Slovenska burka

Naj se Slovenija umakne iz Afganistana? Vsekakor. Toda najprej naj se umakne iz Afganistana, potem pa naj še Afganistan umakne iz sebe. Kajti Afganistan je resnica Slovenije. Med Afganistanom in Slovenijo obstaja nekaj zoprnih paralel. Za Slovenijo zdaj mnogi pravijo, da razpada in da ni bila še nikoli tako nizko - mar niso za Afganistan govorili, da je failed state, spodletela država? V Sloveniji zadnje čase poslušamo, da v politiki in ekonomiji vse poteka le še po zvezah - mar ni Afganistan veljal za tipični primer države, v kateri vse temelji na družinsko-klanovsko-plemenskih zvezah? Premier Borut Pahor pravi, da ga nizka podpora javnosti ne skrbi - mar ni bilo talibanom, ki so vladali Afganistanu, povsem vseeno, kakšno podporo javnosti imajo? Desnica pravi, da se Slovenija spreminja v policijsko državo - mar ni bil Afganistan država, kakršno lahko skupaj obdrži le policija? In seveda: talibani so bili alergični na ženske - mar ni tudi slovenska desnica alergična na ženske?
Specifično: na Katarino Kresal. Miran Györek, poslanec SNS, ki je kmetijskemu ministru Milanu Pogačniku s svojim glasom omogočil izglasovanje sporne novele zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, je namreč - ob interpelaciji Kresalove - dahnil: »Ne moremo te ministrice primerjati z gospo Jelušičevo, z gospo Krebsovo. To so dame, to so gospe, to so matere, to so žene, to so prijetne ženske za sodelovanje. Prosim lepo - moje mnenje - ta ministrica tega nima.« Ergo: Kresalova ni ne mati ne žena, ampak le ženska, ki se noče ukloniti imperativom patriarhalne ureditve, zato z njo ni mogoče sodelovati. Če bi bila moja, bi bila lepo doma - z burko! Jasno, Györek je s tem le potrdil to, kar je Kresalova ves čas trdila: da se je skuša desnica znebiti tudi zato, ker je ženska. In ko je spregovoril Györek, se je Janez Janša verjetno prijel za glavo. Pa četudi ni njegov poslanec.
Živo si lahko predstavljate, kako je izgledal bojni sestanek, na katerem je SDS kovala svoj interpelacijski ples: pazite, afere Baričevič iz taktičnih razlogov ne bomo pogrevali - izpadli bi preveč morbidno in mrhovinarsko - kar ni dobro - ljudem to ni všeč - v krizi je bolje, če rečeš, da je nekdo nekaj ukradel - to vžge - zato bomo žgali le povezavo med Kresalovo in Ram Investom - korupcija, klientelizem, mreženje - to bo ljudem všeč. Toda pozor: nobenega šovinizma in seksizma, nobenega poudarjanja njene ženskosti. Nastopajmo umirjeno, trezno, sredinsko, da ne bodo rekli, da jo interpeliramo le zato, ker je ženska. Potem pa je prišel Györek - in vse pokvaril. Interpelacija desnice nenadoma ni bila več tako čista, še toliko bolj, ker se je zdelo, da je Györek to povedal v imenu desnice, tako rekoč namesto SDS, da je torej le izrekel to, česar sami esdeesovci iz taktičnih razlogov niso smeli izreči. Hja, snel jim je z jezika. To, da je ob Kresalovi asociativno užalil tudi Jelušičevo in Krebsovo, se razume samo po sebi: dokler sta bili le ženski, nista bili sprejemljivi - sprejemljivi sta šele zdaj, ko sta ženi in materi. Györek je izgledal zelo filmsko: kot priča, ki jo v kaki sodni drami dobro strenirajo in pripeljejo na sodišče, obenem pa ji zabičajo, česa ne sme za nobeno ceno reči - toda zagovornik druge strani ali pa tožilec jo potem tako spravi ob živce, da izbruhne in pove preveč. Če ste videli film Zadnji dobri možje, potem veste, za kaj gre.
