Grad v Italiji

Svet, ki ga slikajo sodobni festivalski filmi, je svet samskih ljudi – osamljenih in samotnih, atomiziranih in nepovezanih, ločenih od sveta, brez stika z družbo. Kot da se je izpolnila znamenita prerokba Margaret Thatcher: “Družba ne obstaja več.” Obstajajo le še posamezniki, osamelci, ki morajo živeti s posledicami divje konkurence in tega, da družbe ni več. Živimo v dobi osamljenosti – in ta nas ubija, je nedavno zapisal George Monbiot. In dodal: socialna osamljenost je fatalnejša od cigaret, alkoholizma, prometnih nesreč, demence in previsokega pritiska.

Vloga za Emo

Vloga za Emo je slovenski regionalni samizdat, ki je krenil na turnejo po večjih slovenskih mestih in ki bo hit verjetno le v Celju, kjer je bil posnet, pa četudi je zgodba o Emi, težavni najstnici (“največja luzerka na šoli”), ki jo pogled na lepe, seksi, popularne sošolke, alias “carice”, tako deprimira, da se pridruži šolski televiziji (Pozitiva TV), ki svet šokira s samimi dobrimi, pozitivnimi novicami (mediji so tako zlimani s kapitalom, da je prostor le še za slabe, negativne novice, če naj parafraziram Manco Košir v vlogi Mance Košir), dovolj univerzalna, da bi lahko tudi letela, če je auteur ne bi motil in povozil s svojimi težkimi motivacijskimi sporočili. Lara Safran, ki igra Emo, je dobra novica tega filma, toda še pred premiero je sama postala slaba novica, najslabša – 13. septembra 2014, v času velikega deževja, se je smrtno ponesrečila.

Čebelica Maja

Čebelnjak v Čebelici Maji, nemško-avstralski animaciji, ekranizaciji slovite TV-serije (brez Karla Gotta!), izgleda kot replika sovjetske tovarne: vse poteka po logiki tekočega traku, čebele so le številke, vsaka ima svojo vlogo, kršitve pravil so strogo prepovedane, delo je stahanovsko (“čebela je pridna in vedno uboga”), užitek – ples, petje, smeh ipd. – pa ne pride v poštev.

Dvojna koncertna masaža

Za ljubljanskim Kinom Šiška je najbolj pretresljiv teden doslej. Pa ne zaradi kakšnih birokratov ali naravne katastrofe, pač pa v dobesednem pomenu. Tako kot so prejšnji četrtek najprej Swansi in nekaj dni pozneje še Liarsi pretresli njegove temelje, jih ni še nihče. Pa ni šlo za mačistično merjenje, kdo ima večjega – no, glasnejšega. Obe kultni zasedbi sta koncertno (gromo)glasni predvsem zaradi fizične izkušnje zvoka, s katerim svoje privržence vsaka na svoj način spravljata v ekstazo.

Jessie Ware: Tough Love

Ni presenečenje, da je južnolondonska pevka in avtorica pesmi Jessie Ware s prvencem Devotion pokasirala cenjeno Mercuryjevo nominacijo za najboljši album leta 2012. Pravzaprav bi bilo čudno, če bi jo spregledali.

Javier Cercas: Vojaki Salamine

Pisatelj, ki ga je zapustila žena in ima pisateljsko blokado, tudi nasploh je nezadovoljen, naleti na podatek, kako se je eksekuciji izognil pesnik in politik Sánchez Mazas, fašist še pred drugimi španskimi fašisti, saj se je med bivanjem v Italiji navdušil nad idejo o rekonstrukciji imaginarnega davno izginulega imperija, v katerega bi lahko naselil svoj pesniški projekt in tako umestil svojo melanholično naturo. Človek s falangistično izkaznico številka štiri je čudežno pobegnil strelskemu vodu, tudi zato, ker se ga je v zadnjih dneh španske državljanske vojne usmilil republikanec in ga pustil živeti, kratkovidnega, razcapanega. Mu omogočil kariero dvornega pesnika, ideologa frankizma, z vso skepso, kot gre aristokraciji ob trčenju z generali, ne preveč pametnimi in bolj kot ne samovšečnimi – vsaka revolucija, vsak projekt se izrodi, predvsem v luči njegovih snovalcev in idealistov, celo španski fašistični.

