»To je bil genocid nad kanadskimi Indijanci«

Leta 1992 je Kevin Annett, duhovnik protestantske Združene cerkve (United Church), prispel v Alberni, majhno mesto na zahodni obali Kanade. Kmalu po prihodu je začel ugotavljati, da ima mesto skrivnostno preteklost, s katero se nikakor ne more pomiriti. Domorodni prebivalci so mu pripovedovali, da so v tamkajšnji šoli z internatom za Indijance, ki jo je vodila Združena cerkev, dolga desetletja umirali otroci. Številni zaradi bolezni in slabih življenjskih razmer, nekateri so bili umorjeni. Cerkev si je medtem prilastila velik del njihove zemlje. Vest mu je prigovarjala, naj stvar razišče, in to je kmalu in za vedno spremenilo njegovo življenje. Nadrejeni so ga opozarjali, naj stvari pusti pri miru, a ker je še naprej preveč spraševal, so ga leta 1995 razrešili s položaja. Poleg tega so pritiskali na njegovo ženo, češ da bo bolje zanjo in za njuna otroka, če ga zapusti, in nazadnje so ji celo plačali ločitveni postopek. Ker je Kevin nadaljeval preiskavo dogajanja v cerkvenih institucijah za Indijance in jo še razširil na celotno Kanado, je Združena cerkev proti njemu začela javni linč in s svojim vplivom onemogočila njegovo delo na Univerzi Britanske Kolumbije, ki je bilo posvečeno razkrivanju tega, kar je sam že imenoval genocid nad kanadskimi domorodci.
Kevin je v svojih dolgoletnih prizadevanjih za resnico zbral dokaze o sistematičnem ugrabljanju indijanskih otrok, ki so jih v spremstvu policije vozili v protestantske, anglikanske in katoliške šole, iz katerih se jih več deset tisoč ni nikoli vrnilo domov. Zbrano gradivo in številna pričevanja preživelih je objavil v treh knjigah, leta 2006 pa še v dokumentarnem filmu Unrepentant: Kevin Annett and Canada's Genocide (Neskesani: Kevin Annett in kanadski genocid). Film, ki je dostopen na spletu, je predvsem v tujini prejel številne nagrade in bil deležen pozitivnih kritik, kar je bistveno pripomoglo k temu, da se je resnica, ki so jo dolga desetletja tiščali pod zemljo, razširila po vsem svetu. Danes Kevin predstavlja glas več deset tisoč mrtvih indijanskih otrok, za kar si po mnenju mnogih uglednih ljudi, med njimi priznanega političnega analitika Noama Chomskega, »zasluži Nobelovo nagrado za mir bolj kot številni drugi, ki so jo do sedaj prejeli«.
Leta 2004 so pripadniki domorodnega ljudstva Anišinabe sprejeli Kevina medse. Poglavar Louis Whispers Wind je povedal: »Ko smo posvojili Kevina, smo mu dali ime Orel Močan glas. To ime nosi z velikim ponosom, ko opravlja svoje delo in svojim ljudem govori o krivicah, ki so jih povzročili. Nastopa odločno in z resnico. Govori za naše ukradene in umorjene otroke. Pozivam vse, da mu prisluhnejo in ga sprejmejo.«

Kaj ste najprej opazili, ko ste prišli v Alberni?

