Protesti, predsednik, pravo

Bernard Nežmah

7. 12. 2012  |  Mladina 49  |  Pamflet

Skupina nasilnežev je požgala in demolirala časopisni kiosk v manjšem mestecu. Teden dni kasneje so se na slavnostnem srečanju sešli najbolj priznani lokalni pravniki in družno ocenili, da je treba storilce poiskati in jih kaznovati.

Ob takšni prigodi bi se kajpak zgrozili, saj bi imeli pred seboj divji zahod. V pravni državi je samoumevno, da represivni organi preganjajo že sami po sebi kazniva dejanja, ne da bi se poprej sestal svet pravnih korifej, ki bi ocenil, da gre za nedopustna kazniva dejanja.

Toda to ni prigoda, to je slovenska realnost. Televizije so namreč pred dnevi poročale s srečanja najvplivnejših pravnih strokovnjakov, ki so se po mariborskih vandalskih izgredih »zavzeli, da tiste skupine, ki povzročajo izgrede, identificirajo in primerno strogo kaznujejo«.

Fenomen Kangler je pred tem povzročil popolno spremembo percepcije. Ko je v Mariboru postal nacionalni šport uničevanje radarjev, so mediji in javno mnenje lahkotno preštevali, koliko merilnih naprav je bilo demoliranih, ne da bi zastavili vprašanje, kako da policija ni odkrila in sankcionirala še nobenega izmed požigalcev. Še več, zdaj so zavrteli amaterski posnetek opazovalca, ki je v kamero ujel skupino mestnih kavbojev, ki so z jekleno vrvjo z avtomobilom preprosto izpulili radarsko postajo.

Tudi politiki so se oklenili preproste rešitve: potrebno je najti organizatorje nasilja. In odmislili dejstvo, da je začel vladati zakon ulice. Logika agresivnih demonstracij, ki jih ovekovečijo teve kamere, je enosmerna. Reality-show se je iz televizijskih serij preselil na ceste. Radikalizacija anonimnih množičnih demonstracij – ki izražajo bes, ki ga družba ocenjuje kot upravičenega glede na skorumpiranost župana – vodi v stopnjevanje agresivnosti. Eden pripelje balo sena in ga zažge, drugi meče rakete v občinsko stavbo, tretji granitne kocke v policiste, četrti jim podkuri z eksplozivnimi petardami.

Kadar protestov ne vodijo gandijevski voditelji, bo rezultat eskalacija nasilja, ki se bo po naravi stvari stopnjevalo od enih do drugih demonstracij. Sploh, če je stvar vseskozi opravičljiva s pojavo zločestega župana.

Poglejmo v zgodovino politike. 20. junija 1928 je na sejo jugoslovanske skupščine prišel poslanec Puniša Račić, ki je med zasedanjem vstal, pomeril pištolo in streljal v Stjepana Radića in v še nekaj opozicijskih poslancev. Po hladnokrvnem umoru je odšel v skupščinski bife, v miru spil kozarec konjaka, nato pa zapustil stavbo, poklical taksi in se odpeljal. Seveda je šlo za kriminalno dejanje, toda kakšna je bila predzgodba. Vladi naklonjeni časniki so pred tedni sistematično obsojali obstrukcijo opozicije. »Slovenec« je denimo pisal: »Ali takšne ljudi potrebujemo? Odločno ne!« in objavil komentar: »Ali je takšna opozicija sploh še parlamentarna in ali jo naša politika sploh kaj potrebuje? Ljudsko mnenje zahteva, da se napravi red in ukroti motilca miru, če ne z enim, pa z drugim sredstvom!«

In radikalni Puniša Račić je potem te napovedi izvršil s streli iz revolverja. Teža primerov je hvala bogu dramatično različna, toda proces je identičen. V vzdušju, ki je glorificiralo nasilna protestništva, se pač vedno najdejo večji in manjši račići.

Problem Slovenije je množičnost kanglerjev. Zdaj je Računsko sodišče ugotovilo, da so si državni svetniki neupravičeno dodelili za več kot 600 tisoč evrov sejnin, da so si zaposleni neupravičeno kupovali obleke in si dodeljevali daljši dopust zaradi dela pred sevajočimi računalniki. In epilog? Predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes je povedal, da so identične ugotovitve izdali že leta 2000, da pa se ta praksa nonšalantno nadaljuje. Prav to je travmatični model delovanja pravne države, ki ugotovi zlorabo proračunskega denarja, ne da bi kršitelje sankcionirala in jim odvzela njihov plen. Jasno, da ljudstvo benti, vendar pa se pred stavbo parlamenta ne zbere množica protestnikov, ki bi zahtevala vzpostavitev zakonitosti.

Tarča nejevolje je tudi delo sodnikov in tožilcev. Ko oblast poskuša z robatimi zakonskimi rešitvami sankcionirati delo pravosodnih organov, se sodni vrh oglasi, češ, da gre za poskus avtoritarne podreditve sodstva politiki. Drži, toda kaj počne sodstvo v primerih, ko so kaznivih dejanj obsojeni njihovi kolegi. V devetdesetih je sodnik Anton Šubic obsodil finančnika »Elana«, potem pa je pisal sodbo osem mesecev, s čimer je njegova obsodba preprosto zastarala. Primer čiste sodne zlorabe. Toda, ali je sodišče sodnika kdaj obsodilo? Nak, kasneje se je dogodil primer tožilca Mirana Železnika. Vodja oddelka za gospodarski in organizirani kriminal je imel za celo omaro založenih primerov. Namesto, da bi obtožene kaznivih dejanj obravnaval, je dal njihove mape preprosto na stran, in zadeve so zastarele. Mož je bil zaradi tega sojen, a sodišče ga je oprostilo!???????? Vrhovno sodišče je bilo takrat nemo, pravosodja in pravnih korifej to ni motilo. Tožilec je bil sodno obravnavan in to je to. S tem je bilo pravici zadoščeno.

Fatalni problem niso le vandali, temveč tudi sodstvo.

Edina preprosta stvar so bile predsedniške volitve. Na njih je aktualni predsednik doživel najtežji poraz v vsej zgodovini predsedniških volitev v drugem krogu. Po začasnih podatkih je nabral vsega 229.914 glasov podpore, devetdeset tisoč manj kot poraženi Lojze Peterle pred petimi leti. Danilo Türk je v drugem krogu dobil celo 60 tisoč manj glasov kot v prvem, kar se ni pripetilo še nikomur. Türk, ki je imel podporo Pozitivne Slovenije, Milana Kučana in Zveze borcev, je zbral 90 tisoč glasov manj kot sama Jankovićeva Pozitivna Slovenija na parlamentarnih volitvah jeseni 2011! Odgovor je tu preprost: bil je očitno najslabši predsedniški kandidat v slovenski zgodovini.