Preobrazba Borštnika

Letošnje Borštnikovo srečanje je spominjalo na dobre stare čase, ko je bila gledališka umetnost še visoko cenjena v slovenski družbi in je mariborski festival veljal za praznik slovenskega gledališča. Kot je zapisano na njegovi spletni strani: »Borštnikovo srečanje ni le osrednji, najstarejši in najuglednejši gledališki festival v Sloveniji, temveč je tudi manifestacija preobratov in izzivov; je prostor večnih borb, čutnih poetik in novih spoznanj.« Izziv, kako doseči preobrat v organizaciji in tudi v samem vsakokratnem poteku Borštnikovega srečanja, je leta 2009 sprejela Alja Predan, dramaturginja, prevajalka in urednica. Predanova je prevedla vrsto gledaliških iger, v Mestnem gledališču ljubljanskem je bila dramaturginja in urednica knjižne zbirke. V Maribor pa se je odpravila z delovnega mesta vodje gledališko-plesnega programa v Cankarjevem domu. Nekateri so jo svarili, naj se kot Ljubljančanka ne odpravlja v štajersko prestolnico, saj ji Mariborčani ne bodo dovolili, da ji uspe. Alja Predan se ni pustila prestrašiti in danes pravi, da je bila nadvse prijazno sprejeta, morda tudi zaradi tega, ker sama nikoli ni imela nobenih predsodkov in nikoli ni pristajala na »sovražni govor« med Štajerci in Ljubljančani. Mariborčane je očarala s svojo lucidnostjo, energijo in vztrajnostjo. Uspelo ji je celo nemogoče - dosegla je, da sta pri preobrazbi Borštnikovega srečanja v sodobni festival sodelovali mariborska občina in ministrstvo za kulturo.

Na zaključni prireditvi ste mariborskemu županu Francu Kanglerju in ministrici za kulturo Majdi Širca podelili priznanje. Ali sta si ga zares zaslužila?

> Absolutno! Pri formalnopravni ureditvi Borštnikovega srečanja sta država in mariborska občina neverjetno dobro sodelovali. Obe ključni ustanovi sta bili takoj za to, da se status BS uredi. Presodili sta, da je predlagani model ustrezen, hkrati pa je tik pred podpisom še dogovor o strateškem financiranju, ki govori o tem, da bosta država in občina v paritetnem deležu dolgoročno financirali festival. Vse te stvari so zelo pomembne in menim, da je priznanje predstavnikoma obeh inštitucij akt, ki naj pokaže, kako je treba sodelovati in na dobre rezultate sodelovanja tudi opozoriti.

Kakšne so torej spremembe?

> Ko sem prevzela vodenje Borštnikovega srečanja, sem najprej pregledala ustanovitveni akt SNG Maribor in vso drugo dokumentacijo. Ob tem so mi šle skozi glavo tudi misli na to, kako si je pred leti predsednik sveta Borštnikovega srečanja Rudi Šeligo prizadeval poiskati ustrezno pravno ureditev in status srečanja. A takrat, kljub temu da so bili konjunkturni časi, niso našli ugodne rešitve. Tako je ostalo Borštnikovo srečanje le kot omemba v ustanovitvenem aktu mariborskega gledališča, in to le z dvema precej nezavezujočima stavkoma, ki sta zagotavljala tehnično in organizacijsko pomoč pri izvedbi festivala. Nikjer ni bilo besede o financiranju, nikjer besede o organih festivala, številu delovnih mest, o strukturnih stvareh pravzaprav ni bilo opredeljeno nič. Festival je vsa ta leta obstajal po principu nekakšnega gentlemanskega dogovora. Šele leta 2005 so bili sprejeti interni pravilniki o delovanju festivala, o nagradah in žirijah.
Če pogledamo nazaj: Borštnikovo srečanje je bilo ustanovljeno leta 1966 kot srečanje slovenskih gledališč in odtlej so ga vodila različna telesa, ki so se v različnih obdobjih različno imenovala: enkrat odbor, drugič skupščina, zadnjih dvajset let se je vrhovni organ festivala imenoval svet. V začetku je ta vrhovni organ sestavljalo približno pet direktorjev slovenskih gledališč. Kasneje so se začela gledališča množiti, pridružile so se jim še druge produkcijske hiše in predstavniki vseh teh ustanov so želeli biti v najvišjem organu Borštnikovega srečanja. Iz današnjega zornega kota se zdi, da je bil član sveta festivala skoraj vsak, ki je imel karkoli opraviti s teatrom. Tako so bili v svetu vsi direktorji slovenskih gledališč, pa predstavniki Asociacije, predstavnik AGRFT, pa TVSLO, Gledališkega muzeja, predstavniki stanovskih društev ... skratka, ta svet je imel približno 20 članov in neodvisnega predsednika.