> Da je tam pokopanih veliko skrivnosti. Čeprav nisem vedel, kaj se je tam prej dogajalo, mi je bilo jasno, da je vse naokoli veliko skrivnosti. Poleg tega sem opazil, kako zelo segregirano je mesto. Približno tretjina prebivalcev je domorodcev, toda nimajo nobenih služb znotraj mesta, ne delajo v industriji, v trgovinah, niso učitelji ... Tako rekoč vsi so zelo revni, odvisni od socialne pomoči in se ne družijo z belci, to je še vedno zapuščina vsega, kar se je tam dogajalo. Tudi v mojo cerkev niso zahajali, a od belih prebivalcev nisem mogel izvedeti, zakaj, zato sem šel sam k njim. Sčasoma so mi začeli pripovedovati zgodbe o tem, kaj se jim je v preteklosti dogajalo v šolah z internati; lokalno je denimo vodila prav Združena cerkev. Prvo zgodbo mi je povedal neki moški, in sicer o tem, kako je v internatu izgubil prijatelja; bil je umorjen. Potem sem slišal še več podobnih zgodb o tem, kako so umirali otroci in bili pokopani po okoliških hribih. Belci, s katerimi sem se pogovarjal, pa so mi govorili, da nič od tega ni res in da je vse to izmišljeno, tako da sem poslušal dve povsem različni plati zgodbe.

Kako to, da vam je, čeprav ste bili predstavnik cerkve, uspelo pridobiti zaupanje Indijancev?

> Veliko sem jih obiskoval, jim prinašal hrano, sedel z njimi kot njim enak in jih poslušal. Videli so, da bi jim rad pomagal, ne da jih skušam novačiti za cerkev, čeprav sem jim svoja vrata vedno pustil na stežaj odprta. Čez čas so začeli prihajati ob nedeljah in takrat sem jim odstopil svoje mesto in jim pustil, da so pripovedovali svoje zgodbe, kar je precej razburilo nekatere belce, med njimi so bili tudi nekdanji uslužbenci internatov. Ta njihov odziv mi je dokončno potrdil, da se je v tem kraju v preteklosti res moralo nekaj dogajati. Tudi eden mojih nadrejenih v cerkvi mi je dejal, da Indijancev ne smem voziti v cerkev; zdel se mi je prestrašen.

To je navsezadnje pripeljalo do tega, da so vas leta 1995 odpustili?

> Mislim, da je bil glavni razlog za to ta, da sem začel spraševati v zvezi z zemljo, ki jo je cerkev s podporo vlade odvzela domorodcem in jo prodala zasebnim gozdarskim podjetjem. Glede tega sem pisal pismo vodstvu naše cerkve in se zavzel za vrnitev zemlje njenim prvotnim lastnikom. Vendar vedite, da mi nikoli niso povedali pravega razloga, zakaj so me razrešili duhovniške službe. Ko so rekli, da moram k psihiatru, da me oceni, sem to zavrnil in to je uradno vodilo v odpoved. Dejali so mi še, da me razrešujejo zaradi miru mojih faranov, a tudi to je bil prazen izgovor. Nekaj belcev je bilo res razburjenih, a skupnost me je ves čas podpirala, ker nisem bil slab duhovnik. Številni so bili jezni zaradi moje razrešitve in so celo nehali obiskovati cerkev; nekaj let za tem je povsem zamrla in njena vrata ostajajo zaprta. Sam sem odšel v Vancouver, kjer sem naprej preiskoval preteklost cerkvenih šol za domorodne prebivalce. K meni je začelo prihajati vedno več Indijancev, ki so prosili, ali bi lahko dokumentiral njihova pričevanja, in tako se je začelo ...
Cerkev me je vmes poskušala uničiti, sabotirati mojo kredibilnost, in to še vedno počne. Njeni predstavniki pravijo, da izkoriščam domorodce, da sem nor, razdrli so mi družino in podobno. V svojem filmu govorim tudi o tem in predstavljam dokaze, kot so pisma, ki so jih cerkveni uslužbenci pošiljali moji ženi, češ da bi bilo bolje, če se loči, in da ji bodo pri tem finančno pomagali. Izračunal sem, da so v Združeni cerkvi za poskus uničenja mojega življenja in kredibilnosti porabili že okrog 250.000 dolarjev. Ko sem jih, še ko sem bil duhovnik, prosil, ali bi mi lahko namenili po 1000 dolarjev na mesec za oskrbo revnih s hrano, pa so odvrnili, da toliko denarja nimajo na razpolago. Vse to mi je dalo misliti: če takšne stvari počnejo enemu izmed »svojih«, česa vsega so še zmožni?

