Borka in Bakto

Kar težko je verjeti, da je minilo vsega dobrih deset let od ustvarjalnih začetkov enega najprepoznavnejših domačih didžejevskih tandemov, Borje Močnika ali DJ Borke in Jake Batiča ali DJ Bakta. S kontinuirano prisotnostjo v domačem klubovju in vse pogosteje tudi v klubih na območju nekdanje Jugoslavije ter okoliških držav se uvrščata med naše najdejavnejše didžeje in bržkone ne bi bili daleč od resnice, če bi pomislili, da se je od preloma tisočletja z njima vsaj enkrat verjetno srečal vsak povprečno aktiven obiskovalec glasbenih dogodkov. Morda je bilo to na standardnem klubskem plesnem veseljačenju, morda na klasičnem koncertnem gostovanju katerega od tujih glasbenih zvezdnikov, za katere dvojec pogosto ogreva publiko, morda na koncertnih sodelovanjih z raznoterimi glasbeniki in ustvarjalci različnih umetniških profilov ali pa na tistih bolj mejnih, konceptualnih performansih. Borko in Bakta je zaradi njune glasbene neobremenjenosti pač mogoče slišati na žanrsko raznolikih dogodkih.
Kljub utrjenemu položaju na klubski sceni za zdaj nista bila deležna pozornosti širšega občinstva. No, vsaj do nedavnega. Pred pol leta sta z enim najzanimivejših domačih tolkalcev, vseprisotnim Marjanom Staničem, ki ga poznamo denimo iz Čomp, Žoambo Žoet Workestraa, Lolite in Basta, sestavila formacijo Jimmy Barka Experience in odigrala prvi skupni koncert, s katerim sta tako rekoč čez noč nase opozorila tudi publiko, ki sicer ne zahaja na klubske elektronske dogodke. Pred nedavnim so zasedbo gostili celo v nacionalkini Aritmiji, 11. maja pa Jimmy Barka Experience nastopi na festivalu Druga godba na letnem vrtu Gale hale na Metelkovi v Ljubljani. Skozi prizmo dosega publike bo to bržkone eden Borkovih in Baktovih vrhuncev.
Ali mora torej didžej v Sloveniji zato, da ga opazijo mediji in neelektronski koncertni promotorji, sodelovati s konvencionalnimi instrumentalisti? Borka v smehu pripomni, da bo verjetno res nekaj na tem: »V preteklosti so mainstreamovski mediji prednost pred elektronsko glasbo gotovo dajali tistim bolj konvencionalnim, kitarskim vsebinam. Eden od razlogov je verjetno tudi ta, da elektronski ustvarjalci svoje glasbe navadno ne objavljamo v klasičnem formatu albuma. To se sicer resda ni spremenilo vse do danes, mislim pa, da mediji preprosto potrebujejo nove vsebine, zato na vrsto prej ali pozneje pridejo vsi ustvarjalci, ki lahko kaj pokažejo.« No, podcenjujoč odnos tistih ljudi in medijev, ki krojijo podobo glasbene ponudbe na sončni strani Alp, do elektronskih kreativcev se zadnja leta vendarle spreminja, in to na bolje. To lahko najbrž pripišemo temu, da različne oblike elektronske glasbe vse bolj krojijo podobo sodobnih muzik. Kdaj se bo status didžejev tudi pri nas povsem izenačil s statusom kitarskih bendov, pa bo pokazal čas.

