Za domovino – s Titom naprej!

Bernard Nežmah

30. 10. 2014  |  Mladina 44  |  Pamflet

V prisilni poravnavi je podjetje »Grep«. Nič posebnega, pač osnovni zakon podjetništva, po katerem je cena napredka ta, da slaba podjetja pač ginevajo, na mesto njih pa se rojevajo nova. Toda »Grep« je posebna zgodba, nastal je namreč kot Jankovićev jocker, s pomočjo katerega je dal postaviti stožiške stadione in potem na valu nacionalne evforije gladko dobil lokalne volitve leta 2008. In rezultat: mesto Ljubljana je dobilo kolosalni stadion in gigantsko dvorano. Mediji le malce potarnajo, da je okolica neurejena in da trgovski center ni zaživel.

Pa vendar – kakšen je saldo? Ali še bolj vratolomno: kaj bi bilo, ko se projekta sploh ne bi lotili?

Nogometni amfiteater čez celo leto bolj ali manj sameva, nekajkrat na mesec se na prvoligaški tekmi zbere po par sto gledalcev, v najboljših primerih več tisoč. Toda ne sameva samo on, prazen je tudi stadion »Ljubljane«, ki bi sicer na tekmah zlahka sprejel vse Olimpijine navijače.

Stožiška dvorana je nekoliko bolj živa, košarkarske lige tam često zvabilo nekaj tisoč gledalcev. A tudi če je ne bi bilo, bi hram košarke lahko še naprej gostil »Tivoli«. Tamkajšnja dvorana s pet tisoč sedeži po prihodu »Stožic« zdaj vztrajno sameva. No, tudi prazna pomeni krepak strošek v mestnem proračunu.

S stališča zanimanja gledalcev za tekme je bila stožiška investicija primer nesmiselnega trošenja javnega denarja, ki pa se meri v sto milijonih evrov. Namreč vsota, ki jo podjetje »Grep« dolguje upnikom, znaša 186 milijonov, h katerim pa gre prišteti še 110 milijonov dolga državnim bankam.

Skratka, projekt »Stožice« je pustil za seboj za 286 milijonov dolga. Huronska vsota, ki pomeni petino fatalnega TEŠ 6. Dobili smo bržkone svetovni rekord: je kje na svetu najti primerljiva stadiona, ki bi stala skoraj 300 milijončkov? Rop desetletja, s katerim bi se morali ukvarjati celi bataljoni preiskovalcev, toda vse kriminalistične zadeve in sodni procesi, ki zadevajo župana Zorana Jankovića, se kot po navodilu odvijajo, ne da bi se odvili. In kaj je storil premier Miro Cerar oziroma njegova policijska ministrica? Je mar uvedel notranjo preiskavo: zakaj pri raziskovanju velikega ropa državljanov postopki tečejo ad calendas graecas?

Nak, on meri svet od svoje ere naprej. Zdaj je pognal projekt »Spregovori«, ki bo spodbujal državljane k prijavljanju korupcije. Ljudem je treba vliti pogum, da spregovorijo. Se premier norčuje iz zdrave pameti? Ali niso že davno spregovorili mediji s svojimi pisanji o vseh mogočih rabotah? Ne, teh državni organi ne poslušajo. Računsko sodišče ni razsodilo niti v primeru Stožic, kaj šele, da bi obravnavalo zlorabo ljubljanskega mestnega proračuna, ki namesto v enakomerno obnovo cestišč po vsem mestu investira v lunatični drevesni park sredi prestolnice.

Še drobni futurizem. Novum »Stožic« je na začetku res privabil množice, ki so se iz cele Slovenije valile videti to novo čudo stvarstva. A po prvi radovednosti se je dogodila prazna realnost. Kaj če se zgodba ponovi z ljubljanskim središčem? Vse polno promenadnih poti, lokalčkov in bistrojev, ki bodo naenkrat samo še okostje zapuščenega mesta duhov???

Sicer pa – kakšno obliko vladavine pozna glavno mesto, v katerem o usodnih rečeh odloča en sam človek s krogom svojih podanikov? Usodo več generacij prepustiti kot kaprico modernemu diktatorju?

Kot nedolžno vest pa te dni sledimo poročilu o tem, kako sta NLB in NKBM spet padli na stresnem testu. Več kot tri milijarde proračunskega denarja, a hudičeva številka je pokazala, da bosta v letu 2016 v primeru »slabega scenarija« za 65 milijonov prekratka!?? Najbolj nelikvidno podjetje je torej državna banka, kar je sicer že dolgo znano. Bankirji, ki so bajno plačani za svoj know-how, kam vložiti denar, da se bo bogato povrnil, so bili očitno šarlatani. Po sto milijonov tu in sto tam je leta in leta padalo v nič. Koliko je bilo odstavljenih, kolikim so bile odvzete licence, koliko jih je končalo na sodiščih? Vse drugačna je čuječnost pri novinarjih, ki jih tedensko preganjajo bivši in sedanji politiki, tožilci in užaljene visokosti. Tu represivni aparat deluje kot podmazana mašina. A ne le to, pred koncem mandata je premierka Bratuškova poslala cele legije inšpektorjev, ki so lovili drobne trgovčiče in pregnane frizerje, ki ne izstavljajo računov. Pedantna skrbnost mastodontskega aparata pri malih in praktična amnestija pri velikih rabotah.

In kaj pravi predsednik vlade? Ob obletnici odhoda zadnjega vojaka JLA je dejal: »Enotnost, ki smo jo pokazali v prelomnih zgodovinskih trenutkih, je potrebna tudi danes.« Politik, ki gleda v prihodnost, je spregovoril kot odrasel Titov pionirček. Kaj je že ponavljal skozi vso svojo vladavino stari maršal? – Potrebna sta bratstvo in enotnost!

Napad na demokracijo, ko voditelj začne opletati z enotnostjo. Enotnost je pokopališče idej! A premier Cerar je misel še nadgradil: »V zadnjih letih smo postali sami sebi največji izziv, saj nismo bili sposobni ukrotiti velikanskega pohlepa in manipulacij nekaterih vplivnih posameznikov in družbenih skupin. Za največji del sedanje krize torej nosimo odgovornost sami in jo lahko kmalu presežemo le, če začnemo spoštovati temeljne ustavne in družbene vrednote ter se dvignemo v naši politični in pravni kulturi.«

Za obstoj plenilskih klik, ki so parazitirale na državnem proračunu, smo po Cerarjevo krivi vsi. A pozabimo stare zamere, spoštujmo ustavo in pojdimo enotni naprej. In s Cerarjem na čelu smo padli v mehki titoizem.