18. 2. 2010 | Mladina 7
Kaj se je zgodilo?
Zakaj je afera Baričevič povzročila tako histerijo in zakaj se glasu ljudstva v Sloveniji nazadnje vedno zmeša
Končno je Slovenija dobila nekaj, s čimer se lahko identificira. Tako domače to zveni. Končno je tudi Slovenija dobila svojo »verzijo Fritzla«, svojo »Sodomo in Gomoro«, svoj »propad rimskega imperija«, kot je oznanil glas ljudstva, ki je te dni divje, agresivno, militantno žgal na spletnih forumih in blogih. Glas ljudstva, ki zjutraj vstane, ki se potem kako uro odpravlja v službo, ki potem kako uro potuje v službo, ki potem osem ur preživi v službi, ki se potem kako uro vrača iz službe, ki se potem doma nahrani, ki potem opravi vse družinske naloge, ki si potem ogleda večerna poročila in ki si potem pred spanjem vzame še »pol ure zase«, se v tiste magične »pol ure«, ki si jo vzame zase, v tiste pol ure, ko se edinkrat v dnevu čuti res svobodnega, prelevi v iskalca resnice, še več - v tiste pol ure se čudežno prelevi v državljana-novinarja, v junaškega odkritelja resnice. Ko sedi za računalnikom in klika, se mu nenadoma razodene Resnica. V tiste pol ure se prelevi v mesijanskega eksperta za vse.
Tudi zdaj je imel glas ljudstva naenkrat občutek, da je odkril »resnico«, in to čisto, direktno, absolutno, nepotvorjeno, razodeto resnico - resnico o Sašu Baričeviču, bulmastifih in tisti garaži. Še več, glas ljudstva ni pustil, da bi mu karkoli ali pa kdorkoli oviral ali pa blokiral vpogled v tisto garažo. In le malo vhodnih podatkov je bilo dovolj, da je začel glas ljudstva na dolgo in široko - pikantno in detajlno - fantazirati o tem, kaj se je zgodilo v tisti garaži. Tu kakopak nastopi problem: glas ljudstva to, kar naj bi se bilo zgodilo v garaži, gnevno obsoja (»pošast«), nad tem se zgraža (»fuj in fej«), to se mu gnusi in gabi (»ogabno, ogabno, ogabno«), nad tem je zrevoltiran (»Ne morem si predstavljati večje svinjarije.«), ob tem mu gre na bruhanje (»Pravemu človeku gre res na bruhanje.«), toda ironično - glas ljudstva o tem obenem fantazira.
Dogajanju v garaži dodaja »svoje« elemente, »svoje« poudarke, »svoje« spine, »svoje« transgresije, »svoje« deviacije - in »svoje« fantazije. Bujno in povsem neinhibirano, na vse pretege in čez vse plafone, obsceno in perverzno. Fantazira torej o tem, kar se mu gabi in gnusi - o tem, kar obsoja.
Zakaj bi človek fantaziral o tem, kar se mu gnusi in gabi? To kaže kvečjemu na to, da nima vpogleda v lastno življenje - da nima vpogleda v lastno patologijo. Ko glas ljudstva perverzno in obsceno fantazira o tem, kar naj bi se bilo zgodilo v garaži, se zdi, kot da nam hoče povedati, kako bi on to naredil, če bi bil Baričevič. In tako nenadoma ni več pomembno, kaj se je dejansko zgodilo v tisti garaži, ampak kaj si želimo, da bi se zgodilo v tisti garaži. Perverznost iz garaže se preseli v perverznost oddaljenega opazovalca.
Ni problem v tem, da glas ljudstva dvomi o uradni verziji, da dvomi o funkcioniranju pravne države, da prezira vlado, da obsoja nasilje nad živalmi in da ima ločeno mnenje o preiskavi, niti ni problem v tem, da glas ljudstva jezijo tajkuni, krediti, NLB, Mercator, SCT, Dars in tako dalje, toda problem je, ko reče: joj, ob tem se mi obrača želodec - a lahko še enkrat zavrtite? Kajti glas ljudstva - ves anonimen, psevdonimen, prikrit (in obenem alergičen na prikrivanje!) - je te dni počel natanko to: zahteval je detajle. Vse detajle. Toda ni zahteval detajlov o preiskavi, o funkcioniranju pravne države ipd. - vse to je bilo sekundarno: histerično in posesivno je zahteval filigranske detajle o tem, kar se je dogajalo v garaži. Spolne detajle, forenzične detajle, obdukcijske detajle, anatomske detajle, črevesne detajle, rektumske detajle, zoofilske detajle, do zadnje obscenosti in morbidnosti. Do zadnje nianse. To se mi gabi, toda izvedeti hočem vse! Čisto vse! To se mi gnusi, toda hočem biti zraven! Čisto tam! Glas ljudstva je skušal vizualizirati to, kar se je dogajalo v garaži.
