Komentar / Lovci na župana

Vlado Miheljak

2. 12. 2022  |  Mladina 48  |  Dva leva

»Kaj antropološko za človeka pomeni usodna povezanost mesta in civilizacije? Kako naj se človek opredeli? Rekel si mesto, mislil si mesto – belle epoque, mesto, ki si ga imel rad.«
— Bogdan Bogdanović, arhitekt in nekdanji beograjski župan, eden prvih, ki je opozoril na vzpon novega barbarizma Miloševićeve ere in je zato moral pred grožnjami voždovih privržencev ter svojih nekdanjih someščanov in celo prijateljev emigrirati na Dunaj

Dvaindvajsetega oktobra 2006 so bile v Ljubljani županske volitve. Desnica je takrat začutila priložnost, da v slogu turških vpadov zavzame in ruralizira postarano in zaspano mesto, v katerem se kaj malo zgodi in še manj spremeni. A se je hitro pokazalo, da je Ljubljana dovolj rezistentna. Je pa vse do danes ostala odprta dilema, kako misliti mesto. Takrat, oktobra 2006, sem to dilemo poimenoval kot boj med vizijo metropole in nekropole. Pač, potencialnega spreminjanja mesta ljudi v mesto duhov. Ta razcep je aktualen še danes. Ljubljani je vseskozi manjkalo smelosti, korajže, ki bi ji utrdila, oziroma povrnila, oziroma utrdila urbani pečat. In vsak poskus razvojnega preboja, ambicioznega načrta prenove in nadgradnje je bil v kali zatrt. Morda je najbolj ilustrativen odpor proti ambicioznemu projektu atraktivnega, večfunkcionalnega kompleksa z veliko dvorano izpod skicirke biroja Neuteling Riedijk Architects, ki bi nadomestil ruševino starega, eklektičnega in spomeniško ne preveč pomembnega starega Kolizeja. Glede na originalno zasnovo bi nesojeni kompleks gotovo postal novo geometrično središče urbane Ljubljane. Bi postal, če ne bi najprej varuhi arhitekturne morale in dediščine dali porezati vitko osrednjo stavbo in bi bila kastrirana spaka, oropana izvirnih proporcev, na koncu nadomeščena z arhitekturno konfekcijo – kako že? – Palače Schellenburg. Od načrtovanih 20.600 kvadratnih metrov koncertno-gledališke dvorane je ostal odpustek za opuščeno gradnjo s pobotom poldrugega milijona evrov v času ministra Simonitija. In tako v poosamosvojitvenem obdobju Ljubljana, z izjemo res lepega islamskega centra z džamijo, ki je skrit v degradirano območje železniške remize, ni dobila fotogenične javne stavbe z arhitektonskim presežkom. No, res pa je, da oporekanje novemu in drznemu ni zgolj ljubljanska posebnost. Ko so v Parizu leta 1977 odkrili pročelje kulturnega centra Georges Pompidou, so se usule strahovite kritike in zmerljivke. Del pariške javnosti še danes naslavlja objekt, zaradi cevaste strukture, z zaničljivim »La Raffinerie«. A vseeno je kmalu postal ena od znamenitosti v kulturnozgodovinsko in arhitektonsko razvajenem velemestu. Ko so v Gradcu leta 2003 v okviru obeleževanja evropske prestolnice kulture odprli center sodobnih umetnosti Kunsthaus, so meščani sprva kričali: »Odvratno, kot svinjski mehur!« Danes je Kunsthaus največja atrakcija metropole avstrijske Štajerske. Ko pa je nekaj let kasneje tudi metropola slovenske Štajerske postala prestolnica evropske kulture, so po njenem izteku ostali le dolgovi in gradbena jama kot spomin na nerealizirani »Pandurjev« center Maks.

Leta 2006 je županski kandidat Janković skupaj z mestnim urbanistom in arhitektom prof. Koželjem razgrnil smeli prostorski in terminski načrt projektov razvoja in obnove mesta. Nekakšno novodobno Formo Urbis Emonae. Dobro, Janković je vselej imel specifični slog. Eni ga prepoznavajo kot buldožerskega, drugi kot znak odločnosti. A ker mu je pretežno uspevalo, so meščani, meščanke to od volitev do volitev prepričljivo nagrajevali in neredko zamižali na eno ali obe očesi.

No, nekateri projekti pa se vrtijo na mestu. Denimo Plečnikov stadion. A če je berlinski Olympiastadion iz leta 1936, ki je veliko bolj zgodovinsko nasičen in arhitektonsko kompleksen, prenesel prenovo in radikalne posege, da bi lahko še naprej živel, bi ga po moje tudi Plečnikov. Sam sicer menim, da ob novem stadionu Stožice ni potrebe po še enem. Je pa problem predvsem v tem, da je bila stroka prepogosto megafon politike in je odločitve nenehno spreminjala. Če bodo nategnjenemu Pečečniku vrnili vložke, lahko iz ruševin restavrirajo prvinsko podobo Plečnikovega prireditvenega prostora. Ki pa bo, ker ni več množičnih sokolskih in orlovskih zletov, pa Titove štafete ter gasilskih postrojev, prostor brez duše in vsebine. Morda bo služil za kakšen »open air« koncert enkrat na leto. Za slavnostno prisego zvestobe esdeesovske mladeži svojemu strankinemu predsedniku pa bi bil že prevelik.

Ko sem pred volitvami pokritiziral površne in popolnoma neresne izzivalce in izzivalke prejšnjega in prihodnjega župana, se je seveda usulo. Najglasnejša je bila neka lista, ki še zadosti podpisov ni znala zbrati, da bi lahko aktivno participirala v tekmi. Ta je moje očitke odpravila s (slabšalno?) oznako »veterana«. Ageistično mašilo je res plehko. Prava intelektualna lenoba! Niti o razmejitvi ingerenc in pristojnosti države in mesta se medtem niso podučili. Niso utemeljili, v čem je bilo mesto slab partner države pri gradnji NUK-a, narodnega gledališča, železniške postaje … Niso povedali niti, kako rešiti problem ljubljanskih smeti brez sežigalnice. Z izvozom, s smetarskim imperializmom? In ne nazadnje, očitno so prešpricali že v 70. in zgodnjih 80. letih absolvirane debate in opozorila o paradoksih skvotov. Namreč, da skvot ne more biti dokončno stanje, institucionalizacija, ampak proces, prehodno stanje, opozorilo. V nasprotnem primeru povzroči ravno to, na kar opozarja: privatizacijo in ekskluzivizacijo rabe potencialno javnih prostorov.

Kakorkoli. Na naslednjih volitvah se bodo kritiki rešili županskega »veterana«. Tudi če ne bodo, tako kot doslej, nič naredili in se nič potrudili.