Opisujete nekakšno prerivanje v najvišjem organu festivala.

> Poglejmo drugače: če so v svetu tekmovalnega nacionalnega festivala direktorji vseh gledališč, lahko rečemo, da gre za neke vrste kolizijo interesov. Skratka, ob pregledu celotne dokumentacije se je izkristaliziralo, da je to zaviralo festival, hkrati pa se je tudi razkrilo, da ni bilo nobene formalnopravne zaveze o financiranju festivala. Ugotovila sem, da bi se lahko zdaj, v času krize, kdo spomnil in rekel, saj nikjer ne piše, da moramo dajati denar za to gledališko prireditev. Zaradi tega je bilo treba nujno urediti status. Sicer je hvalevredno, da je zgoraj omenjeni ustni dogovor zdržal 45 let! Ampak napočili so drugi časi, treba se je tudi formalno zavarovati. Ko sem vse pregledala in preučila, sem ugotovila, da obstajata samo dve možnosti. Prva bi bila, da bi se festival popolnoma osamosvojil in postal samostojna pravna oseba, recimo javni zavod. Vendar je to v času aktualne družbene in finančne situacije povsem nemogoče. Druga možnost pa je rešitev, ki smo jo udejanjili. In to je, da smo Borštnikovo srečanje tudi de iure pripojili SNG Maribor (kar je de facto sicer že bil) kot samostojno organizacijsko enoto, katere umetniškega direktorja imenuje minister za kulturo.

Eno so formalnopravne spremembe, kaj pa vsebinske?

> Bistvenih stvari pri Borštnikovem srečanju nisem spreminjala. To je nacionalni gledališki festival, gre torej za pregled vsakoletne najboljše slovenske gledališke produkcije. Tekmovalni in spremljevalni program sestavi selektor, ki se zamenja vsaki dve leti. Vse druge enote, ki so se lepile na ta dva programska sklopa, so bile doslej plod naključnih interesov in odločitev, hkrati pa niso bile zmeraj reprezentativne za vseslovenski prostor. Prav ta del programa sem želela urediti. Tako sem ga strukturirala, ga tudi sama zasnovala, uvedla mednarodni program in program za otroke, ki je sicer še v povojih, a se mi zdi ključnega pomena. Showcase za mednarodno publiko smo sestavili tako, da je trajal največ štiri dni. Je že res, da je Borštnikovo srečanje tako ali tako že samo po sebi showcase, vendar smo za goste iz tujine naredili poseben izbor. Nekaj predstav se je prekrivalo s selektorjevim naborom, nekatere sem uvrstila sama. Sedanje zasnove ne bi številčno širila, si pa želim, da bi imeli v prihodnosti toliko denarja, da bi lahko med pet tujih predstav uvrstili tudi kakšno večjo. Seveda pa osrednji nacionalni program ostaja tak, kakršen je bil.

Delno ste spremenili ime, dobil je tudi nov znak in celostno grafično podobo, hkrati pa nova skovanka - Festival Borštnikovo srečanje - zveni zabavno kot festival srečanj.

> Odločili smo se, da dodamo besedo festival in prevod v angleščino se glasi Maribor Theatre Festival. Zakaj? Zato ker je Borštnik neizgovorljiva beseda za vse tujce, hkrati pa nikakor nismo želeli izgubiti naziva Borštnikovo srečanje niti ga spreminjati. Dodali smo samo besedo festival, da podkrepimo sporočilo, da Borštnikovo srečanje ni več srečanje znancev, ampak festival gledališč.

Ali ima beseda festival magično moč, da se lahko Borštnikovo srečanje končno vključi v kakšno mednarodno festivalsko mrežo?

> Festivalskih mrež je več, nekatere so zelo drage, imajo visoko kotizacijo, vsekakor pa se bo moralo Borštnikovo srečanje vključiti v kakšno od mrež. To je ena izmed naših nalog v prihodnosti. Saj je tudi namen, da se programski in vsebinski del festivala vse bolj intenzivno vključujeta v mednarodni okvir: internacionalni simpoziji, tuji gostje, mednarodni producenti in uprizoritve, to so naše želje in nekatere smo uresničili že letos. Želimo se soočiti z evropskim in svetovnim gledališčem. Mednarodna umestitev je ena od poglavitnih nalog novega vodstva festivala. Novo vsebino festivala sestavlja več programskih sklopov: poleg tekmovalnega in spremljevalnega programa še Mostovi, Generacije in Showcase pa tudi simpoziji, konference, predstavitve strokovne literature, razstave itd.

