Mirko na vlaku

Bernard Nežmah

18. 3. 2016  |  Mladina 11  |  Pamflet

Kriminalisti in tožilstvo so zadevo »Bratušek« prignali do sodišča, ki naj bi opravilo še pogovore z aktualnima predsednikoma države in vlade. Reč spominja ne lovljenje čarovnice in na zlorabo organov pregona.

Da bo pisec te rubrike, ki je je o rabotah vladavine Alenke Bratušek in njene komisarske zgodbe napisal desetine jedkih zapisov, danes branil omenjeno gospo za stara dejanja, spada med norosti sodobne Slovenije. Seveda je jasno, da je bivša premierka naredila vse, da bi si pridobila imenitno in lepo plačano funkcijo. Toda, ali ima njeno ravnanje res težo kaznivega dejanja korupcije?

Vse vlade kadrujejo in z lukrativnimi službami nagrajujejo svoje izbrance. Pred leti je Pahorjeva ekipa postavila za slovenskega predstavnika na »Evropskem sodišču« gospoda Milana Cvikla. Šlo je kajpak za poplačilo dolgov; isti Cvikl se je namreč kot poslanec LDS izkazal s filipikami zoper tedanjega premiera Janeza Janša, potem pa je izstopil iz LDS in se pridružil Pahorjevi SD, ki je nato slavila na volitvah. Leta 2000 je vlada Andreja Bajuka čez noč imenovala nekdanjega šefa SLS Marjana Podobnika za šefa Telekoma. In takšne poteze se merijo s številkami, ki segajo prek tisočice.

Ustaljeni postopki, zdaj pa se oglasijo organi pregona, ki bi pred sodiščem obravnavali edini primer v zgodovini korupcije. Argument, da so se gospa predlagali sami, je prazen. Na usodni seji vlade je premierka prinesla tri imena, torej se je formalno gledano predlagala samo kot ena izmed kandidatov. Da je komisarski šef Jean-Claude Juncker izbral prav njo, je z angažmajem dosegla resda tudi ona sama. To za premierko ni bila ravno spodobno, da se je bolj ukvarjala s svojo promocijo kot z vladnimi posli, toda to je običajni modus premierskih zgodb. Nekoč se je nemški kancler Goerhard Schroeder takoj po volilnem porazu zavihtel na čelo rusko-nemškega plinskega giganta. In kriminalisti ga niso preganjali, češ da si je s svojo prorusko kanclersko politiko kupil novo službo.

Pravni sistem, ki sklene, da bo obtožil enkrat samkrat enega samega politika, potem ko tega ni počel ne prej ne potem, je gesta brezpravja, če ne kar primer politične zlorabe kriminalistov.

Vlada je do definiciji serjozna institucija, ki deluje tudi z rednimi sejami. Pred dnevi pa so sejo prestavili. Zakaj? - Se je zgodila naravna nesreča, je eksplodirala bomba sredi Ljubljane, je enega izmed ministrov zadel mrtvoud? Nak, premier Miro Cerar ml. se je peljal z vlakom v Kranj. Mož, ki vlade na nedavni obisk v Maribor ni odpeljal po železnici, je imel tokrat velevažno nalogo v kupeju. Ja, z vlakom so se odpeljali slovenski skakalci proti Planici, premier pa je hitro prisedel k šampionu Petru Prevcu. In teve dnevniki so prinesli prijazne posnetke in njegove sladke besede. Da bi se prilepil na skakalno evforijo, je prvi mož vlade prestavil sejo vlade. Kaj pa je to, če ne korupcija? Predsednik vlade je izkoristil svojo politično moč in preložil vladno sejo z namenom, da si je pridobil lepo PR sliko. Bomo v naslednjih dneh gledali posnetke kriminalistov in tožilcev, kako preiskujejo kaznivo zlorabo funkcije aktualnega šefa vlade?

A zadeva je bila še bolj groteskna. Premier Miro Cerar ml. je malo posedel s skakalnimi orli, nato pa hitro izstopil v Kranju, kjer ga je čakala vladna limuzina in ga pripeljala na vladni sestanek v Ljubljano. Tu je ugasnila novinarska čuječnost, televizije namreč niso posnele njegovega izstopa na železniški postaji in ne vkrcanja v premiersko vozilo.

Osrednji škandal zadnjih dni je kajpak iz Loške doline, kjer se je izkazalo, da podjetnik v gozdarskem podjetju plačuje delavcem po 150 evrov na roko, seveda brez plačanih socialnih prispevkov, in to za delo, ki traja po 12 ur dnevno. V Sloveniji torej podjetje plačuje tuje delavce po dobrega po evra na uro. Policija in finančna uprava sta izvedli svoje akcije in nacionalka je objavila šokantno zgodbo. Je o tem razpravljala vlada? Namreč pod njeno oblastjo deluje sužnjelastniški princip ekonomije, pri čemer so pred tem njeni inšpektorji kar osem let brezuspešno intervenirali v zadevi.

V državi smo doživeli kar nekaj demonstracij proti ksenofobiji in zoper skupine, ki z besedami in množičnimi protesti nasprotujejo prihodu emigrantov. Javni čut je zelo pretanjen, ko so v igri besede nejevolje nad tujimi begunci. Kaj pa podjetniški primeri, ko lastniki sistematično izkoriščajo tuje delavce in zlorabljajo njihov položaj s sramotnimi plačami? So ti podjetniki ksenofobi? Nasprotno, navdušeni so nad emigrantskim valom, ki jim prinaša skoraj zastonjsko delovno silo. Vlada, ki pripravlja restriktivne zakone, ki bi omejevali sovražni govor po medijih, pa je tolerantna do javno znanega izkoriščanja delavcev. Razen sporadičnih nebogljenih inšpekcijskih akcij ne opazimo nikakršnih radikalnih ukrepov, ki bi kriminalizirali in izkoreninili moderno suženjstvo. Ali ni to najhujše zlo, zloraba in zaničevanja človeka-tujca?

Še manj je moč uzreti demonstracije, ki bi od vlade terjali spoštljiv odnos do tujih delavcev in enako pravno zaščito, kot jo imajo slovenski in EU državljani. Tuja delovna sila, ki dela za tretjino zaslužka brez plačane pokojninske, zdravstvene in socialne varnosti, je postala poslovniški trend, ki omogoča podjetnikom nesramno bogatenje, obenem pa posledično ukinja redne službe. Zakaj bi plačevali slovenskim državljanom cele plače z vsemi dodatki, ko pa je ceneje zaposliti emigrante. In rezultat je še dodatno manj nabranih davkov v državni blagajni.

A tega premier ne zazna kot kapitalni problem, zdaj se ukvarja s svojim imidžem. Včeraj se nam je smejal z vlaka, jutri nam bo mahal s konja, pojutrišnjem pa … Mož, ki je zmagal z govorom o etiki, o drugačnem ustroju države, je po poročanju nekaterih medijev najel PR agencijo, ki ga bo izmojstrila v všečnem nastopu pred kamerami.