Če talibanizem tako dobro cveti v Sloveniji, kaj potem počnemo v Afganistanu? Zakaj talibane preganjamo po Afganistanu, če pa jih imamo dovolj v Sloveniji? Res, hecno je, da smo v Afganistanu. Zakaj so že Američani napadli talibanski Afganistan? Iz več razlogov, toda eden izmed njih se je glasil: ker talibani zatirajo ženske. Ker grdo ravnajo z njimi. Ker jih omalovažujejo. Ker jih tlačijo v burke. Okej, ko so jih »osvobodili«, so sicer ugotovili, da je burka nekakšna narodna noša, tradicionalno afganistansko oblačilo, toda to ne spremeni dejstva, da so šli tja prav zato, da bi ženske osvobodili burk. Ergo: Afganistan so napadli zaradi moških, ki ženskam natikajo burke. Vprašanje ni, ali naj se Slovenija umakne iz Afganistana, ampak - ali naj Slovenija napade samo sebe? Kaj počnemo v Afganistanu, veste: nekaj plemenitega in dobrega, pravijo slovenski politiki. Širimo demokracijo in svobodo. In slovenski politiki pravijo, da tudi v Sloveniji počnejo nekaj plemenitega in dobrega. Problem je le v tem, da slika kaže drugače.

Nacija konspirologov

To, da Slovenijo že lep čas pretresajo vsemogoče afere, ni brez patoloških učinkov. Za začetek: ker stalno in vztrajno ostajajo brez sodnega epiloga, ker torej ostajajo kronično nerazrešene, jim sodi ulica. Kar ulico le histerizira. In kar Slovenijo spreminja v nacijo konspirologov. Toda to ni edini patološki učinek vseh teh afer: ker ostajajo nerazrešene in brez sodnega epiloga, se le množijo in nalagajo - ker se le množijo in nalagajo, je težko reči, katera je prava in katera je lažna oz. le produkt populističnih fantazij politične konkurence - ker je težko reči, katera je prava in katera lažna, se afere avtomatično, tako rekoč by default, relativizirajo, češ, saj to vsi počnejo (tudi desnica je stavbe za državne institucije najemala po prijateljskih zvezah, tudi drugi se kartelno dogovarjajo ipd.) - in ker se afere relativizirajo (in ker Slovenci, častilci kulta žrtve, hitro nasedejo frazam »sem le žrtev zarote« in »proces proti meni je politično motiviran«), postajajo najboljše kritje za druge afere.
Ali bolje rečeno: lažne afere postajajo popolno kritje za prave afere, za korupcijo, klientelizem in kriminal, ki potekajo znotraj zakonov - v okviru zakona. Afere funkcionirajo kot dimna zavesa: ker se ukvarjamo z aferami, spregledamo, da se največ kriminala in največ korupcije zgodi prav v poslih, ki potekajo povsem legalno, pač v okviru zakona in po zakonu. Problem niso afere, ampak zakoni, ki kar kličejo po aferah. Ko vam navajajo zakon, po katerem je bil izpeljan ta ali oni veliki posel, se zdi, da je bil ta zakon napisan prav za ta posel - da je bil torej napisan zato, da bi ta posel opral krivde. Prav res: kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke? Slovenijo je zato težko spreminjati. In obratno: politična elita ne vidi razloga, da bi jo spreminjala. Zato tudi o krizi, brezposelnih in armadi ljudi, ki živijo na robu ali pa pod robom revščine, ne govorijo - če bi govorili o tem, bi to pomenilo, da je potrebna sprememba. Posledice tega fanatičnega, talibanskega ohranjanja statusa quo so na dlani: ljudje so prepričani, da je Slovenija le Dosje X, da je politika le masivna krinka in da je resnica tam nekje zunaj. Odtod vse hujša paranoja. Pa ne le pri naciji, ampak tudi pri samem Pahorju, ki je prepričan, da so ga koalicijski partnerji potrebovali le zato, da dobi volitve, zdaj pa se ga hočejo znebiti. Kar ni res: vsi skupaj ga imajo natanko tam, kjer ga hočejo.