Ste kakšnega izmed številnih evropskih festivalov vzeli kot model?

> Še najbližji mi je festival v Vroclavu, ki se imenuje Dialog. Ta festival prepleta poljsko produkcijo z mednarodno. Seveda pa ni primerljiv z Borštnikovim srečanjem, ker tam ne gre za smetano vsakoletne nacionalne produkcije, ampak za parcialen izbor. Pravzaprav takega nacionalnega festivala, kot je naš, marsikje ne poznajo. Gledališki festivali v Avignonu, Edinburgu, pa Wiener Festwochen, festivali v Neaplju in Atenah in tako naprej, vse to so veliki mednarodni mainstream festivali z ogromnimi proračuni, z milijoni in milijoni evrov. Borštnikovo srečanje se z njimi ne more primerjati. Želim si le, da bi imeli možnost, da bi nacionalnemu programu lahko dodali uveljavljen mednarodni program. To bi bilo dobrodošlo tako za občinstvo kot tudi za gledališčnike. Zagotovo bi pritegnili občinstvo iz širšega zaledja - Ljubljana, Zagreb, Gradec, Dunaj ...

Kaj se je doslej dogajalo na tem področju internacionalizacije?

> Zavedati se moramo, da je bil Borštnikovo srečanje do pred kratkim skorajda hermetično zaprt festival. Tudi občinstvo je bilo sestavljeno iz standardnega kroga pripadnikov. Na neki način se je z leti festival manjšal, kot da bi se krčil. Prepišnost se je izgubila, kot da bi se festival nekako upehal. Če želiš pritegniti še mednarodno publiko, to traja, to se ne da izpeljati v enem letu. Publiko lahko hitro izgubiš, pridobivaš pa jo počasi, s trudom! Vesela sem, da so na naš showcase prišli ljudje različnih profilov, od gledaliških direktorjev do kritikov in že zdaj so odzivi. Nekatere predstave že dobivajo vabila iz tujine. Predvidevam, da se bo takšen trend z leti stopnjeval, a šlo bo počasi. Saj mariborskega festivala v svetu doslej ni nihče poznal. Ampak, tudi v Pécsu na Madžarskem imajo odličen nacionalen festival, pa ga niti pri nas, ki smo sosedje, ne poznamo. In Pécs je letos evropska prestolnica kulture. Navajam samo kot primer. Želim si, da bi začeli sodelovati tudi z drugimi sosednjimi festivali, s katerimi doslej še nimamo stika, npr. s Steirischer Herbstom itd. Zavedam se, da je pri tem najpomembnejši osebni stik - samo tako lahko vzpostaviš sodelovanje.

Veliko ste potovali po festivalih v preteklih letih, tako v vlogi dramaturginje v Mestnem gledališču ljubljanskem kot tudi v vlogi vodje gledališkega programa v CD.

> Ja, res je in vse to se je tudi zelo obrestovalo. Lahko rečem, da je sedanje vodenje Borštnikovega srečanja in vzpostavitev stikov v tujini rezultat mojega minulega dela. Preprosto, ko enkrat dobiš vabilo na festival in se ga udeležiš, se sproži niz in potem vabila dežujejo. Čim več se jih udeležiš, boljši pregled imaš nad svetovno gledališko produkcijo in seveda spoznaš veliko pomembnih ljudi. Takšno poznavanje ni zanemarljivo za funkcijo, ki jo trenutno opravljam. Recimo, letos smo privabili 35 tujih strokovnjakov, da so si ogledali slovenski show-case, drugo leto jih bo mogoče več ali pa bodo drugi in tako bo šlo naprej tudi pri umeščanju »Borštnika« v evropski kontekst.

Na zaključni prireditvi se vam je javno zahvalil režiser Jernej Lorenci za vse, kar ste naredili za festival in slovenski teater. Vam je takšna zahvala godila?

> Seveda je! Menda sem se mu celo dvakrat zahvalila za to, saj je bil ob zaključku adrenalin tako visok, da se sploh nisem zavedela, da sem to opravila že za odrom. Pohvale so prihajale že med festivalom, res pa je tudi, da sem se maksimalno razdajala. Urnik je bil divji, potrudila sem se, da sem v času festivala obiskala tako rekoč vse njegove lokacije, bila navzoča na skoraj vseh spremljevalnih dogodkih in vseh predstavah. Poleg tega sem imela še vrsto drugih organizacijskih obveznosti. Zdi se, da so to ljudje znali ceniti. No, v času zaključne prireditve, ko je Jernej prejemal nagrado, sem bila v zaodrju in nisem slišala te njegove javne zahvale. Jasno, da sem bila vesela. Vsak bi bil vesel take zahvale in pohvale!