Katere zločine ste najprej razkrili?

> Odkril sem uradne dokumente, ki potrjujejo, da je v nekaterih izmed teh šol in internatov umiralo tudi do 50 odstotkov otrok in več. To se je dogajalo v glavnem v prvi polovici 20. stoletja. Indijanski otroci so množično umirali zaradi tuberkuloze, saj so bile zdravstvene in bivanjske razmere v teh institucijah resnično slabe. Poleg tega so zdrave otroke silili, da so se igrali in družili z okuženimi; v filmu predstavljam fotografije, ki to dokazujejo. Kaj nam torej vse to pove? Da je tu šlo za nameren proces iztrebljanja neke populacije. Celo takratni vladni dokumenti navajajo, da se je domorodna populacija v tistem obdobju zmanjšala za skoraj četrtino. Tako obsežno je bilo iztrebljanje v tistih najintenzivnejših časih prve polovice 20. stoletja.

Trdite, da država ni samo vedela za to, ampak je tudi sodelovala pri orkestriranju teh zločinov?

> Šlo je za simbiozo cerkve in države, ta večidel obstaja še danes. Vlada je leta 1925 sodelovala pri ustanavljanju Združene cerkve in ji nato tudi podelila pravico upravljanja šol za indijanske otroke. Takšna dovoljenja so imele tudi anglikanske in katoliške šole, država jih je imenovala za zakonite skrbnike domorodnih otrok. To je omogočal zakon o Indijancih, ki teh ni štel za enakovredne državljane, temveč jih je dal na razpolago državi oziroma cerkvam. Zakon je navajal, da morajo otroci domorodcev hoditi v šole, se civilizirati in postati dobri kristjani. A dejansko je tu šlo za uničenje njihovega načina življenja, kulture, pa tudi za iztrebljanje in prilastitev njihove zemlje.
Staršem, ki niso hoteli izročiti svojih otrok, je grozil zapor. Stvari so potekale tako, da so predstavniki cerkva skupaj z oboroženimi policisti odhajali v indijanske vasi, iz njih jemali otroke in jih ponekod vozili tudi več sto kilometrov stran za deset let in več. Družine so bile uničene. Otrokom so najprej dali številke, dečki in deklice so bili ločeni, niso se smeli družiti. Tako brat ni mogel objeti sestre ali ji česarkoli povedati tudi po več let. Kazni so bile izjemno hude. Posilstvo je denimo bilo ena izmed metod ustrahovanja. Otroci so bili nastanjeni v neogrevanih, slabo opremljenih spalnicah, jedli so pomanjkljivo hrano in pogosto sploh niso bili deležni izobrazbe, saj so morali večino časa delati, predvsem na poljih. Bili so sužnji.

Zbrali ste pričevanja preživelih z vseh koncev Kanade. Katere metode mučenja najpogosteje opisujejo?