Vprašanje, kdo si upa povedati resnico, se je prelevilo v vprašanje, kdo si upa pokazati fotko mrtvega, raztrganega Baričeviča. »Kje so vaši novinarji s fotkami?! Čakamo!« Pa: »Kje se da videt slike??? Dejte povedat!« Pa: »Baje da na netu in po sms krožijo fotke mrtvega Baričeviča. Kje se jih da videt?« Pa: »V petek sem to čakal ko pes na kost, pa sem bil žal razočaran.« Pa: »A obstaja kak link?« Pa: »Tisti, ki bi si radi ogledali sliko, jo pa lahko najdete na ...« Pa: »Bravo tistemu, ki je imel jajca in dal sliko v javnost!« Pa: »Poglejmo nekatere grozljive podrobnosti ...« In seveda: »Ali so v garaži res našli snemalne naprave? Ali so bile vklopljene? Je Baričevič res pisal dnevnik?« Kaj bi dal glas ljudstva, da bi lahko bil tam.
Ta mentalni sindrom, sicer patološki poganjek patriarhalno-mačističnega družbenega reda, zelo dobro poznate iz zgodbe o možu in prešuštni ženi. Žena moža prevara z drugim moškim. Mož, ki se ne more zadovoljiti in sprijazniti z golim dejstvom prevare, začne drezati vanjo - vedeti hoče vse detajle tega prešuštva, vse detajle in nianse prešuštnega seksa: kdaj sta fukala, kje, kolikokrat, kako, kaj ti je počel, te je od zadaj, kaj si ti počela njemu, kje je končal, si mu ga vlekla, si požrla, ima velikega? Detajli. Toda noben detajl ni dovolj - vsak detajl vodi le k drugemu detajlu. Moža je groza, to, da ga je žena prevarala, se mu gnusi in gabi, toda izvedeti hoče vse detajle prešuštnega spolnega akta. In o tem, kar obsoja, potem fantazira. Biti hoče tam - biti hoče zraven, in medias res. Toda vsak nov detajl, vsaka nova vizualizacija ga bolj obnori - vse bolj je obseden, agresiven, posesiven, ljubosumen. Ne le da same detajle slabo prenaša, ampak za detajle ni zrel. Pa vendar hoče nove in nove detajle, tako da ženski, ki hoče »preživeti«, ne preostane drugega, kot da si začne detajle izmišljati. Ženino prešuštvo s tem postane ultimativna fantazija. In ko postane fantazija, detajlom ni ne konca ne kraja, tako da moža na koncu ne poteši več niti totalna, fotorealistična vizualizacija prešuštnega seksa - potešilo bi ga šele to, če bi to storil sam. Če bi bil torej tam - zraven. Tretji.
Podobno velja za glas ljudstva, ki se je agresivno, posesivno, ljubosumno, bolestno, fantazijsko obesil na zadevo Baričevič, ki je hotel vse detajle in ki se je potem ob »prikrivanju« detajlov počutil celo prikrajšanega: navsezadnje ga ne bi potešila niti totalna, fotorealistična vizualizacija tega, kar se je dogajalo v garaži, ampak šele to, da bi bil zraven - v tisti garaži. Da bi to videl in doživel v živo. Zadeva Baričevič je pokazala, da so slovenske omare polne okostnjakov, obenem pa tudi, kako slabo Slovenija prenaša detajle. A kot rečeno: problem ni v tem, da hoče glas ljudstva izvedeti detajle, ampak v tem, katere detajle hoče izvedeti. In da bi bila mera polna, je glas ljudstva prepričan, da mu prikrivajo natanko »tiste« detajle, ki jih hoče izvedeti. No, »tistih« detajlov, po katerih hlepi glas ljudstva, tudi sicer - ob umorih, nesrečah, tragedijah ipd. - ne izvemo. Pa ne zato, ker jih ne moremo izvedeti, ampak zato, ker ni nobene potrebe po njih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.