SAZU in ZRC SAZU: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2

Za koliko se je v četrt stoletja spremenil slovenski jezik? 4521 novih besed je pet odstotkov starega korpusa, h kateremu pa je prišteti še množico besed, ki se jim je vmes spremenil pomen. Miška ni več le mali glodavec, temveč tudi računalniška naprava, komunist je bil v prvem SSKJ človek z ugledom, danes je tudi zmerljivka, tako kot na novo uveljavljani udbaš, tovariš iz naslovnega nagovora za gospoda se je ustalil pri sodrugu, k zelenemu pa zdaj pritiče še pomen ekologa. Slovar je ohranil tudi pojme, ki so samo še zgodovinski spomin, kot denimo samoupravljavec iz partijskih časov, res pa je, da tu ni dosleden, saj je izpustil v devetdesetih letih uveljavljeni puckizem. Čeravno je sistematično premislil partijsko terminologijo, pa ohranja besedno družino iz pojma belogardist, ki jo obeleži le kot stvarno oznako, čeravno se nobena vojaška enota niti vojak sam ni imenoval belogardist, to je bil le slabšalni izraz, ki ga je skovala KP.

Naš vsakdanji kruhek

Vsaka nova slovenska nadaljevanka je razlog za veselje. Vselej namreč obstaja upanje, da bo kvantiteta prej ali slej prinesla kaj kakovostnega. Ko polni pričakovanja sedemo k prvemu delu, stiskamo pesti za avtorje, sploh če gre za imena, ki imajo že kaj pokazati. Kot na primer v nedeljo.

Dobrodošli v New Yorku

In vi ste mislili, da je pravi volk z Wall Streeta Jordan Belfort, ki ga je igral Leonardo DiCaprio! Ne, ni. Spoznajte Georga Devereauxa (Gérard Depardieu), pravega volka z Wall Streeta. Devereaux je francoski megafinančnik, kralj visokih financ, ki deluje v New Yorku.

Sprehod med nagrobniki

Tako kot zna Liam Neeson barabam povedati, da jih bo dobil in zlomil, ne zna nihče. In običajno to barabam pove po telefonu, kar ga naredi še silnejšega, še karizmatičnejšega. Kar izgubi z leti, pridobi s telefonom. Drugi pravičniki – recimo Steven Seagal – to počnejo v živo, mano a mano, v direktnem kontaktu. Tudi Sylvester Stallone je to najraje počel mano a mano, full-contact, toda če je kje našel kak tokivoki, je znal barabo kar dobro prestrašiti: Lahko bežiš, a ne moreš se mi skriti! Dobil te bom in zmlel! Ti si bolezen – jaz sem zdravilo! Tako je izgledal še silnejši – in strašnejši.

Hotel

Tale švedski film se začne tako smrtno resno, da gre na koncu celo njemu samemu na smeh (Bergmanu se to zlepa ni zgodilo), toda zgodba o Eriki (Alicia Vikander), kontrolfrikici, ki je svoje življenje in svojo dizajnersko kariero splanirala do zadnjega detajla, pa potem rodi prezgodaj, kar jo butne v hudo, mučno depresijo, zveni itak kot kozmični vic, tako da uvodoma potrebuje res veliko mazohističnega psihiranja, spiralnega travmatiziranja, agonične kakofonije, fantazijskega kaosa, naturalistične panike in eksorcistične improvizacije, da bi izgledala resno, potemtakem kot drama, ne pa le kot sitkomska farsa, recimo sestrična norveške obešenjaške Umetnosti negativnega mišljenja, čeravno Eriki do spoznanja, da je življenje kot hotel (nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, nikoli ne veš, koga boš srečal, vedno si lahko nekdo drug, nikoli se ti ni treba odjaviti ipd.), pomaga prav terapevtska skupina, v kateri mrgoli umetnikov negativnega mišljenja, ki živijo vsak v svoji hotelski sobi, komični, a legitimni.

Zmagoslavje kraljice folka

Po nekoliko daljšem zatišju se je jesenska Ljubljana spremenila v pravo zakladnico dobrih koncertov. Nekaj jih je že za nami (Dillon, Future Islands , 24-urni glasbeni dogodek 24h Party People), kot je razbrati iz bogatih napovedi, pa jih je lepo število še pred nami.

Thom Yorke: Tomorrow’s Modern Boxes

Se še spomnite, kako je skupina Radiohead pred natanko sedmimi leti napovedala izid takrat težko pričakovanega albuma In Rainbows (2007) in s tem povzročila revolucijo v distribuciji glasbe, sočasno pa »primazala« klofuto glasbeni industriji? Šlo je za model »plačaj, kolikor želiš«, kar je številnim oboževalcem in radovednežem omogočilo zastonjsko kopijo digitalnega albuma, ki ga je skupina kasneje izdala tudi v fizični obliki, torej na CD-ju in vinilu.