Ob tem konspirološkem doživljanju politike kot masivne krinke za ilegalne posle, korupcijo, klientelizem in vezano trgovino se kakopak spomnimo na znani paradoks španske državljanske vojne. Zakaj se je Stalin tako dramatično vpletel v špansko državljansko vojno? Običajna razlaga gre takole: vpletel se je zato, da bi pomagal španskim komunistom, da bi Španiji nastavil levičarsko vlado in da bi internacionaliziral idejo socializma. Ameriški zgodovinar Stephen Koch pravi, da to ni res: Stalin je v špansko državljansko vojno posegel le zato, da bi prevzel nadzor nad špansko vlado. Hotel si jo je podrediti, da bi lahko z njo manipuliral, toda v povsem poslovnem smislu: špansko vlado je hotel kontrolirati, da bi jo lahko tržil, da bi jo lahko uporabljal kot žeton in da bi lahko z njo mešetaril, da bi lahko torej končno postal igralec v evropski politiki. Špansko vlado je »ugrabil«, da bi jo lahko rentiral - zdaj Angliji in Franciji, zdaj Nemčiji. »Stalin ni hotel imeti Španije zato, da bi ji vladal, temveč zaradi koncesij, ki bi jih z njo lahko izpulil, če bi jo zadržal ali zavrgel.« Od politike kot masivne krinke za zarotniške, kartelne, vezane, magari tajkunske posle je vedno le korak do politike, ki hoče priti v vlado, da bi jo lahko rentirala najboljšemu ponudniku. Nevarnost ni v tem, da bi se slovenska pravna država prelevila v policijsko, ampak v tem, da bi se prelevila v korporativno državo.
Slavoj Žižek je nekoč politiko zelo lepo povezal z gegoma risank, ki ju dobro poznate. Prvi geg: maček zdrvi čez prepad in še kar drvi, v prepad pa omahne šele, ko opazi, da je v zraku, da teče v prazno in da nima več stika s tlemi. Drugi geg: maček prijateljsko maha nekomu, ki se mimo pelje v avtomobilu, potem pa se zgrozi, ko ugotovi, da je bil avtomobil njegov. Maček prepozno opazi, da to, kar se dogaja pred njegovimi očmi, zadeva njega samega, da je torej notranje vpleten v to, kar se mu zdi zunanje in oddaljeno. Žižek je to situacijo povezal s politiko: »Mar ni res, da politični sistem v globoki krizi životari naprej zgolj zato, ker ne opazi, da je že mrtev?« In dalje: »Oblastniki se ne zavedajo, da je z njimi konec, da je proces, ki ga opazujejo, njihov lastni pogreb, zato se smehljajo in mahajo kot idiot, ki maha tatu, ki mu je izmaknil avtomobil.« In zdaj se ozrite okrog sebe: mar niso zdajle v natanko taki situaciji slovenski politiki, ki slavijo politično smrt Katarine Kresal, a ne opazijo, da so na svojem lastnem pogrebu? Če bi bile zdajle predčasne volitve, morda ne bi bil nihče »izvoljen«, zato zdajle ni politika, ki se ne bi bal predčasnih volitev.

Strah pred spremembo

Levica, ki je nekoč slovela po svojem obvladovanju protislovij demokracije, je postala protislovje demokracije. Poglejte si le, kako funkcionira Pahorjev »načelni oportunizem«, kot bi temu rekel Slavoj Žižek. Recimo: Pahor pravi, da prevzema odgovornost za lokacijo Nacionalnega preiskovalnega urada, da je bilo torej s selitvijo v stavbo Pogačarjevega Ram Investa vse okej, obenem pa pravi, naj država vse svoje pogodbe s Pogačarjevim Ram Investom takoj prekine. Pravi, da sprejema odgovornost za to, kar počne vlada, obenem pa na vse afere, v katere se zapleta koalicija, gleda s pozicije opozicije. Pravi, da je arbitražni sporazum na naši strani, pač nekaj, s čimer bomo le pridobili, obenem pa pravi, da s tem - s sprejetjem arbitražnega sporazuma - počnemo nekaj drznega. Ministrskega kandidata sam vnaprej diskreditira in ga razglasi za nesprejemljivega, obenem pa pravi, da ga ima še vedno za prijatelja. Prisega na socialno državo in slovensko suverenost, obenem pa prisega na zveličavnost prostega trga, češ, nič ne moremo, ker smo del večje zgodbe, globalnega kapitalizma, brezosebnega mehanizma, ki je onstran naše kontrole (za delovanje koalicijskih partnerjev in partneric je zato odgovoren le toliko, kolikor je odgovoren za delovanje te brezosebne, anonimne, nevidne roke trga!). In končno: pravi, da v Afganistanu počnemo nekaj dobrega in nujnega, da moramo torej tam obvezno ostati, obenem pa pravi, da bi se iz Afganistana takoj umaknil - hej, samo recite! Še celo Janša in sindikalisti se obnašajo kot Pahor: pridejo in zagrozijo z revolucijo, potem pa izginejo.
