Do zadnjega diha

Bernard Nežmah

2. 12. 2011  |  Mladina 48  |  Pamflet

V predvolilnih spopadih kandidati vlečejo še poslednje adute. Predsednica LDS Katarina Kresal je dobila kakšno TV minutko zgolj s tem, da je medijem potožila, da so ji cenzurirali reklamni oglas, na katerem se poljubljata dva geja. In poantirala, da je na pohodu konservativnost, ki se ji lahko zoperstavi samo njena stranka. Domiselna provokacija, vendar z izrabljanjem gejev za lastno promocijo. Kaj bi namreč človek pričakoval od libertine stranke, če ne, da bi postavila deklariranega geja za ministra, ali pa ga poslala na volilno soočenje, na pa da mu odmeri mesto v reklamni kulisi. Tako kot če bi ameriški demokrati ne kandidirali Baracka Obame za predsednika, ampak bi ga porabili v propagandnem posnetku, kjer skoči v mondeni bazen poln petičnih belcev.

Podobno je tudi kandidat Zoran Janković že stoprvič ponovil, da je gospodarska rešitev za Slovenijo, da tečemo hitreje kot drugi. A še nismo dočakali novinarske radovednosti, ki bi ga pobarala, kaj to v resnici pomeni? Kako zgleda čudež, ko s hitrim tekom celotne nacije narašča nacionalni dohodek?

Reč pravzaprav ni nova, nekoč je pokojni predsednik Janez Drnovšek vodil projekt, ko so po ljubljanskih ulicah s skupinsko hojo premagovali lakoto v Afriki.

V senci političnih duelov poteka široka razprava o nesmiselnosti TEŠ 6. Od neutrudnega nekdanjega perspektivaša Vilija Kovačiča, Zelenih, pa celo do Spomenke Hribar. Politiki velikih strank to temo ignorirajo, celo mnogi novinarji, ki pravijo, da se na to ne spoznajo. Zanimivo. Nasprotniki gradnje namreč niso ludisti, pač pa ponujajo alternativo. Pravijo, da bi posodobljena TEŠ 4 in TEŠ 5 proizvedla več energije in to za 10 krat nižjo ceno. Govorijo torej v racionalem jeziku, ki ga je mogoče preverjati. Trenutek, ko velja pomisliti, kaj sploh je razumna družba? Je to milje, v katerem voditelji ponujajo eno samo rešitev brez alternative, ali dialoški zastavek, v katerem se odločamo na podlagi presoje med več možnostmi?

Danes ni moderno govoriti o preteklosti, toda stari Titov režim je deloval po principu zaklinjanja množic, da bodo večno hodile po njegovi poti. Med 1945 in 1980 je bil prepovedan govor, da bi se država razvijala lahko tudi drugače, kot je mislil stari maršal.

Zdaj resda ni prepovedano navajati argumente proti TEŠ 6, le da jim najmočnejše stranke sploh ne prisluhnejo. Kritična misel jim je odveč, dajo ji zgolj status sodobne folklore.

Je pa pognala medijske korenine Pahorjeva presoja, da so v Sloveniji socialne razlike manjše kot drugod po Evropi. Ergo, lahko smo veseli in ponosni na našo pravično družbo! Res?

Vodja Pozitivne Slovenije je svojemu najmlajšemu sinu dal 120 tisoč evrov, da si uredi vrtiček okoli hiše. Vzemimo torej nekoga, ki je brez službe in dobiva po 300 evrov socialne pomoči, da lahko preživi mesec. Samo eno očetovo darilce je takšnega reda, v katerem bi brezposelni lahko dobival 400 mesecev po 3 evrske stotake mesečno. Se pravi - dobrih 33 let!!!!!!!!!????? Ali če vzamemo bolj uspešni zgled takega, ki zasluži po 500 evrov. To pot znese 20 let dela!!! In kdo lahko potem izreče, da je Slovenija dežela z najmanjšimi socialnimi razlikami?

Korak od politike vodi h košarkarskemu klubu Olimpiji. Ta je znova v finančnem kaosu, njegov direktor Rajgelj pa se v izjavah za medije jezi, kako sta za pol milijona evrov iztožila nekdanja podpovprečna igralca Kikowski in Golubović. Prav, ampak zakaj je potem klub najel taka igralca in z njima podpisal dano pogodbo? Z namenom, da ju bo tako ali tako opetnajstil, saj jima ne bo poplačala pogodbenega dolga? Stvar se je zalomila, ko je v slovensko športno prakso vstopila FIBA, ki preprosto zagrozi klubom, da jih vrže iz lige, če ne izpolnjujejo pogodb do svojih delavcev.

Bosanski zidarji nimajo te sreče, da bi za njimi stala FIBA.

Slabo kaže tudi predelovalni industriji hrane in kmetom, ki sodelujejo z Mercatorjem. Beremo o pogajanjih, da bi podjetje čim več izdelkov prodajalo pod lastno trgovsko znamko. Kaj to pomeni? Preprosto, dobavitelji hrane zaslužijo manj, veliki trgovec pa več.

Seveda Mercator ni izjema, to je logika velikih trgovskih mrež, katerih moč je v tem, da pobirajo hiper dobičke. Čas za Karla Marxa, ki je pisal o ekonomiji pravičnega deljenja presežne vrednosti. Minister Dejan Židan je tu revolucionar, saj predlaga kmetom, da vzpostavijo svojo lastno neodvisno prodajno mrežo. Njegova SD ga ne sliši, pač pa je dojemljiv predsednik SLS Radovan Žerjav, ki se ogreva za nove modele, ki bi obšli kartel veletrgovcev.

Po Sloveniji pa se v številnih mestih nadaljuje alarmantna onesnaženost zraka. Predvolilna soočenja to temo izpuščajo, ljudje pa so se že navadili, da ima ogromno otrok danes astmo in respiratorne bolezni. Nekoč je bilo normalno, da je mladež umazana od igre na ulici, danes, da kašlja in sope ter jih zdravijo s tabletkami in pršili.

Mestne in državne oblasti so investirale v najbolj sofisticirane podatkovne sisteme Urban in drugih kartic, nemogoče je pa izvedeti, kakšno je trenutno stanje zraka po različnih delih mesta in v posameznih krajih. Nad Parizom kroži balon, ki je različno obarvan glede na stopnjo onesnaženosti. V slovenski prestolnici pa so se meščani že tako navadili na polucijo zraka, da verjamejo, da če živijo v najlepšem mestu na svetu, dihajo tudi najboljši zrak na svetu. Zadošča droben test. Če se odpeljete denimo v Begunje pri Cerknici, stopite iz avta in zadihate, boste v hipu razumeli, kakšno doživetje je dihati, kako je čisti zrak vrednota. In da se velja boriti zanj. Do zadnjega diha.