Demokracija med mrtvimi

Bernard Nežmah

21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Pamflet

Loterija je postala očitno zgled demokratičnosti iger. Kdorkoli kupi srečko, katere številka je izžrebana, je upravičen do nagrade. Naj si bo debel ali bel, črn ali suh, mizogin ali donjuan.

Na volitvah se zdi podobno: vsaka politična stranka, ki ni prepovedana, lahko sodeluje na volitvah in če slučajno zmaga ter zbere poslansko večino, bo formirala vlado. Ko bi imela stranka v svojem programu razpustitev skupščine ali vpeljavo diktature, bo kajpak prepovedana in izločena iz volilne tekme. Zmaga lahko torej vsaka stranka, naj si jo osebno podpiramo ali pa črtimo. Toda na Slovenskem je že kar nekaj časa razširjen pogled, da je SDS nedemokratična in totalitarno usmerjena stranka, ki kani uničiti demokratično družbo. Enostavni test je kajpak empirija: pogledati velja tiste občine, v katerih vlada župan iz njenih vrst; doslej se še ni izkazalo, da so SDS župani odpravljali demokracijo.

Potem ko je zakon pred dvema letoma omogočil, da lahko občani neposredno odločajo o krajevnih investicijah, so lani že v 13 občinah izvedli participativni proračun. Vsekakor zgled razširjene politične demokratizacije: občani načeloma odločajo o županskih programih na vsaka štiri leta, vsako leto pa lahko na glasovanju izberejo nekaj prioritet, za katere bo namenjen lokalni budžet. Recimo: ali naj na novo asfaltirajo tri ulice v centru ali naj zgradijo plavalni bazen? To je drobna točka, kjer se župani odrečejo delu svoje oblasti in odločitev ponudijo ljudstvu.

Mesto, ki ni uvedlo participativnega proračuna in je odločno proti takšni formi demokracije, pa je Ljubljana. Župan Zoran Janković pravi, da ga ne bo uvedel, ker da ga izvaja že tri mandate. Kako mu uspe, ne da bi ga opazili? Pravi, da enkrat na mesec odpre vrata svoje pisarne in v avdienco sprejme meščane in prisluhne njihovim željam. Podobno je počel naš cesar Franc Jožef, etiopski cesar Heile Selassie, celo predsednik Tito je v svojem maršalatu sprejemal pisma državljanov. A temu se ne reče participativni proračun, temveč kvečjemu trenutek dobrohotnosti vladarja, od katerega muh bo odvisen rezultat obiska.

No, župan ponudi še drugi zgled, ko osnutek proračuna za mesec dni objavi na spletni strani in v tem času ima vsak občan pravico vložiti pobudo ali predlog, mestni svet pa se mora o njih izreči. - Ljubljanski glavar ima očitno težave z branjem zakona, saj pod pojmom participativni proračun razume pravico meščanov, da govorijo, pišejo in moledujejo, bog ne daj pa, da bi lahko odločili sami mimo njega. Toda točno to je to. Gesta absolutne samopašnosti.

A župan Janković ni le gospodar nad živimi, sedaj je prevzel oblast tudi nad mrtvimi. Potem ko je vladna komisija predlagala, da se na Orlovem vrhu uredi domobransko pokopališče z obeležji, jo je on odločno zavrnil, češ da ne bo dovolil postavljati domobranskih spomenikov. Preprosto: ker so bili med vojno v vojaški spregi z nemškim okupatorjem, ne zaslužijo monumenta.

Nerodno pri tem je, da je na Žalah čudovito pokopališče padlih italijanskih okupatorskih vojakov in kakopak tudi nemških. V Ljubljani so torej lahko grobovi okupatorjev, ki so streljali talce, zažigali vasi in deset tisoče Slovencev izgnali v taborišča, podzemni svet pa je prepovedan za slovenske domobrance?

A kako so se sploh znašli domobranci na Orlovem vrhu? 34 domobrancev, ki so padli v bojih s partizani, je bilo tam v skupnem pokopališču pokopanih 18. decembra 1944. Toda po zmagi Titove vojske je dala partijska oblast grobove prekopati in odstraniti vse nagrobnike in pokopališka obeležja. Poleg živih so zdaj premagali še mrtve, ki so jim vzeli pravico do groba. In ta tema je bila desetletja prepovedana, vmes se je genialni dramatik Dominik Smole domislil, da bi napisal svojo Antigono, katere poanta je pravica premaganih do groba, četudi so veljali za izdajalce. Nekaj desetletij kasneje pa je sociologinja Spomenka Hribar napisala znamenito delo, v katerem je za tedanji čas izpostavila vratolomno zahtevo, da se ljudi po smrti ne ločuje, da imajo vsi ljudje pravico do groba. In trideset let kasneje imamo župana, ki nonšalantno brani Titovo dediščino diskriminacije in eliminacije mrtvih nasprotnikov, katerim prepoveduje celo nagrobne spomenike.

Na svetu danes mrgoli protislovij in absurdov, žal pa je medtem tudi Hribarjeva pozabila, kaj je nekoč pisala; ni je slišati, da bi protestirala in od župana Jankovića zahtevala, da takoj omogoči postavitev nagrobnih znamenj za pokojne domobrance. Truplo, ki leži v zemlji, nad katerim so igrišča, pač ne počiva v grobu. A Ljubljana je zgled demokracije, to lahko ruši le SDS.

Vlada Viktorja Orbana je pri nas predstavljana kot zgled avtokracije in prototip rušenja demokratičnih institucij. A ne le to, celo ko potegne smiselni okoljevarstveni ukrep, je uvrščena med neprijazne sosede. Potem ko so iz slovenskih mest vozili komunalno blato v madžarske predelovalnice, je tamkajšnja vlada uvedla prepoved uvoza.

Razumljivo: zakaj bi v lastno državo uvažali okolju nevarne odpadke, toda v slovenskih medijih je predstavljena kot negativec. Škoda, Orbanove bi v tej zadevi veljalo postaviti za zgled in Šarčeva vlada bi lahko prepovedala uvoz vsemogočih odpadkov, ki jih iz sosednjih držav vozijo v Anhovo, kjer jih v sosežigalnici sežigajo in z izpusti uničujejo naravo in zdravje ljudi, ki tam bivajo.

Zanjo je prepozno, toda ali so mediji, ki se ukvarjajo s formiranjem morebitne Janševe vlade, potencialne koalicijske partnerje povprašali, ali bodo v svojem programu prepovedali sežiganje uvoženih odpadkov? In zmanjšali število umrlih zaradi rakavih in drugih obolenj od nevarnih emisij.