Kaj v resnici počne Pahor, ko pravi, da je z Ram Investovo stavbo vse v redu, a da razume tiste, ki jih Kresalova ni prepričala, ni težko ugotoviti: vedno skuša pomežikniti obema stranema. Bolj splošno rečeno: Pahor zavzame levo stališče, obenem pa da prav tudi desnici, s čimer potrdi tudi njeno stališče. Dodatna ironija je v tem, da ravna tudi obratno: zavzame desno stališče, obenem pa da prav tudi levici, s čimer potrdi njeno stališče, kar recimo izpričuje njegovo stališče do Afganistana (samo recite, pa se umaknemo). Kaj v resnici pomeni to Pahorjevo mežikanje obema stranema? Kaj pomenijo te njegove male, permanentne, načelno-oportunistične »spravne slovesnosti«? Za začetek, reči nam hoče, da je mogoče vsa politična nasprotja zgladiti in pomiriti, saj so razlike med desnico in levico majhne, neznatne in že skoraj nebistvene. Kar je seveda res le v tistem najbolj perverznem in najbolj obscenem smislu: ko levica in desnica delujeta kartelno, korporativno in ko ju ločujejo le še »kulturne razlike« (stališče do izbrisanih, istospolnih, abortusa, enobeja ipd.). Ne pravim, da se natanko to ne dogaja pri nas, toda obstaja še bolj intrigantno razumevanje te Pahorjeve filozofije »narcizma malih razlik«.
Najprej se vprašajte: zakaj se Pahor tako groteskno utaplja v relativiziranju slovenskega političnega prostora, ki mu poveljuje? Zakaj ga omejuje na narcizem malih razlik, ki jih je mogoče zlahka preseči in zgladiti? Ker je to edini način, da nanj pogleda zviška, z nevtralne distance, ki je vse razlike, vsa nasprotja in vsa protislovja že presegla - z univerzalne, obče veljavne, nadideološke, kozmične, zunajčasne, humanistične, tolerantne pozicije lepe duše, ki je nagnjena k temu, da na družbo, v kateri živi, ne gleda iz same družbe, ampak s pozicije neke - kot bi rekel angleški zgodovinar G. M. Trevelyan - »poznejše modrosti«, ki pa je itak prišla prepozno, da bi lahko ljudje v tistih konkretnih okoliščinah ravnali drugače, kot so ravnali. Je v Sloveniji mogoča ta »nemogoča« pozicija? Ne. Kje pa najdemo njeno simulacijo? Točno: v evropskem parlamentu. In tu je ključ: ne pozabite namreč, da je Pahor, ko je bil evropski poslanec, kandidiral za predsednika Evropskega parlamenta. Ne, ni bil izvoljen, daleč od tega, dobil je le nekaj glasov, toda očitno je imel občutek, da je bil izvoljen, da je torej postal predsednik Evropskega parlamenta, zato zdaj Sloveniji vlada tako, kot da je Evropski parlament - in obenem tako, kot da je sam predsednik Evropskega parlamenta, ne pa premier. Zato izgleda tako groteskno. Zato zveni kot karikatura Brechtovega gospoda Keunerja, ki je rekel: »Kadar sem eno s stvarmi, stvari ne razumem, ampak stvari razumejo mene.« In zato stalno menja like. Trik vseh tistih njegovih sunkovitih, teatraličnih menjav likov - vseh tistih njegovih malih filmov - namreč ni v tem, da bi skušal potešiti in zapolniti vse fokusne skupine in vse niše slovenske volilne baze, ampak v tem, da v Sloveniji vidi Evropski parlament: njegovo igranje likov je igranje nacionalnih karakterjev EU držav. Zdaj mežika Dancem, zdaj Poljakom, zdaj Francozom, zdaj Italijanom. Pahor nima sreče z geografijo: Slovenija ni Evropski parlament.