Fernando Vallejo: Brezno

Vallejo nekje zapiše, da se pri pisanju zgleduje po litanijah. Res, če odvzamemo tej oznaki del zaresnosti in pretiravanja, kot vsem njegovim provokativnim zapisom, je njegova proza eno samo izštevanje in repetitivni obračun z vsemi – in zraven malo tudi s samim sabo.

Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X. Gombač: Ultrablues

Torej knjiga o tej epopeji? Samo na ravni naslovne ideje, ki z zgodbo o neverjetnem pritegne vnaprejšnji rešpekt bralcev. Tudi vsebinsko ji je posvečena le desetina strani. Delo je namreč stkano iz serije dnevniških in trojnih avtobiografskih zapisov, ki so nastajali v obdobju osemmesečnih priprav, meri pa na smisel bivanja. Torej: od kod ta obsedenost s tekom? Ali še bolj preprosto: zakaj ta ekstremna zagnanost, ki proizvaja zvine, vnetja in izmučenost, in ne lahkotni enourni jogging, ki napravi človeka čilega v vsakdanjem življenju?

Ivo Vajgl

Ivo Vajgl je prejšnji teden izstopal. Drugi slovenski evroposlanci so molčali, on pa je pisal protestna pisma. Nastop Alenke Bratušek pred evropskim parlamentom ni bil najboljši, to je priznala tudi sama, a dejansko naj bi odgovornost za njen padec in za sramoto Slovenije nosila domača politika, je prepričan Vajgl. Dejanja slovenskih politikov in nekaterih njegovih kolegov evroposlancev naj bi bila »nepatriotična, slaboumna in neodgovorna«. Z Vajglom, ki je evropski poslanec v skupini liberalcev (ALDE), smo se pogovarjali v tednu, ko je vlada Mira Cerarja v Bruselj že poslala novo kandidatko – Violeto Bulc.

Vdori realnosti

Neposredni prenos zaslišanja Alenke Bratušek je v ponedeljek poskrbel, da je bil tretji nacionalkin program sredi dneva oblegan, kot bi na njem vrteli kakšno limonado. Zaman nas je skrbelo, da si bo komisarska kandidatka lomila jezik z angleščino, saj se je med branjem svojega uvodnega nagovora v angleščini odrezala odlično. Zataknilo se ji je pri slovenščini, v kateri je odgovarjala na vprašanja evropskih poslancev. Zato se je odločila za papagajščino.

Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Življenje je škatla z eksplozivom – nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Hej, lahko rešiš življenje fašističnemu generalu Francu! Lahko srečaš “Manhattan Project” – in Einsteinovega idiotskega dvojčka! Zgodovino lahko stalno mečeš v zrak – in kljub temu dočakaš 100 let in sodnikov podaljšek!

Labirint

Najstniki – “mladi odrasli”, “odrasli mladi”, “young adults”, “YA” – imajo vse razloge, da živijo v strahu. Če namreč gledajo distopije, posnete po YA-bestsellerjih (ki so jih itak že prebrali, no, požrli), potem vedo, da živijo v totalitarnem svetu, da jih čakajo hude preizkušnje in gladiatorske tekme (Igre lakote, če hočete), da si bo treba ponovno priboriti svobodo in da lahko vse ovire premaga le elitni, genialni izbranec, novi mesija.

Drakula: Skrita zgodba

Kako je grof Vlad postal Drakula? Kako se je iz ljubečega, benevolentnega princa prelevil v nerazumljeno, nesmrtno vampirsko pošast? Zelo preprosto: vsi Evropejci so po malem Fausti, nagnjeni k temu, da svojo dušo v zameno za večnost in nadnaravno moč prodajo Mefistu – in grof Vlad je bil le Evropejec.

Bettie gre

Catherine Deneuve igra Bettie, nekdanjo lepotico, zdaj lastnico vaškega bistroja, ki sklene, da bo odšla. Dovolj ima. Njeno življenje ni več to, kar je bilo. Njena lepota ni več to, kar je bila. Njen bistro ni več to, kar je bil. Njena mati ni več to, kar je bila. Njeni bližnji niso več to, kar so bili.