Šolska didžeja

Nove glasbene vsebine se v Sloveniji navadno primejo z nekajletno zamudo. Kljub temu pa se najdejo tudi posamezniki, ki jih ni strah novosti. Borki in Baktu sta konec devetdesetih let prve angažmaje pod znamko Tajna Loža Živih v današnjem klubu Gromka ponudila Andrej Morovič in Miha Zadnikar. »Serijo didžejevskih večerov smo poimenovali Lounge Guerilla, vrtela sva takrat popularne elektronske muzike - od trip hopa, big beata, breakbeata, nekaj drum and bassa pa do hip hopa, uporabljala pa sva povsem osnovno orodje: klasični in prenosni predvajalnik zgoščenk in en gramofon,« se spomnita začetkov. Naslednjo priložnost jima je v začetku novega tisočletja v klubu K4 ponudil Borkov prijatelj iz otroštva, sicer eden vidnejših domačih elektronskih kreativcev Luka Prinčič alias Nova DeViator, katerega didžejevske večere sta obiskovala še pred svojimi prvimi nastopi. Prinčič, eden tistih entuziastov, ki so v slovenske klube uvažali najaktualnejše elektronske vsebine, ju je gostil pod znamko Edge Department, vrtela pa sta takrat predvsem na Otoku zelo popularni breakbeat.
Njuni skupni začetki vseeno segajo še dlje v preteklost, tja v sredino devetdesetih let, ko sta obiskovala isto srednjo šolo. To je bil čas, ko tista bolj obrobna, zanimiva glasba seveda še ni bila tako dosegljiva kakor danes, in verjetno nas ni malo, ki se še vedno spominjamo, s katerimi skladbami so nas v odmorih razsvetljevali šolski didžeji. Eden teh je bil tudi Bakto. S svojo raznovrstno izbiro je zbudil zanimanje pri letnik mlajšem Borki in kmalu zatem sta sošolce z aktualno glasbo, med katero se je znašlo tudi veliko ameriškega rapa, denimo Wu-Tang Clan ali De La Soul, razveseljevala skupaj. »Pri meni gre pravzaprav za klasično zgodbo. Glasbo sem spoznaval skozi zbirko plošč prijateljevega starejšega brata, ki je takrat redno obiskoval koncerte v tujini in je domov nosil albume zasedb Sonic Youth, Primus, Body Count in drugih. Takrat se mi je že ponudila priložnost, da sem na njegovih zasebnih hišnih zabavah tudi sam vrtel njegove plošče. To je bil zame gotovo eden pomembnejših trenutkov. Seveda pa sem glasbo že v otroških letih začutil tudi skozi očetovo zbirko plošč The Beatles, Janis Joplin, jugoslovanskih šansonjerjev,« se glasbenih spoznavanj spominja Bakto. Borka je prve fenovske stike z glasbo navezal v družinskem okolju, kjer je bil razpet med alter okusom starejšega brata, ki je poslušal bende, kot so Disciplina Kičme, Borghesia in Pixies, in zmernejšim posluhom sestre, ki je prisegala na zasedbi The Smiths in The Doors, pa tudi denimo na Petra Tosha (The Wailers).

Kruji in znamke

Eklektično mladostniško spoznavanje glasbe je Borkove in Baktove sete zaznamovalo vse do danes. Po začetkih v Gromki in klubu K4 sta se s tistimi bolj standardnimi, trendovskimi vsebinami ponovno ukvarjala, ko sta se v začetku novega tisočletja pridružila kolektivu Code.Ep. »Z Martinom Bricljem in Ozrenom Škondričem smo takrat pod znamko Lounge Box na različnih lokacijah v Ljubljani pripravljali družabne večere, na katerih smo prednost dajali downtempu ali pa lounge glasbi,« se spomnita. Pa je bilo pred desetimi leti klubsko okolje prijaznejše do didžejev? »Mislim, da kake pomembne razlike ni bilo. Danes nimajo didžeji pravzaprav nič več priložnosti za nastope, kot smo jih imeli takrat mi. Morda se je nekoliko izboljšala le mestna klubska infrastruktura in se zato danes ponudi kakšna priložnost več,« razmišlja Borka. Kaj se s Code.Ep-jem dogaja danes? »Do nedavnega je zadeva funkcionirala kot neformalna baza, ki je v različnih navezah pripravljala Festival Pomladi, vendar pa ga letos, vsaj v taki obliki kot prejšnja leta, najverjetneje ne bo več. Code.Ep je zato za zdaj bolj v fazi mirovanja. Je pa to nekakšen živ organizem, v katerem je bila pretočnost različno profiliranih ustvarjalcev vselej velika, zato bo stvar bržkone ponovno reaktivirana.« Ali morda sodelujeta še v kakšnem kruju? »Ko si enkrat star trideset let, začneš razmišljati o tem, kako postati del kruja, ki si plačuje prispevke,« v smehu pripomni Bakto. Borka pa dodaja, da sam na kruje gleda predvsem kot na neko znamko, prek katere pač laže dosežeš ciljno publiko. In večinoma je Code.Ep tista krovna znamka, pod pokroviteljstvom katere v kontekstu specifičnih klubskih večerov delujejo različne frakcije.
Ena takih frakcij je tudi znamka Good Foot, pod katero skupaj z DJ Woo-D-jem pripravljajo funkovske večere, ki so zadnja leta Borkova in Baktova osrednja aktivnost. »Do lanskega oktobra smo dogodke v okviru znamke Good Foot pripravljali v Štirki, ker pa so se takrat v klubu zgodile kadrovske zamenjave in spremljajoče spremembe, za zdaj tam teh večerov ne bomo več pripravljali,« pravita. A to še ne pomeni, da jih ne bo več mogoče slišati. Z najbolj prepoznavnim Good Footovim proizvodom, znamko Tetkine radosti, se selijo v metelkovski klub Gala hala. Pod imenom Tetkine radosti so za zdaj objavili tudi tri kolažne mikse, ustvarjene iz posnetkov funkovske, progresivne, rockovske, disco in še kakšne glasbe, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih nastala na območju nekdanje Jugoslavije.
Njihovega početja, ki ga Bakto ljubkovalno imenuje »balk-splotation«, vseeno ne kaže povsem enačiti z naraščajočo priljubljenostjo balkanskih muzik. Trojec odkopava tiste pozabljene ali pa spregledane plošče, ki izpričujejo, da je bilo glasbeno dogajanje v nekdanji skupni državi še veliko pestrejše, kot sicer razberemo iz različnih antologijskih zapisov. In kako so sploh začeli s Tetkinimi radostmi? »Tetkine radosti so se pravzaprav izoblikovale v nekaj več, kot smo mislili sprva. Sam sem že prej priložnostno vrtel eksjugoslovansko glasbo, ki sem jo kombiniral z zahodnjaškimi breaksi, potem pa smo prišli na idejo, da te vzorce pravzaprav lahko naberemo kar v obsežni produkciji jugoslovanske glasbe in tako ustvarimo nekaj bolj izvirnega, svojega,« pojasnjuje Bakto. Borka dodaja, da tudi v prihodnje načrtujejo vsakoletno objavo takšnih miksov: »Plošče, s katerih izbiramo zanimiv material, nabavljamo predvsem v second hand shopih v Zagrebu in Beogradu. Tam smo s serijo tudi sicer naleteli na zelo dober odziv. Poudariti pa je treba tudi grafično, narativno podobo naslovnic, ki nam jih je oblikovala Nina Vrhovec.«
Ker je serija Tetkine radosti zasnovana funkovsko, se ni mogoče izogniti vzporednicam s še eno v zadnjih letih odmevno funkovsko serialko Zeleno sonce. Ali to pomeni, da se je pri nas izoblikovala funkovska scena? »Neka scena se je gotovo formirala. Vsak teden smo priča zanimivim koncertom, prihajajo zanimivi gosti in obstaja mreža ljudi, ki se med seboj pozna in sodeluje. Z ekipo Zelenega sonca smo dobri prijatelji in se priložnostno lotevamo tudi skupnih dogodkov, navsezadnje smo prvi koncert z zasedbo Jimmy Barka Experience naredili prav decembra v okviru Zelenega sonca. Tu vsekakor velja posebej omeniti Jizaha, ki je osrednji steber in glavno gonilo predvsem tistega bolj v hip hop zazrtega dela scene,« ugotavljata Borka in Bakto.