Kaj je kolateralna škoda tega relativiziranja slovenskega političnega prostora, tega »načelnega oportunizma«, tega vsiljivega, lepodušnega, postpolitičnega nastopanja z univerzalne pozicije, ki je v sebi razrešila vsa družbena protislovja, je na dlani: sprememba. Če so družbene, politične in kulturne razlike tako majhne in tako irelevantne, da jih je mogoče univerzalizirati že v njihovi protislovnosti, potem ni treba ničesar spreminjati - stališča je treba le uskladiti, še toliko bolj, ker »ima vsaka stran svoj prav«. Kar ni res. Če bi imeli desničarji prav, potem bi bili levičarji. In obratno. Soglasje, o katerem mantra Pahor, je zato posledično lahko le soglasje o tem, da ni treba ničesar spremeniti. Pahorjevo mežikanje na vse strani je le zameglitev: univerzalizem je le pribežališče tega, ki se boji sprememb. Tega, ki se mu spremembe upirajo. Pahor nam stalno govori: glejte, sem načelen in obenem pragmatičen. Sem pragmatičen in obenem načelen. Vsekakor: načelen je v svoji pragmatičnosti.

Mi smo iznašli srečo!

Je to pot naprej? Ne, pragmatičen je le zato, da mu ne bi bilo treba ničesar spreminjati. Joj, pragmatičnost mi ne pušča druge izbire, kot da ničesar ne izberem! Zato tudi stalno poslušamo, da spremembe ne pridejo v poštev, ker jih mednarodna skupnost ne bi razumela in sprejela. Spremembi je s tem asociativno pripisan status Zla: sprememba je le motnja, nekaj malopridnega, celo katastrofalnega, tako rekoč terorističnega. Saj nočete, da nas mednarodna skupnost osami? Saj nočete, da nas osami, tako kot je osamila Afganistan in Irak? Vidite, Slovenija se obnaša tako, kot bi se morala obnašati Afganistan in Irak, če bi se hotela izogniti invaziji. Če naj parafraziram znani Heglov argument o lepi duši: resnično Zlo je v pogledu tistega, ki Zlo vidi v spremembi. Odtod Pahorjeva tolerantnost: vseeno mu je, kakšno podporo ima, vseeno mu je, kakšne ratinge ima, vseeno mu je, kako ga volivci vidijo, vseeno mu je, kaj rečete o njem. Še več: o njem lahko rečete, kar hočete. Toda to ni tolerantnost Martina Lutherja Kinga, ki je hotel spremembo, ampak tolerantnost nekoga, ki spremembe noče - tolerantnost nekoga, ki ima občutek, da kontrolira razmere, ki bi lahko pripeljale do spremembe. Tolerantnost nekoga, ki noče tvegati - tolerantnost nekoga, ki se tako boji sprememb, da v strpnosti vidi največjo možno spremembo. Ne le Pahor, ampak vsi slovenski politiki izgledajo apatično, naveličano, upehano, sterilno, aseptično, anemično - v problemih, ki bi jih morali rešiti, vidijo le prizorišče za spektakel svoje ljudskosti, toda vsak izmed njih se vedno najbolj razveseli samega sebe. Po malem spominjajo na Nietzschejeve »zadnje ljudi«, ki mežikajo in vzklikajo: »Mi smo iznašli srečo.« Kot bi poslušali ameriško himno, ne.
In v tem je najbolj morbidna perverznost slovenske politike: tvegati si upa le še v Afganistanu in Iraku. Je kaj bolj komičnega in patetičnega od slovenskih politikov, ki si ne upajo več ničesar tvegati, »mirijo« pa Afganistance, ki so pripravljeni za svoje ideale - magari čudne, sporne in skrajne - tvegati svoja življenja? V džihadistih, ki se razstreljujejo v Afganistanu in Iraku, je več življenja - pa tudi več strasti, emocij in globine - kot v slovenskih politikih. Nič, Pahorjeva tolerantnost je tolerantnost varuha statusa quo. Varuha statusa quo ante. A po drugi strani: da bi se vrnili v talibanski status quo ante, ni treba ničesar spreminjati - le počakati je treba na konec krize, da bo spet vse tako, kot je bilo prej. Reforme, ki jih napoveduje Pahor, zato niso sprememba, ampak le strukturna prilagoditev Slovenije logiki kapitala, diktatu nevidne roke trga in usojenosti tistega statusa quo ante. Edina prava sprememba je pravzaprav to, da je v imaginariju desnice »Kučanov klan« zamenjala »pisarna Mira Senice«. In da ne bo kakega nesporazuma: o Pahorju, čigar univerzalnost je tako partikularna, da izključuje spremembo, lahko rečete, kar hočete, ker pač ve, da to ne bo ničesar spremenilo. Z eno besedo: pragmatičnost je reproduciranje obstoječega - sprememba pa je kolateralna škoda pragmatičnosti.

