Besede nad zemljo

Bernard Nežmah

16. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Pamflet

Kaj bi se dogodilo, ko bi se izkazalo, da je tri tisoč volivcem v Ljubljani odvzeta volilna pravica? Ker po pošti preprosto niso dobili glasovnic. Mega škandal, politiki pravniki in časnikarji bi polnili množične medije z razgaljanjem vseh podrobnosti o nezaslišanem dejanju. Toda, dogodilo se je prav to: večina slovenskih državljanov, ki živi v Avstraliji, do dne volitev ni prejela volilnih obrazcev!!! In rezultat? Je ob takem škandalu takoj odstopil predsednik državne volilne komisije Dušan Vučko? So stranke zahtevala ponovitev volitev na tej otoški državi južne poloble? Nič. Le retorika: ah, to je mala nerodnost, je pač pošta prepozno dostavila pošiljke. Podobne vesti so prihajale tudi od vojaške misije na Kosovu.

Kaj si je misliti o državnem aparatu, ki tako eklatantnega kršenja volilne pravice sploh ne zazna kot problem? Odgovor bi bil kajpak pragmatizem: za rezultat volitev je tako ali tako vseeno, predvsem pa moramo zaradi krize čim hitreje izvoliti novo vlado. Preprosto – ni časa za ustavne pravice! Prvi korak novega parlamenta je tako tlakovan s flagrantno degradacijo dela volivcev, ki so jim vzeli možnost, da tudi oni odločajo o usodi domovine.

Za največji povolilni škandal sicer velja zapis na spletni strani SDS. Analiza volilnega izida javnosti neznanega Tomaža Majerja je povzročila vihar, ki je tri dni polnil časopisje, medmrežje in televizijske kanale. In kaj je razvpita vsebina? Interpretacija rezultatov volitev, po katerih je stranka Zorana Jankovića zmagala s pomočjo množice glasov poslovenjenih Jugoslovanov, ki so prišli volit v trenirkah in z napisano številko kandidata na roki.

Nedvomno provokativni zapis, ob katerem se marsikdo lahko počuti užaljenega. V Ljubljani so organizirali celo protestni zbor v trenerke oblečenih, ki nasprotujejo takšnemu pisanju. Vsekakor domiselna in legitimna oblika polemike. Toda ob tem je prihrumela serija ocen, da je to nedopustni sovražni govor, oglasil se je celo predsednik države, informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar je podala kar kazensko prijavo, zmagovalec volitev Zoran Janković pa je politika SDS Milana Zvera in Janeza Janšo obtožil, da je v njunih govorih najti elemente fašizma.

Sovražni govor je drugače pravni pojem, ki pomeni kaznivo dejanje javnega spodbujanja, sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Pred časom je igralec Ivo Godnič v svojem nastopu omenjal, da je 92 odstotkov vprašanih v anketi dejalo, da se je bolje živilo pod Titom, za teh 8 odstotkov pa je po njegovem mnenju še nekaj prostora v rovu Sv. Barbare. Takrat ni bilo slišati ne Danila Türka, gospa Pirc-Musar ni zahtevala kazenskega pregona, tudi včerajšnjih protestnikov ni bilo od nikoder.

Nekaj hudičevo vprašljivega je, če pojem sovražnega govora ne velja za vse. V resnici je usodnejše to lahkotno politično etiketiranje. V času Titovega režima so deževale obtožbe – fašist, informbirojevec, belogardist, s katerimi so degradirali in anatemizirali vse, ki so nasprotovali ideologiji komunistične partije. Sodobna evropske demokracija je zgrajena drugače: 10. člen Konvencije o človekovih pravicah daje pravico celo govoru, ki je žaljiv, ki vznemirja javnost, in ki je provokativen. Šele pluralizem dopuščenih najširših mnenj je humus demokratične družbe. Cena pa je kdaj tudi zoprna, saj je treba tolerirati tudi žaljiva mnenja. Meja prepovedanega se začenja tam, kjer besede

Streznitven je zato sklep državne tožilke Mateje Jadrič Zajec, ki je zavrgla obtožbo zoper igralca Godniča. Z njo je postal nesmiseln tudi huronski spektakel ob Majerjevih besedah.

Se pa velja vprašati, kaj pomeni potencialna Jankovićeva vladavina? Je to samo preoblečeno nadaljevanje trojčka SD-LDS-Zares? Poglejmo raje nove indice. Manj kot 24 ur po kazenski ovadbi so kriminalisti že obiskali sedež SDS. Rekord, ki ga ne pomenimo. A postavimo ga raje v kontekst. Tokrat je vsebina žaljenje veličastnosti Jankovićeve zmage oziroma omalovaževanje dela »novih državljanov«.

Pred letom je Janković, jr. po županski zmagi očeta v javnosti zagrozil s smrtjo novinarju »Financ« Jaki Elikanu. So že naslednji dan prihiteli kriminalisti do novinarja, da ga povprašajo, kaj in kako se je zgodila ta smrtonosna pretnja? Nak, Elikan je povedal, da ga je kriminalist poklical šele dan potem, ko se mu mladi Janković opravičil, skratka, bolj v poizvedovanju, ali je opravičilo dovolj za opustitev kazenskega pregona.

No, tokrat bi kriminalisti rekli, da niso rapidno posredovali zaradi strahu pred družino Janković, temveč ker so ščitili integriteto »trenirkarjev«. Prav, ko so delavci umirali na nezavarovanih gradbiščih, so kriminalisti že naslednji dan zasliševali vodje gradbišč in gradbene barone? Kakšen je bil njihov reakcijski čas, ko se je izvedelo, da Vegradova baronesa Hilda Tovšak na poslovnem računu držala denar, ki so ga kot pomoč ob smrti tovariša zbrali njegovi sodelavci, namesto da bi ga nakazala družini pokojnega?

Številke, ki niso v ponos kriminalistom. Tudi protestnikov, ki bi na osrednjem trgu branili pravico do življenja priseljencev v Sloveniji, tako kot so zdaj Majerjeve »žrtve«, ni bilo od nikoder.

A zaskrbljujoča poanta je drugod: Janković ni še niti mandatar, pa se policija obnaša, kot da je postala njegova osebna garda!??

Kaj pa prinaša skupina njegovih poslancev? Te dni se je izkazalo, da je poslanec in župan Matjaž Zanoškar pred časom kupil kmetijsko zemljišče v Slovenj Gradcu, katero je potem kot župan spremenil v termalni kompleks zdraviliškega turizma, kajpak z enormnim zaslužkom. Zanoškarja očitno druži z Jankovićem parola – v Sloveniji ni korupcije!