Na tankem ledu podnebnih sprememb

dr. Bogomir Kovač

9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Napoved ameriškega odstopa od pariškega podnebnega sporazuma v začetku junija postaja simbolna podoba nove Trumpove politike. ZDA se javno odrekajo multilateralni svetovni ureditvi, ameriške interese postavljajo nad druge, oboroževanje je pomembnejše od ekologije. Trump s tem uresničuje del svoje volilne agende, vse bolj postaja simptom ekonomske privatizacije politike. Pariški podnebni sporazum velja za najvišji dosežek multilateralnega dogovarjanja v okviru ZN, dejansko pa je prazen politični akt, brez pravnih in ekonomskih vzvodov, z minimalnim ekološkim učinkom. Toda Trumpova alternativa ni rešitev za nobeno od njegovih dilem.

V svetu s prevladujočim tržnim redom podnebne spremembe postajajo problem, ker zanje tržne zakonitosti ne veljajo. Podnebne spremembe so javna dobrina in cene dobrin ne odražajo stroškov, povzročitelji onesnaženja pa ne poravnavajo škod. Tržno jih ne moremo zamejiti, zato potrebujemo politično rešitev na svetovni ravni. Dogovor temelji na dveh stebrih, energetski zamenjavi fosilnih goriv in sprejemljivih stroških prehoda v novo nizko ogljično družbo. Tu pa so tri zanke. Prvič, obnovljivi viri celo v EU pomenijo zgolj pol odstotka celotne primarne energije. Drugič, stroški prehoda so visoki, svet bi potreboval 1000 milijard na leto, pariške zaveze so 100 milijard, letno porabimo desetino tega (OECD, 2015). In tretjič, politični dogovori so prazni brez ekonomskih konsekvenc, standardizacije ukrepov in pravne odgovornosti. Pariški sporazum ni rešil nobene od teh težav.

Pred desetimi leti so na Baliju povezali štiri stebre mednarodnega sodelovanja, od trgovine do podnebnih sprememb. Okoljska in ekonomska neenakost sta dve plati iste medalje. Vrhnja desetina onesnaževalcev prispeva 50 odstotkov globalnih emisij, spodnja polovica zgolj 13 odstotkov, bogati onesnažujejo neprimerno bolj od revnih. Pariški sporazum je zato ponudil centralizirane skupne politične zaveze in decentralizirano ekonomsko odgovornost, priznava transferne mehanizme, toda skupni zeleni sklad je absolutno premajhen za dosego želenih ciljev. Podnebni sporazum pa je uporaben, če bo učinkovit.

Danski ekolog Bjørn Lomborg je, kot običajno, ponudil slikovite primerjave. Nemške subvencije trajnih energetskih virov (110 milijard evrov) bi ublažile spremembe segrevanja leta 2100 za dan in pol. Na svetovni ravni pariških zavez države pridobijo dobra štiri leta, ZDA na primer osem mesecev ... Ugledni MIT je prišel do sklepa, da Pariški sporazum do leta 2100 dejansko znižuje segrevanje zgolj za 0,2 stopinje Celzija. Kitajska in Indija sta se zavezali, da bodo emisije CO2 rasle počasneje od gospodarske rasti. Do leta 2030 bo aktiviranih novih 2440 termoelektrarn, ena od njih je tudi TEŠ 6. ZDA so sprostile večino ovir za učinkovitejše pridobivanje nafte iz ekološko problematičnih skrilavcev … Kdo se torej tukaj šali, kdo spreneveda? Toda še slabše bo, če ne ukrepamo. ZDA dolgoročno izgubljajo tretjino rasti, nekaj nad odstotkom BDP-ja.

Kaj torej storiti? Politični ukrepi na svetovni ravni niso mogoči, od spodaj navzgor jih lahko poganjajo samo ekonomski interesi. Za začetek so ključne nekatere druge spremembe. Eden od vzvodov energetskega zasuka leži v globalni regulaciji trga fosilnih goriv, cenah nafte in plina. Druga globalna sprememba zadeva energetsko učinkovitost in drugačne modele potrošnje. Zelene tehnologije so konkurenčni vzvod in tržna priložnost. Tretjo spremembo poganja priporočljiv okvir okoljskih politik, ekonomskih in poslovnih, javnih in zasebnih. Mednarodna koordinacija in usmerjanje teh paketov sta del možnih okoljskih makroekonomskih misij ZN, po zgledu in v sodelovanju z MDS, OECD in drugimi.

Kongresni CRS je že februarja 2017 pripravil obsežno analizo pravnih konsekvenc odstopa od pariškega in iranskega sporazuma. Ne gre zgolj za izničenje Obamovih dosežkov, temveč ameriški globalni zasuk. ZDA so leta 1971 opustile mednarodno ureditev iz Bretton Woodsa, leta 2017 se očitno vračajo v svet unilateralnih ukrepov. In tudi tokrat je to bolj dokaz ameriške šibkosti kot moči. Trump vodi ZDA v nevarni izolacionizem in nova ad hoc zavezništva, oboje ogroža mir in mednarodno stabilnost. Hkrati s tem povečuje notranjo ameriško razcepljenost. Mnoge ameriške države, pa mesta in podjetja, tudi univerze ne bodo sledile novemu washingtonskemu populizmu, zaradi političnih in poslovnih interesov. Dejanski učinek bo torej nižji od pričakovanj, ZDA bodo politično zunaj, ekonomsko pa ostajajo del podnebnega cirkusa. ZDA ne bodo vplačevale v zeleni podnebni sklad, ameriška podjetja pa ga bodo posredno uporabljala, javno varčevanje na račun zasebnih koristi. To je Trumpov svet svobodnega jezdeca.

Ameriška bolezen je lahko nalezljiva. ZDA so vodilni onesnaževalec toplogrednih plinov, pariški sporazum velja za največji dosežek globalnega multilaterizma. Trumpovi so prepričani, da so znanstvene napovedi segrevanja zgrešene, Obamov pristop nelegitimen, okoljski cilji nedosegljivi in škodljivi za ZDA. Še več, okoljske prioritete ogrožajo nacionalno varnost, ker spodjedajo vojaške izdatke. Hkrati pa odstop (28. čl. sporazuma) pravno in politično ni brez tveganj. Klasičen odstop traja tri leta in tu Trumpov populistični naboj zbledi. Takojšnja odpoved krovni okoljski konvenciji ZN (UNFCCC) ima letni zamik, zahteva pa odobritev senata, kar je politično tvegano.

Pot od Kjota do Pariza in prek njega postaja ameriška nočna mora. Trump je stopil v nevaren ris visoke politike, ki ni naklonjena njegovim barbarskim zrcalom. Svet podnebne kurtoaznosti ne pozna milosti. Trump si je s tem nakopal več težav in sovražnikov, kot morda misli. Na tankem ledu podnebnih sprememb mu lahko nevarno zdrsne, odpoklic postaja prvič realnost. Amerika s tem ne bo postala velika, planet pa bi rešili pred to politično prikaznijo.