Čas nerešljivih problemov

Bernard Nežmah

9. 1. 2015  |  Mladina 2  |  Pamflet

V Nemčiji so organizirane skupine državljanov v gibanju »pegida« začele z mirnimi protesti zoper priseljevanje tujcev in islamizacijo zahoda. Misel na preganjanje nezaželenih, se pravi spomin na nasilje nacizma je spodbudil druge številne nemške prebivalce, da so se tej ideji uprli s protiprotesti, na katerih pozivajo k solidarnosti do priseljencev.

Toda, svet ne teče kot rudimentarni spopad dobrih in slabih, nova evropska realnost se sooča z enim največjih priseljevanj v zgodovini. Množice, ki želijo v Evropo, so neizmerne. In njihova želja je racionalna – želijo v boljši svet, v dežele, kjer je najvišji standard. Če postavimo zdaj radikalno: so kje po Evropi demonstrirale skupine, ki zagovarjajo človekovo pravico do svobode gibanja, ki bi jo udejanil prost prehod desetine milijonov Afričanov in Azijcev, ki bi pred meje Evrope prišli s potnimi listi?

Ne, v tem sta obe antagonistični skupini nemških demonstrantov precej podobni. Drugače je postavil antropolog David Graeber, ki v knjigi »Fragmenti anarhistične antropologije« pledira za revolucionarnim obratom. »Če bo imel denimo vsakdo pravico, da živi in se naseli kjerkoli, bodo denimo Tanzanijci preplavili Rotterdam, toda nizozemska vlada bo potem hitro našla načine, kako zagotoviti, da bodo Tanzanijci ostali doma. Idejo zmanjševanja razlik med severom in jugom pač udejaniš le z razširitvijo svoboščin na vse ljudi na planetu.«

Skratka, milijonske migracije niso izbruh iracionalnosti, temveč posledica izkoriščanja lokalnega prebivalstva s strani multinacionalk na eni strani, ter mnogih evropskih podjetnikov, ki na stari celini za mizerne denarje legalno ali ilegalno zaposlujejo prebežnike, s čimer ustvarjajo ekstra profite. Ob tem pa se bohoti še suženjsko delo, ki po ugotovitvah avstralske nevladne organizacije »Walk Free« znaša več kot 35 milijonov ljudi, od tega okoli 7.400 v Sloveniji!

Nemški ksenofobi protesti so tako le simptom, medtem ko pravi problem izvira iz globalizacijskega kapitalizma, zoper katerega ne evropske države ne EU ne ukrepajo z učinkovitimi sankcijami in ukrepi v primerih kršitev evropskih pravnih redov, kaj šele, da bi krenile z realizacijo idej, da se delavce v tretjem svetu plačuje s človeka vrednimi plačami. Resnica je pač zahodnjaški neokolonializem, ki svoj standard gradi na izkoriščanju množic v nerazvitih državah.

Ta fenomen ukvarjanja z videzom in ne z izvorom problema je še posebej aktualen v Sloveniji. Ob proračunski luknji je prejšnja premierka našla nove davčne tarče v lastnikih stanovanj, obenem pa je uvedla še strogo zakonodajo, ki odločno kaznuje hišne pomočnice in priložnostne delavce, ki delajo na črno. Z uvedbo vavčerjev je sedaj Cerarjeva vlada napovedala nov inšpektorski pohod na kršilce. Stvar je v biti sicer racionalna – medtem ko redno zaposleni plačujejo davke, zakaj bi brezposelni na črno od svojih prihodkov ne plačevali v proračun? Vendar pa tu umanjka širši pogled. Slovensko sodišče je pred časom zavrnilo ameriško zahtevo za zamrznitev premoženja Mihaelu Karnerju, ki ga v ZDA obtožujejo enormnih zaslužkov s preprodajo prepovedanih steroidov. Mož naj bi na nedovoljen način zaslužil prek 50 milijonov dolarjev in je lastnik ducatov parcel in različnih stanovanjskih objektov. Toda, koliko davkov je plačal na Slovenskem? Po podatkih DURS med letoma 2002 in 2008 ni prijavil nobenih dohodkov. Če torej kani država vneto pobrati po nekaj fičnikov pri malih delavcih na črno, koliko se je angažirala v primerih novodobnih slovenskih milijonarjev, ki so prišli do premoženja, ne da bi iz svojega nezakonitega poslovanja plačevali davke??? Največji kriminal, ne le, da je bolj ali manj toleriran, njegovi akterji tudi niso sistematični objekt davčnega pregona, kaj šele zaplemb premoženja. Preganjanja malega in v sebi sicer zakonitega dela na črno je osrednja prioriteta oblasti, medtem ko so megalomanski zaslužki nezakonitih poslovnih rabot praktično davka prosti.

Popolna inercija pravosodja in vlade se najbolj evidentno kaže v novi slovenski praksi, ko obsojenci pred odhodom v zapor preprosto poniknejo. Že leta je medije polnil primer Roberta Zavašnika iz tragedije »Lipa«, zdaj je izpuhtel še obsojeni ex-direktor »Luke Koper« Robert Časar z družino. Policija in kriminalisti so resda nadvse angažirani, vključili so mrežo »Interpola«, z ubežniki se definitivno ukvarja obširen aparat. A od kod sploh izvira ta nova praksa dvoletnega pobega iz države? Preprosto, v državi imamo zakonsko uredbo, ki obsojenemu, ki ga v dveh letih ne spravijo zapor, kazen usahne. Pričakovati je torej nastop nove potovalne agencije, ki bo bogatim obsojencem organizirala življenje denimo na Tajskem ali v Paragvaju, kjer bodo imeli na voljo zdravstveni servis in angleške šole za otroke, po dveletni dobi pa srečno vrnitev v domovino. Reč je še posebej absurdna, saj zapornik, ki iz aresta pobegne, ne more na skrivnem preždeti dveh let, njega namreč še naprej čaka odslužitev zaporne kazni.

Privilegij ima le ta, ki pobegne, ne da bi poprej stopil na zaporniško dvorišče. In ta absurd je na Slovenskem nerešljiv. Vsaj leto je že občasna tema medijskih zapisov, a pravosodni ministri niso parlamentarcem predložili predloga zakonskega člena, ki bi po hitrem postopku odpravil to zakonsko anomalijo. Sedaj je ime ministra Goran Klemenčič.