> S pomočniki sem dokumentiral številna pričevanja o mučenjih, ki smo jih predstavili na svojem tribunalu leta 1998, na katerem so bili prisotni starešine domorodnih skupnosti, žrtve teh šol, sorodniki izginulih otrok in pravniki iz Mednarodne organizacije za človekove pravice ameriških manjšin (IHRAAM). V glavnem je šlo za 46 različnih vrst mučenj, od trpinčenja z elektrošoki do zabijanja žebljev skozi jezik, če si govoril v materinščini, razširjena so bila tudi množična posilstva, izstradanje v samicah, otroci so morali čez noč stati na mrazu, morali so pretepati drug drugega in podobno. V filmu nastopa starejši moški, ki je, ko je bil otrok, močil posteljo, zato so mu v internatu v žimnico vstavili električne kable, tako da ga je vsakič znova stresla elektrika ...
Bili pa so tudi primeri sterilizacije. V provincah, kot sta Britanska Kolumbija in Alberta, je veljal zakon, ki je dovoljeval sterilizacijo katerekoli domorodne ženske. Tudi tako so jih želeli odstraniti z njihove zemlje. Duhovniki so denimo grozili, da bodo dali sterilizirati vsako žensko, ki ne bo prišla v cerkev. Potem sta bili tu še namerna izpostavljenost kozam in tuberkulozi. To je trajalo desetletja. Omenjeni primeri s tuberkulozo so segali v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat in pa v osemdesetih letih se je zaprla večina teh šol; zadnja je zaklenila svoja vrata leta 1996. A zločini se nadaljujejo. Številne domorodne otroke še naprej ločujejo od staršev in morajo biti nastanjeni v gojenskih domovih, kjer izgubljajo stik s svojo kulturo. Tudi revščina in smrtnost sta med Indijanci še vedno zelo visoki.

Zbrali ste tudi dokaze o medicinskih poskusih, ki so jih opravljali na otrocih?

> Poskusi so potekali od tridesetih do šestdesetih let 20. stoletja. Na otrocih so testirali zdravila in droge; v neki šoli so jih cepili s serumom, zaradi česar so se njihova telesa napihnila in potem so umrli. Na deklicah so preskušali različna kontracepcijska sredstva. Po 2. svetovni vojni so v sklopu operacije Paperclip (operacije Spojka) Američani pripeljali nemške znanstvenike v Severno Ameriko in nekatere od njih so poslali tudi v Kanado. V šolah, pa tudi v bolnišnicah za Indijance, ki jih je upravljala vlada, so potekali eksperimenti s področja nadzorovanja uma. Poleg tega so ljudi zapirali v zračne komore in preverjali, koliko pritiska prenesejo, ali pa so jih priklenili na posteljo za več let, da bi videli, kako se bo telo na to odzvalo. Vse to je bilo dokumentirano, poznamo te primere, vendar jih nismo mogli do konca raziskati, ker je vlada leta 1999 te dokumente »zaklenila«. A dokaz so ljudje, ki so vse to preživeli, in njihove duševne stiske. Mnogi, predvsem tisti, ki so bili izpostavljeni elektrošokom, še vedno ne vedo, kaj vse so počeli z njimi. Povsem so jim uničili življenje.

Koliko indijanskih otrok je bilo prizadetih zaradi vsega tega?

> Ne vemo, koliko točno jih je bilo odpeljanih v vse te cerkvene šole z internati, toda po do sedaj zbranih podatkih se jih 50.000 in več ni vrnilo domov. Ni je domorodne skupnosti v Kanadi, ki ne bi bila prizadeta zaradi vsega, kar se je dogajalo.

Za toliko mrtvih so potrebna množična grobišča.

> Da, otroke so pogosto pokopavali na istih mestih - za cerkvami, šolami, v gozdovih; to je trajalo leta in desetletja. S pričami nam je do zdaj uspelo locirati 28 potencialnih grobišč. V Alberniju se nam je prostovoljno pridružila forenzična ekipa. Eden od članov ima izkušnje iz Bosne in je ob preučevanju terena ugotovil, da bi tam res lahko bilo večje grobišče. Plasti posedene zemlje, drugačno rastlinstvo in podobno mu je dalo vedeti, da je bilo tam veliko kopanja. Na drugih lokacijah smo uporabili georadar in ugotovili, da je pod površjem veliko trupel.
Vlada in policija nam žal ne pomagata. Na omenjenih mestih ne smemo kopati, ker gre za zasebna oziroma vladna zemljišča in potrebujemo dovoljenja. V zvezi s tem so sorodniki pogrešanih otrok sprožili sodne postopke. Kopati ne moremo tudi zaradi tega, ker nismo strokovnjaki. Zato smo leta 2005 ustanovili organizacijo Prijatelji in sorodniki izginulih, ki jo vodijo indijanski starešine. Skupaj smo pisali vladi in Vatikanu in zaprosili, da se vsem tem otrokom zagotovi dostojen pokop, vendar nismo prejeli nobenega odgovora. Zato zdaj prihajamo v Evropo. Želimo povečati mednarodni pritisk na kanadsko vlado, da začne uradno preiskavo vseh grobišč, dovoli neodvisni mednarodni forenzični skupini, da opravi svoje delo, in poskrbi za identifikacijo vseh žrtev ter njihov dostojen pokop.