Iskanje Pernatega kralja

Zgodovina filmov je zgodovina šokov: tuširanje v Psihu, levitiranje Linde Blair v Izganjalcu hudiča, gola plavalka v Žrelu, glava Gwyneth Paltrow v filmu Sedem. To so bili šoki, ki so stresli svet. Toda nič ni bilo šokantnejšega od prizora v Bambiju, v katerem umre Bambijeva mati – in seveda, nič manj šokanten ni bil prizor v Levjem kralju, v katerem umre ata Mufasa.

Eklektični moderni fado

Prišla je jesen, z njo pa med glasbenimi poznavalci že dobro prepoznaven in cenjen koncertni cikel Cankarjevi torki, ki nam bo, kot kaže seznam povabljencev, tudi letos ponudil raznovrsten izbor domačih in tujih glasbenikov z vseh koncev sveta. Prvi v nizu nastopov je bil rezerviran za starega znanca slovenskih odrov, chicaškega saksofonista Kena Vandermarka, pred tem smo si lahko ogledali tudi dokumentarec o njegovem delu, drugi nastop pa nas je popeljal v popolnoma drugačne glasbene vode.

Prince: Art Official Age

Bolj kot promocija novega projekta s solidnim prvim singlom je odzvanjala tračarska novica: stara sprteža sta se pobotala, po skoraj dveh desetletjih se je spor le zgladil. Prince se vrača k velikanki, multinacionalki Warner. In to ne z eno, ampak s kar dvema ploščama.

Danilo Kiš: Peščena ura

Peščena ura je z romanom Vrt, pepel in zbirko zgodb Rani jadi del trilogije, ki se ukvarja s spominom. Sprva povsem in kasneje manj otroškim, na kontroverzno očetovo pojavo, na pijanca, obsedenca z voznimi redi, ki oscilira med lucidnostjo in norostjo, predvsem pa je na begu, najprej z družino pred antisemitizmom iz Madžarske, potem pred sabo po Vojvodini, enkrat pred holokavstom, drugič manijakalno na lovu za denarjem, za pohištvom iz prejšnjega doma, v bitki proti sorodnikom, na begu pred zasledovalci, ki so ga kasneje deportirali in se ni več vrnil. Ostali sta pismi, ki dajeta hrbtenico obema romanoma.

Miljenko Jergović: Oče

Pisateljev hommage očetu, ki ga je od mladih nog videval le občasno, izhaja iz rekonstrukcije družinskih življenj: kdo je bil, katere ideje so ga vodile, zakaj je ravnal tako, kot je … A ko obnavlja sago Jergovićev, zadeva ob duha časa, ki je določal posameznike. Babica na primer je bila ustašinja, za katero je bil Ante Pavelić mučenik, in sinu ni nikoli oprostila, da je šel leta 1945 s komunisti pobijat Hrvate.

Gledalci gledajo gledalce

Ste si kdaj mislili, da boste na televiziji vsak teden eno uro gledali ljudi, kako gledajo televizijo? Meje sveta resničnostnih šovov so očitno meje človeške domišljije, zato smo dočakali tudi oddajo Bognedaj, da bi crknu televizor, ki naša življenja dela bogatejša za izkušnjo gledanja gledalcev. Gledanje televizije pa je dokončno postalo šport; tako kot nam lahko gledanje športa na televiziji ponuja veliko užitka, nam očitno lahko prinaša užitek tudi gledanje gledanja televizije.

Ni je več

Zakonska zveza je le še predstava, ki od zakoncev terja, da preigrata vse dobro in zlo. In publika – starši, prijatelji, znanci, tudi mediji, če hočete – od zakoncev terjajo le še dobro predstavo, dobre alibije, dobro hlinjenje nedolžnosti in dobro igro, ki jo morata igrati, dokler ju smrt ne loči. Še več, publika dobesedno terja, da ju smrt loči. In ko ju loči, vse skupaj ponovita.

Zapelji me

Luka (Janko Mandić) je mladenič, ki se skuša osamosvojiti, zato ga socialna delavka iz mladinskega doma, v katerem je preživel zadnja leta, preseli k neki starejši ženski, pri kateri naj bi bil podnajemnik. Zaposli se v obratu za predelavo mesa, toda ne kot mesar, ampak kot čistilec. Le zakaj bi rezal meso, če pa bi to lahko dalo njegovemu liku spin?

Pravičnik

Robert McCall (Denzel Washington) ne trzne, ko strelja, tolče in in lomi. Svoje tarče pobija hladnokrvno, tako rekoč birokratsko, profesionalno, po vojaško – to so likvidacije, eksekucije. Precizne, rutinske. Izbiro orožja prepušča naključju. Vse lahko ubija, tudi odpirač.