Sprememba ni to, da zamenjaš Janšo

Woody Allen je nekoč rekel: intelektualci so kot mafija - pobijajo se le med sabo. In natanko tako že lep čas izgleda koalicijska levica: pobija se le med sabo. In ko ne nastopa v skeču Woodyja Allena, nastopa v Chaplinovem Velikem diktatorju, predvsem v tistem famoznem prizoru, v katerem si Hitler in Mussolini izmenično dvigujeta stola - prvi hoče sedeti višje kot drugi. In obratno. Pahor je ves vesel, da ima višje ratinge kot LDS in Zares. Ostalo - recimo podpora vladi in rating Janševe SDS - ga ne zanima. Važno je, da sedi višje kot Kresalova in Golobič. In da bi se še bolj veselo kresalo, vsako afero, v katero so vpleteni njegovi koalicijski partnerji, vedno obdrži na malem ognju: pogodba z Ram Investom je okej, toda z Ram Investom je treba prekiniti vse pogodbe. S tem Kresalovi ni ravno pomagal, ne. Au contraire!
Odtod vprašanje: kaj bi rešilo koalicijsko levico? Diferenciacija. Še več: kanček stalinizma. Stroge kazni za prekrške, afere in škandale, ostro discipliniranje, ukori, izključitve, stalno notranje čiščenje. Jebeš deželo, v kateri se politiki igrajo z življenji ljudi, sami pa ne živijo v strahu za svoja življenja. Kaj bi še rešilo koalicijsko levico? Nadaljevanje diferenciacije z drugimi sredstvi: razbitje. Ali natančneje: ker že ravno šušljajo, da naj bi LDS in Zares načrtovala ponovno združitev, zakaj te ideje ne bi vzeli resno? Ergo: LDS in Zares bi se združila. Potem bi še nekaj dodatnih - hja, disidentskih - poslancev pobrala pri SDS, nekaj pa pri Desusu. Tako bi nastala tretja najmočnejša stranka v tem sklicu parlamenta, le malo šibkejša od SDS in SD. In ta stranka, sicer koalicijska partnerica SD, bi potem Pahorju rekla: zdaj pa spremenimo Slovenijo! Si z nami ali nisi? Če si z nami, potem okej: spremenimo že to Slovenijo! Če pa nisi z nami in če nočeš spremeniti Slovenije, potem bomo brezpogojno izstopili iz vlade in razpisane bodo predčasne volitve - in v predvolilni kampanji ne bomo šli proti Janši, ampak proti tebi! Ti boš naš problem, ne pa Janša! Na Janšo se sploh ne bomo ozirali!
In ta obrat ne bi bil brez soli: čas bi namreč že bil, da se levica neha sprenevedati, da je sprememba Slovenije to, da zamenjaš Janšo - da ga torej poraziš na volitvah. Ne, to ni sprememba, ki jo Slovenija potrebuje in terja. Toda slovenska levica stalno živi prav v tej iluziji: ko premaga Janšo, se ji zdi, da je izvršila spremembo! Ko porazi Janšo, misli, da je spremenila Slovenijo. Vsakič, ko Janšo pošlje v opozicijo, ima občutek, da je spremenila Slovenijo - in da je to tista sprememba, ki jo Slovenija pričakuje, potrebuje in terja. Dovolj je tega nategovanja, da je volilna zmaga že tudi sprememba. In dodatna tragedija je v tem, da je levici to fatalno iluzijo uspelo prodati volivcem, ki zdaj tudi sami verjamejo, da je sprememba že to, če zamenjaš Janšo. Levica, ki se boji sprememb (nekoč je po tem slovela desnica!), volivce straši z Janšo, toda njen strah pred Janšo je le inverzija njenega lastnega strahu pred spremembo. In Pahorjev »vedno dvakrat premislim, preden ničesar ne naredim« je le karikatura tega strahu. Lahko bi šli še korak naprej in rekli: levica volivce straši z Janšo le zato, da ji tedaj, ko pride na oblast, ne bi bilo treba ničesar narediti ali spremeniti. Ko porazi Janšo, je opravila svoje. Sliši se hecno, toda slovenska levica se obnaša tako, kot se obnašajo slovenski filmarji: ko enkrat dobijo denar za svoj film, so svoje opravili. Hočem reči: ko enkrat dobijo denar za svoj film, jim je vseeno, kako sam film potem izgleda. In film potem izgleda natanko tako. Sedanjost, ki izgleda kot pradavnina.