Neopredeljena

Kako zelo glasbeno dogajanje v Podalpju temelji predvsem na entuziazmu posameznikov, potrjuje tudi njuno sicer že nekoliko časovno bolj oddaljeno sodelovanje s Tomažem Gromom, ki pogosto sodeluje z domačimi (in tujimi) ustvarjalci svobodnejših, improviziranih muzik. V trinajstih letih glasbene aktivnosti sta sodelovala še s številnimi drugimi kreativci, srečamo pa ju tudi v dejavnostih, ki niso povezane le s koncertiranjem. Borko Mladinini bralci verjetno že poznate, prav tako poslušalci Vala 202 in Radia Študent, kjer pripravlja svoji oddaji. Nedavno je postal tudi urednik pri domači založbi za elektronsko glasbo RX:TX. Bakto se vse bolj ukvarja z vizualno umetnostjo. Eden njegovih bolj svežih projektov je sodelovanje v interaktivnem performansu Fetus v režiji in produkciji Neže Žehelj in Darje Demšar.
Pri vsem tem pravzaprav ni presenetljivo, da jima zmanjkuje časa za lastno glasbeno produkcijo. Njune skladbe zato najdemo predvsem na različnih kompilacijah domačih elektronskih ustvarjalcev, denimo na ploščah Chili Space in RX:TX-ovem Samplerju. Vse več časa pa vlagata tudi v delovanje zasedbe Jimmy Barka Experience, sploh zdaj, ko jo čaka nastop na Drugi godbi. Ta sicer redno gosti drugačne godbe, a doslej je le izjemoma ponujala priložnost elektronskim kreativcem. Vse kaže, da so vabilo dobili zaradi videoposnetka ene od vaj, zasluge za njihov angažma pa bržkone lahko pripišemo tudi Borkovim in Baktovim eklektičnim DJ-setom, v katerih se ob sodobnejših elektronskih muzikah redno pojavljajo vsebine svetovnih godb. In kako bi pravzaprav opredelila glasbo zasedbe Jimmy Barka Experience? Borka in Bakto ponudita pragmatičen odgovor: »Opredeljujemo se tako, da se ne opredeljujemo.«