Davek na molk

Bernard Nežmah

10. 5. 2013  |  Mladina 19  |  Pamflet

Na začetku maja je minilo 33 let od smrti jugoslovanskega predsednika Tita. Spletna stran nacionalke je postregla s podrobnostmi o številu otrok v družini, šolskih let, iskanjih prvih služb, partijskem stažu, času druge vojne, povojnih funkcijah in grandioznosti drugega največjega pogreba v zgodovini. Nič pa o tem, da je njegov režim pobil sto tisoč vojnih ujetnikov, ukinil svobodo govora in parlamentarizma, predvsem pa niti besede o višini državnega dolga, ki ga je vodja zapustil ljudstvu. Ta zgodovina pa ni stvar kuriozitete, temveč je še kako aktualna. Po letu 1980 je jugoslovanski dolg znašal 20 milijard dolarjev, ki ga država ni bila več sposobna odplačevati. Vlada Milke Planinc je zato vpeljala program stabilizacije, ki je dramatično zarezal v standard državljanov prek pomanjkanja pralnega praška, olja, sladkorja, kave, bencina, vseh uvoznih artiklov in omejevanje pravice svobodnega prehoda čez mejo. Toda, kako se je lahko zgodilo, da je bil rezultat skoraj dvajsetletnega najemanja kreditov in investicij v vse smeri tako porazen? Višina državnega primanjkljaja in državnega dolga je bila tabu, o njej niso sproti poročali časopisi, še manj so o njej razpravljali v parlamentu. Vladalo je verovanje, kako je Titova Jugoslavija sinonim za uspeh sam po sebi. Potem pa je udaril trenutek resnice.

Na las podobno kot v sodobni Sloveniji, kjer je bil vse do leta nazaj enormni dolg države minorna akademska ali retorična tema. Danes so sindikati in množice zgrožene nad krčenjem plač in socialnih pravic za sto in več milijonov evrov. Toda samo gradnja stožiškega stadionskega kompleksa pomeni luknjo v državnih bankah za 110 milijonov evrov. A ko so gradili in iz bank pumpali denar, so bile množice ignorantne, kot da se jih to ne tiče, pač verujoč, da jim stadion podarja ljubljanski župan osebno. Ali vratolomni projekt TEŠ 6, ki bo stal milijardo, potem 1,3, številke se že približujejo dvema milijardama. Aktivist Vili Kovačič pred letom ni uspel zbrati niti 2.500 podpisov za razpis referenduma. Ljudstvo je bilo pišmeuhovsko, to se ga ni tikalo, ali pa je reklo: jaz o tem ne znam presojati. Prav, zdaj prihajajo računi, ki se tičejo nas vseh.

Ena dominantnih ideologij pravi, da smo žrtev finančnih špekulantov, torej - državni fiasco je padel z neba, torej brez odgovornosti neme večine. Zdaj pa da nam preti zloglasna trojka.

V situaciji, ki definitivno pomeni obdobje splošnega odrekanja, umanjka poglavitni moment. Sankcioniranje teh, ki so povzročili milijardne izgube. NLB je pohitela z napovedjo, da bo odpustila 700 zaposlenih. Zakaj? Ker je v preteklosti bančni vrh dodeljeval »tovariške kredite«, ki so bili vnaprej izgubljeni. Ali pa Cimos, ki je izvoljenec Pozitivne Slovenije, kateremu bo državna blagajna namenila desetine milijonov, medtem ko je to podjetje 10 milijonov posodilo rokometnemu klubu – vnaprej izgubljeni novci, saj so športni klubi v permanentnem minusu - in precej milijonov propadlemu tajkunu Zdenku Pavčku. Vsi ti denarji so poniknili v druge žepe, račun pa bodo solidarnostno plačevali državljani. Ali NKBM s svojimi prijateljskimi krediti, ki je banko pripeljal proti vrednosti 0. Sedaj preprosto vprašanje: bi bilo mogoče to preprečiti? Vse te institucije so imele nadzornike, gospa Alenka Bratuškova je osebno sedela v nadzornem svetu NKBM v usodnem času, molčala in podpirala te rabote, zdaj pa je nagrajena s premierskim položajem.

In saldo – nihče ni odgovoren, obrnimo se raje v prihodnost.

Kaj pa sedanjost? Poglejmo področje, ki ga že leta obvladuje vladajoča Pozitivna Slovenija. V mestu Ljubljana stoji stožiški stadion, na katerem igra nogometni klub, ki na svoje tekme zvabi nekaj sto gledalcev, ki zasedejo vsak petdeseti sedež. Ne dosti drugače ni v košarkarski dvorani. Sedaj pa je ekipa Zorana Jankovića sklenila, da nameni še več kot 4 milijone obnovi druge dvorane Tivoli. Bo ta denar padel iz neba? Nikakor, za to vsoto bodo prikrajšane druge mestne investicije. A, kako je prišlo do te odločitve? Prvi mož PS se je v svojem krogu odločil, da tako bo, ne da bi pred tem v mestu postavili alternative: mogoče bi s tem denarjem popravili mestne ceste, morda zgradili plavalni bazen, dokončali kanalizacijo itd. Nobenega javnega dialoga o tako krucialnem vprašanju. V mestu, kjer izginja elementarna svoboda trgovanja.

Agencija za varstvo konkurence je razsodila, da MOL sistematično omejuje konkurenco, saj ni izvedel nobenega javnega razpisa za oddajo lokacij za reklamno oglaševanje. Mestna oblast je preprosto izbrala podjetje Europlakat, vsi ostali, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo so bili izvrženi. Kaj to lahko pomeni na praktični ravni? Kdor se spomni županskih in parlamentarnih volitev, je ohranil v spominu, kako je bilo v kampanji celo mesto prekrito s podobami smejočega se Jankovića. Kakšen račun je dobila njegova stranka za to propagando? Ali ni bila ta darežljivost poplačilo za dodelitev monopolnega položaja izbranemu oglaševalcu?

Kdo torej ščiti svobodni trg oglaševalskih podjetij, če je bila ta odločitev sprejeta šele nekaj let po zatečenem stanju? Predvsem pa je stvar brez sankcij zoper mestno oblast, ki je nonšalantno vpeljala monopol. Tudi glasilo »Ljubljana« so pretvorili v trobilo hvalnic uspehov ljubljanskega župana. Niti protestniške skupine doslej niso postavile zahteve, da dobijo v njem pravico, da denimo na štirih straneh objavljajo svoje predloge o drugačnem razvoju in investicijah v mestu.

Državljan je sicer lahko ignoranten in nejevoljen nad politiko ter ne hodi na volitve, toda na koncu bo prav on plačal račun z nižjimi dohodki.