Denarja je dovolj

Od levice na oblasti kakopak ne pričakujemo, da nas bo utrujala in zasuvala s kakimi »permanentnimi revolucijami« ali pa da bo - tako kot nekoč Boris Kidrič - jemala tablete proti spanju, da bo lahko Slovenijo spreminjala non-stop, tudi ponoči, ampak od nje pričakujemo, da bo tedaj, ko mora levica ravnati kot levica, ravnala kot levica.
Lahko bi recimo odpoklicala naše vojake iz Afganistana in Iraka, ne pa se smešila z zgodbami o tem, kako Slovenija v očeh Amerike in mednarodnega kapitala ne bo več kredibilna, če to stori.
Lahko bi že enkrat osvobodila vse tiste tovarniške delavce - lahko bi jih že enkrat osvobodila tiste opresivnosti tekočega traku, tistega stahanovskega ugonabljanja, tistega delodajalskega izsiljevanja in tistega mezdnega vegetiranja: koliko svobode pa imajo, ko stopijo za tekoči trak? In koliko človekovih pravic?
Lahko bi vpeljala UTD, univerzalni temeljni dohodek, ne pa se smešila z zgodbami o tem, da ni dovolj denarja. Pahor in njegovi ministri namreč stalno, nenehno in venomer mantrajo: denarja je premalo! Kar je seveda blef. Ali bolje rečeno: Pahor in njegovi so se očitno le preveč vživeli v logiko kapitalizma, saj kapitalizem že ves čas temelji prav na tem blefu - da je denarja premalo. Ali kot pravi Boris Groys: »Moderno kapitalistično družbo definira to, da so reči v njej take, kot so, zato, ker ni dovolj denarja, da bi jih oblikovali drugače.« Ne moremo nahraniti vseh ljudi, ne moremo izboljšati sveta, ne moremo rešiti problemov, ničesar ni mogoče spremeniti, vse moramo pustiti napol končano, podrazvito in skrajšano - ker je premalo denarja. Vse je, tako kot je, ker je premalo denarja. Vse je nedokončano in nedovršeno, ker je premalo denarja. Podton je vedno na dlani: oh, kaj vse bi lahko storili, če bi imeli dovolj denarja! Moč kapitala temelji na njegovi odsotnosti.
Ironija je kakopak v tem, da je denarja dovolj. Tako kot že dolgo vemo, da je na svetu dovolj orožja, da bi lahko z njim nekajkrat uničili svet, že dolgo vemo, da je na svetu tudi dovolj denarja, da bi lahko z njim nekajkrat preživeli svet. Kar nas pripelje v Slovenijo, kjer so Finance nedavno razkrile, da so se gradbena podjetja, ki so gradila slovenske avtoceste, kartelno dogovarjala, da je to gradnjo avtocest podražilo in da smo mi - davkoplačevalci - zaradi tega avtoceste hudo preplačali. To, da kartelni dogovor med gradbinci ne bi bil mogoč brez kartelnega dogovora med političnimi strankami, pove vse o ulici, na kateri živimo, toda še več o tej ulici pove tole: s tistim, kar smo preplačali, bi lahko 1,82 milijona državljanom izplačali štipendijo v znesku 200 evrov. Ali pa: s tistim, kar smo preplačali, bi lahko socialno podporo plačali 1,5 milijona državljanom. Ergo: UTD je bolj kredibilen kot naša prisotnost v Afganistanu in Iraku. In še en ergo: denarja ni premalo. Denarja je dovolj. Še več: dovolj denarja ni le za preživetje, ampak tudi za spremembo. Če bi bila v Sloveniji na oblasti res levica, potem bi bilo denarja dovolj. Politika, ki trenutno hlini koalicijsko levico, pa nas prepričuje ravno obratno: spremembe ni, ker je premalo denarja! Ker je premalo denarja, ne moremo ničesar spremeniti! Slovenija je podkapitalizirana in podfinancirana, da je ne bi bilo mogoče spremeniti. In obratno: spremeniti je ni treba, da bi lahko ostala podkapitalizirana in podfinancirana. Kar nas vedno znova vodi v sofizem brechtovske podkupljivosti: politiki raje ustvarjajo vtis, da jemljejo denar zato, da bi lahko vladali, kot pa da bi jim kdo očital, da vladajo zato, da bi lahko jemali denar.