Prej ste omenili tribunal iz leta 1998. Za kaj je šlo?

> V Vancouver smo povabili predstavnike organizacije IHRAAM, ki za Združene narode (ZN) dokumentira zločine in krivice, storjene pripadnikom ameriških manjšin oziroma v našem primeru domorodcem. Po treh dneh pričanj in predstavitev dokazov so člani organizacije IHRAAM sprejeli stališče, da je bil v Kanadi storjen genocid nad Indijanci. Dokaze so odnesli na sedež Komisije za človekove pravice v Ženevi in zaprosili ZN, naj zadevo uradno ra-ziščejo, vendar se to ni nikoli zgodilo. Kasneje smo izvedeli, da zato, ker je posredovala kanadska vlada in vse skupaj blokirala.
A stvari se vseeno premikajo. Po objavi mojega filma, ki je bil prikazan v številnih državah, tudi na nekaterih evropskih televizijah, se pritisk na kanadsko vlado stopnjuje in našim zahtevam po začetku uradne preiskave so se pridružile domorodne skupnosti z vsega sveta. Pritisk se je tako povečal, da se je kanadski premier Stephen Harper junija 2008 pred parlamentom opravičil za šole za indijanske otroke in vlada je ustanovila tako imenovani Odbor za resnico in spravo. Vendar smo v precejšnjih dvomih glede tega odbora, saj nima nobenih pooblastil za sodno preganjanje, pa tudi tisti, ki pričajo pred njim, ne smejo navajati imen storilcev zločinov, ne smejo iti v podrobnosti, govorijo lahko le do 10 minut in podobno. Vse skupaj je zelo nadzorovano in omejeno. Odbor naj bi poročilo oddal leta 2013, a že zdaj se zdi, da gre le za umivanje rok. Vlada je tudi podkupila nekatere starešine, da sodelujejo s tem odborom in mu zagotavljajo navidezno kredibilnost, a domorodni ljudje so jim s protesti že povedali, da jih nimajo za svoje predstavnike.
Kar zadeva sodno preganjanje, pa je treba vedeti, da je bilo sproženih okrog 10.000 tožb proti državi in cerkvam in vlada jih je vse prevzela nase ter s tem odvezala cerkve sleherne odgovornosti. Potem pa je leta 2002 sprejela zakon, po katerem so te tožbe samodejno zastarale. Takrat so na nekaterih sodiščih že potekali postopki zoper cerkve in državo.

Dolga pot je za vami. A tudi pred vami.

> Res je, dolgo pot smo prehodili, a dela je še veliko. Uspelo nam je preživeti medijski mrk in zadnja leta se stvari odpirajo tudi na tem področju. Starejša populacija Kanadčanov se težko sprijazni s tem, kar se je nekoč dogajalo v naši državi, za mlado pa praviloma velja, da o vsem skupaj sploh ni vedela dosti. Zato se trudimo doseči, da bi preteklost teh internatov prišla v šolske učbenike, a se vlada za zdaj temu še močno upira. Med mladimi ozaveščenost vseeno narašča. Ob zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Kanadi so denimo potekali protesti, med drugim tudi proti nadaljnji kraji indijanske zemlje za potrebe korporacij, in teh demonstracij se je udeležilo ogromno mladih. To nas navdaja z upanjem, da bomo na tej poti enkrat skupaj prišli do cilja.