Še kakšni odzivi?

> Za zdaj so vsi dobri. Bomo pa zdaj sledili odzivom, ki bodo prihajali kot rezultat vabila tujim ekspertom. Zbirali bomo podatke, kaj se je o letošnjem festivalu pisalo v tujih časopisih in strokovnih publikacijah. Pa tudi, katera gledališča so povabili na festivale. Hkrati moramo pripraviti poročilo, analize, povzetke, finančno poročilo in preglednico, koliko so stali posamezni segmenti festivala.
Če že omenjava odzive, seveda so tudi taki, ki jim gre v nos, da prihajam iz Ljubljane, ki z nostalgijo zrejo v stare čase, ko je bilo veliko prijetnega, domačijskega druženja ob kostanju in moštu itn. To lamentiranje me spomni na nekoč popularno radijsko oddajo »Še pomnite, tovariši«. Treba se je že končno sprijazniti z dejstvom, da so se časi radikalno spremenili in da »nič ni več tako, kot je bilo«, če parafraziram nekdanjega predsednika. Tisto, kar se meni zdi uspeh, je to, da so se za deset dni v Maribor preselili študentje AGRFT, festival je v celoti financiral njihovo bivanje, oni pa so zelo dejavno sodelovali. Udeležili so se simpozija in mednarodne konference, si ogledali večino predstav, odigrali svojo produkcijo, igrali v bralnih uprizoritvah ... in njihova mlada energija je dala festivalu dodaten šarm. Lepo so se odzvali tudi študentje mariborske filozofske fakultete, sicer ne prav množično, ampak to je začetek. Imeli so tudi svoj program - Literatura na cesti. Pričakujem, da bodo študentje in mariborska mladina v prihodnosti Borštnika posvojili. Delo z njimi bomo nadaljevali in upam, da se bo obrestovalo že čez nekaj let. Zdi se mi, da smo v enem letu naredili veliko.

Splošni vtis je, da je na letošnjem Borštnikovem srečanju vladalo prijetno vzdušje. Huh, da uporabim besedo - ena sproščenost je zlezla v deželo, odkar ta ni več politično zapovedana.

> Tudi jaz sem občutila, da je bilo občinstvo zadovoljno, da so bili nastopajoči veseli in zadovoljni, pa tuji gostje so bili navdušeni. In vse to je na koncu prevladalo, kljub temu da ni bila podeljena glavna nagrada. Oja, nekateri so bili zgroženi zaradi tega! Drugi so to dejstvo sprejeli kot možno odločitev žirije. Marsikdo bi rekel, če že imamo nagrado, dajmo jo podeliti! Če pogledamo natančno, za zdaj v nobenem pravilniku ne piše, da je nagrado treba podeliti, in če se je žirija tako odločila in to tudi utemeljila, zakaj ne? To je lahko znak!

Kako so to komentirali gledališčniki?

> Veliko jih je nepodelitev obsojalo. Menili so, da je iz selekcije vendarle treba izluščiti tisto, kar je najboljše. Res je tudi, da se je v naši praksi to menda zgodilo samo enkrat. Sama to gesto žirije razumem kot klicaj.

V bistvu je bila letošnja produkcija dobra. Ali lahko rečemo, da imamo zelo dobro povprečje in da letos ni bilo vršička?

> Strinjam se, da je bila produkcija dobra. In če bi bila sama v takšni žiriji, bi se morda drugače odločila. Res je tudi, da je letošnja selekcija pripeljala na festival mogoče dve ali celo samo eno veliko predstavo, druge pa so bile manjše in bolj komorne. Ampak vse predstave so bile na visoki ravni. Selektor seveda ni izbiral po formatih predstav, ampak po svojih preferencah.

Recimo, če bi bil drug selektor, bi bil drugačen izbor in morda bi se podelila prva nagrada?

> Ne vem, morda bi se, morda ne. Kaj naj rečem, zmeraj je tako: kdor ni izbran v tekmovalni program ali kdor ne dobi nagrade, je na neki način užaljen. Ampak to je nesmiselno. Drugo leto bo nov festival in se bo vrtiljak drugače zasukal in čez dve leti še eden in tako naprej ... In pri nagradah pridejo enkrat na vrsto vsi, ki si jih zaslužijo. Je pa ob vsakem Borštnikovem srečanju veliko hude krvi.

