Normalnost brez desnih

Bernard Nežmah

28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Pamflet

Napovedani so protesti proti koaliciji sovraštva, ki da jo predstavlja napovedana nova vlada. Svoboda združevanja in izražanja mnenj je seveda svetinja, tako da so demonstracije povsem legitimna oblika demokracije. In tudi ljudje si lahko mislijo karkoli, magari to, da je bog zlobno bitje, ali pa, da je hudič dobrotnik in prinašalec luči. Toda besednjak tokratnih protestnikov je izjemno oster: za stranko SDS pravijo, da širi sovraštvo do soljudi, okolja in kulture. Tako radikalne oznake za Janševo stranko doslej še nismo slišali, gre torej za popolnega diabola, kar implicira, da je corpus alienum, ki zastruplja slovensko deželo in ga je treba držati v karanteni, predvsem pa daleč od oblasti. Ali še bolj preprosto: država je OK, če je SDS izločena iz njenega upravljanja.

V istem obdobju je v oddaji »Tarča« na nacionalki poslanski vodja LMŠ Brane Golubović omenil novinarja, ki je pisal za desne medije, potem pa je spregledal in je danes normalen novinar. Biti konservativec in se uvrščati med politično desnico je po mnenju drugega človeka vladajoče stranke nenormalno, skratka patološko, a Društvo novinarjev Slovenije ni protestiralo zoper ločevanje novinarjev na normalne in abnormalne. Resda bomo našli kak podoben primer tudi na strani desne politike, toda dominantni medijski napev izpostavlja predvsem desne medije kot kraje, kjer ne vlada normalnost.

Sama retorika protesta proti koaliciji sovraštva pa je tako močna, da je na spoznavni ravni že neverjetna, saj trdi, da SDS širi sovraštvo do okolja! Stranke sicer ne moremo šteti med bojevita okoljevarstvena gibanja, toda ob gradnji kanalizacijskih cevi čez ljubljanski vodni vir je najglasnejši nasprotnik projekta, ki prinaša visoko tveganje uničenja mestnega vodnjaka. Sam kot permanentni kritik vprašljivih početij župana Zorana Jankovića za slednjega ne bom zapisal, da širi sovraštvo do vode oz. okolja, temveč ignoranco in vzvišenost nad naravo. Uporaba termina sovraštvo za opisovanje politikov in množičnih medijev je tako radikalna, da je povsem netočna v poročanju o realnosti, dejansko sama sproža hujskanje in demonizacijo.

Predvsem pa ne gre pozabiti, da je družba v sebi konfliktna, da so določene skupine in razredi v antagonizmu drug z drugimi. Ker nismo v nebesih, je to pač normalno stanje stvari. Pogledi, da so denimo mediji blizu SDS vir zla, spregledajo dejstvo, da »Nova24TV« in njen spletni portal preprosto zasedata prosto mesto, da poročata o dogodkih, ki jih osrednji dnevni mediji ignorirajo, in prinašata poglede, ki jih medijski mainstream zapostavlja.

Ta osredotočenost na eno vrsto medijev prinaša posploševanje in odpravlja samo razmišljanje o konkretnih medijskih prispevkih. Ob poročilu, da je predsednik Borut Pahor predlagala Janeza Janšo za mandatarja, se je časnik »Dnevnik« v komentarju razpisal dobesedno: o JJ vemo, da je na tridesetletnem maršu postajal vse bolj radikalen, zagrenjen, brezobziren, ciničen, sarkastično hudoben, revizionist etc. Poplava etiket, med katerimi je celo oznaka – hudoben!

Termin, ki ga v opisovanju politikov ne najdemo, denimo celo največji kritik diktatorja Josipa Broza Tita, kot je bil Milovan Đilas, o njem ne piše, da je bil hudoben. Ergo, ne poteka torej verbalni spopad Janše in njemu bližnjih medijev zoper časnik »Dnevnik«, ampak se preprosto iskri vzajemna konfrontacija.

Tema, ki jo je žurnalizem prelahkotno vzel v minulih tednih, je bil sum, da vladajoči izrabljajo policijo za diskreditacijo politikov. Direktorica policije Tatjana Bobnar je kajpak zamahnila z roko, češ da policija, česa podobnega ne počne, in onemogočila poskus parlamentarnega nadzora, ki ga je opisala kot nezakonitega. Ta lahkotna apriornost je seveda vprašljiva. Ko bi kdo pred meseci rekel, da so policisti podkupljeni, da za lepe denarje neutemeljeno žigosajo potne liste prebivalcem balkanskih držav, bi bil glas policijskega vrha jasen - policija tega ne počne. Toda pred tedni je sama policijska preiskava našla prav to zlorabo. In pred desetletjem so kriminalisti izvedli preiskavo pri tedanjem poslancu Andreju Magajni, mu zasegli računalnike in ga obtožili protipravnega ukvarjanja s pornografijo. Na sodišču se je potem izkazalo, da je bil poslanec nedolžen, še več - med postopkom so policisti izgubili (!??) zaplenjene računalniške diske. Predvsem pa so preiskavo pri njem opravili leto in pol zatem, ko so prejeli opozorilo o poskusu kopiranja pornografije s strani mednarodne policijske mreže. Magajna, ki je bil poslanec SD in je tedaj napovedal samostojna glasovanja v parlamentu, je opozoril, da so bržkone zlorabili policijo zoper njega, da bi ga diskreditirali. A prepričljive preiskave te zadeve nismo dočakali: zakaj so pri njem izvedli preiskavo šele poldrugo leto po zaznambi suma in kako je mogoče, da policija izgubi zaplenjene diske?

V dilemi o škodljivosti desnice si velja priklicati v spomin, da potencialna tretja Janševa vlada ne nastaja per se, temveč kot odgovor na neuspeh Šarčeve koalicije. Smisel demokracije pač ni v tem, da so leve vlade enkrat za zmeraj napredne in večne, da od volitev do volitev le spreminjajo imena in hierarhične moči med seboj, ampak da se politična levica in desnica izmenjujeta na oblasti. Prav strah pred izgubo volitev je faktor, ki vladajoče samoomejuje in jih napeljuje, da se soočajo z realnimi problemi v državi. V galopirajočem trendu centralizacije, kjer se podjetja in zaposleni množično selijo v Ljubljano, napovedana gesta, da bodoča vlada postavi urad in ministrstvo v Maribor, nakazuje prav to - politiko bolj enakomernega razvoja v državi.