Skrajni čas

Bernard Nežmah

5. 12. 2014  |  Mladina 49  |  Pamflet

Pred mesecem je vlada napovedala rez v plače javnih uslužbencev. Projekt je zastavila kot usoden in neizogiben prispevek k znižanju državnega primanjkljaja.

Po nekaj tednih neuspešnih pogajanj in po napovedi splošne stavke s strani sindikalnih voditeljev pa je ista vlada umaknila praktično celoten projekt. Ministrska ekipa je tako podobna igralcu pokra, ki mu blef ni uspel in se je potem umaknil iz igre. Od premiera Mira Cerarja bi pač pričakovali, da stoji za svojimi potezami, ali pa vsaj minimalno sposobnost predvidevanja, s pomočjo katere vratolomnih projektov ne zastavi kot fatalne, potem pa jih mirne duše pospravi v predal.

Po strmem padcu popularnosti v preteklem mesecu je vladajoča SMS doživela še direktni poraz s strani SD; njen poslanski vodja Matjaž Han je namreč televizijskim gledalcem zmagoslavno razkril, da je njegova stranka vseskozi nasprotovala temu rezu in zdaj je dosegla vladni umik. Popolna politična nekompetentnost predsednika vlade, ki se je najprej požvižgal sindikalnim zahtevam in mnenjem koalicijske partnerice, potem pa je naenkrat odpovedal svoj celotni načrt.

Toda tu umanjka še veliko bolj ključno vprašanje: kaj zdaj? V kateri družbeni sferi bo vlada privarčevala izgubljeno več kot stomilijonsko vsoto? O tem nič, razen praznega vzklika – privarčevali bomo pri javnih naročilih. A če vseeno vzamemo puhlico za resno in stvarno, se nam zastavi še bolj dramatični aspekt: kakšna vlada pa je to, če se najprej nameni varčevati pri javnih uslužbencih, a šele potem, ko se ji to izmuzne, pa naenkrat sklene, da bo poskusila privarčevati pri »sistemski korupciji«?????

Kot veliki koruptivni akter je bil s strani KPK razglašen ljubljanski župan Zoran Janković. A mož ne le, da je ostal nedotaknjeni župan, zdaj je celo resni kandidat za zmago v tekmi za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Če odmislimo molk pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki je bil avtor poročila o Jankovićevi koruptivnosti, je šokantna aktualna medijska servilnost ob napovedanemu pohodu ljubljanskega župana na vrh OKS. Dnevni časniki in televizije ga neženirano opisujejo kot bivšega politika in uspešnega gospodarstvenika, ne da bi poantirali njegove evidentno katastrofalne projekte in množico policijskih preiskav zaradi denarnih malverzacij. Ko je denimo Janez Janša kandidiral za člana parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb, ga niso predstavljali le s političnim stažem, ampak so avtomatično pripisovali kot njegovo osrednjo lastnost, da je zapornik. Pri Jankoviću pa je medijska kritičnost doživela spet popolno amnezijo spomina.

Kaj pa pogled s stališča športa? Mož je dal postaviti stožiški športni kompleks, ki je na pogled resda grandiozen, toda račun zanj zdaj plačujejo vsi državljani, medtem ko so številni podizvajalci propadli, ne da bi dobili plačano delo in sredstva. Si je predstavljati prihodnost? Po analogiji bo po prvem Jankovićevem mandatu na čelu OKS stalo kup novih objektov, angažirani bodo GREPI in podobni, olimpijski komite pa bo zadolžen za več sto milijonov in pred bankrotom.

In še drugače, ideja olimpizma predpostavlja skladen razvoj različnih športov, medtem ko Jankovićeva mestna politika že desetletje demonstrira apartheidno politiko, ki privilegira center na račun periferije. Pri čemer je periferija že vse, kar sega kilometer stran od mestne hiše. Zadnje ujme so denimo uničile znamenito pot mimo hotela Bellevue na Rožnik, ki je praktično neprehodna. A kaj stori mestna oblast? Pusti jo vnemar, vmes za 4 milijone prekopava osrednjo prometno žilo, ki že dve stoletji povezuje različne dele mesta.

Namesto da bi meščanom omogočil sprehajalno in športno gibanje po Rožniku in meščanom šoferjem dopustil, da nemoteno potujejo po mestu, je trenutni rezultat dvojna blokada. Eklatantni zgled nesposobnosti reševanja praktičnih problemov.

In kako bo tak mož skrbno z občutkom za mero in solidarnost delil sredstva različnim športnim panogam in različnim krajem po Sloveniji???

Predvsem pa je fenomen, ko si politiki prilaščajo civilno družbo, dosegel novo kulminacijo. Poleg predsednika stranke, ki prevzema OKS, se podobno dogaja na Rdečem križu Slovenije. Bitka za sekretarsko mesto je potekal kot spopad v stranki Pozitivna Slovenija. Še leto nazaj je njena političarka Renata Brunskule zasedala pomembno mesto med poslanci, Roman Jakič pa je bil celo obrambni minister. Potem ko jima ni vnovič uspel preboj v parlament, sta postala humanitarca, ki bi skrbela za pomoč najbolj revnim. Po prvih glasovanjih je zmagala gospa Brunskule, ki čaka le še na poslednji žegen, RK pa s takim vodstvom postaja farsa, ki spominja na zloglasno obdobje, ko se je njegov nekdanji sekretar Mirko Jelenič ukvarjal s posojanjem humanitarnega denarja špekulantom in ga pri tem lepo vsotico pogubil. In vse to v mandatu visokih etični meril a la Cerar.

V senci pa ostaja odločitev Ustavnega sodišča, da bo pritožbo Janeza Janše v zadevi »Patria« obravnavalo absolutno prednostno.

Bolj ali manj edina institucija, ki razmišlja državotvorno. Dejstvo, da je predsednik opozicijske stranke obsojen in poslan v zapor v sporni pravdni zadevi, povzroča permanentno družbeno anomalijo. Mesece, v resnici leta, že teče dnevna medijska in politična konfrontacija, kjer eno in ista tema z vsemi izpeljavami določa tako volitve kot aktualno politiko. Ali ni vendar čas, da se problem na najvišji pravni instanci vendarle enkrat zaključi!??