Kaj pa, če se je v letošnji slovenski gledališki produkciji (po nekih drugih kriterijih) rodila briljantna predstava, ki ni prišla v selekcijo? Ti ustvarjalci so izgubili svojo možnost, da bi prejeli zasluženo nagrado.

> Težko bi sprejeli to hipotezo. Prav zato pa je dobro, da se selektor zamenja vsaki dve leti. Recimo, lani so se uvrstile v izbor predstave režiserjev, ki se letos niso. Letos so torej dobili priložnost drugi. V dveh letih se zavrti en krog, se mi zdi, in to ni toliko časa, da bi se komu zgodila dolgoročna krivica.
Sicer pa je dveletni mandat selektorja vezan na dosedanji pravilnik. S strokovno skupino, ki jo sestavljajo predstavniki AGRFT, ZDUS, Društva gledaliških kritikov in teatrologov, Ministrstva za kulturo in Mestne občine Maribor, se bomo v prihodnjem letu pogovarjali o vseh morebitnih spremembah, predvsem pa bo treba natančno opredeliti, kaj je pravzaprav to slovenska predstava. Ali to slovenskost opredeljuje jezik, producent, glavni igralec, režiser ... Zdaj so se produkcijski modeli tako spremenili in karte tako premešale, da bo o tem treba temeljito diskutirati.

Je to le občutek ali pa res slovenske predstave ne dobijo povabila na evropske festivale? Zato pa imajo slovenska gledališča velik uspeh v Latinski Ameriki.

> Ja, to je res neverjetno, recimo Dunajčani nas sploh ne povohajo, zato pa na dunajske slavnostne tedne vabijo beograjske in zagrebške predstave. Tudi ne pomnim, da bi naša gledališča kdaj nastopila v Avignonu ali Edinburgu. Ne vem, je to res stvar lobiranja? Pri nas vsak plete svoje drobne mreže, nimamo pa neke enotne nacionalne politike, ki bi znala plasirati dobre gledališke predstave na evropske festivale. Potrebna je širša platforma, skratka, če bi tuji selektorji videli čim več slovenskih predstav, bi to lahko privedlo do večjega »povpraševanja«. Drugi vzrok je tudi ta, da nimamo več kulturnih atašejev, in to ni nepomembno. Politiki in gospodarstveniki vidijo kulturo le kot potrošnjo, ne zavedajo se, da je kultura najdolgoročnejša investicija, saj sooblikuje zgodovino. Zdi se mi, da ena od baltskih držav kljub recesiji povečuje število kulturnih atašejev, s tem seveda tudi proračun za kulturo. Gre za temeljno odločitev, v kaj bo država investirala.

Imamo pa v Sloveniji kar nekaj gledaliških festivalov.

> Res je precej festivalov, ampak vsi so zelo fokusirani na specifične uprizoritvene prakse in s tem tudi na določeno občinstvo. Ljubljana recimo nima velikega mednarodnega mainstream festivala. Zanimivo je, da pa imajo takšne festivale v vseh prestolnicah bivših jugoslovanskih republik: v Beogradu BITEF, v Sarajevu MESS, v Skopju MOT, v Zagrebu Evrokaz oziroma Festival svetovnega gledališča. Ljubljana si še v času Jugoslavije ni priborila podobnega festivala. Ima pa zato manjše specializirane festivale: Mladi levi, Exponto, Gibanica ... In morda so se prav zato, ker Ljubljana nima gledališkega festivala velikega formata, vsi v Mariboru ustrašili, da bom jaz Borštnikovo srečanje preselila v Ljubljano. Vendar bi bil to čisti nesmisel, ker je Maribor idealno mesto za tak festival. In kdor bi ga preselil v Ljubljano, bi ga hkrati tudi pokopal. Rada bi poudarila, da Borštnik ni mednarodni festival, ima nacionalen značaj, podobno kot je bilo nekoč Sterijevo pozorje festival jugoslovanske drame. Vendar se je Sterijevo pozorje v zadnjih dvajsetih letih zelo posodobilo in spremenilo.

Je bilo torej letošnje Borštnikovo srečanje dobro?

> To bodo povedali drugi! Po odzivih sodeč - zelo dobro. Tudi moj občutek je dober. Gremo naprej! Letos je dobil Borštnikov prstan za življenjsko delo Janez Hočevar - Rifle, naslednje leto je spet na vrsti dama.