem odločilo diametralno nasprotno in obsojenega oprostilo. Mladina tokrat ni imela te sreče ...

> Sreče ... Ne. Je pa to Mladinino vprašanje nekako mejno vprašanje in je zato končni izid bolj negotov. Moti to, da je negotova tudi argumentacija ustavnega sodišča. Primer Cerani proti Dnevniku je bil recimo nadvse lahko pravno vprašanje s tega pravnega področja. In kot je bila prvostopenjska odločitev popolnoma zgrešena, je odločitev višjega sodišča učbeniška, kratka, jasna in diametralno nasprotna prvostopenjski.

Če so tako različne odločitve v istem primeru možne pri širše družbeno pomembnih vprašanjih, so zagotovo možne tudi, ko se tičejo morda samo enega človeka, za katerega so lahko usodne ...

> Da. In bojim se, da gre za sistemsko vprašanje. Preveč pravnih vprašanj se zdi prepogosto prepuščenih kakovosti posameznega sodnika ali celo srečnemu naključju. A da ne bo pomote, v slovenskem sodstvu so številni odlični sodniki in sodnice, stalno učeči se delovni ljudje, strokovno in osebnostno odgovorni, prepričljivi tudi kot dobrosrčne osebnosti. Želel bi si, da bi javno nastopali ali da bi jih javnost poznala. Seveda je povsod nekaj plevela, tudi v sodstvu, ampak je tudi ogromno odličnosti. In tej odličnosti se včasih dela krivica, pa naj gre za rezultate dela, plačni sistem, kadrovska vprašanja ali javno mnenje. Zaradi napak, četudi so nekatere sistemsko vprašanje, ne smemo tako posploševati stvari, da bi se sodstvo kot celota razvrednotilo.