MLADINA Trgovina
  • Mirna kri v Berlinu

    Ob rutinski profesionalnosti, s katero so se globalni zahodni mediji odzvali na incident s tovornjakom, ki je zapeljal na enega najbolj priljubljenih božičnih sejmov v Berlinu, je težko izluščiti specifično novičarsko vsebino teh podob – grozljivih podob prizorišča zločina, poškodovanega ogromnega črnega tovornjaka s prikolico, uničenih stojnic, ostankov božičnega okrasja in reševalcev, ki pomagajo ranjenim. Na prvi pogled je domnevni teroristični napad po zgledu tistega v Nici sredi letošnjega poletja sprožil pričakovani medijski avtomatizem: poročanje v živo, poročila očividcev, pripravljene izjave lokalnih in državnih politikov ter posredni izrazi sožalja z vrhov drugih držav – to je grozljiva običajna praksa. Zdaj so Brandenburška vrata osvetljena v barvah nemške zastave, torej črno, rdeče in zlato po zgledu francoske trobojnice po pariških napadih. Več

  • Bradati panker je oksimoron

    Ni ravno optimalno klubsko koncertno prizorišče, ob špeceriji, med nizkimi socialističnimi prulskimi bloki, brez pravega odra in plesišča, par mizic in šank. To ni oviralo benda, da ne bi odigral polnokrvnega punk koncerta, vključujoč zadetega in do pasu slečenega pevca v ospredju. Glas ga izdaja že v prve pol ure nastopa, hrešči in piska, da je veselje, tip je prava, opotekajoča se vokalna distorzija. Rokenroler. Malo spomni na Neleta iz Zabranjenega pušenja, iz zgodnjega obdobja. Suhljat, majhen, precej zmešan. Razlika je v bradi, kot to opazi analitično oko profesorja zgodovine, Martina, s katerim sva, naslonjena ob šank, iz ozadja, pestujoč vsak svoj vrček piva, z najinim srednjim letom primerne, kritične in varne razdalje spremljala koncert. Bradati panker je oksimoron. Vsaj za naju, ki sva odraščala ob Štulićevi poeziji, ki to (poezija namreč) očitno je. Očitno. Vsaj, kar se švedske akademije tiče. Brijem bradu brkove, da ličim na Pankrte, verz/referenca je torej poezija, literatura, enako kot tisti Vselej si/nekaj kot tesnobna mera izseljenega sveta, pesnika, ki je odšel. V melanholično globino potopljenega sveta, Atlantido, ki jo je s svojo naracijo ustvaril, da bi lahko po njej hrepenel. Če ne bi odšel, bi nam morda povedal svoje mnenje o letošnjem nobelovcu za literaturo, tako pa smo o tem poslušali predvsem Dylanove oboževalce in kolege kantavtorje, malo ali nič pa pesnike. Gospa iz komisije za podelitev Nobelove nagrade sicer pravi, da je s tem vse v redu, da sta tudi Homer in Sapfo pisala poetična besedila, namenjena izvajanju ob spremljavi inštrumentov. Morala je izvesti dvatisočpetstoletni kvantni skok, da bi utemeljila letošnjo nagrado Dylanu, in to v ero, ko je bilo pismenih ljudi le za vzorec, in seveda ni nič čudnega, da jim je bilo poezijo treba prepevati, da bi jih ta sploh lahko dosegla. Več

  • Laži mi

    Ob enajstih pokličem varuško in ji povem, da se že vozim z vaje v Novi Gorici. Pravi, da je imela težave z najinim šestletnim sinom, jokal je pred spanjem, češ da je to najslabši dan v njegovem življenju. Miklavž mu ni prinesel nobenega darila, mlajšemu bratu pa je prinesel dve, eno na fizioterapiji in drugo na telovadbi za majhne otroke. Večjih otrok v gimnastični telovadnici ni obiskal. Kateri dan je sploh danes, poleg tega, da je dva dni pred premiero? A je že Miklavž? Pa komu pade na um, da najame umetnega Miklavža samo za eno nadstropje športnega centra? Kako se je to zgodilo? Imela sem pripravljena darilca za oba. Spomnim se, da sem jih za konec tedna dala možu, da bi jih izročil varuški, preden bi šel na koncert. Nič ji ni dal. Pozabil je. Darilca so ostala skrita v shrambi. V naši družini je konec novembra in ves december logistični kaos. Mož, glasbenik, zabava ljudi na novoletnih koncertih, jaz pa besno končujem že kakšno predstavo, ki se bo igrala v abonmaju pred novim letom. Najina otroka, tako kot otroci igralcev, kuharjev, trgovcev in drugih odgovornih za čarobnost decembra, pogosto okrašujeta smreke, gledata lučke, pečeta piškote, rišeta-pišeta pisma dedku Mrazu z različnimi starimi starši in varuškami. Vozim se po mokri avtocesti in histeriziram: pozabila sem na Miklavža, sem najslabša mama na svetu. Ustavim se na prvi črpalki in v napadu slabe vesti kupim kup precenjenih sladkarij. Doma splezam v skrite kotičke shrambe in najdem pozabljeno Miklavževo darilo. Polnoč je že mimo, ko zbudim sina, in prvo, kar mi še napol v spanju reče, je, da je Miklavž pozabil nanj. Zaboli me zaradi slabe vesti. Natvezem mu zgodbico, kako je Miklavž zamešal in je darilo prinesel v Novo Gorico, ker je mislil, da je on na vaji z mano. Ne morem presoditi, ali mi verjame ali ne, preveč je zaspan. Pogleda v vrečko, najde batmansko superorodje, ki si ga je tako želel, ga da pod blazino in omaga. Zmešana sem, zbudila sem otroka sredi noči, da mu lažem. Kako mi bo sploh še kdaj verjel? Več