Učna ura Kemisa

dr. Bogomir Kovač

2. 6. 2017  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Ekološka katastrofa v vrhniškem Kemisu je razkrila troje dejstev. Slovenija kot država na ekološke nesreče ni pripravljena, sistematično jih podcenjuje, kriznega menedžmenta ne obvlada. Zato so nestrokovnost, birokratska togost in prelaganje odgovornosti temelj naših odzivov. Ključna zgodba ob ekoloških tragedijah je pošteno, hitro in kakovostno informiranje. Samo tako se lahko gradi potrebno zaupanje, ki zmanjša učinke tragedije skupnega. Kemis je slovenski Bhopal. Na srečo ni neposrednih žrtev, toda posredno bodo negativni vplivi toksinov še desetletja vplivali na rastline, živali in ljudi.

Okoljska zgodovina je polna tragičnih zgodb. Omenimo zgolj dva dogodka. Decembra 1984 so v tovarni pesticidov v Bhopalu (Indija) ušli v zrak strupeni plini, v tisti noči je umrlo skoraj 4000 ljudi. Leta 1976 je v Sevesu, severno od Milana, prišlo do eksplozije v kemični tovarni, dioksinski oblak je povzročil evakuacijo več tisoč ljudi. EU je na tej izkušnji uveljavila okoljsko direktivo SEVESO (1982, 1996), ki določa splošne varnostne pogoje in obveznosti ustanov pri ravnanju z nevarnimi snovmi. ZN so leta 1992 v Helsinkih sprejeli konvencijo o preprečevanju nesreč in čezmejnem vplivu, članice EU so vse skupaj morale uveljaviti v svojih zakonodajah. Slovenija je to delno storila z uredbo o izdelavi in vsebini načrtov zaščite in reševanja pri uporabi, skladiščenju in transportu nevarnih snovi. In tu je začetek zapletov.

Uveljavitev direktive SEVESO II v slovenski prostor je odprla troje vprašanj. Najprej so se kresala mnenja glede prenosa mejnih vrednosti nevarnih snovi, ki določajo, kdaj, kako in na kakšen način so ustanove dolžne ravnati z njimi, poročati in usklajevati svoja ravnanja. Druga zagata se je odprla pri širši vključitvi deležnikov, različnih dovoljenjih, kompleksnem monitoringu nevarnih žarišč … Tretja dilema je bila povezana z organizacijo kriznega menedžmenta, mrežo odgovornih institucij, načini ravnanja in obveščanja, ki omogoča kredibilno ravnanje v primeru nesreč. Nobene od teh dilem v Sloveniji nismo dobro rešili. In zato je Kemis postal tako usodna ekološka tragedija države.

Reči so jasne. Politična trgovanja z mejnimi vrednostmi so vedno gnil kompromis. Ni varne meje delovanja toksinov, zanje bi morala veljati ničelna toleranca, do nesreč preprosto ne sme priti. Škode in nevarnosti umeščanja tovarn v prostor so sorazmerne z njihovo izpostavljenostjo. Tu je presoja podnebnih, hidroloških, okoljskih in poselitvenih pogojev ključna, odločitve pa površne. In tretjič, če ni dobrega kriznega menedžmenta ob nesreči, so škode velike, ogroženost ljudi nepopravljiva. In vsega tega očitno nismo dojeli.

Kemis je te dni postal realni kazalec vseh teh zmot. Tovarna je nova, toda umeščena v problematično okolje, v naselje, ob rob vodotokov in občutljivega ekosistema Ljubljanskega barja. Korporativni varnostni protokoli, menedžiranje z odpadki, korporativni in državni nadzor so bili slabi, sicer do nesreče ne bi prišlo. Gasilska akcija je bila uspešna, civilna zaščita že manj, vse drugo kasneje je bila polomija, tako glede presoje nesreče, njenih tveganj, pa tudi prvega preprečevanja posledic. Tri dni smo potrebovali za oceno, da ne gre za običajen požar, temveč ekološko katastrofo. Sedem dni za prve relevantne informacije glede toksičnosti in ogrožanja narave ter ljudi. Domala štirinajst dni za odločitev o začasnem zaprtju Kemisa in začetku kriznega vodenja. Vmes je bilo mučno obdobje sprenevedanja. Vodstvo Kemisa ni vedelo, kaj je zgorelo, množica pristojnih državnih institucij je tekmovala v bebavosti interpretacij in prelaganja odgovornosti, Cerarjevi so bili nezainteresirani opazovalci, Pahor glamurozni gostitelj gasilskih junakov. Vsi pa so govorili, kaj bi morali storiti drugi. Stanovalci v ožjem krogu okoli Kemisa niso bili evakuirani, prebivalci vrhniške občine tri tedne po nesreči ne vedo, kako ravnati z zemljino, pridelki, živalmi, svojim zdravjem.

Načelo preventivnega ravnanja narekuje, da se odzovemo ob nesrečah takoj in z največjo mero previdnosti. Zato bi morali nemudoma evakuirati ljudi iz ožjega predela tovarne, za nekaj dni omejiti gibanje, zapreti vrtce in šole, prepovedati uživanje vrtnin, paše za živino, igre na prostem … Šele kasneje lahko omilimo omejitve glede na meritve in še tu velja spoznanje, da se toksini kopičijo v naravi, prehranskih verigah in telesu ljudi. Zato mejne vrednosti ne pomenijo dosti, detoksifikacija bo počasna in dolgoročna. Dejstvo je, da je zgorelo veliko nevarnih strupov in da se ti ohranjajo v sedimentih, zemljinah, rastlinah, živalih in ljudeh, posledice so za zdaj nevidne in dolgoročne, morda bodo kdaj kasneje za nekatere tudi usodne. In odgovornost je jasna, na ravni podjetja, pa tudi občine, predvsem pa državnih institucij. Ljudi Vrhnike in širše okolice so premalo obveščali in prepozno zaščitili.

Epilog je predvidljiv. Kemis je poslovno mrtev, javni pritisk bo zaprl vrhniško lokacijo, stroški plačila škod bodo zadeli Gorenje. Politične in strokovne odgovornosti bodo najverjetneje pometli pod preprogo, pa jih ne bi smeli. Kemis potrebuje strokovno skupino za sanacijo nesreče in škod, država potrebuje protokole kriznega menedžmenta, sistematičen nadzor in natančen pregled vseh centrov ravnanja z nevarnimi odpadki. Učna ura Kemisa se ne sme ponoviti.

Največja nesreča ni nesrečen dogodek, temveč ravnanje ob njem. V kriznih razmerah odgovorni ljudje niso sprejemali pravih odločitev, princip okoljske pravičnosti hkrati zahteva celovito informiranje, ki ga ni bilo. Brez tega ni potrebnega zaupanja, ki je najpomembnejši socialni kapital pri ukrepanju ob nesrečah. Zapitek Kemisa bodo zato najdražje plačali tisti, ki ga niso povzročili, prebivalci Vrhnike in narava. Za zdaj iščemo srečo, da se ne zgodi nova nesreča.